Grosuplje, mesto kipov in druge zgodbe

Grosuplje je razmeroma mlado mesto. Naselje, blizu Ljubljane, je dobilo status mesta leta 2005. Danes je upravno središče istoimenske občine. Ob pridobitvi mestnega statusa, so začeli modrovati kakšen pečat naj dajo mestu. Odločili so se, da bo Grosuplje, mesto kipov. Priredili so kiparski simpozij, povabili kiparje in tekom let se je nabrala kar lepa zbirka kamnitih kipov v različnih velikostih, ki danes krasijo mesto.

Nekaj kulturne dediščine pa kraj vendarle ima. To smo spoznali na sprehodu po mestu, z domačinko in poznavalko številnih zgodb o svojem mestu in njihovih ljudeh, gospo Marijo Samec. Dve družini sta dodobra zaznamovali Grosuplje. Ena je družina Rus. Njihova hiša še vedno stoji na Adamičevi ulici 10. Danes je za nadstropje višja, na začetku 20. stoletja pa je bila v pritličju imenitna gostilna, ki je sprejemala le imenitne in petične goste. 

Pri Rusovih je delal Franc Košak. V Grosuplje se je preselil iz Gorenjske. Pri svojem delu je bil uspešen in, ko je stari Rus umrl, je do sinove polnoletnosti še naprej uspešno gospodaril in skrbel za družino, saj se je poročil z Rusovo vdovo. Istočasno je na drugi strani, danes Adamičeva 15, gradil svojo hišo in gospodarska poslopja. V hiši je bila gostilna. Dal je zemljišče za gradnjo železniške postaje in železnice. Leta 1910. je zgradil cesto in povezal svojo gostilno z železniško postajo. Tudi čudoviti lipov drevored je njegovo delo. V lasti je imel zbiralnico mleka, restavracijo na železniški postaji, večji del posestva Brinje pa verjetno še kaj. Bil je poslanec v kranjskem deželnem zboru in župan Grosuplja, od leta 1869. pa vse do svoje smrti, leta 1914. 

Ko je Rusov sin postal polnoleten, so razdelili Rusovo in Košakovo premoženje in denar. Prišlo je do zamere in nezadovoljstva, tako da sta gospodarja ostala sprta vse do Košakove smrti. Otroci se niso kaj dosti zmenili za kreg med družinama. Rusov fant in dekle, ki je bila bližnja sorodnica Košaka sta se zaljubila in poročila. Tako je tudi Grosuplje dobilo Romea in Julijo. Na srečo sta živela bolj srečno kot Shakespearov parček. Košak je dal zanju postaviti čudovito vilo ob lipovem drevoredu. Nihče iz njegove družine ne bo živel pod Rusovo streho, a ne 😊

Grosuplje. V pritličju Košakove hiše, danes upravni prostori knjižnice, je čudovita kmečka soba, ki so jo uredili leta 1923. v prostorih nekdanje gostilne. V njej je kmečka peč, rustikalno pohištvo, leseni opaž na stenah in stropu. Pravi biser Grosuplja. Danes v njej prirejajo poroke.

Grosuplje, Košakova hiša in knjižnica. Nadstropna hiša ima na portalu letnico 1888. Ob njej so bila številna gospodarska poslopja, v njej pa gostilna. Danes so v njej upravni prostori knjižnice, galerija, poročna soba. Za hišo so zgradili modernistično poslopje v katerem je knjižnica.

Grosuplje, Adamičeva 15. Kovinska ograja iz litega železa, na notranjem stopnišču Košakove hiše, je bila izdelana v železarni Dvor pri Žužemberku. 

Leta 1973. je dobila knjižnica Grosuplje svoje prostore v Košakovi meščanski hiši, na Adamičevi 15.

Grosuplje, Kolodvorska ulica. Čudovita vila, obnovljena v svojem starem stilu. Meni najlepša. Pravijo ji Koščakova vila. Zgradil jo je podjetnik in gostilničar Košak, po domače Koščak, za bližnjo sorodnico. Ker se je poročila s fantom iz rivalske družine Rus in ni želel, da biva v hiši Rusovih. Družini sta si bili v večnem sporu. Lahko rečemo, da so tudi v Grosuplju imeli Romea in Julijo 😉

Grosuplje. Lipov drevored je leta 1910. dal posaditi Franc Košak. Uredil je tudi cesto, ki je povezovala železniško postajo z njegovo hišo in gostilno. Ta povezava je še danes, samo da je v hiši z modernističnim prizidkom, danes knjižnica.

