Grad Turjak

Mogočen Turjaški grad stoji okoli dvajset kilometrov oddaljen od Ljubljane, v istoimenski vasici Turjak. Čudovita destinacija za krajši, kulturno zgodovinsko kulinarični potep. V toplejših mesecih na grajskem dvorišču prirejajo srednjeveške dneve pa tudi tržnico z domačimi proizvodi. 

Srednjeveški grad je bil skozi svojo dolgo zgodovino večkrat predelan in prezidan. Današnji je bil  obnovljen med leti 1998. do 2002. Spada v občino Velike Lašče in v Velikolaško deželo slikovitih zgodb, kot se glasi turistični slogan tega dela naše prelepe Slovenije.

Grad Turjak ima skoraj trikotno obliko saj se je moral prilagoditi prostoru, ki ga nudi vzpetina nad vasjo. Ko se vzpenjamo proti gradu zagledamo mogočni okrogli stolp. Nekdanja bastija oziroma volovski stolp. Na njem je vzidana kamnita plošča s podobo tura po katerem naj bi grad dobil ime. Ob njem so tudi grbi turjaških grofov in letnica 1520. ko so grad podrli in ga na novo pozidali. 

Zanimivo je, da je imel grad dve kapeli. Katoliška je še danes v uporabi. Druga, protestantska, poimenovana po Juriju Dalmatinu je danes samo še prostor z imenom in rekonstrukcijo fresk, ki so jo nekdaj krasile. 

V nekdanjem stanovanjskem traktu je urejen muzej, ki nas popelje skozi bogato zgodovino plemiške rodbine, ki je skozi stoletja prebivala na Turjaku. Zanimiv in poučen ogled za vse starostne skupine. Meni je bilo všeč. 😊

Velika plošča na Volovskem stolpu v katerem je bila nekdaj bastija oziroma ječa. V središču tur po katerem je grad dobil ime. Na plošči so grbi Turjaških grofov. Na spodnji plošči je letnica 1520. ko so grad Turjak obnavljali. 

Turjaški grad sestavljajo trije mogočni okrogli stolpi in en štirikoten s srednjeveško grajsko kapelo.

Ob gradu kjer danes stoji zgradba Lovskega doma, je bil nekoč grajski špital, bolnišnica in pokrita grajska jahalnica

Severni grajski trakt in okrogli stolp z bastijo, imenovan tudi Volovski stolp

Del severnega trakta s pomolom

Lepo obnovljena zunanjost romanske apside srednjeveške kapele na Turjaškem gradu

Pod Turjaškim gradom so še vidni ostanki grajskih hlevov za konje iz 17. stoletja.

Mogočna turjaška lipa ima obseg kar osem metrov.

Nad glavnim vhodom Turjaškega gradu so trije kamniti grbi iz konca 15. stoletja. Prvi grb s šesterokrako zvezdo je grb Krških grofov. Ko so se preimenovali v Frankopane, so dobili nov grb, ki stoji na desni strani. Upodobljena sta dva leva, ki lomita kruh.   

Turjaški tur - tur izumrlo divje govedo po katerem je Turjak dobil ime

Notranjost obnovljenega grajskega stolpa

S cvetličnimi motivi okrašena lesena skrinja

Okoli gradu so bili in so še, obširni gozdovi, seveda v lasti Turjaških grofov

Grajski stolp, v katerem je danes del muzeja, ima več etaž.

Muzejska zbirka na Turjaškem gradu

Viteška dvorana na Turjaškem gradu

Nekoč so bili ljudje manjši 😎 Etnološka zbirka na gradu Turjak

Tiskarski stroj nekoč

Rekonstrukcija poslikave s freskami v nekdaj romanski, protestantski Dalmatinovi kapeli. Jurij Dalmatin je nekaj časa bival na turjaškem gradu

Muzej grad Turjak - bojevnik iz 12. stoletja

Muzej grad Turjak - Mene spominja na Don Kihota 😊

Muzej grad Turjak - Helebarde in ščiti

Muzej grad Turjak - Cvet srednjeveškega orožja 😎

Muzej grad Turjak

Grajsko dvorišče. Na desni je južni trakt, obnovljen. V njem je muzej in grajska krčma.

