Preden je
grad Fužine postal dom
Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, je minilo kar nekaj stoletij, v katerih je ta čudoviti renesančni grad doživel vzpone in padce. Okoli leta 1528. ga je dal zgraditi Vid Khisl. Grad stoji ob Ljubljanici, kjer so bili takrat na reki slapovi. Zgrajen je bil kot bivališče za družino, imel pa je tudi obrambni značaj pred Turki in drugimi napadalci. Obkrožen je bil z jarkom, imel je tudi dvižni most ter štiri vogalne stolpe.
 |
| Danes v grad Fužine vodi kamnit most, ki so ga postavili čez obrambni jarek. Pred vhodom stoji emblem z viteško opremo |
 |
| Spominska plošča nad vhodom, z grbi Janeza Khisla in njegovih dveh žena. Janez Khisel je bil velik podpornik slovenskih protestantov. Bil je v stiku s Primožem Trubarjem in Jurijem Dalmatinom. Pri slednjem je naročil prevod knjige Jezus Sirah. Rokopis je uporabljala samo družina, vse do leta 1575. ko jo natisne tiskar Janez Mandelc. |
 |
| Na tem mestu Ljubljanice so bili nekdaj slapovi, ki pa jih je uničil umetno zgrajen jez. Slapovi so namreč ovirali plovbo po reki. Družina Khisl je na gradu Fužine odlično gospodarila celo stoletje. Ustanovili so mlin, fužine, steklarno, kovačije, ukvarjali so se tudi s trgovino in kmetijstvom. Bili so veliki podporniki slovenske protestantske knjige. Za potrebe tiskarne, so v bližini gradu spremenili mlin v papirnico, ki je bila prva na slovenskih tleh. |
 |
| Pogled v Viteško dvorano in nekaj prvotne ohranjene poslikave, o kateri govori tudi Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske. Grad naj bi bil v celoti poslikan s freskami, ki so jih prebelili v novejšem času, ko so grad uporabili kot stanovanja za delavce papirnice Vevče. |
 |
Delno ohranjena freska, sveti trije kralji, v kapelici, ki se nahaja v osrednjem vhodnem stolpu.
|
|
 |
| Poslikava stropa v kapelici se je kar dobro ohranila. V gradu so bila po vojni stanovanja in stanovalci so v visoki kapeli znižali strop. Tako so se freske nad umetnim stropom ohranile, tiste pod njim pa so prepleskali z belo barvo. |
 |
| Po zatonu družine Khisl, dobijo grad Fužine jezuiti. Grad uporabljajo bolj kot počitniško destinacijo, pobirajo prihodke, za grad pa prav nič ne skrbijo in njegova lepota je v njihovem času precej zbledela. |
 |
Tudi prvotni strop v stanovski dvorani je bil lesen in kot piše Valvasor, v celoti poslikan.
|
|
 |
Freske v gradu so prikazovale tudi življenje na Ljubljanici.
|
 |
Na gradu Fužine oziroma v Muzeju arhitekture in oblikovanja bo vse do 23. marca 2014. na ogled zanimiva in ogleda vredna razstava Arhitektura 19. stoletja na slovenskem.
|
|
Med tistimi, ki so za
grad Fužine dobro skrbeli je bil tudi Fidelis Terpinc, ki je grad kupil na dražbi, leta 1825. ko je bil še zelo mlad, a tudi zelo podjeten fant. Rodil se je v Kranju, kot sin bogatega trgovca. V
Ljubljani in okolici je odpiral obrtna in industrijska podjetja, ukvarjal se je tudi s kmetijstvom. Bil je začetnik slamnikarske obrti, na domžalskem koncu. Ustanovil je tovarno za sukno, ki jo poznamo kot Pletenina, na Zaloški cesti, ki je danes ni več. Ustanovil je papirnico v Goričanah in še bi lahko naštevali. Z ženo sta bila velika podpornika slikarske umetnosti in na gradu Fužine sta ustvarila kar veliko umetniško zbirko slikarjev kot so Ivana Kobilca, Janez Šubic in Matevža Langusa.
Vir: voden ogled v organizaciji MAO
Branko Reisp, Grad Fužine (Založba Obzorja Maribor, 1991)
