Borovnica, naselje na robu Ljubljanskega barja

Borovnica je sedež istoimenske občine. Kraj leži na robu Ljubljanskega barja in le streljaj od Ljubljane. Obstaja več teorij o tem kako je kraj dobil ime, toda vsi se strinjajo, da slastne borovnice s tem nimajo nič, kajti tu jih enostavno ni. Drugače je v zadnjih letih, ko so na Ljubljanskem barju ustvarili največji nasad ameriških borovnic v Sloveniji. Tako se je rodil tudi praznik, Dan borovnic, ki ga priredijo v mesecu juliju.

Borovnica je bila nekoč posest, ki je spadala pod bližnjo kartuzijo Bistra. Staro vaško jedro s cerkvijo sv. Marjete, številnimi domačijami in hišami iz 19. stoletja, spomeniki in kapelicami, je zanimivo in vredno ogleda.

Prav gotovo pa je Borovnica še najbolj znana po nekoč mogočnem Borovniškem viaduktu. Dokončali so ga leta 1857. Gradili so ga iz kamnitih blokov in opeke ter brez cementa. Imel je dve nadstropji. 24 kamnitih stebrov je v zgornjem nadstropju nosilo oboke iz rdeče opeke, v spodnjem pa so bili oboki obloženi s kamnom. Viadukt je stal delno na Barju, na dolgih hrastovih pilotih, delno pa na skali. Danes stoji samo še en steber, ki se zaradi napačnega razstreliva ni porušil. Leta 1992. so ga proglasili za tehnični spomenik, okoli njega pa uredili manjši park.

Na praznik borovnic (14.7.2018) je iz Ljubljane v Borovnico pripeljal muzejski vlak s parno lokomotivo. Na železniški postaji so ga pričakala tudi starodobna kolesa.

Ostanek veličastnega viadukta v Borovnici. Zadnji od 24-ih kamnitih stebrov, ki je danes središče urejenega parka in tehnični spomenik. 

10. aprila 1941 je umikajoča se stara jugoslovanska vojska viadukt minirala in podrla se je skoraj tretjina mostu. Italijanski okupator je viadukt v kratkem času popravil, tako da je na podrtem delu umestili kovinsko konstrukcijo. Dokončno uničenje viadukta je bilo leta 1944, ko so ga zbombardirali zavezniki. 

Dvonadstropna zgradba z dvoramnim stopniščem, ki je bilo prvotno v celoti kamnito, je bila zgrajena sredi leta 1923. Zemljišče in les je podaril veleposestnik in borovniški župan Ivan Majaron. Pomagal je tudi finančno. Tudi ostali krajani so sodelovali pri gradnji Sokolskega doma, z delom, materialom ali denarjem. Društvo Sokol v Borovnici je bilo ustanovljeno 23. julija 1911, o čemer priča tudi letnica na pročelju. Namembnost zgradbe na Zalarjevi 10 v Borovnici je še danes enaka, samo ime se je tekom let spreminjalo. Danes je to Telovadno društvo in tu pridno telovadijo mladi in malo manj mladi 😎 

Urejena domačija s stanovanjsko hišo in gospodarskim poslopjem

Domačija iz sredine 19. stoletja čaka na novega lastnika, ki ji bo povrnil prejšnji sijaj. Nadstropna, zidana hiša z bivalnim podstrešjem in dvokapno streho na čop. Na dvoriščni strani so gospodarska poslopja in toplar.

Toplar

Stanovanjska hiša, ki jo krasi leseni gank, ob njej, v obliki črke L, je prislonjeno pritlično gospodarsko poslopje.

Osnovna šola dr. Ivana Korošca, na Paplerjevi ulici 15, v Borovnici. Zgradba šole, kot jo vidimo danes, je iz leta 1981. Prvotno šolo so zgradili leta 1876. Od takrat do danes, so jo glede na potrebe dograjevali in nadgrajevali. 

Paplerjeva ulica v starem vaškem jedru Borovnice

Kamnit, polkrožni portal s preklado in pilastroma, je bil nekoč glavni vhod v hišo. Na sklepniku je letnica 1840. in začetnici JH. Danes je v hiši gostilna. Lepo je, da so stari portal ohranili

Spomenik padlim domačinom v prvi svetovni vojni. Postavili so ga leta 1926. Avtor spomenika je arhitekt Oton Grebenc. Spomenik ima obliko monštrance z narobe obrnjenim srcem, ki je simbol smrti. V sredini je plošča z imeni padlih.

Župnišče s pravokotnim, kamnitim portalom, ki nosi letnico 1888. 

Današnja župnijska cerkev sv. Marjete je bila zgrajena 1829. leta. Leta 1903. je cerkev dobila nov portal. Nad vhodom se dviga zvonik z baročno streho. Leta 1891. je notranjost cerkve poslikal slikar Simon Ogrin iz Vrhnike.

