Sedma etapa
Juliane Trail oziroma daljinske pohodniške poti, se prične v
Stari Fužini, pri Centru Triglavskega narodnega parka (TNP). Od tu se pot spusti do slikovitega
Bohinjskega jezera v
Ribčevem Lazu. Na koncu hotela Jezero (mimogrede, imajo odlično kavo s pogledom na jezero in srednjeveško cerkev sv. Janeza Krstnika), zavijemo proti naselju
Polje. Gručasta vasica ob reki Savi Bohinjki, je nastala v 16. stoletju. V 20. stoletju pa je nedaleč stran nastalo nekajkrat večje naselje manjših in večjih počitniških hiš. V Polju se lahko pohvalijo s prvim
nordijskim centrom v Sloveniji. Res je, še pred znamenito
Planico, so v Polju prirejali tekmovanja v smučarskih skokih. Tu je svoj skok opravila prva Slovenka in to kar v krilu. 😊
Pot nas pelje skozi gozd, mimo polj in travnikov. Ves čas nas spremlja tudi pogled na
Triglav. Ni potrebe, da vsi rinemo gor, tudi od tu je čudovit.
Pot je večinoma ravninska z nekaj sence in obilo sonca, saj je žled tudi v bohinjskem koncu opravil svoje. Manjši vzpon je do vasice
Žlan. Gručasta vasica v kateri je danes le nekaj hiš. Od tu nas pot vodi rahlo navzdol, skozi
Dobravo do Bohinjske Bistrice.
Sedma etapa Juliane se zaključi na železniški postaji Bohinjska Bistrica. Ker pa grem rada tudi po svoje, sem se ustavila pri Zoisovem dvorcu, ki je nastal v 17. stoletju. Ob njem je park z uro, ki jo je dal postaviti
Žiga Zois, da železarji ne bi zamujali na delo. 😎 Moja pot se je zaključila v župnijski cerkvi sv. Miklavža ali sv. Nikolaja, kakor je komu ljubše, ki jo je poslikal slikar
Matija Koželj iz Kamnika.
Sedma etapa Juliane Trail je dolga 11 kilometrov, za tri ure hoda in razmeroma lahka, slikovita pa itak 😊
|
Poglejte, tamle je Triglav, nam kaže eden od štirih srčnih Bohinjcev, ki so 26. avgusta 1778, na pobudo barona Žige Zoisa, prvi osvojili vrh Triglava. S skromno opremo in veliko izkušnjami, jim je podvig uspel v enem tednu. V spomin na ta dogodek so, ob njegovi dvestoletnici, leta 1978. postavili spomenik, nedaleč od Bohinjskega jezera. Spomenik je ustvaril kipar Stojan Batič. |
|
Jutranji pozdrav na Bohinjskem jezeru. Priznam, da tu nisem pričakovala galeba 😊 |
|
Pristanišče na Bohinjskem jezeru |
|
Spominska plošča na skali je bila postavljena 4. julija 1980. leta, v spomin na zmago Jeseniško - bohinjskega odreda nad nemškim okupatorjem, 4. aprila 1945. Z zmago so partizani preprečili požig Zgornje bohinjske doline. |
|
Cerkev sv. Janeza Krstnika ob Bohinjskem jezeru |
|
Kjer se konča Bohinjsko jezero in začne reka Jezernica, stoji kamniti most, ki so ga zgradili leta 1926. Pred tem je bil na tem mestu leseni most. |
|
Jutranja meglica nad Bohinjskim jezerom |
|
Zlatorog v Bohinju |
|
Juliana Trail, kažipot nas usmerja proti vasici Polje |
|
Tudi najmlajši so navdušeni nad Juliano 😊 |
|
Napredujemo, kulturna krajina. Juliana Trail - Stara Fužina - Bohinjska Bistrica, 11 km. |
|
Triglav nas gleda 😊 Stari del vasi Polje pri Bohinju |
|
Na zimo smo pripravljeni 😎 Značilnost Gorenjske: urejenost |
|
Smučarske skakalnice v Nordijskem centru Polje. Začetki slovenskega skakalnega športa so v Bohinju. Že leta 1929. 10. februarja so na Poljah lahko videli smučarske skoke na prvi 50-metrski skakalnici. Projektiral jo je ing. Hanssen iz Norveške. Tudi sam je bil dober skakalec in se je udeležil omenjenega tekmovanja. Skočil je najdalj od vseh in pristal pri 43-ih metrih. Zanimivo je, vsaj meni, da je na skakalnici skočila tudi prva slovenska ženska skakalka in to kar v krilu. To je bila Agata Stare, rojena leta 1915. iz bližnjega naselja Žlan. Od Hanssenove skakalnice je ostalo bolj malo. Današnje so zgradili kasneje. |
|
Pitnik z lesenim koritom in kozolčkom na katerem je fotografija ing. Hanssena, konstruktorja skakalnic in skakalca iz Norveške |
|
Iz Polja smo se povzpeli, po rahlem klancu, na vzpetino kjer leži vasica Žlan |
|
Žlan je gručasta vas iz 19. stoletja. Hiš je danes bolj malo. V tej obnovljeni pa je nekoč živela prej omenjena smučarska skakalka v krilu 😊 |
|
Zapustili smo Žlan, stezice, širna vaška polja in se spustili v Bohinjsko Bistrico. |
|
Park Zoisove graščine z uro in nekdanjo delavsko hišo. Stolp z uro je postavil Žiga Zois, da delavci železarji ne bi zamujali na delo |
|
Zoisova ura. Na stolpu je tudi znak družine Zois stoječi lev drži posodo z dragulji. |
|
Vhodni, kamniti portal iz tufa. Vhod v Zoisovo graščino. Nad portalom lev s posodo z dragulji. Za uspehe na gospodarskem področju je bilo družini Zois podeljeno plemstvo. Poimenovali so se "von Edelstein". Po slovensko bi rekli dragulj. Od tod levu posoda z dragulji. |
|
Zoisova graščina s parkom in uro stoji na Grajski ulici 14, ob Bohinjski Bistrici. Dvorec so zgradili sredi 17. stoletja bratje Locatelli, ki so bili prvotni lastniki fužin. Ko je prešel v last Zoisov, so v njem uredili prostore za bivanje družine in upravne prostore za rudarske nadzornike. Večkrat je v njem prebival tudi Žiga Zois. (info tabla) |
|
Skozi Bohinjsko Bistrico teče istoimenski potok |
|
Gospodarsko poslopje na Zoisovi ulici |
|
Vode se na bohinjskem koncu ne manjka. Manjši potoček teče med hišami v Bohinjski Bistrici |
|
Kapelica z lesenimi kipi Brezmadežne in dveh angelov, ki držita svečnika. Kapelico so postavili na prelomu iz 19. v 20. stoletje. |
|
Gostinski lokali ob potoku Bohinjska Bistrica |
|
Lepo obnovljena, nadstropna hiša, pravi mali dvorec nosi letnico 1781. |
|
Cerkev sv. Miklavža ali Nikolaja je bila zgrajena leta 1884. Pred tem je na tem mestu stala baročna cerkev iz 17. stoletja. |
|
Detajl lesene skulpture pred obzidjem cerkve sv. Nikolaja v Bohinjski Bistrici. |
|
Prezbiterij z glavnim oltarjem in poslikavo, ki je delo kamniškega slikarja Matije Koželja |
|
Poslikava kupole prezbiterija. Slikar Matija Koželj |
|
Stranski oltar posvečen Brezmadežni |