Begunje na Gorenjskem

Begunje na Gorenjskem je simpatična vasica, ki spada v občino Radovljica. Leži le pet kilometrov stran. Iz Radovljice do Begunj je dobra avtobusna povezava, lahko pa gremo tudi peš. Med poletnimi počitnicami je v Begunje rad zahajal tudi arhitekt Jože Plečnik in v vasi pustil svoj pečat. Za sestre usmiljenke, ki so takrat vodile Žensko kaznilnico v gradu Kacenštajn, je naredil načrt za paviljon Brezjanka, kapelo sv. Jožefa s prostorom za počitek, imenovano Jožamurka in pritlično zgradbo na vogalu grajskega parka. Te stvaritve, ki so jih v veliki meri pozidale usmiljenke skupaj s kaznjenkami, lahko občudujemo še danes. Ena Plečnikova stvaritev pa je bila uničena še za njegovega življenja in ta skrunitev ga je močno prizadela. Kakšna turistična znamenitost za Begunje in Slovenijo bi to bila, si lahko le mislimo.

Grad Kacenštajn je bil zgrajen v 15. stoletju kot nadstropni dvorec. V njem so živele plemiške družine. Še najdlje so tu prebivali Kacijanarji. Po njih se grad tudi imenuje. Današnjo podobo je dobil v 18. stoletju, ko se je vanj vselila plemiška družina Lambergh z bližnjega gradu Kamen. Po letu 1875 se je grad poslovil od plemiških glav. Tega leta pa vse do 1942, ko so jih nagnali nacisti, je bila tu Ženska kaznilnica. Vodile so jo sestre usmiljenke Družbe sv. Vincencija Pavelskega. Na njihovo prošnjo je Jože Plečnik narisal načrt za prenovo kaznilniške kapele. Matjaž Ambrožič v svojem zapisu Plečnikova dela za Žensko kaznilnico piše, kaj vse je v tej kapeli bilo. Kako se je arhitekt potrudil tudi za najmanjše detajle, da so obnovo uspešno izvedli. Kapela je preživela naciste, ki so v gradu uredili zapor za slovenske izobražence. Kaj se je z njimi zgodilo priča grobišče talcev, ki ga je uredil še en velikan slovenske arhitekture Edvard Ravnikar. 

Po vojni so se sestre usmiljenke zelo zavzele, da se kaznilniška kapela zaščiti in vpiše na seznam kulturne dediščine. Zahvaljujoč vztrajnosti jim je to tudi uspelo. A na veliko žalost ne prav za dolgo. Leta 1946 so se novi oblastniki, ki so v gradu ponovno odpri žensko kaznilnico, odločili, da kapela ne sodi v grad in jo je treba porušiti. Dediščina gor ali dol, tega pa res ne potrebujemo. Nič niso pomagale prošnje in pisma, ki so jih usmiljenke pošiljale na številne naslove. Preden so kapelo uničili, je sestram uspelo rešiti vsaj nekaj opreme od kipov do Plečnikovih lestencev in tabernaklja. Nekaj tega je zdaj v cerkvi sv. Jakoba v Šentjakobu ob Savi.

V središču starega vaškega jedra stoji, kot se spodobi, baročna cerkev sv. Urha. Žal je bila zaklenjena, zato si bom morala ogleda slike Leopolda Layerja, Ivana Šubica, mogoče tudi Groharja. Pravijo, da je največji okras cerkve poslikava notranjosti, delo slikarja Matije Bradaška med leti 1894 in 1897.

Prav gotovo so ena večjih znamenitosti Begunj tudi Avseniki. Kdo jih ne pozna. Tudi, če ne poslušaš narodno zabavne glasbe, zagotovo poznaš vsaj kakšno njihovo pesem. Meni je všeč Planica, Planica. Pa še kakšna bi se našla. 😊 V veliki domačiji Avsenikov, ki stoji na začetku vasi, je gostilna in muzej posvečen življenju in delu bratov Avsenik. 

