Begunje na Gorenjskem

Begunje na Gorenjskem je simpatična vasica, ki spada v občino Radovljica. Leži le pet kilometrov stran. Iz Radovljice do Begunj je dobra avtobusna povezava, lahko pa gremo tudi peš. Med poletnimi počitnicami je v Begunje rad zahajal tudi arhitekt Jože Plečnik in v vasi pustil svoj pečat. Za sestre usmiljenke, ki so takrat vodile Žensko kaznilnico v gradu Kacenštajn, je naredil načrt za paviljon Brezjanka, kapelo sv. Jožefa s prostorom za počitek, imenovano Jožamurka in pritlično zgradbo na vogalu grajskega parka. Te stvaritve, ki so jih v veliki meri pozidale usmiljenke skupaj s kaznjenkami, lahko občudujemo še danes. Ena Plečnikova stvaritev pa je bila uničena še za njegovega življenja in ta skrunitev ga je močno prizadela. Kakšna turistična znamenitost za Begunje in Slovenijo bi to bila, si lahko le mislimo.

Grad Kacenštajn je bil zgrajen v 15. stoletju kot nadstropni dvorec. V njem so živele plemiške družine. Še najdlje so tu prebivali Kacijanarji. Po njih se grad tudi imenuje. Današnjo podobo je dobil v 18. stoletju, ko se je vanj vselila plemiška družina Lambergh z bližnjega gradu Kamen. Po letu 1875 se je grad poslovil od plemiških glav. Tega leta pa vse do 1942, ko so jih nagnali nacisti, je bila tu Ženska kaznilnica. Vodile so jo sestre usmiljenke Družbe sv. Vincencija Pavelskega. Na njihovo prošnjo je Jože Plečnik narisal načrt za prenovo kaznilniške kapele. Matjaž Ambrožič v svojem zapisu Plečnikova dela za Žensko kaznilnico piše, kaj vse je v tej kapeli bilo. Kako se je arhitekt potrudil tudi za najmanjše detajle, da so obnovo uspešno izvedli. Kapela je preživela naciste, ki so v gradu uredili zapor za slovenske izobražence. Kaj se je z njimi zgodilo priča grobišče talcev, ki ga je uredil še en velikan slovenske arhitekture Edvard Ravnikar. 

Po vojni so se sestre usmiljenke zelo zavzele, da se kaznilniška kapela zaščiti in vpiše na seznam kulturne dediščine. Zahvaljujoč vztrajnosti jim je to tudi uspelo. A na veliko žalost ne prav za dolgo. Leta 1946 so se novi oblastniki, ki so v gradu ponovno odpri žensko kaznilnico, odločili, da kapela ne sodi v grad in jo je treba porušiti. Dediščina gor ali dol, tega pa res ne potrebujemo. Nič niso pomagale prošnje in pisma, ki so jih usmiljenke pošiljale na številne naslove. Preden so kapelo uničili, je sestram uspelo rešiti vsaj nekaj opreme od kipov do Plečnikovih lestencev in tabernaklja. Nekaj tega je zdaj v cerkvi sv. Jakoba v Šentjakobu ob Savi.

V središču starega vaškega jedra stoji, kot se spodobi, baročna cerkev sv. Urha. Žal je bila zaklenjena, zato si bom morala ogleda slike Leopolda Layerja, Ivana Šubica, mogoče tudi Groharja. Pravijo, da je največji okras cerkve poslikava notranjosti, delo slikarja Matije Bradaška med leti 1894 in 1897.

Prav gotovo so ena večjih znamenitosti Begunj tudi Avseniki. Kdo jih ne pozna. Tudi, če ne poslušaš narodno zabavne glasbe, zagotovo poznaš vsaj kakšno njihovo pesem. Meni je všeč Planica, Planica. Pa še kakšna bi se našla. 😊 V veliki domačiji Avsenikov, ki stoji na začetku vasi, je gostilna in muzej posvečen življenju in delu bratov Avsenik. 

Vse kar sem lepega videla, sem pridno beležila s fotoaparatom. Tudi živalce. 💜

Simpatični paviljon Brezjanka s šestimi hrastovimi stebri si je Plečnik zamislil kot manjši tempelj. Nadstrešek je pokrit z betonskimi strešniki, ki so jih izdelale sestre usmiljenke. Arhitekt Jože Plečnik je leta 1938 izrisal načrt. Naslednje leto je bila Brezjanka postavljena. Večino dela so opravile usmiljenke skupaj z zapornicami iz ženske kaznilnice.

