Muzej krščanstva na Slovenskem

Izlet v Stično na Dolenjskem oziroma obisk cistercijanskega samostana, končujem s foto zgodbo tamkajšnjega Muzeja krščanstva, ki ima svoje prostore v stari prelaturi. Muzej je bil ustanovljen leta 2003. kot Slovenski verski muzej, leta 2006. pa se je preimenoval v Muzej krščanstva na Slovenskem.
V muzeju je na ogled stalna razstava, Zgodovina krščanstva na Slovenskem. Spoznamo zgodovino krščanstva pri nas od nastanka, v tretjem stoletju pa vse do leta 2000. Spoznamo tudi Življenje za samostanskimi zidovi. Ogledamo si lahko: zgodbo o znamenitih stiških rokopisih, samostanske delavnice, zgodbo o življenju patra Ašiča, zbirko umetniških slik in kipov, zbirko starega pohištva, ki ga je muzeju podaril zbiratelj Leopold Kozlevčar, zbirko nabožnih predmetov, kakšna je bila videti srednjeveška knjižnica, pa sobo svetnikov in cerkvenih oblačil pa verjetno še kaj. Res bogata zbirka, kronološko razdeljena in opremljena z informativnimi tablami.
V muzeju hranijo tudi arhiv misijonarja in škofa Friderika Barage iz Male vasi.
Foto zgodba razstavljenih muzejskih eksponatov, po moji izbiri:

Nad vhodom v Muzej krščanstva na Slovenskem, je sončna ura z grboma stiškega samostana in stiškega opata dr. Antona Nadraha. Nad uro je čudovita romanska bifora.

Cistercijana nismo srečali v živo. V muzeju stoji v cistercijana oblečena lutka, v skromni beli kuti, zato jim nekateri pravijo tudi beli menihi. Zanimiva je umetniška slika, olje na platnu, ki jo je sredi 18. stoletja, naslikal neznani slikar, prikazuje pa malega dečka, nadvojvodo Jožefa, ki je kasneje postal cesar Jožef II.

Grb cistercijanskega samostana v Stični. Legenda o začetku gradnje samostana pravi, da kar so menihi čez dan zgradili, se je ponoči podrlo. Nekoč pa se je na kamniti zid priletel ptič in zapel, tu gradite (v latinščini seveda :). Tako so samostan začeli graditi na prostoru kjer stoji še danes, ptič in kamniti zid pa sta ovekovečena na samostanskem grbu. 

Gotski obočni sklepnik z grbom turjaških grofov iz konca 14. stoletja. Turjaški grofje so imeli svojo grobnico v kapeli sv. Jurija, v stiškem samostanu

Cistercijani se sami oskrbujejo. Imajo vrtove, sadovnjak, čebelnjak, nabirajo zelišča, znani so po svojih čajih patra Ašiča, nekoč pa so izdelovali tudi znameniti Stiški sir.

Kotiček v muzeju posvečen najbolj znanem cistercijanu pri nas, patru Ašiču

Sv. Frančišek Ksaverij, zavetnik misijonarjev. Rezbarija v lesu, je delo kiparja in podobarja Ivana Pengova (živel od 1879 do 1932)

Muzej krščanstva v Stični, hrani tudi zbirko starega pohištva, ki ga je muzeju podaril zbiratelj, Leopold Kozlevčar. Na fotografiji je trikotna mizica z vedutami, iz druge polovice 19. stoletja.

V Kozlevčarjevo zbirko starin, spada tudi ta čudoviti vitrinski nastavek iz 19. stoletja

Tlakovanje v stari prelaturi, kjer je danes muzej

Sv. Jurij z zmajem. Kip je stal v cerkvi sv. Jurija na Ptuju, okoli leta 1370. do 1380.

Sv. Vid iz 16. stoletja, kipar ni znan. 

Bronasti grb rodbine stiškega opata Franca Ksaverja barona Tauffererja 1764 - 1784

Tlakovanje v stari prelaturi

Cistercijanska liturgična knjiga, izdana v Parizu, leta 1690. Platnice so iz bukovega lesa, galunskega usnja in medenine. Originalni naslov knjige, Antiphonale Cisterciense, avtor Fredericus Leonard

Anton Ginther (1655-1725) Unus pro Omnibus hoc est: Christus Jesus, Biberbach, 1755

Škoda, ker ni znano, kako dolgo je trajal prepis te knjige. Gre za prepis in prevod iz nemščine. Knjiga v nemškem jeziku je bila izdana 1697. Knjigo z enkratnim rokopisom, v slovenskem jeziku pa so izdali v Škofji Loki, leta 1847. Originalni naslov knjige, Svete bukve za usaki dan mesza (Svete knjige za vse dni v mesecu), Avtor, Franc Kermel

Lesena omara se imenuje, armarij (armarium). V srednjem veku so v njih hranili knjige. Omara je bila premična. Bile so prave male srednjeveške, samostanske knjižnice. Dragocene knjige so bile skrbno varovane. Ključ do armarija je imel le armarius, ki je bil skrbnik armarija.