Vse kar sem lepega videla, sem pridno beležila s fotoaparatom. Tudi živalce. 💜

Simpatični paviljon Brezjanka s šestimi hrastovimi stebri si je Plečnik zamislil kot manjši tempelj. Nadstrešek je pokrit z betonskimi strešniki, ki so jih izdelale sestre usmiljenke. Arhitekt Jože Plečnik je leta 1938 izrisal načrt. Naslednje leto je bila Brezjanka postavljena. Večino dela so opravile usmiljenke skupaj z zapornicami iz ženske kaznilnice.

Tlak Plečnikovega paviljona Brezjanka je kot preproga stkana iz prodnikov, opeke in z lesom zapolnjenih krogov.

Kostanjev drevored povezuje grad Kacenštajn in Plečnikov paviljon Brezjanka. Drevored je upodobljen na grafiki iz leta 1868 in še danes je lepo ohranjen.

Grad Kacenštajn in kostanjev drevored

Prepoznavno Plečnik. Rdeča, posebej žgana polkrožna opeka in kamen.  Detajl, steber kapelice Jožamurka.

Vandalizem ni prizanesel niti Plečnikovi Jožamurki. Upam, da škodo čim prej popravijo in ji vrnejo prejšnji čar. Jožamurka je sestavljena iz dveh delov, pravijo, da je kot hiša v hiši. V enem delu je oltar sv. Jožefa, v drugem pa je prostor namenjen počitku in druženju. Paviljon - kapela je bil zgrajen leta 1938. Tudi tu so levji delež gradnje opravile usmiljenke in zapornice. Stebri z dorskimi kapitlji nosijo streho, pokrito s cementnimi strešniki. 

Spokojnost, konji na paši. 💜

Talka, kip, izklesan iz belega marmorja, je delo kiparja Borisa Kalina iz leta 1956. Stoji sredi grobišča talcev, ki so bili ubiti med drugo svetovno vojno. Ureditev grobišča na grajskem vrtu, arhitekt Edvard Ravnikar, leta 1953.

Grad Kacenštajn, Begunje na Gorenjskem. O grozodejstvih, ki so se dogajale v gradu in grajskem parku med drugo svetovno vojno, ko so grad zasedli nacisti, priča dolga pritlična zgradba. V njej so bili zapori, po vojni pa so uredili Muzej talcev. Tudi vkopani bunker je del vojnega zla.

Grad Kacenštajn, grajski park, Begunje na Gorenjskem. Spominsko obeležje Sintom žrtvam nacističnega genocida med drugo svetovno vojno.

Grad Kacenštajn, grajski park, konji in ranjena Plečnikova Jožamurka, Begunje na Gorenjskem.

Begunje na Gorenjskem. Pokriti most čez potok Begunjščica. Most z dvokapno strešico na štirih betonskih stebrih ima tudi dve klopi za počitek in lep razgled na okolico.

Begunje na Gorenjskem. Pogled s pokritega mostu

Grad Kacenštajn, Begunje na Gorenjskem. Kip zapornika v grajskem parku je delo kiparja Borisa Kalina iz leta 1954.

Grad Kacenštajn, grajski park, oranžerija, Begunje na Gorenjskem.

Grad Kacenštajn, grajska lipa, Begunje na Gorenjskem.

Grad Kacenštajn, Begunje na Gorenjskem. Prva omemba leta 1428 kot enonadstropna zgradba. Najdlje je v gradu bivala plemiška družina Kacijanar. Po njih se grad imenuje. Današnjo podobo je grad dobil konec 18. stoletja, ko se vanj, z bližnjega gradu Kamen, preseli plemiška družina Lamberg.  

Baročna cerkev sv. Urha, Begunje na Gorenjskem. Današnja cerkev je bila zgrajena leta 1781.

Cerkev sv. Urha, Begunje na Gorenjskem. Freska na pročelju cerkve

Cerkev sv. Urha, Begunje na Gorenjskem. Slovenski nadškof, politik in pisatelj, Anton Bonaventura Jeglič (29. maj 1850, Begunje na Gorenjskem - 2. julij 1937, Stična). Bil je tudi ustanovitelj in podpornik škofijske gimnazije v ljubljanskem Šentvidu. Doprsni kip na visokem podstavku stoji ob cerkvi sv. Urha. Izdelal ga je domačin Stane Kolman leta 1994.