Polkrožna, kamnita nagrobna plošča na grobu družine Kobi, je delo arhitekta Ivana Vurnika. Leta 1919. so jo izdelali v kamnoseški delavnici Alojza Vodnika. Kobijevi so se ukvarjali z lesno industrijo, imeli so tovarno upognjenega pohištva, veliko žago, opekarno za strešno zarezno opeko ... Skratka za bogato družino bogato profilirana nagrobna plošča

Kamnita plošča ima dekorativno izdelane napise na obeh straneh

Celotna grobna ureditev je delo arhitekta Ivana Vurnika.

Nadstropna hiša s poudarjenimi okenskimi okvirji in zidcem, ki ločuje nadstropji ima na portalu letnico 1889. Stoji ob kamniti ograji, ki omejuje župnišče, cerkev in kapelico. Od leta 1965. ima v hiši prostore borovniška knjižnica.

Današnja borovniška knjižnica z dvoriščne strani. Velik park si deli z župniščem

Nadstropna hiša s častitljivo letnico 1876. V njej je bila pošta in še danes ji ljudje pravijo stara pošta. Na leseni deski je napis: HUD Karel Barjanski. Društvo, ki skrbi za ohranjanje Ljubljanskega Barja kot življenjskega prostora rastlin in živali. Člani društva so HUDi na vse, ki neodgovorno smetijo Barje in delajo na tem, da bo teh čedalje manj. 

Hiša s stanovanjem ali delavnico v pritličju in gospodarskim delom v nadstropju z opečnatimi mrežami.

Borovniški viadukt lahko vidimo samo na fotografijah ali kot poslikava na hiši. Viadukt so gradili 7 let. Dela so končali leta 1857. Imel je 24 kamnitih stebrov, ki so nosili oboke iz rdeče opeke v dveh nadstropjih. Zgoraj je bilo 25 obokov, spodaj pa 22. Viadukt je bil dolg 511 metrov in visok 37,5 metra. Del, ki je stal na Barju, so podpirali hrastovi piloti. 

Ena lepših hiš v Borovnici ima na kamnitem portalu letnico 1899. Nadstropno hišo, kvadratnega tlorisa z dvokapno streho in mansardo, krasijo poudarjeni okenski okvirji in delilni zidci. Hišo je zgradil fizik Fran Boršnik, ko se je po predčasni upokojitvi vrnil v Borovnico. Čudovita zgradba z vrtom je tudi rojstna hiša literarne zgodovinarke dr. Marje Boršnik.

Hiša z obokanim arkadnim vhodom in arkadnim hodnikom v nadstropju, ni ravno značilna za Borovniško dolino. Hiša nosi letnico 1865. Nekoč je bila v njej gostilna, danes je stanovanjska hiša. 

Jelenov viadukt lahko občudujemo, ko se zapeljemo iz Borovnice proti kartuziji Bistra. Zgradili so ga leta 1857. po zgledu Borovniškega viadukta. Zgrajen je iz opeke in klesanega kamna. Jelenov most ima dvotirno progo, ki še danes služi svojemu namenu. Avtor mostu je avstrijski inženir in arhitekt Carl von Ghega.

Slikovita peš pot nas pripelje do znamenite borovniške čuvajnice 666

Obnovljena in restavrirana stara čuvajnica 666, ki je stala ob stari progi Preserje - Borovnica, na trasi Južne železnice. Obnovili in odprli so jo leta 2007.

Čuvajnica 666 in maketa Borovniškega viadukta. Čuvajnico 666 so zgradili leta 1857. Mala čuvajnica je ena redkih, ki se je ohranila v prvotni arhitekturni zasnovi. Ob čuvajnici je maketa Borovniškega viadukta.

Okrogla lina v borovniški čuvajnici 666

V čuvajnicah so čuvaji tudi stanovali. Skrbeli so za varnost železniškega prometa. V času, ko ni bilo tehnoloških naprav, so bile čuvajnice postavljene na gosto, saj se je moralo od ene do druge videti.

Danes je v lepo obnovljeni čuvajnici 666 fotografska razstava o impozantnem Borovniškem viaduktu in stari Borovnici. 

Zgradba nove železniške postaje je bila zgrajena leta 1947, zato se razlikuje od ostalih, ki še stojijo na trasi nekdanje Južne železnice Dunaj - Trst

Skozi Borovnico teče potok Borovniščica. Na Ljubljanskem barju se izliva v Ljubljanico.

Čuha puha in muzejski vlak je "odpuhal" iz Borovnice v Ljubljano 😎


Povezan izlet:

