Gimnazija Antona Aškerca, Ljubljana

Znamenite ljubljanske palače: Cesarsko-kraljeva državna obrtna šola oziroma Aškerčeva gimnazija in srednja šola v Ljubljani.

V začetku letošnjega leta smo si v organizaciji Muzeja za arhitekturo (grad Fužine) in v okviru razstave Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, ogledali znano ljubljansko zgradbo, na Aškerčevi 1. Zgradili so jo leta 1911. kot triletno srednjo šolo, v kateri se je poučevalo v slovenskem jeziku. Bila je prva tovrstna šola na Slovenskem. Šola meri kar 14.500 m2.
Na fasadi šole so razporejeni angeli, ki prikazujejo kaj vse se je na tej šoli poučevalo: lesarstvo, mizarstvo, kiparstvo, kovinarstvo, stavbarstvo, oddelek za vrtnarstvo, šivanje in krojenje in še marsikaj.

Stavba nekdanje Cesarsko-kraljeve državno obrtne šole, je bila postavljena leta 1911. Bila je prva triletna srednja šola na Slovenskem, v kateri je potekal pouk v slovenskem jeziku.

Na stavbi se prepletajo različni slogi, od historizma do renesanse in secesije

Venec na vhodnih vratih. Motiv se večkrat ponovi tudi na fasadi.

Angel in grb Dežele Kranjske

Angel in ljubljanski grb

V preddverju gimnazije, medaljon ljubljanskega župana, ki ima največ zaslug za postavitev šole.

Kamnito stopnišče in ograja z biforo

Stavba nekdanje Cesarsko kraljeve državne obrtne šole, je zgrajena v obliki črk FI, ki sta latinski začetnici cesarja Franca Jožefa I (Franciscum Iosephinum)

Secesijska tla so ohranjena še danes. Motiv rože, gorenjski nagelj

Notranje dvorišče Aškerčeve gimnazije, je nekoč krasil čudovit vrt, ki so ga urejale dijakinje oddelka za vrtnarstvo. Slika visi v eni od pisarn. 

Čudovite zelene fotelje in klubsko mizico, so izdelali dijaki v delavnici takratne Cesarske obrtne  šole

Konferenčna miza in stoli so prav tako delo dijakov. Še danes je pohištvo odlično ohranjeno in krasi ravnateljevo pisarno

Idejo za luč so verjetno dobili pri Plečniku. Prav taka krasi Plečnikovo cerkev, sv. Mihaela, na Barju

Angela se naslanjata na nekdanji ljubljanski mestni grb. detajl na fasadi

Rumena, kvadratna stavba na dvorišču Aškerčeve gimnazije, predstavlja črtico v črki F. V njej je knjižnica in telovadnica

Dolga stavba v kateri so šolske delavnice, predstavlja črko I

Znamenite ljubljanske hiše in palače: SNG Opera in balet

SNG Opera in balet Ljubljana

V veselem decembru smo si ogledali prenovljeno palačo ljubljanske opere. Ogled je organiziral Muzej za arhitekturo, v okviru svoje razstave Arhitektura 19. stoletja, ki je na ogled na gradu Fužine. Take vodene oglede so poimenovali "Arhitektura v živo". Po starem in novem delu opere, kjer sta si podala roko 19. in 21. stoletje, nas je popeljal eden od dveh avtorjev obnove, arhitekt Marjan Zupanc. Soavtor prenove je arhitekt Jurij Kobe.

SNG Opera in balet, Ljubljana

Strop v glavni dvorani ljubljanske opere

Ko si kot gledalec skoraj na odru. Lepo obnovljena loža opere

Violina in trobenta. Detajl stebra v operi

Kateri del ljubljanske opere pa je tole? To je del, ki ga od zunaj vidimo kot črno kocko in se podaljša v črni blok. T u se skrivajo kulise, ki se nahajajo nad odrom. V bloku zadaj pa so dvorane za vaje, garderobe za izvajalce, pisarne in dvorana za druženje obiskovalcev. Po pripovedovanju arhitekta, je bila črna barva izbrana namenoma. Ker je Opera in balet palača kjer se predstave odvijajo pozno zvečer, se ob osvetlitvi starega dela opere, novi zlije s temo.

Groteska na stropu v preddverju starega dela ljubljanske opere

Na novo pridobljen prostor v ljubljanski operi je tudi prostor za druženje v kleti zgradbe

Po mojem mnenju, je najlepši del ljubljanske opere, nekdanja kadilnica. Med odmorom se lahko tu spije kavica in klepeta.