Tlak Plečnikovega paviljona Brezjanka je kot preproga stkana iz prodnikov, opeke in z lesom zapolnjenih krogov.

Kostanjev drevored povezuje grad Kacenštajn in Plečnikov paviljon Brezjanka. Drevored je upodobljen na grafiki iz leta 1868 in še danes je lepo ohranjen.

Grad Kacenštajn in kostanjev drevored

Prepoznavno Plečnik. Rdeča, posebej žgana polkrožna opeka in kamen.  Detajl, steber kapelice Jožamurka.

Vandalizem ni prizanesel niti Plečnikovi Jožamurki. Upam, da škodo čim prej popravijo in ji vrnejo prejšnji čar. Jožamurka je sestavljena iz dveh delov, pravijo, da je kot hiša v hiši. V enem delu je oltar sv. Jožefa, v drugem pa je prostor namenjen počitku in druženju. Paviljon - kapela je bil zgrajen leta 1938. Tudi tu so levji delež gradnje opravile usmiljenke in zapornice. Stebri z dorskimi kapitlji nosijo streho, pokrito s cementnimi strešniki. 

Spokojnost, konji na paši. 💜

Talka, kip, izklesan iz belega marmorja, je delo kiparja Borisa Kalina iz leta 1956. Stoji sredi grobišča talcev, ki so bili ubiti med drugo svetovno vojno. Ureditev grobišča na grajskem vrtu, arhitekt Edvard Ravnikar, leta 1953.

Grad Kacenštajn, Begunje na Gorenjskem. O grozodejstvih, ki so se dogajale v gradu in grajskem parku med drugo svetovno vojno, ko so grad zasedli nacisti, priča dolga pritlična zgradba. V njej so bili zapori, po vojni pa so uredili Muzej talcev. Tudi vkopani bunker je del vojnega zla.

Grad Kacenštajn, grajski park, Begunje na Gorenjskem. Spominsko obeležje Sintom žrtvam nacističnega genocida med drugo svetovno vojno.

Grad Kacenštajn, grajski park, konji in ranjena Plečnikova Jožamurka, Begunje na Gorenjskem.

Begunje na Gorenjskem. Pokriti most čez potok Begunjščica. Most z dvokapno strešico na štirih betonskih stebrih ima tudi dve klopi za počitek in lep razgled na okolico.

Begunje na Gorenjskem. Pogled s pokritega mostu

Grad Kacenštajn, Begunje na Gorenjskem. Kip zapornika v grajskem parku je delo kiparja Borisa Kalina iz leta 1954.

Grad Kacenštajn, grajski park, oranžerija, Begunje na Gorenjskem.

Grad Kacenštajn, grajska lipa, Begunje na Gorenjskem.

Grad Kacenštajn, Begunje na Gorenjskem. Prva omemba leta 1428 kot enonadstropna zgradba. Najdlje je v gradu bivala plemiška družina Kacijanar. Po njih se grad imenuje. Današnjo podobo je grad dobil konec 18. stoletja, ko se vanj, z bližnjega gradu Kamen, preseli plemiška družina Lamberg.  

Baročna cerkev sv. Urha, Begunje na Gorenjskem. Današnja cerkev je bila zgrajena leta 1781.

Cerkev sv. Urha, Begunje na Gorenjskem. Freska na pročelju cerkve

Cerkev sv. Urha, Begunje na Gorenjskem. Slovenski nadškof, politik in pisatelj, Anton Bonaventura Jeglič (29. maj 1850, Begunje na Gorenjskem - 2. julij 1937, Stična). Bil je tudi ustanovitelj in podpornik škofijske gimnazije v ljubljanskem Šentvidu. Doprsni kip na visokem podstavku stoji ob cerkvi sv. Urha. Izdelal ga je domačin Stane Kolman leta 1994.

Cerkev sv. Urha, Begunje na Gorenjskem. Stranski vhod v cerkev s podobo sv. Florjana, zavetnika gasilcev.

Kravice pozirajo 💜

Begunje na Gorenjskem. Glasbena šola Avsenik.

Begunje na Gorenjskem. Spomenik padlim v prvi svetovni vojni.

Begunje na Gorenjskem. Pokopališka cerkev sv. Križa iz druge polovice 19. stoletja.