Cerkev sv. Urha, Begunje na Gorenjskem. Stranski vhod v cerkev s podobo sv. Florjana, zavetnika gasilcev.

Kravice pozirajo 💜

Begunje na Gorenjskem. Glasbena šola Avsenik.

Begunje na Gorenjskem. Spomenik padlim v prvi svetovni vojni.

Begunje na Gorenjskem. Pokopališka cerkev sv. Križa iz druge polovice 19. stoletja.

Ne moti me, počivam. Begunjski maček 💜

Begunje na Gorenjskem. Nadstropno gospodarsko poslopje z lesenim gankom 💙

Nočem na faceboook. Begunjski petelin 😊

Begunje na Gorenjskem.

Spokojnost in mir ob potoku Begunjščica. 

Begunje na Gorenjskem. Robačnekov mlin stoji med potokom Begunjščica in Mlinskim potokom. Mlin se nahaja v zadnjem delu hiše, ki naj bi bila stara okoli petsto let. Mlin je zadnji ohranjeno od sedmih, ki so delovali ob potoku.

Begunjske vodne rake. Robačnekov mlin.

Begunje na Gorenjskem. Robačnekov mlin je ohranjen in obnovljen kot tehnična dediščina. 

Begunje na Gorenjskem. Staro mlinsko kolo Robačnekovega mlina. 

Cerkev sv. Urha, Begunje na Gorenjskem.

Razpelo iz začetka 20. stoletja in stara kašča ob potoku Begunjščica. Begunje na Gorenjskem.

Begunje na Gorenjskem. Okna z obrobo iz tufa in s kovano mrežo. Na pročelju je freska Marijino kronanje, prav tako obdana s tufom.

Begunje na Gorenjskem. Pritlična lepotička z dvokapno streho in gankom v zatrepu.

Begunje na Gorenjskem. Čudoviti portal nekdanje Ljudske šole. Zgradili so jo leta 1830. Od leta 1791 do odprtja nove šola, je bila šola v župnišču. 

Čudovita nadstropna vila z vogalnim stolpičem in razkošnim vrtom je bila zgrajena leta 1930. Na pročelju je spominska plošča padlim v drugi svetovni vojni iz Begunj in okolice.

Begunje na Gorenjskem. Detajl vile

Hortenzija na Begunjskem vrtu.

Rojstna hiša znamenitih bratov Avsenik v Begunjah na Gorenjskem. V njej je gostilna, zadaj pa muzej posvečen Avsenikovi glasbi.

Urhov semenj v Begunjah na Gorenjskem.

Vir:

Ambrožič Matjaž, Plečnikova dela za Žensko kaznilnico v Begunjah, dlib.si, Bogoslovni vestnik, 2019

Register NKD

Begunjski zbornik 2007

Informativne table

Grosuplje, mesto kipov in druge zgodbe

Grosuplje je razmeroma mlado mesto. Naselje, blizu Ljubljane, je dobilo status mesta leta 2005. Danes je upravno središče istoimenske občine. Ob pridobitvi mestnega statusa, so začeli modrovati kakšen pečat naj dajo mestu. Odločili so se, da bo Grosuplje, mesto kipov. Priredili so kiparski simpozij, povabili kiparje in tekom let se je nabrala kar lepa zbirka kamnitih kipov v različnih velikostih, ki danes krasijo mesto.

Nekaj kulturne dediščine pa kraj vendarle ima. To smo spoznali na sprehodu po mestu, z domačinko in poznavalko številnih zgodb o svojem mestu in njihovih ljudeh, gospo Marijo Samec. Dve družini sta dodobra zaznamovali Grosuplje. Ena je družina Rus. Njihova hiša še vedno stoji na Adamičevi ulici 10. Danes je za nadstropje višja, na začetku 20. stoletja pa je bila v pritličju imenitna gostilna, ki je sprejemala le imenitne in petične goste. 