Tole pa ni navadna punčka, za igranje. To je čudodelni škofjeloški praški Jezušček iz 18. stoletja. Izdelan je iz voska. Iz Prage je "pripotoval" v Uršulinsko cerkev v Škofji Loki, od tam pa v Stično in sedaj ga lahko občudujemo v Muzeju krščanstva, ki ima v svoji zbirki voščenih figuric, več kot trideset predmetov.

Prehod v drugo sobano in stenska poslikava v stari prelaturi

Delček muzejske slikarske zbirke, ki obsega slike od 15. stoletja naprej

Sedeča Marija z otrokom ali Solčavska Marija. Kip je bil izdelan okoli leta 1270-1280, v benediktinskem samostanu, v Gornjem Gradu. V 15. stoletju so ga prenesli v župnijsko cerkev Marije Snežne, v Solčavi, kjer je še danes. Od tu tudi drugo ime. Kip v muzeju je kopija

Glava sv. Janeza Krstnika, je v podružnični cerkvi sv. Janeza Krstnika, v Spodnji Besnici. Kip je bil izdelan okoli leta 1470. Kup v muzeju je kopija


Povezano, izlet v cistercijanski muzej v Stični:

Bazilika Žalostne Matere Božje v Stični

Križni hodnik v stiškem samostanu

Cistercijanski samostan v Stični

Vir; voden ogled muzeja, informacijske table ob eksponatih

www.mks-sticna.si

Bazilika Žalostne Matere Božje v Stični

V središču samostanskega kompleksa v Stični, stoji stiška bazilika. Posvečena je Žalostni Materi Božji. Prvo cerkev so gradili dvajset let in jo leta 1156. posvetili. V svoji zgodovini so samostan in cerkev kar dvakrat požgali in izropali Turki. Cerkev, z baročno podobo, kot jo vidimo danes, je bila zgrajena 1622. leta.
Baročna stiška bazilika je troladijska, s prečno ladjo. Ob glavnem oltarju, so v prezbiteriju tudi meniške korne klopi in Plečnikov tabernakelj, ki so ga farani podarili cerkvi ob njenem 800-tem rojstnem dnevu.

Baročna cerkev Žalostne Matere Božje, pogled z velikega vzhodnega dvorišča. Cerkveni zvonik, je dobil današnjo baročno podobo leta 1751. Prvotno je bil gotski. 

Cerkev v cistercijanskem samostanu, v Stični, so zgradili in posvetili leta 1156. Dvakrat so jo Turki požgali in izropali. Tudi druga svetovna vojna ji ni prizanesla. Cerkev je bila leta 1945. dvakrat bombardirana. Poškodovan je bil zvonik, glavni oltar in večina oken.

Ob 800-letnici stiške opatije, je papež Pij XI. cerkev povzdignil v baziliko. Stiška bazilika je med največjimi cerkvami v Sloveniji. Dolga je 64 metrov, široka pa 18 metrov.

Ohranjeno prvotno romansko okno, na stiški baziliki. Taka okna so bila po vsej dolžini cerkve.

Detajl glavnega vhoda v baziliko in grbi stiških opatov

Grb vojvodine Kranjske se nahaja pod korom

Baročno omaro so obnovili in vanjo namestili nove orgle

Na steni stiške bazilike je kamnita plošča s turjaškima grboma iz 15. stoletja. 

Nagrobna plošča

Baročni glavni oltar v stiški baziliki s kipom Žalostne Matere Božje, ki je edini ohranjen kip iz začetka 17. stoletja

V prezbiteriju, na obeh straneh glavnega oltarja, so nameščene klopi meniškega kora

V prezbiteriju je tudi zelo zanimiv bralnik. Še posebno njegov spodnji del, ki je bogato izrezljan. Noga je iz leta 1898. na njej pa so kipci štirih redovnih svetnikov.

Posebna znamenitost stiške bazilike je tabernakelj, arhitekta Jožeta Plečnika. Leta 1954. so stiški farani, svoji cerkvi darovali Plečnikov tabernakelj. 