Ne moti me, počivam. Begunjski maček 💜

Begunje na Gorenjskem. Nadstropno gospodarsko poslopje z lesenim gankom 💙

Nočem na faceboook. Begunjski petelin 😊

Begunje na Gorenjskem.

Spokojnost in mir ob potoku Begunjščica. 

Begunje na Gorenjskem. Robačnekov mlin stoji med potokom Begunjščica in Mlinskim potokom. Mlin se nahaja v zadnjem delu hiše, ki naj bi bila stara okoli petsto let. Mlin je zadnji ohranjeno od sedmih, ki so delovali ob potoku.

Begunjske vodne rake. Robačnekov mlin.

Begunje na Gorenjskem. Robačnekov mlin je ohranjen in obnovljen kot tehnična dediščina. 

Begunje na Gorenjskem. Staro mlinsko kolo Robačnekovega mlina. 

Cerkev sv. Urha, Begunje na Gorenjskem.

Razpelo iz začetka 20. stoletja in stara kašča ob potoku Begunjščica. Begunje na Gorenjskem.

Begunje na Gorenjskem. Okna z obrobo iz tufa in s kovano mrežo. Na pročelju je freska Marijino kronanje, prav tako obdana s tufom.

Begunje na Gorenjskem. Pritlična lepotička z dvokapno streho in gankom v zatrepu.

Begunje na Gorenjskem. Čudoviti portal nekdanje Ljudske šole. Zgradili so jo leta 1830. Od leta 1791 do odprtja nove šola, je bila šola v župnišču. 

Čudovita nadstropna vila z vogalnim stolpičem in razkošnim vrtom je bila zgrajena leta 1930. Na pročelju je spominska plošča padlim v drugi svetovni vojni iz Begunj in okolice.

Begunje na Gorenjskem. Detajl vile

Hortenzija na Begunjskem vrtu.

Rojstna hiša znamenitih bratov Avsenik v Begunjah na Gorenjskem. V njej je gostilna, zadaj pa muzej posvečen Avsenikovi glasbi.

Urhov semenj v Begunjah na Gorenjskem.

Vir:

Ambrožič Matjaž, Plečnikova dela za Žensko kaznilnico v Begunjah, dlib.si, Bogoslovni vestnik, 2019

Register NKD

Begunjski zbornik 2007

Informativne table

Kropa pri Radovljici

Kropa in Kamna Gorica sta dve slikoviti vasici, ki ju je fužinarstvo dodobra zaznamovalo in je v obliki umetnega kovaštva tudi danes vidno na vsakem koraku. Bližnja Jelovica je bila bogata z železovo rudo, da o lesu niti ne govorimo. Ljudje so to s pridom izkoristili. Nekateri so obogateli, večina pa je samo našla delo za skromno preživetje.

Skozi Kropo teče potok Kroparica, ki je bil del mreže vodnih rak. Na njih so postavljali vodna kolesa, ki so poganjala mehove, te pa so uporabljali kovači in kovačice pri svojem delu. Ja, tudi kovačice so bile in ob delu so na ognjišču, kjer so kovale žeblje, tako "mimogrede" še skuhale kosilo. Bregova Kroparice povezuje več kamnitih, ločnih mostov. Ob njih je rastlo mogočno drevo ob katerem so se Kroparji srečevali in modrovali.

Naš sprehod po razloženem starem trškem naselju smo začeli in končali na začetku, na številki 2, kjer že nekaj stoletij stoji gostilna Pri Jarmu. Za začetek smo si privoščili kavo, za zaključek slikovitega in zanimivega sprehoda pa še odlično pozno kosilo.

Kropa se deli na tri dele: Spodnji Konec, Srednji Konec ali Plac in Zgornji Konec. Ob potoku so nanizane mogočne fužinarske hiše. Večina je lepo obnovljenih. Fužinarstvo in življenje v Kropi je predstavljeno v Kovaškem muzeju na Placu in na edinem vigenjcu (kovačija), ki se je ohranil v Zgornjem Koncu Krope. V njem so nam nazorno prikazali težko delo kovanja žebljev, ki je trajalo precej več kot osem ur na dan. V bližini je tudi rojstna hiša slikarja Janeza Potočnika. Od tu se po peš poti vzpnemo do župnijske cerkve sv. Lenarta, ki so jo poslikali pomembni slovenski slikarji. Če slikarja Matevža Langusa kar pogosto videvamo po naših cerkvah pa je slikarka Ivana Kobilca bolj redka gostja v sakralnih objektih. Njeno delo lahko vidimo v glavnem oltarju, a le ob posebnih dogodkih. Na našo željo so nam sliko pokazali. Recimo, da je bil naš obisk tak poseben dogodek. 😊Podobno sliko Ivane Kobilca, najdemo tudi v taborski cerkvi Marije sedem žalosti v Podbrezju. 