Kartuzija Bistra - Tehnični muzej Slovenije

Vir: dediščina.si

Razvoj športa v občini Borovnica po II. svetovni vojni, diplomsko delo, Klemen Suhadolnik, Ljubljana, 2016

borovnica.si/znamenitosti

Železniški muzej v Ljubljani

Skoraj v samem središču mesta, na Parmovi ulici 35, ima Ljubljana edinstven muzej. To je Železniški muzej. Glavne zvezde muzeja, so vsekakor parne lokomotive. Teh je več kot šestdeset in večina je tudi voznih ter jih s pridom uporabljajo za turistične vožnje z Muzejskim vlakom. Najpomembnejše so razstavljene v polkrožni rotundi, ki je bila klonica za lokomotive. To je pokrit prostor za shranjevanje, čiščenje in popravilo tirnih vozil. Rotunda je razglašena za kulturni spomenik. Zgradba je osrednji del nekdanje kurilnice v Šiški. Kompleks so določili za slovenski Železniški muzej, saj je bil sprva tovrsten muzej samo v Beogradu.
Od leta 1981. lahko v ljubljanskem Železniškem muzeju občudujemo parne lokomotive in železniške vagone. Lahko si ogledamo kakšen je bil, ne tako davno, Prometni urad, kakšne signalno-varnostne naprave so uporabljali. Prikazan je razvoj in vzdrževanje železniškega omrežja in veliko zanimivih predmetov, kot je maček - naprava za krivljenje tirnic ali pa zanimiva naprava za varjenje tirnic pa še veliko več.  Meni osebno sta bili ti dve napravi najbolj zanimivi.
Izredno zanimiv muzej za staro in mlado. Vsekakor si ga velja ogledati. Odlična ideja za kakšno deževno popoldne.

Impozantna, polkrožna zgradba, v kateri se danes nahaja ljubljanski Železniški muzej, je bila nekoč klonica za lokomotive, kar pomeni, da so v njej shranjevali, čistili in popravljali tirna vozila (sskj)

Železniški muzej je nastal leta 1981. Sprva je bila na ogled zbirka lokomotiv, v polkrožni zgradbi, ki je razglašena za kulturni spomenik. 

Glavne zvezde Železniškega muzeja so parne lokomotive. Ljubljanska muzejska zbirka obsega več kot šestdeset lokomotiv, poleg njih pa še več kot petdeset vagonov in drugih pomožnih vozil. Na razstavi lahko vidimo tiste najpomembnejše med pomembnimi.

Detajl tovorne lokomotive SB 718. Največji okras vsake parne lokomotive je vsekakor dimnik. Takemu rečejo "škrnicelj"

Tovorna, parna lokomotiva SB 718, je iz leta 1861. Težka je 64 ton, največja hitrost pa je bila 45 km na uro. Je najstarejša lokomotiva v ljubljanski muzejski zbirki, na žalost pa ni več v voznem stanju.

Parna ozkotirna lokomotiva K.3, se je rodila leta 1892. v tovarni Krauss, v avstrijskem Linzu. Lokomotiva je težka 12 ton, v svojih najboljših časih je dosegla hitrost do 25 km na uro. Malčica je bila izdelana za ozkotirno progo Poljčane - Konjice.

Detajl, ozkotirne parne lokomotive K.3

Železniško krilato kolo je simbol železničarjev po vsem svetu

Železniško krilato kolo bivših Jugoslovanskih železnic

Parna lokomotiva v obnovi, čaka še na svojo pravo barvo

Detajl brzovozne parne lokomotive, 03-002. Izdelali so jo leta 1910. za progo Ljubljana - Trst. Težka je 100 ton, največja hitrost pa je 90 km na uro

Napis ob eksponatu: "Delujoč model lokomotive Rocket za vrtno železnico širine 184 mm, ki ga je leta 2013 izdelal Marjan Smrtnik iz Vrhnike. Rocket šteje za prababico modernih parnih lokomotiv. Izdelala sta jo George in Robert Stephenson, leta 1829, posebej za tekmovanje lokomotiv pri Rainhillu, na novi progi Liverpool - Manchester. Rocket je prekosila vse svoje tekmice ..."

Parna lokomotiva, Titovega modrega vlaka, ni razstavljena. Varno je spravljena v delavnici in čaka na obnovo

Parna lokomotiva, Titovega modrega vlaka, ima oznako 11-023. Wikipedija pravi, da so jo izdelali na Madžarskem, leta 1947.

Detajl parne lokomotive 11-023, ki je bila del Titovega Modrega vlaka. Po besedah vodnika, so bile v Jugoslaviji tri takšne lokomotive, ki so vlekle Modri vlak. Ostale so v treh največjih republikah bivše Juge.

Detajl bolniškega vagona, v katerem so prevažali ranjence s Soške fronte

Znameniti Tomosov motor, preurejen za dela pri vzdrževanju železniških prog

Tale vijaček s pripadajočim ključem, se imenuje maček. Je naprava za krivljenje tirnic

Naprava za varjenje tirnic

Železno, spiralno stopnišče v ljubljanskem Železniškem muzeju. V zgradbi, kjer je bila nekoč kurilnica, je na ogled vse tisto kar je potrebno za delovanje železnice, od prometnega urada do signalno-varnostnih naprav pa vse do uniform železničarjev. 

Signalno-varnostna naprava

Na dvorišču, ob Železniškem muzeju, je postavljena betonska maketa Borovniškega viadukta.

Podobno: Grad Fužine - Muzej za arhitekturo in oblikovanje

Plečnik, Moda in Vrata

Vir: voden ogled, info table ob eksponatih

Železniški muzej, delovni čas