Stilsko pohištvo v poročni dvorani

Za poročno dvorano je vhod v sobano, ki so jo namenili Turjaški Rozamundi. Lepotici brez primere. Opeval jo je tudi naš slavni poet France Prešeren. 

Vogalni pomol na konzolah krasi srednjeveški obrambni stolp. V njem je bila srednjeveška kapela, imenovana Dalmatinova kapela. Nekaj fresk se je ohranilo. Zunanje stopnišče so dogradili ob obnovi gradu.

Nekdaj plemiška empora v turjaški kapeli

Glavni oltar s Križanim

Vas Turjak

Vas Turjak - Kapelica Lurške Matere božje, zidana, zaprtega tipa. Stoji sredi vasi. Postavili so jo na prehodu iz 19. v 20. stoletje. 

Nadstropna, štiriosna hiša s štirikapno streho, Turjak 21, je bila nekdaj žandarmerija. Danes bi rekli policijska postaja. Zgradili so jo v prvi četrtini 20. stoletja. Upam, da jo obnovijo, meni je ena lepših hiš v vasi. Cesta levo, nas pripelje do pokopališča in grobnice družine Auersperg. 

Pokopališče Turjak - Ob pokopališkem zidu so leta 1915. uredili mavzolej turjaške veje družine Auersperg. Klasicističen tempelj z grobnico v kateri so pokopani zadnji Turjaški. 

Pogled, na mogočen grad Turjak, s poti, ki pelje skozi gozd do pokopališča in grobnice zadnjih Turjaških

Na vstopu v vas Turjak stoji obelisk, poleg njega pa sarkofag. Tu je pokopano sto dvajset borcev NOB. Spomenik je delo kiparja Staneta Keršiča in arhitekta Marka Šlajmerja. Postavili so ga leta 1959. 

Velike in Male Lašče - Velikolaška pokrajina

Vir: zloženka

Register NKD

Informativne table v muzeju

Branko Reisp, Turjak, Zbirka vodnikov 94, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 1979

Grad Turjak - facebook stran

Grosuplje, mesto kipov in druge zgodbe

Grosuplje je razmeroma mlado mesto. Naselje, blizu Ljubljane, je dobilo status mesta leta 2005. Danes je upravno središče istoimenske občine. Ob pridobitvi mestnega statusa, so začeli modrovati kakšen pečat naj dajo mestu. Odločili so se, da bo Grosuplje, mesto kipov. Priredili so kiparski simpozij, povabili kiparje in tekom let se je nabrala kar lepa zbirka kamnitih kipov v različnih velikostih, ki danes krasijo mesto.

Nekaj kulturne dediščine pa kraj vendarle ima. To smo spoznali na sprehodu po mestu, z domačinko in poznavalko številnih zgodb o svojem mestu in njihovih ljudeh, gospo Marijo Samec. Dve družini sta dodobra zaznamovali Grosuplje. Ena je družina Rus. Njihova hiša še vedno stoji na Adamičevi ulici 10. Danes je za nadstropje višja, na začetku 20. stoletja pa je bila v pritličju imenitna gostilna, ki je sprejemala le imenitne in petične goste. 

Pri Rusovih je delal Franc Košak. V Grosuplje se je preselil iz Gorenjske. Pri svojem delu je bil uspešen in, ko je stari Rus umrl, je do sinove polnoletnosti še naprej uspešno gospodaril in skrbel za družino, saj se je poročil z Rusovo vdovo. Istočasno je na drugi strani, danes Adamičeva 15, gradil svojo hišo in gospodarska poslopja. V hiši je bila gostilna. Dal je zemljišče za gradnjo železniške postaje in železnice. Leta 1910. je zgradil cesto in povezal svojo gostilno z železniško postajo. Tudi čudoviti lipov drevored je njegovo delo. V lasti je imel zbiralnico mleka, restavracijo na železniški postaji, večji del posestva Brinje pa verjetno še kaj. Bil je poslanec v kranjskem deželnem zboru in župan Grosuplja, od leta 1869. pa vse do svoje smrti, leta 1914. 