Povezano: Križni hodnik v stiškem samostanu

Cistercijanski samostan v Stični

Vir: Samostan Stična in njegove znamenitosti, Marijan Zadnikar, 2001
stična.si/Zgodovina stiške cerkve

Križni hodnik v stiškem samostanu

Znamenitosti Slovenije. Križni hodnik cistercijanskega samostana oziroma opatije v Stični je imel sprva romansko obliko, kar se v nekaterih delih vidi še danes. Bil je tudi bolj asketski, brez okrasja, kot je to zapovedoval strogi cistercijanski red. Ko se je ta malo omehčal. so se lotili prenove. Podrli so leseno streho in jo nadomestili z zidano, s križnimi oboki, sklepniki in poslikavami. Sredi 13. stoletja dobi križni hodnik tudi obrazne maske, tako moške kot tudi ženske. Dovolijo si tudi kip Harpije z ženskim obrazom. Sicer bolj v kotu in ne zelo na očeh. Tekom stoletij je izgubila večino barve, s katero so jo poslikali. Barva je zbledela tudi na večih poslikavah. Nekatere so še komaj vidne, kar nekaj pa jih je lepo ohranjenih in vrednih ogleda.
V križnem hodniku, so menihi pokopavali svoje mrtve dobrotnike čigar kosti še danes počivajo po novim tlakom. Predvidevajo, da so bili zidovi polni kamnitih nagrobnikov. Ob turških vpadih, naj bi jih menihi odstranili in z njimi zazidali rov, skozi katerega bi lahko Turki prišli v samostan. Raziskovalci tega rova še niso našli.

Sklepnik s soncem. Polja okoli sonca so okrašena z motivi rastlin in geometrijskih likov.

Na sklepniku je prikazan trpeči Kristus, ki kaže svoje rane. Okoli njega so naslikane biblijske osebe: Abraham, Mojzes, Jakob in Izak.

Viteški nagrobnik turjaškega grofa Pongraca, datira v konec 15. stoletja. Z njim so zazidali nekdanji srednjeveški vhod v cerkev. Stoji pri stopnicah, ki danes vodijo iz križnega hodnika v cerkev. 

Na sklepniku je upodobljeno božje Jagnje, okoli njega pa je lepo ohranjena poslikava iz 14. stoletja. Upodobljeni so simboli štirih evangelistov.

Na sredini, stiškega križnega hodnika, je lepo urejen park

Dve niši, v križnem hodniku, so beli menihi, uporabljali kot knjižni polici.

Rebrasti, križni oboki, so nastali okoli leta 1260. Takrat so, sprva romansko zasnovo, pozidali in nastali so čudoviti gotski oboki.

Obočna konzola

Ostanek romanske zasnove stiškega križnega hodnika, je tudi čudovita bifora. Tu je bila nekoč povezava s kapiteljsko dvorano.

Teraco tlak v križnem hodniku, je novejšega datuma. Stari tlak so prekrili leta 1916. Pod njim so odkrili številne grobove dobrotnikov samostana, ki so jih menihi tu pokopavali, iz hvaležnosti za njihove darove. 

Pogled skozi gotsko obokano okno, na samostanski vrt

Kotna konzola in grško mitološko bitje, harpija. Harpija je pol žival, pol človek in predstavlja skušnjavo.

Na vsaki tridelni konzoli, je kipar upodobil človeški obraz. Štirje moški in štirje ženski obrazi, ki si kakor pari stojijo nasproti.

Iz križnega hodnika je tudi vhod v baročno meniško jedilnico. Ženskam je vstop vanjo prepovedan, tudi v 21. stoletju :) Sprva je bil ta prostor visok, vse do stropa stavbe. Kasneje so naredili predelni obok, tako da je nad jedilnico, meniška knjižnica, kamor tudi ne smemo, ženske namreč.

Na tleh križnega hodnika je mozaični grb Stiškega samostana

Štirje hodniki z gotskimi okni, ki gledajo na samostanski vrt, skozi katere se že precej stoletij sprehajajo beli menihi, cistercijani. Stiška opatija je začela nastajati že leta 1132. Od takrat samostan ves čas deluje, razen ko ga je cesar Jožef II. razpustil, leta 1784. Leta 1898. so stiški samostan obnovili in redovno življenje cistercijanov se je nadaljevalo in se ohranilo do danes. 

Povezano: Cistercijanski samostan v Stični

Vir: Križni hodnik pripoveduje, Marjan Zadnikar, DZS, 1988

stična.rks.si

voden ogled