Grosuplje. V hiši, na Kolodvorski ulici je bila prva pekarna in lahko bi rekli tudi zametek današnjega podjetja, Pekarna Grosuplje.

Rusova hiša v Grosuplju, na Adamičevi ulici 10. Prvotno je bila za eno nadstropje nižja. V njej je delovala gostilna v kateri je lastnik Janez Rus sprejemal le bogate goste. Rusovi so bili premožni. Imeli so veliko kmetijo, mlin in žago. 

Kamniti portal Rusove hiše.

Grosuplje, Adamičeva ulica. Rusova vila

Grosuplje. Rimski nagrobnik iz časa med 50. in 100. letom po našem štetju. 

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Velika mozaična freska je delo slikarja in patra Marka Rupnika iz leta 2002.

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Malce nenavaden, modernistični križev pot. Vse postaje so v enem kosu izdelane iz orehovega lesa. Ustvaril ga je domači kipar, Jože Trontelj.

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Tudi v modernistično cerkev paše nekaj baročnega. Marija z Jezuščkom.

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Leseno razpelo s Križanim pred cerkvijo stoji od leta 1988. Izdelal ga je slovenski kipar Stane Jarm (31. oktober 1931. Osilnica - 1. oktober 2011. Ljubljana)

Grosuplje, cerkev sv. Mihaela. Pod staro lipo, med staro in novo cerkvijo so uredili spomenike pomembne grosupeljske družine Košak oziroma Koščak. V njihovi hiši je danes knjižnica.

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Poslikava stropa obrobljena s štukaturo je iz 20. stoletja. Upodobljena je Sveta Trojica. 

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Baročni kipi, ki so nekoč krasili stranski oltar posvečen Materi božji. 

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Slika v prezbiteriju, je bila pred drugo obnovo oltarna slika velikega oltarja. Sv. Mihael se bori s hudičem

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. S štukaturo obrobljena poslikava je iz 20. stoletja. Predstavlja sv. Mihaela, ki se bori s hudičem. Na desni strani kleči sv. Rok s svojim zvestim kužkom, na levi je evangelist sv. Marko z levom.

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Leta 1960. so po načrtih arhitekta Janeza Valentinčiča cerkev drugič prenovili. Za to priložnost je slikar Stane Kregar prispeval vitraje za okna.

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Prezbiterij z glavnim oltarjem sv. Mihaela

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Sv. Ana z malo Marijo. 

Grosuplje, stara in nova cerkev sv. Mihaela in ploščad kjer je bilo nekdaj pokopališče. Novo cerkev so zgradili sredi leta 1972. po načrtih arhitekta Janeza Fursta. Stara cerkev sv. Mihaela se prvič omenja leta 1662. Sprva gotsko cerkev, so leta 1896. prezidali in barokizirali. 

Grosuplje. Tu je bila nekoč kamnita hiša z lesenim napuščem. V njej je bila kovačija. Hišo so podrli in zgrajena je nova, drugačna. Ime je ostalo, v hiši pa se dogaja čisto nekaj drugega 🍕

Grosuplje, tržnica 

Grosuplje. Halštatski vodnjak na tržnici so postavili leta 2002. Krasijo ga štiri konjske glave, ki so krasile tudi halštatsko svastiko, ki so jo našli na Magdalenski gori. 

Grosuplje, pri tržnici. Toplar 💚

Grosuplje. Lesena brv speljana čez potok Grosupeljščica. Ob potoku je lepo urejena pešpot.

Grosuplje. Graščina oziroma dvorec Brinje in mlin, ki je stal ob potoku Grosupeljščica. V nadstropju je bilo stanovanje. Strugo potoka so prestavili in danes je ob mlinu travnik.

Grosuplje. Simpatičen vhod v mlin. Mlinar in mlinarica se nista smela preveč zrediti. Vhod je precej ozek. 😎

Grosuplje. Stari pripomočki za delo v mlinu.

Grosuplje. Graščino na Brinju so zgradili v prvi polovici 18. stoletja. Do danes je bila večkrat predelana in prezidana.

Grosuplje. Simpatičen paviljon ob lipovem drevoredu služi kot salon za hišne ljubljenčke.