Čudovito ogledalo v nekdanji kadilnici

Detajl poslikanega stropa

Ljubljansko opero so odprli leta 1892, prenovljeno operno hišo pa decembra 2011.

Velika dvorana za vaje, v kleti opere

V modernistično zasnovanem prizidku opere, so svoje prostore za vajo, dobili tudi baletniki.

Grad Fužine - Muzej za arhitekturo in oblikovanje

Preden je grad Fužine postal dom Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, je minilo kar nekaj stoletij, v katerih je ta čudoviti renesančni grad doživel vzpone in padce. Okoli leta 1528. ga je dal zgraditi Vid Khisl. Grad stoji ob Ljubljanici, kjer so bili takrat na reki slapovi. Zgrajen je bil kot bivališče za družino, imel pa je tudi obrambni značaj pred Turki in drugimi napadalci. Obkrožen je bil z jarkom, imel je tudi dvižni most ter štiri vogalne stolpe.

Danes v grad Fužine vodi kamnit most, ki so ga postavili čez obrambni jarek. Pred vhodom stoji emblem z viteško opremo

Spominska plošča nad vhodom, z grbi Janeza Khisla in njegovih dveh žena. Janez Khisel je bil velik podpornik slovenskih protestantov. Bil je v stiku s Primožem Trubarjem in Jurijem Dalmatinom. Pri slednjem je naročil prevod knjige Jezus Sirah. Rokopis je uporabljala samo družina, vse do leta 1575. ko jo natisne tiskar Janez Mandelc.

Na tem mestu Ljubljanice so bili nekdaj slapovi, ki pa jih je uničil umetno zgrajen jez. Slapovi so namreč ovirali plovbo po reki. Družina Khisl je na gradu Fužine odlično gospodarila celo stoletje. Ustanovili so mlin, fužine, steklarno, kovačije, ukvarjali so se tudi s trgovino in kmetijstvom. Bili so veliki podporniki slovenske protestantske knjige. Za potrebe tiskarne, so v bližini gradu spremenili mlin v papirnico, ki je bila prva na slovenskih tleh.

Pogled v Viteško dvorano in nekaj prvotne ohranjene poslikave, o kateri govori tudi Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske. Grad naj bi bil v celoti poslikan s freskami, ki so jih prebelili v novejšem času, ko so grad uporabili kot stanovanja za delavce papirnice Vevče.

Delno ohranjena freska, sveti trije kralji, v kapelici, ki se nahaja v osrednjem vhodnem stolpu.

Poslikava stropa v kapelici se je kar dobro ohranila. V gradu so bila po vojni stanovanja in stanovalci so v visoki kapeli znižali strop. Tako so se freske nad umetnim stropom ohranile, tiste pod njim pa so prepleskali z belo barvo. 

Po zatonu družine Khisl, dobijo grad Fužine jezuiti. Grad uporabljajo bolj kot počitniško destinacijo, pobirajo prihodke, za grad pa prav nič ne skrbijo in njegova lepota je v njihovem času precej zbledela.

Tudi prvotni strop v stanovski dvorani je bil lesen in kot piše Valvasor, v celoti poslikan.

Freske v gradu so prikazovale tudi življenje na Ljubljanici.

Na gradu Fužine oziroma v Muzeju arhitekture in oblikovanja bo vse do 23. marca 2014. na ogled zanimiva in ogleda vredna razstava Arhitektura 19. stoletja na slovenskem.

Med tistimi, ki so za grad Fužine dobro skrbeli je bil tudi Fidelis Terpinc, ki je grad kupil na dražbi, leta 1825. ko je bil še zelo mlad, a tudi zelo podjeten fant. Rodil se je v Kranju, kot sin bogatega trgovca. V Ljubljani in okolici je odpiral obrtna in industrijska podjetja, ukvarjal se je tudi s kmetijstvom. Bil je začetnik slamnikarske obrti, na domžalskem koncu. Ustanovil je tovarno za sukno, ki jo poznamo kot Pletenina, na Zaloški cesti, ki je danes ni več. Ustanovil je papirnico v Goričanah in še bi lahko naštevali. Z ženo sta bila velika podpornika slikarske umetnosti in na gradu Fužine sta ustvarila kar veliko umetniško zbirko slikarjev kot so Ivana Kobilca, Janez Šubic in Matevža Langusa.

Vir: voden ogled v organizaciji MAO
Branko Reisp, Grad Fužine (Založba Obzorja Maribor, 1991)

Podobno: arhitektura 19. stoletja Predsedniška palača