Ko je Rusov sin postal polnoleten, so razdelili Rusovo in Košakovo premoženje in denar. Prišlo je do zamere in nezadovoljstva, tako da sta gospodarja ostala sprta vse do Košakove smrti. Otroci se niso kaj dosti zmenili za kreg med družinama. Rusov fant in dekle, ki je bila bližnja sorodnica Košaka sta se zaljubila in poročila. Tako je tudi Grosuplje dobilo Romea in Julijo. Na srečo sta živela bolj srečno kot Shakespearov parček. Košak je dal zanju postaviti čudovito vilo ob lipovem drevoredu. Nihče iz njegove družine ne bo živel pod Rusovo streho, a ne 😊

Grosuplje. V pritličju Košakove hiše, danes upravni prostori knjižnice, je čudovita kmečka soba, ki so jo uredili leta 1923. v prostorih nekdanje gostilne. V njej je kmečka peč, rustikalno pohištvo, leseni opaž na stenah in stropu. Pravi biser Grosuplja. Danes v njej prirejajo poroke.

Grosuplje, Košakova hiša in knjižnica. Nadstropna hiša ima na portalu letnico 1888. Ob njej so bila številna gospodarska poslopja, v njej pa gostilna. Danes so v njej upravni prostori knjižnice, galerija, poročna soba. Za hišo so zgradili modernistično poslopje v katerem je knjižnica.

Grosuplje, Adamičeva 15. Kovinska ograja iz litega železa, na notranjem stopnišču Košakove hiše, je bila izdelana v železarni Dvor pri Žužemberku. 

Leta 1973. je dobila knjižnica Grosuplje svoje prostore v Košakovi meščanski hiši, na Adamičevi 15.

Grosuplje, Kolodvorska ulica. Čudovita vila, obnovljena v svojem starem stilu. Meni najlepša. Pravijo ji Koščakova vila. Zgradil jo je podjetnik in gostilničar Košak, po domače Koščak, za bližnjo sorodnico. Ker se je poročila s fantom iz rivalske družine Rus in ni želel, da biva v hiši Rusovih. Družini sta si bili v večnem sporu. Lahko rečemo, da so tudi v Grosuplju imeli Romea in Julijo 😉

Grosuplje. Lipov drevored je leta 1910. dal posaditi Franc Košak. Uredil je tudi cesto, ki je povezovala železniško postajo z njegovo hišo in gostilno. Ta povezava je še danes, samo da je v hiši z modernističnim prizidkom, danes knjižnica.

Grosuplje. V hiši, na Kolodvorski ulici je bila prva pekarna in lahko bi rekli tudi zametek današnjega podjetja, Pekarna Grosuplje.

Rusova hiša v Grosuplju, na Adamičevi ulici 10. Prvotno je bila za eno nadstropje nižja. V njej je delovala gostilna v kateri je lastnik Janez Rus sprejemal le bogate goste. Rusovi so bili premožni. Imeli so veliko kmetijo, mlin in žago. 

Kamniti portal Rusove hiše.

Grosuplje, Adamičeva ulica. Rusova vila

Grosuplje. Rimski nagrobnik iz časa med 50. in 100. letom po našem štetju. 

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Velika mozaična freska je delo slikarja in patra Marka Rupnika iz leta 2002.

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Malce nenavaden, modernistični križev pot. Vse postaje so v enem kosu izdelane iz orehovega lesa. Ustvaril ga je domači kipar, Jože Trontelj.

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Tudi v modernistično cerkev paše nekaj baročnega. Marija z Jezuščkom.