Na drugem bregu Kroparice stoji manjša cerkev Matere Božje (Kapelca), ki jo je poslikal Matija Bradaška. Obe pa sta polni umetno kovanih izdelkov, od daritvene mize in ambona pa do svečnikov in Križanega, delo domačega mojstra umetnega kovaštva Joža Bertonclja. 

Nekdanji vodni zbiralnik v Kropi obdaja umetna kovinska ograja z zmajčki. Delo kroparskega mojstra umetniškega kovaštva Joža Bertonclja ((1901-1976).

Jezero v starem trškem jedru Krope? Ne, to je vodni zbiralnik ali Bajer iz leta 1558. Skupaj z rakami (vodna korita) in zapornicami, je z vodno energijo, ki je poganjala sistem mehov in težkega kladiva (razstavljen pri Kovaškem muzeju), oskrboval Spodnjo fužino, topilnico železove rude. Zgradili so jo sredi 16. stoletja. Bajer so obnovili leta 2001.

Bajer, vodni zbiralnik iz leta 1558. so obnovili leta 2001.

Baročna kapelica sredi starega trškega jedra Krope. S prizori iz Svetega pisma jo je v celoti poslikal v Kropi rojeni slikar Janez Potočnik.

Poslikava notranjosti Potočnikove kapelice. Dva angela držita Marijino podobico. Spodaj skupina ljudi v oblačilni noši prve polovice 19. stoletja.. 

Staro trško jedro Krope. Potočnikova kapelica in dve fužinarski hiši, ki ju je zob časa dodobra načel. 

Kropa, muzej na prostem. Ohranjeno orjaško kladivo na vodni pogon. Imenovali so ga repač. Z njim so izdelovali cajne oziroma polizdelke za žeblje.

Kovaški muzej Kropa se nahaja v mogočni fužinarski, Klinarjevi hiši. Njena zasnova sega v 17. stoletje. V njej je bila gostilna, čitalnica, v letu 1894. ustanovljena žebljarska zadruga pa tudi vajeniška šola.

Ob potoku Kroparica so v spomin na fužinarske čase postavili nakovala

Meni ena lepših ohranjenih fužinarskih hiš v Kropi. Osnova hiše je iz 16. stoletja. Današnjo podobo je dobila v 19. stoletju. V njej so bivali lastniki fužin in njihovi delavci, kroparski kovači in njihove družine. V fužinarskih hišah je nekoč bivalo tudi do sto ljudi. V pritličju so bili trgovski prostori. Kamnito slopno Florjanovo znamenje nosi letnico 1602. V 18. stoletju so ga povišali. Mimo znamenja pelje pot do Marijine cerkve (Kapelce)

Kamniti most Na Placu je iz konca 18.stoletja

Umetno kovana ograja z zmajčki, ob potoku Kroparica. Idejna zasnova domačega umetniškega kovača Joža Bertonclja. Na drugi strani potoka stoji spomenik NOB. Spomenik so postavili leta 1966. po načrtih arhitekta Alberta Sušnika. Načrt za skulpture sta izdelala kiparja Marija Benedetti Keržič in Stane Keržič. 

Mazollijev dvorec v Kropi 58 je v osnovi iz leta 1620. Krasita ga dva konzolna pomola na vogalih in bifora v nadstropju. Nad glavnim vhodom je spominska plošča posvečena nadučitelju Marku Kovšci. Od leta 1888. do 1957. je bila v dvorcu šola. 

Spominska plošča z reliefom na pročelju nekdanje šole, Kropa 58, iz leta 1895. Posvečena je nadučitelju Marku Kovšci (1838. Podvelb - 1894. Kropa)

Relief, Marija z Jezuščkom, na pročelju hiše v Kropi

Zmaj, delo mojstra umetniškega kovaštva Joža Bertonclja (1901-1976) iz Krope. Umetno kovani Bertoncljevi zmajčki krasijo tudi nabrežje Ljubljanice in Ljubljanski grad

Del starega trškega jedra Krope, ob potoku Kroparica, se je nekdaj imenoval Ta usrana gasa. Nadstropna fužinarska hiša v obliki črke L ima osnovo iz druge polovice 18. stoletja (1770). V 20. je bila obnovljena in predelana. V nadstropju je balkon s kovano ograjo. Hiša ob njej je iz konca 17. stoletja (1699). Očitno ni od nikogar, ker žalostno propada. Na oknih so velike lutke. Performans? 

