Frančiškanska knjižnica v Ljubljani

Vsem na očeh pa vendar nevidna. Frančiškanska knjižnica, v frančiškanskem samostanu, v Ljubljani, na Prešernovem trgu. V okviru arhitekturne prireditve, Odprte hiše Slovenije, smo si jo lahko tudi ogledali, kar se ne zgodi pogosto.
Knjižnico, kot jo vidimo danes, so zgradili po ljubljanskem potresu, se pravi po letu 1895. in je podaljšek samostana, proti Čopovi ulici. S Prešernovega trga je vidna enotna fasada samostana, z dvoriščne strani pa je zadeva drugačna. Knjižnica, zgrajena v obliki kocke, ima opečnato pročelje, v treh etažah pa velika okna, kot se za knjižnico, ki rabi veliko svetlobe, tudi spodobi.
Frančiškanska knjižnica hrani v glavnem teološke knjige. V vitrinah hranijo bestsellerje, kot se je hudomušno izrazil prijazni pater, to so knjige duhovnika in misijonarja, Friderika Barage. Tu je tudi nekaj zanimivih predmetov, ki so jih prinesli frančiškani, ko so se vračali z misijonarskih poti. Frančiškanska knjižnica pa hrani tudi dve znameniti opeki in po tem je verjetno edinstvena v svetu. Opeki sta namreč delček semenišča, ki je stalo na današnjem Vodnikovem trgu, ki je bilo tudi dom frančiškanov. Ko so semenišče podirali, so frančiškani shranili omenjeni opeki.

Frančiškanska knjižnica v Ljubljani, z opečnato fasado in velikimi okni v treh etažah. Zgradili so jo po letu 1895.

V Frančiškanski knjižnici hranijo tudi slikarska dela

Knjižnica je zgrajena v treh etažah, s kasetnim stropom, nad katerim je pesek. Ta naj bi bil v pomoč, v primeru požara

Tretja etaža s knjižnimi policami

V knjižnici hranijo, približno 70.000 knjig, večina je teoloških.

Frančiškanska knjižnica v Ljubljani hrani tudi obsežno knjižno zbirko patra Žige Škerpina

Frančiškanska knjižnica v Ljubljani, hrani približno 70.000 knjig. Nekatere so bolj muzejski eksponati, večino teh knjig pa uporabljajo raziskovalci in študentje. 

Pri bogoslužju so uporabljali knjige velikega formata, tri so ostale v Ljubljani, sedem pa jih hranijo v Gradcu

Razpelo

Tlakovanje v frančiškanski knjižnici

Kovana ograja na lesenem stopnišču, ki vodi v zgornje etaže frančiškanske knjižnice.

Dušna paša za kristjane, napisal Friderik Baraga. Natisnila tiskarna Jožefa Blaznika. Knjigo so izdali leta 1831. Iz knjige je tudi razvidno, da je bil v tem obdobju, Friderik Baraga, kaplan v Metliki. 

"Pieta - pozna gotika, slikar neznan, okoli leta 1600. (dar arh. Osolina P. Romanu)" (napis ob sliki)

"Križani z Magdaleno - Mihael Stroj, olje platno, približno 1870." (napis ob sliki)

"Kristus Pantokrator - olje les, slikar neznan iz Ukrajine, približno 1800. (P. Stanko iz prve svetovne vojne)" (napis ob sliki)

"Kristusova glava, z dvema angelčkoma - olje les, Ukrajinsko delo iz Volinije, približno 1800. (P. Stanislav iz prve svetovne vojne)" (napis ob sliki)

Tudi slovenski frančiškani delujejo po vsem svetu kot misijonarji. Ko se vrnejo domov pa prinesejo še kakšen spominek, na deželo, v kateri so delovali. Tako v ljubljanski frančiškanski knjižnici hranijo nekaj takih predmetov. Meni sta bili všeč ti dve posodi na nogicah. Ena ima še ročaje v obliki zmajev, druga pa ima pokrov v obliki čipke :) Po vsej verjetnosti sta prišli iz Kitajske.

Znameniti opeki, ki ju hranijo v Frančiškanski knjižnici, sta bili nekoč delček frančiškanskega semenišča, ki je stalo na današnjem Vodnikovem trgu

Dvorišče frančiškanskega samostana, med Prešernovim trgom in Nazorjevo ulico.

Izhod iz samostana na dvorišče. Ta del samostana je najstarejši. Po potresu, leta 1895. so ga uspešno sanirali

Kotiček za sprostitev

Na dvorišču samostana je tudi zanimiv vodnjak, z letnico 1952.