Grosuplje, mesto kipov. Ob vhodu ali pa izhodu, odvisno kako se lotiš sprehoda, stoji kamnit kip Rojstvo iz leta 2004, ko je mesto Grosuplje, ob gradu Boštanj, pripravilo prvi kiparski simpozij.  Avtor je slovenski kipar Jiri Kočica.

Grosuplje. Krožišče s črnim konjem 

Grosuplje, mesto kipov. Kiparka Lučka Koščak je ustvarila tri monumentalne doprsne kipe iz cementa (eden je na desni in je izpadel iz kadra). Stojijo pri vstopu v mesto in nas lepo pozdravljajo 😊

Pohod od Grosuplja do Županove jame in Tabora nad Cerovim

Vir: voden ogled mesta

kamra.si

župnija Grosuplje

Register NKD

Pohod od Grosuplja do Županove jame in Tabora nad Cerovim

5. junija 2021. smo se odpravili na voden pohod po delu evropske pešpoti E6, od Grosuplja do Županove jame in Tabora nad Cerovim. Približno 14 kilometrov dolgo pot smo začeli pred železniško postajo Grosuplje. Pot nas je vodila po Kolodvorski cesti, pod mogočnimi krošnjami dvostranskega drevoreda, ki so ga zasadili na začetku 20. stoletja. Za trenutek smo se ustavili pri slovensko ameriškem pisatelju Louisu Adamiču, nato pa mimo knjižnice proti Grosupeljskemu polju. 

Slikovita pešpot nas je vodila mimo travnikov, pašnikov in po prijetno senčnatih gozdnih poteh. Naravnih in kulturnih znamenitosti je na tej poti zelo veliko. Na treh največjih smo se za dobro uro tudi ustavili in se z vodičem po njih tudi sprehodili. Oziroma tisti, ki so hoteli. Ustavili smo se v Vodomčevem gaju, nekateri so si ogledali Županovo jamo, za konec pa smo se sprehodili po odlično ohranjenem in lepo obnovljenem proti turškem Taboru nad Cerovim. Srednjeveško obzidje obkroža cerkev sv. Nikolaja iz 13. stoletja. Slavoločna stena je prekrita s čudovitimi freskami, ki so delo mojstrov iz Senja. 

Pohod od Grosuplja do Županove jame, je krožna pot, ki se začne in konča v Grosuplju. Približno 14 kilometrov, če ne upoštevamo oglede treh znamenitosti. Slikovita pot, čudovite naravne in kulturne znamenitosti in super prijazne vodičke. Zelo priporočam.

Simbol občine Grosuplje spominja na črko G. Osnova zanj je bila halštatska živalska svastika s štirimi konjskimi glavami. Našli so jo na Magdalenski gori.

Louis Adamič se je rodil 23. marca 1898. v dvorcu Praproče pri Grosupljem. Bil je pisatelj in politik. Že kot mladoleten se je odpravil v Ameriko in se večkrat vračal domov. Umrl je nasilne smrti 4. septembra 1951. Milford, New Jersey. Doprsni kip na visokem podstavku stoji na ploščadi med Adamičevo in Kolodvorsko cesto. Kip je delo Staneta Keržiča (1918-1969), iz leta 1956.

Grosupeljsko polje, pohodna pot nas vodi proti Slivnici.

Pod manjšo vzpetino na kateri leži vas Spodnja Slivnica je železniška postaja.

Simpatična, pritlična zgradba železniške postaje Spodnja Slivnica na progi Grosuplje - Kočevje.

Še kratek pogled nazaj, na Grosupeljsko polje in gremo naprej

Spodnja Slivnica - pritlična hiša z bivalnim podstrešjem in dvokapno streho na čop iz prve polovice 20. stoletja. 

Med travniki, pašniki in skozi gozd nas vodi peš pot od Spodnje Slivnice do Vodomčevega gaja. 

Na pročelju lesenega paviljona so postavljena različna debla dreves, ki jih lahko najdemo na tem področju. Učimo se spoznavati različna drevesa 😊

Vodomčev gaj, Cerovo 3 - leseni paviljon z učilnico in info točko. 

Vodomčev gaj z leseno opazovalnico. Prava učilnica v naravi.

Pogled proti Spodnji Slivnici

Cerovo

Cerovo, staro vaško jedro z info točko, klopmi in pitno vodo

Vodnjak z dvokapno streho in lesenim kolesom

Lesena hiška v gozdu nad Županovo jamo

Sprva jamarski dom, potem gostišče, danes bolj razstavni prostor

Vodnjak in klopi pred Županovo jamo. Nekaj časa so jo imenovali tudi Taborska jama.