Poslikava v arkadnem hodniku rojstne hiše slikarja Janeza Potočnika (15. junij 1749. Kropa - 9. februar 1834. Ljubljana)

Rojstna hiša slovenskega slikarja Janeza Potočnika v Kropi 56.

Detajl vigenjca (kovačnice) Vice v zgornjem delu Krope.

Vigenjc Vice v zgornjem delu Krope. Nekdanja kovačnica je spremenjena v muzej kjer obiskovalcem pokažejo kako so delali kovači in kovačice.

Muzej Vigenjc Vice v Kropi. Ohranjena kovačnica za ročno kovanje žebljev. Prvi na sliki in največji se imenuje Benečan. Kovali so ga za Benetke, tako da Benetke ne stojijo samo na kraškem lesu, temveč tudi na kroparskih žebljih, ki les povezujejo. Težko, celodnevno udarjanje s kladivom so opravljale tudi ženske in starejši otroci. Ker so bili ves dan od doma, so v kovačiji tudi kuhale. Vsaka je imela na ognjišču svoj lonec v katerem so "mimogrede" še skuhale kosilo.

Kropa, staro fužinarsko naselje se deli na Spodnji in Zgornji Konec, vmes je Srednji Konec oziroma Plac. Vodne rake in zapornica na Zgornjem Koncu

Barvita, baročna kapelica z dvema stebroma iz tufa in poslikavo Križanja in Marije na pročelju je iz konca 19. stoletja. Poslikavo pripisujejo baročnemu slikarju Matiji Bradaška. Kapelica stoji ob Kroparici v Zgornjem Koncu.

Kropa. Kamniti most čez Kroparico v Zgornjem Koncu. Zgrajen je bil leta 1800. 

Z obzidja župnijske cerkve sv. Lenarta je lep pogled na staro vaško jedro Krope. Fužinarske hiše, Kovaški muzej, na vzpetini kapelica Matere Božje in Mežnarija

Kropa - župnijska cerkev sv. Lenarta. Stranski vhod v cerkev. Lesena vrata krasijo umetno kovani elementi, ki tvorijo nekakšno mrežo. Enkratno ☺

Kropa - župnijska cerkev sv. Lenarta. Freske je ustvaril slikar Matija Bradaška

Kropa - župnijska cerkev sv. Lenarta. Orgle in freske, ki so nastale okoli leta 1900

Kropa - župnijska cerkev sv. Lenarta. Baročna prižnica s sliko 'Pridiga na gori', ki je delo delavnice Leopolda Layerja iz Kranja. 

Kropa - župnijska cerkev sv. Lenarta. Marija Brezmadežna, oltarna slika, ki občasno zamenja sv. Lenarta, je delo slovenske slikarke Ivane Kobilca iz leta 1895.

Kropa - župnijska cerkev sv. Lenarta. Krstilni kamen

Kropa - župnijska cerkev sv. Lenarta. Umetno kovan podstavek daritvene mize, ambon in Križani, so delo kroparskih umetniško kovaških mojstrov, Joža Bertonclja in Jožeta Šolarja. Oltarna slika je delo slikarke Ivane Kobilca. 

Kropa - župnijska cerkev sv. Lenarta. V glavnem oltarju je kip sv. Lenarta. Dva stranska baročna oltarja, sv. Jožefa in Ecco Homo pa krasita sliki baročnega slikarja iz bližnje Kamne Gorice, Matevža Langusa. 

Kropa - cerkev Matere Božje (Kapelca)

Ozka dolina ob potoku Kroparica in v naročju planote Jelovica kamor se je umestila slikovita fužinarska vasica Kropa. 

Polkrožni kamniti portal iz tufa in tristrano kamnito stopnišče. Na portalu letnica 1741. Vhod v nekdanjo Kaplanijo pozneje Mežnarija.

Nadstropna, pet-osna hiša s polkrožnim portalom in poudarjenimi okenskimi okvirji iz tufa. Okna v pritličju imajo kovano mrežo. Na portalu je letnica 1741. Hiša je bila sprva kaplanija, pozneje pa mežnarija. Je tudi rojstna hiša bratov Dermota, ki so bili odlični operni pevci. Najbolj znan je Anton Dermota. Bil je član Dunajske državne opere.