Odsev zvonika frančiškanske cerkve na Mestnem gledališču Ljubljana

... pa še zdravje in to je to



Podobno: Škrabčeva knjižnica

Semeniška knjižnica

Muzej krščanstva na Slovenskem

Izlet v Stično na Dolenjskem oziroma obisk cistercijanskega samostana, končujem s foto zgodbo tamkajšnjega Muzeja krščanstva, ki ima svoje prostore v stari prelaturi. Muzej je bil ustanovljen leta 2003. kot Slovenski verski muzej, leta 2006. pa se je preimenoval v Muzej krščanstva na Slovenskem.
V muzeju je na ogled stalna razstava, Zgodovina krščanstva na Slovenskem. Spoznamo zgodovino krščanstva pri nas od nastanka, v tretjem stoletju pa vse do leta 2000. Spoznamo tudi Življenje za samostanskimi zidovi. Ogledamo si lahko: zgodbo o znamenitih stiških rokopisih, samostanske delavnice, zgodbo o življenju patra Ašiča, zbirko umetniških slik in kipov, zbirko starega pohištva, ki ga je muzeju podaril zbiratelj Leopold Kozlevčar, zbirko nabožnih predmetov, kakšna je bila videti srednjeveška knjižnica, pa sobo svetnikov in cerkvenih oblačil pa verjetno še kaj. Res bogata zbirka, kronološko razdeljena in opremljena z informativnimi tablami.
V muzeju hranijo tudi arhiv misijonarja in škofa Friderika Barage iz Male vasi.
Foto zgodba razstavljenih muzejskih eksponatov, po moji izbiri:

Nad vhodom v Muzej krščanstva na Slovenskem, je sončna ura z grboma stiškega samostana in stiškega opata dr. Antona Nadraha. Nad uro je čudovita romanska bifora.

Cistercijana nismo srečali v živo. V muzeju stoji v cistercijana oblečena lutka, v skromni beli kuti, zato jim nekateri pravijo tudi beli menihi. Zanimiva je umetniška slika, olje na platnu, ki jo je sredi 18. stoletja, naslikal neznani slikar, prikazuje pa malega dečka, nadvojvodo Jožefa, ki je kasneje postal cesar Jožef II.

Grb cistercijanskega samostana v Stični. Legenda o začetku gradnje samostana pravi, da kar so menihi čez dan zgradili, se je ponoči podrlo. Nekoč pa se je na kamniti zid priletel ptič in zapel, tu gradite (v latinščini seveda :). Tako so samostan začeli graditi na prostoru kjer stoji še danes, ptič in kamniti zid pa sta ovekovečena na samostanskem grbu. 

Gotski obočni sklepnik z grbom turjaških grofov iz konca 14. stoletja. Turjaški grofje so imeli svojo grobnico v kapeli sv. Jurija, v stiškem samostanu

Cistercijani se sami oskrbujejo. Imajo vrtove, sadovnjak, čebelnjak, nabirajo zelišča, znani so po svojih čajih patra Ašiča, nekoč pa so izdelovali tudi znameniti Stiški sir.

Kotiček v muzeju posvečen najbolj znanem cistercijanu pri nas, patru Ašiču

Sv. Frančišek Ksaverij, zavetnik misijonarjev. Rezbarija v lesu, je delo kiparja in podobarja Ivana Pengova (živel od 1879 do 1932)

Muzej krščanstva v Stični, hrani tudi zbirko starega pohištva, ki ga je muzeju podaril zbiratelj, Leopold Kozlevčar. Na fotografiji je trikotna mizica z vedutami, iz druge polovice 19. stoletja.

V Kozlevčarjevo zbirko starin, spada tudi ta čudoviti vitrinski nastavek iz 19. stoletja

Tlakovanje v stari prelaturi, kjer je danes muzej

Sv. Jurij z zmajem. Kip je stal v cerkvi sv. Jurija na Ptuju, okoli leta 1370. do 1380.

Sv. Vid iz 16. stoletja, kipar ni znan. 

Bronasti grb rodbine stiškega opata Franca Ksaverja barona Tauffererja 1764 - 1784

Tlakovanje v stari prelaturi

Cistercijanska liturgična knjiga, izdana v Parizu, leta 1690. Platnice so iz bukovega lesa, galunskega usnja in medenine. Originalni naslov knjige, Antiphonale Cisterciense, avtor Fredericus Leonard

Anton Ginther (1655-1725) Unus pro Omnibus hoc est: Christus Jesus, Biberbach, 1755

Škoda, ker ni znano, kako dolgo je trajal prepis te knjige. Gre za prepis in prevod iz nemščine. Knjiga v nemškem jeziku je bila izdana 1697. Knjigo z enkratnim rokopisom, v slovenskem jeziku pa so izdali v Škofji Loki, leta 1847. Originalni naslov knjige, Svete bukve za usaki dan mesza (Svete knjige za vse dni v mesecu), Avtor, Franc Kermel

Lesena omara se imenuje, armarij (armarium). V srednjem veku so v njih hranili knjige. Omara je bila premična. Bile so prave male srednjeveške, samostanske knjižnice. Dragocene knjige so bile skrbno varovane. Ključ do armarija je imel le armarius, ki je bil skrbnik armarija.