Stopnice vodijo v Županovo jamo

Spominska plošča na skali pred Županovo jamo. Jože Perme je kraško jamo odkril leta 1926. V tistem času je bil župan, od tod ime Županova jama. Perme je zaznal, da bo jama prava turistična atrakcija. Odkrival je nove sobane, dal napeljati elektriko in številne stopnice, po katerih se obiskovalci spuščajo med kapniki.

Vhod v Županovo jamo. Prva sobana je Ledenica. Pravijo, da ji ime pristoji tudi v poletnem času 😊

Razstava v jamarskem domu. Župan Jože Perme, ki je odkril jamo in lestev, škornji ter vrv iz tistega časa, torej iz leta 1926

V gozdu nad jamarskim domom in nad cesto je zavarovana odprtina kjer je Jože Perme odkril kraško jamo. Ta je nad osrednjo jamo, ki jo imenujejo Permetova jama

Znamenje ob poti na Tabor Cerovo

Tabor Cerovo, obzidje s strelskimi linami iz konca 15. stoletja in del zvonika taborske cerkve sv. Nikolaja.

Vhodni, polkrožni kamniti portal s kovanimi vrati

Detajl kovanih vhodnih vrat

Vhod v cerkev sv. Nikolaja, desno vhod v mežnarijo, ki so jo uredili v nekdanjem obrambnem stolpu

Gotska slavoločna stena s freskami, ki krasijo cerkev sv. Nikolaja že petsto let. Ustvarili so jih v prvi polovici 16. stoletja, freskarski mojstri iz Senja. Obod slavoločne stene je poslikal Matej Sternen, leta 1897. kot kaže napis v cerkvi.

Detajl slavoločne stene s freskami in podobo Boga očeta. Ob njem sta Abel, ki daruje jagnje in njegov brat Kajn s hudičem

Detajl slavoločne stene. Freska prikazuje Marijo s plaščem.

Križno obokan strop prezbiterija s cvetličnimi motivi

Čudoviti zlati baročni oltar taborske cerkve sv. Nikolaja je iz druge polovice 17. stoletja. V osrednji niši je leseni kip sv. Nikolaja. 

Kamnita menza glavnega oltarja

Križev pot je, leta 1842, naslikal kranjski slikar, iz Layerjeve šole, Gašpar Luka Goetzl (1782-1857). Današnji križev pot je kopija, saj so originalnega ukradli. Kasneje so našli zakopane slike, vendar so bile zelo poškodovane in jih niso mogli restavrirati. Žal.

Tlak v ladji cerkve sv. Nikolaja

Ozko, gotsko okence na prezbiteriju cerkve sv. Nikolaja.

Leseni obrambni hodniki na notranji strani obzidja. Na tleh so vidni temelji treh kašč v katere so kmetje shranjevali živila.

Notranji leseni obrambni hodnik. Tabor Cerovo s cerkvijo sv. Nikolaja in obzidjem so temeljito obnovili na prelomu 20. v 21. stoletje.

Strelna lina v obrambnem obzidju iz katere se danes vidijo drevesa. V času turških vpadov so drevesa posekali. 

V enem od treh obrambnih stolpov so konec 19. stoletja uredili stanovanje za mežnarja. Njegovo črno kuhinjo lahko vidimo še danes. V okrogli sobi pa si lahko ogledamo razstavo o turških vpadih pri nas.

Edinstvena znamenitost, ki stoji v naravni kotlini pod taborom je votlina sv. Antona Puščavnika. Zgradili so jo domačini konec 19. stoletja. Ob njej je tudi zvonček želja. Pravijo, da kar pogosto cinglja, kako pa je z izpolnjenimi željami, to je še skrivnost. 😊

V Ponovi vasi pri Grosuplju smo se razveselili štorklje. 💙

Ponova vas pri Grosuplju. Štorklja si je izbrala dom ob lepi vaški hiši, najverjetneje iz začetka 20. stoletja

Grosupeljski konjiček krasi krožišče.

Vir: voden pohod Grosuplje, Spodnja Slivnica, Vodomčev gaj, Cerovo, Županova jama, Tabor nad Cerovim

zloženka Tabor nad Cerovim, 2018

Umetnostnozgodovinska topografija grosupeljske krajine, dr. Stane Mikuž, 1978