Pri Rusovih je delal Franc Košak. V Grosuplje se je preselil iz Gorenjske. Pri svojem delu je bil uspešen in, ko je stari Rus umrl, je do sinove polnoletnosti še naprej uspešno gospodaril in skrbel za družino, saj se je poročil z Rusovo vdovo. Istočasno je na drugi strani, danes Adamičeva 15, gradil svojo hišo in gospodarska poslopja. V hiši je bila gostilna. Dal je zemljišče za gradnjo železniške postaje in železnice. Leta 1910. je zgradil cesto in povezal svojo gostilno z železniško postajo. Tudi čudoviti lipov drevored je njegovo delo. V lasti je imel zbiralnico mleka, restavracijo na železniški postaji, večji del posestva Brinje pa verjetno še kaj. Bil je poslanec v kranjskem deželnem zboru in župan Grosuplja, od leta 1869. pa vse do svoje smrti, leta 1914. 

Ko je Rusov sin postal polnoleten, so razdelili Rusovo in Košakovo premoženje in denar. Prišlo je do zamere in nezadovoljstva, tako da sta gospodarja ostala sprta vse do Košakove smrti. Otroci se niso kaj dosti zmenili za kreg med družinama. Rusov fant in dekle, ki je bila bližnja sorodnica Košaka sta se zaljubila in poročila. Tako je tudi Grosuplje dobilo Romea in Julijo. Na srečo sta živela bolj srečno kot Shakespearov parček. Košak je dal zanju postaviti čudovito vilo ob lipovem drevoredu. Nihče iz njegove družine ne bo živel pod Rusovo streho, a ne 😊

Grosuplje. V pritličju Košakove hiše, danes upravni prostori knjižnice, je čudovita kmečka soba, ki so jo uredili leta 1923. v prostorih nekdanje gostilne. V njej je kmečka peč, rustikalno pohištvo, leseni opaž na stenah in stropu. Pravi biser Grosuplja. Danes v njej prirejajo poroke.

Grosuplje, Košakova hiša in knjižnica. Nadstropna hiša ima na portalu letnico 1888. Ob njej so bila številna gospodarska poslopja, v njej pa gostilna. Danes so v njej upravni prostori knjižnice, galerija, poročna soba. Za hišo so zgradili modernistično poslopje v katerem je knjižnica.

Grosuplje, Adamičeva 15. Kovinska ograja iz litega železa, na notranjem stopnišču Košakove hiše, je bila izdelana v železarni Dvor pri Žužemberku. 

Leta 1973. je dobila knjižnica Grosuplje svoje prostore v Košakovi meščanski hiši, na Adamičevi 15.

Grosuplje, Kolodvorska ulica. Čudovita vila, obnovljena v svojem starem stilu. Meni najlepša. Pravijo ji Koščakova vila. Zgradil jo je podjetnik in gostilničar Košak, po domače Koščak, za bližnjo sorodnico. Ker se je poročila s fantom iz rivalske družine Rus in ni želel, da biva v hiši Rusovih. Družini sta si bili v večnem sporu. Lahko rečemo, da so tudi v Grosuplju imeli Romea in Julijo 😉

Grosuplje. Lipov drevored je leta 1910. dal posaditi Franc Košak. Uredil je tudi cesto, ki je povezovala železniško postajo z njegovo hišo in gostilno. Ta povezava je še danes, samo da je v hiši z modernističnim prizidkom, danes knjižnica.

Grosuplje. V hiši, na Kolodvorski ulici je bila prva pekarna in lahko bi rekli tudi zametek današnjega podjetja, Pekarna Grosuplje.

Rusova hiša v Grosuplju, na Adamičevi ulici 10. Prvotno je bila za eno nadstropje nižja. V njej je delovala gostilna v kateri je lastnik Janez Rus sprejemal le bogate goste. Rusovi so bili premožni. Imeli so veliko kmetijo, mlin in žago. 

Kamniti portal Rusove hiše.

Grosuplje, Adamičeva ulica. Rusova vila

Grosuplje. Rimski nagrobnik iz časa med 50. in 100. letom po našem štetju. 

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Velika mozaična freska je delo slikarja in patra Marka Rupnika iz leta 2002.