Tole pa ni navadna punčka, za igranje. To je čudodelni škofjeloški praški Jezušček iz 18. stoletja. Izdelan je iz voska. Iz Prage je "pripotoval" v Uršulinsko cerkev v Škofji Loki, od tam pa v Stično in sedaj ga lahko občudujemo v Muzeju krščanstva, ki ima v svoji zbirki voščenih figuric, več kot trideset predmetov.

Prehod v drugo sobano in stenska poslikava v stari prelaturi

Delček muzejske slikarske zbirke, ki obsega slike od 15. stoletja naprej

Sedeča Marija z otrokom ali Solčavska Marija. Kip je bil izdelan okoli leta 1270-1280, v benediktinskem samostanu, v Gornjem Gradu. V 15. stoletju so ga prenesli v župnijsko cerkev Marije Snežne, v Solčavi, kjer je še danes. Od tu tudi drugo ime. Kip v muzeju je kopija

Glava sv. Janeza Krstnika, je v podružnični cerkvi sv. Janeza Krstnika, v Spodnji Besnici. Kip je bil izdelan okoli leta 1470. Kup v muzeju je kopija


Povezano, izlet v cistercijanski muzej v Stični:

Bazilika Žalostne Matere Božje v Stični

Križni hodnik v stiškem samostanu

Cistercijanski samostan v Stični

Vir; voden ogled muzeja, informacijske table ob eksponatih

www.mks-sticna.si

Charlaine Harris, Klub ljubiteljev skrivnosti

Dve kriminalki za prosti čas, v katerih se mlada knjižničarka, Aurora Teagarden, vedno znajde v središču dogajanja, kar se tudi detektivu Burnsu, zdi sila nenavadno.
Knjigi, Klub ljubiteljev skrivnosti in Neporavnani računi, sta spisani v slogu slavne Agathe Christie in so ravno pravšnje za branje ob morju.

Charlaine Harris
Klub ljubiteljev skrivnosti

Naslov izvirnika: Real murders
256 strani

Založba Giks

Člani kluba Resnični umori, so se zbirali na svojem rednem mesečnem sestanku, v dvorani vojnih veteranov, v mestu Lawrenceton, ameriška zvezna država Georgia. Članica kluba, knjižničarka Aurora Teagarden, je nameravala govoriti o starem umoru Julie Wallace.

Toda v času, ko se člani še zbirajo, se v hiši zgodi umor. Žrtev je podpredsednica kluba, Mamie Wright, umor pa ima neverjetno veliko podobnosti s tistim, ki so ga nameravali obravnavati.

Obe sta bili ženi zavarovalniških agentov, obe enakih let, prizorišče pa skoraj identično.

Preiskavo umora prevzame detektiv Jack Burns, ki nad obstojem kluba ni prav nič navdušen. Še manj pa je navdušen nad Auroro, ki se aktivno udeležuje raziskovanja umora.

Zgodi se še nekaj umorov, ki pretresejo malo mesto in zasejejo strah med ljudi. Prav vsak od njih pa ima podobnost z nekim starejšim umorom, ki so ga člani društva obravnavali. Aurora je skoraj prepričana, da je morilec nekdo od članov kluba. Nekdo, ki nekoga od njih ne mara in jih želi spraviti v težave. Le komu se je tako zmešalo, da se na tako krut način maščuje?

Charlaine Harris
Neporavnani računi

Naslov izvirnika: A bone to pick

Založba Giks, 2014
240 strani

Drugi primer navdušene amaterske detektivke Aurore Teagarden.

Klub, Resnični umori, preneha z delovanjem. Aurora postane bogata dedinja. Hišo in kar nekaj denarja ji je zapustila Jane, s katero sta skupaj delovali v klubu, se občasno tudi obiskali, kakšne trdnejše vezi pa med njima ni bilo.

Zakaj je bogato dediščino zapustila ravno Aurori? Imela je sicer sorodnika Parnella, kateremu je zapustila avto in mačko Madeleine, drugih sorodnikov pa ni imela.

Ko nekega dne vdrejo v hišo lopovi in ne ukradejo ničesar, Aurora takoj napne svoje detektivske sive celice in začne premišljevati, kaj lopovi iščejo. Da nekdo nekaj išče, dobi potrditev, ko izve, da so v daljšem obdobju, vlomili že v vse hiše v ulici. Zdaj ji je tudi bolj jasno, zakaj je Jane prav njej namenila hišo. Jane je nekaj skrivala in skrivnostni "ropar" je očitno iskal prav to.

Aurori se zdi zelo nenavadno, da je sedež pod oknom prekrit s preprogo. Ko jo odstrani in dvigne pokrov sedeža, zagleda nekaj grozljivega. Lobanja. Kaj dela lobanja tu? Kje pa je ostalo? Je prijazna in tiha Jane morda morilka?

Vse to Aurora izve v družbi mačke Madeleine, ki zbeži iz novega doma in se vrne domov, kjer se njena družinica poveča za štiri male muce.