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Leseno razpelo s Križanim pred cerkvijo stoji od leta 1988. Izdelal ga je slovenski kipar Stane Jarm (31. oktober 1931. Osilnica - 1. oktober 2011. Ljubljana)

Grosuplje, cerkev sv. Mihaela. Pod staro lipo, med staro in novo cerkvijo so uredili spomenike pomembne grosupeljske družine Košak oziroma Koščak. V njihovi hiši je danes knjižnica.

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Poslikava stropa obrobljena s štukaturo je iz 20. stoletja. Upodobljena je Sveta Trojica. 

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Baročni kipi, ki so nekoč krasili stranski oltar posvečen Materi božji. 

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Slika v prezbiteriju, je bila pred drugo obnovo oltarna slika velikega oltarja. Sv. Mihael se bori s hudičem

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. S štukaturo obrobljena poslikava je iz 20. stoletja. Predstavlja sv. Mihaela, ki se bori s hudičem. Na desni strani kleči sv. Rok s svojim zvestim kužkom, na levi je evangelist sv. Marko z levom.

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Leta 1960. so po načrtih arhitekta Janeza Valentinčiča cerkev drugič prenovili. Za to priložnost je slikar Stane Kregar prispeval vitraje za okna.

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Prezbiterij z glavnim oltarjem sv. Mihaela

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Sv. Ana z malo Marijo. 

Grosuplje, stara in nova cerkev sv. Mihaela in ploščad kjer je bilo nekdaj pokopališče. Novo cerkev so zgradili sredi leta 1972. po načrtih arhitekta Janeza Fursta. Stara cerkev sv. Mihaela se prvič omenja leta 1662. Sprva gotsko cerkev, so leta 1896. prezidali in barokizirali. 

Grosuplje. Tu je bila nekoč kamnita hiša z lesenim napuščem. V njej je bila kovačija. Hišo so podrli in zgrajena je nova, drugačna. Ime je ostalo, v hiši pa se dogaja čisto nekaj drugega 🍕

Grosuplje, tržnica 

Grosuplje. Halštatski vodnjak na tržnici so postavili leta 2002. Krasijo ga štiri konjske glave, ki so krasile tudi halštatsko svastiko, ki so jo našli na Magdalenski gori. 

Grosuplje, pri tržnici. Toplar 💚

Grosuplje. Lesena brv speljana čez potok Grosupeljščica. Ob potoku je lepo urejena pešpot.

Grosuplje. Graščina oziroma dvorec Brinje in mlin, ki je stal ob potoku Grosupeljščica. V nadstropju je bilo stanovanje. Strugo potoka so prestavili in danes je ob mlinu travnik.

Grosuplje. Simpatičen vhod v mlin. Mlinar in mlinarica se nista smela preveč zrediti. Vhod je precej ozek. 😎

Grosuplje. Stari pripomočki za delo v mlinu.

Grosuplje. Graščino na Brinju so zgradili v prvi polovici 18. stoletja. Do danes je bila večkrat predelana in prezidana.

Grosuplje. Simpatičen paviljon ob lipovem drevoredu služi kot salon za hišne ljubljenčke.

Grosuplje, mesto kipov. Ob vhodu ali pa izhodu, odvisno kako se lotiš sprehoda, stoji kamnit kip Rojstvo iz leta 2004, ko je mesto Grosuplje, ob gradu Boštanj, pripravilo prvi kiparski simpozij.  Avtor je slovenski kipar Jiri Kočica.

Grosuplje. Krožišče s črnim konjem 

Grosuplje, mesto kipov. Kiparka Lučka Koščak je ustvarila tri monumentalne doprsne kipe iz cementa (eden je na desni in je izpadel iz kadra). Stojijo pri vstopu v mesto in nas lepo pozdravljajo 😊

Pohod od Grosuplja do Županove jame in Tabora nad Cerovim

Vir: voden ogled mesta

kamra.si

župnija Grosuplje

Register NKD