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Malce nenavaden, modernistični križev pot. Vse postaje so v enem kosu izdelane iz orehovega lesa. Ustvaril ga je domači kipar, Jože Trontelj.

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Tudi v modernistično cerkev paše nekaj baročnega. Marija z Jezuščkom.

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Leseno razpelo s Križanim pred cerkvijo stoji od leta 1988. Izdelal ga je slovenski kipar Stane Jarm (31. oktober 1931. Osilnica - 1. oktober 2011. Ljubljana)

Grosuplje, cerkev sv. Mihaela. Pod staro lipo, med staro in novo cerkvijo so uredili spomenike pomembne grosupeljske družine Košak oziroma Koščak. V njihovi hiši je danes knjižnica.

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Poslikava stropa obrobljena s štukaturo je iz 20. stoletja. Upodobljena je Sveta Trojica. 

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Baročni kipi, ki so nekoč krasili stranski oltar posvečen Materi božji. 

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Slika v prezbiteriju, je bila pred drugo obnovo oltarna slika velikega oltarja. Sv. Mihael se bori s hudičem

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. S štukaturo obrobljena poslikava je iz 20. stoletja. Predstavlja sv. Mihaela, ki se bori s hudičem. Na desni strani kleči sv. Rok s svojim zvestim kužkom, na levi je evangelist sv. Marko z levom.

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Leta 1960. so po načrtih arhitekta Janeza Valentinčiča cerkev drugič prenovili. Za to priložnost je slikar Stane Kregar prispeval vitraje za okna.

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Prezbiterij z glavnim oltarjem sv. Mihaela

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Sv. Ana z malo Marijo. 

Grosuplje, stara in nova cerkev sv. Mihaela in ploščad kjer je bilo nekdaj pokopališče. Novo cerkev so zgradili sredi leta 1972. po načrtih arhitekta Janeza Fursta. Stara cerkev sv. Mihaela se prvič omenja leta 1662. Sprva gotsko cerkev, so leta 1896. prezidali in barokizirali. 

Grosuplje. Tu je bila nekoč kamnita hiša z lesenim napuščem. V njej je bila kovačija. Hišo so podrli in zgrajena je nova, drugačna. Ime je ostalo, v hiši pa se dogaja čisto nekaj drugega 🍕

Grosuplje, tržnica 

Grosuplje. Halštatski vodnjak na tržnici so postavili leta 2002. Krasijo ga štiri konjske glave, ki so krasile tudi halštatsko svastiko, ki so jo našli na Magdalenski gori. 

Grosuplje, pri tržnici. Toplar 💚

Grosuplje. Lesena brv speljana čez potok Grosupeljščica. Ob potoku je lepo urejena pešpot.

Grosuplje. Graščina oziroma dvorec Brinje in mlin, ki je stal ob potoku Grosupeljščica. V nadstropju je bilo stanovanje. Strugo potoka so prestavili in danes je ob mlinu travnik.

Grosuplje. Simpatičen vhod v mlin. Mlinar in mlinarica se nista smela preveč zrediti. Vhod je precej ozek. 😎

Grosuplje. Stari pripomočki za delo v mlinu.

Grosuplje. Graščino na Brinju so zgradili v prvi polovici 18. stoletja. Do danes je bila večkrat predelana in prezidana.

Grosuplje. Simpatičen paviljon ob lipovem drevoredu služi kot salon za hišne ljubljenčke.

Grosuplje, mesto kipov. Ob vhodu ali pa izhodu, odvisno kako se lotiš sprehoda, stoji kamnit kip Rojstvo iz leta 2004, ko je mesto Grosuplje, ob gradu Boštanj, pripravilo prvi kiparski simpozij.  Avtor je slovenski kipar Jiri Kočica.

Grosuplje. Krožišče s črnim konjem 

Grosuplje, mesto kipov. Kiparka Lučka Koščak je ustvarila tri monumentalne doprsne kipe iz cementa (eden je na desni in je izpadel iz kadra). Stojijo pri vstopu v mesto in nas lepo pozdravljajo 😊

Pohod od Grosuplja do Županove jame in Tabora nad Cerovim

Vir: voden ogled mesta

kamra.si

župnija Grosuplje

Register NKD