Kropa - cerkev Matere Božje (Kapelca). Obok prezbiterija je poslikal Matija Bradaška, leta 1901. Na osrednji freski je Marija in angel Gabrijel. Na desni, Marija in Jožef prineseta malega Jezusa v tempelj, na levi sta Marija in Elizabeta. Poleg svetnikov, je Matija Bradaška naslikal dva požara, ki sta zajela Kropi. Eden zaradi nepazljivosti, drugi požar je bil podtaknjen.  

Kropa - cerkev Matere Božje (Kapelca). Zanimivost cerkvice je baročna prižnica, ki se zlije s spovednico.

Kropa - cerkev Matere Božje (Kapelca). Orgle in relief sv. Cecilije. Križev pot je delo Matije Bradaška iz leta 1880.

Kropa - cerkev Matere Božje (Kapelca). Nenavaden leseni križ je iz leta 1969. Postavili so ga ob stoti obletnici prenove Marijine podobice, ki je del glavnega oltarja. Vsak obiskovalec dogodka je v križ zabil kroparski žebelj. Tako so simbolično povezali Križ in žebljarstvo.

Kropa - cerkev Matere Božje (Kapelca). Sliko pripisujejo domačemu slikarju Janezu Potočniku. Prikazuje nastanek božje poti "Pri Kapelci" in angele, ki otrokom kažejo Marijino podobo.

Kropa - cerkev Matere Božje (Kapelca). Umetno kovaštvo v Kropi. Svečnik, delo Joža Bertonclja.

Kropa - cerkev Matere Božje (Kapelca). Razpelo je leta 1975. podaril cerkvi mojster umetnega kovaštva Joža Bertoncelj. Za razpelo je dobil zlato medaljo na mednarodnem sejmu domače obrti v Munchnu.

Kropa - cerkev Matere Božje (Kapelca). Stranski baročni oltar Svetih treh kraljev

Kropa - cerkev Matere Božje (Kapelca). Glavni oltar z Marijino podobo, ob njej sta njena starša sv. Ana in sv. Joahim. Ob slavoločni steni stojita stranska oltarja Svetih treh kraljev in Svetega Križa. Daritveni oltar in ambon sta, kot se za Kropo spodobi, iz umetno kovanega železa.

Kropa - cerkev Matere Božje (Kapelca). Ob njej pelje stara pot na Jamnik

Hiša ob vodnem koritu (rake) s kovanimi ograjami

Impozantna, kar deset osna, nadstropna stavba, ki stoji na začetku Krope, je bila zgrajena med leti 1952. do 1954. Stavbo so zgradili s prostovoljnim delom zaposleni v podjetju Plamen. V njem so uredili Sindikalni dom. Imeli so gledališče, kino, dvorane za proslave in druženja. Danes je to Kulturni dom. Drugo ime, enaka ali podobna dejavnost. Načrte za stavbo je izdelal arhitekt Maks Strenar (1901. Trst - 1968. Kranj). Bil je Plečnikov študent. 

Pročelje Kulturnega doma v Kropi krasijo številni detajli umetnega kovaštva. Med drugim tudi tale polkrožni portal s kovanimi vrati, ki vodijo v knjižnico Antona Tomaža Linharta.

Na začetku Krope, na številki 2, se nahaja gostilna Pri Jarmu oziroma Pr' Jarm, ki ima dolgoletno tradicijo. Zgrajena v drugi polovici 18. stoletja (1770). V času fužinarstva so se poleg gostinstva ukvarjali tudi s prevozništvom. 

Gospodarsko poslopje gostilne Pri Jarmu ima obliko črke L. Spodaj zidano, zgoraj leseno. Še najbolj mi je všeč del s ptičjimi valilnicami in pasjo hiško pod stopnicami. Kužki že zdavnaj ne živijo v takih hiškah, zdaj je njihov prostor na kavču. Vsaj za večino 😊

Kamna Gorica, rojstni kraj baročnega slikarja Matevža Langusa

Vir:

- Voden ogled z lokalno vodnico

- Register NKD

- mro.si/kovaski-muzej-kropa

- Kropa in Kamna Gorica, Kulturno turistični vodnik, 2017

- Tristo let Kapelice: Kropa 1705-2005, uredil Joža Eržen, Župnija Kropa, 2005