Brestanica in grad Rajhenburg

Grad Rajhenburg stoji na grajski vzpetini nad sotočjem reke Save in potoka Brestanica. Postavili so ga na začetku 12. stoletja, v romanskem slogu. Tekom stoletij je grad spreminjal svojo velikost in slog. Slednji je prehajal iz poznogotskega v renesančni slog, nato se je pojavil barok in lastniki so morali slediti arhitekturni modi. Leta 2012. so grad temeljito prenovili in ga namenili kulturi. Razstave, muzejske zbirke, prireditve, koncerti, poroke, različni dogodki. Same lepe in vesele stvari.

Na gradu Rajhenburg v Brestanici so nekaj časa živeli in delali menihi trapisti. Grad so kupili okoli leta 1880. Njihovo geslo je bilo Ora et labora, moli in delaj. Red je bil samooskrben. Imeli so posestva, obdelovali so polja, ukvarjali so se z živinorejo, proizvajali sir, ki se po njih imenuje Trapist. Imeli so vinograde in sadovnjake. Že leta 1896. so izdelovali odlično čokolado in likerje. Svoje proizvode so prodajali po vsej Evropi. Tudi na dunajskem dvoru so bili njihovi redni odjemalci. Trapisti so pridno in uspešno delali in molili vse do leta 1941, ko jih je okupator izgnal. Dolgo uspešno obdobje menihov je prikazano v stalni razstavi 'Trapisti v Rajhenburgu'.

Življenje na gradu ni bilo vedno lepo. O tem pričata stalni razstavi, o dogajanju na gradu med drugo svetovno vojno in po njej. Med vojno je tu okupator zbiral ljudi iz cele Slovenije in jih pošiljal v izgnanstvo. Stalna razstava 'Slovenski izgnanci 1941-1945' pripoveduje pretresljive zgodbe ljudi, ki so to doživeli in preživeli. 

Druga stalna razstava je iz časa, ko je zavladala 'svoboda'. Mogočni grad se je, za kar osemnajst let, spremenil v zapor. O tem obdobju govori razstava 'Kazenske ustanove na gradu Rajhenburg 1948-1966'.

Leta 2012. so grad Rajhenburg temeljito in celovito obnovili ter ga namenili kulturi in kulturnim prireditvam. Dogajanje med drugo svetovno vojno pa vse do leta 1966. se ne sme nikoli več ponoviti.

Mogočni grad Rajhenburg v objemu vrtnice 💜

Grad Rajhenburg stoji na vzpetini, nad sotočjem potoka Brestanica in reke Save. Na začetku 12. stoletja ga je dal zgraditi salzburški nadškof Konrad.

Leta 2012. so zaključili celostno prenovo gradu Rajhenburg. Dolgo zgodovino gradu lahko spremljamo ob ohranjenih romanskih, gotskih in renesančnih arhitekturnih elementih. Danes je v njem muzej, razstavni prostori, odvijajo se različne prireditve, poroke in ostali zanimivi dogodki.

Skozi stoletja je grad Rajhenburg spreminjal svojo podobo. V osnovi romanski grad, je postal v 16. stoletju poznogotski, v 17. stoletju renesančni, v 18. stoletju je dobil baročno podobo in v 19. historično. 

Pogled z gradu Rajhenburg na reko Savo. Ob njej je speljana sprehajalna pot, na njej pa se ljudje zabavajo z vožnjo na barčicah.

Vhodna lopa, vhod na grajsko dvorišče

Kamniti sklepnik nad vhodnim portalom v grad Rajhenburg, ima vklesan grb plemiške družine Gall. Na začetku 17. stoletja je bil lastnik gradu Franc Gall plemeniti Gallenstein. V njegovem času je bil grad obnovljen.

Arkadno dvorišče gradu Rajhenburg. Odličen ambient za glasbene prireditve.

Poslikave na dvoriščnih pročeljih in arkadni hodniki so iz začetka 17. stoletja. 

Poznogotski kamniti šilasti portal je nastal okoli leta 1500, ko je dal habsburški vojskovodja Rajnpreht Rajhenburški, zgraditi večnadstropni, obrambni okrogli stolp. 

Alkimija v okroglem, nekoč obrambnem stolpu gradu Rajhenburg. Stolp ima v spodnjem delu častitljivo debelino zidovja, kar 3,6 metra merijo. 

Luneta z reliefnim okrasjem, v pritličju arkadnega hodnika. Odkrili so jo pod plastjo ometa, leta 2000. Na tem mestu stoji od začetka 17. stoletja. Predvidevajo, da je še starejša in da je bila del romanskega glavnega portala iz 12. stoletja.

Romanska kapela na gradu Rajhenburg je bila odkrita leta 1979. Pri obnovi so restavrirali izvirni romanski pod iz hrastovih desk. 

Detajl kamnitega portala, ki vodi v gotsko kapelo na gradu Rajhenburg

Rebrasto obokan strop gotske kapele

Notranje grajsko stopnišče, eno od mnogih

Kapela z renesančnimi freskami iz prve polovice 16. stoletja.

Renesančne, stenske poslikave so nastale okoli leta 1530. v fresko tehniki.

Domnevajo, da so renesančno poslikavo kapele na gradu Rajhenburg, ustvarili mojstri, ki so poslikali tudi cerkev Karmelske Matere božje v Marija Gradcu pri Laškem.

Renesančna freska s podobami takratnih dvorjanov na gradu Rajhenburg. Prvi na levi naj bi bil Jurij III. Rajhenburški.

Razstave in muzejske zbirke na gradu Rajhenburg. Stalna razstava 'Slovenski izgnanci 1941-1945', Stalna razstava 'Kazenske ustanove na gradu Rajhenburg 1948-1966', Razstava o fašističnem in nacističnem nasilju nad slovanskimi narodi. Pretresljivo. Temna stran mogočnega gradu, za kar ni sam prav nič kriv. 😢

Med izgnanci med drugo svetovno vojno so bili tudi slovenski kulturniki. Pisatelj Anton Ingolič, profesor in publicist dr. Pavle Strmšek in pisatelj Fran Roš. Fotografija z razstave o slovenskih izgnancih na gradu Rajhenburg.

Pogled z gradu na staro trško jedro Brestanice. Svoje novo ime je kraj dobil leta 1952. 

Brestanica, staro trško jedro in stara župnijska cerkev sv. Petra in Pavla. Stoji na Šutni, ki je najstarejši del Brestanice.

Z množico tramov podprto ostrešje renesančnega grajskega stolpa.

Pogled z gradu na železniško postajo Brestanica in reko Savo.

Krajevna skupnost Brestanica spada pod občino Krško.

Povezano. Enodnevni izlet na Dolenjsko:

Grad Sevnica in Lutrovska klet

Vir: voden ogled

katalogi in brošure o gradu Rajhenburg

Nova Gorica, mesto na polju

Prostor kjer danes stoji Nova Gorica, je bil vse do konca druge svetovne vojne pa še nekaj let po njej, veliko polje z vinogradi in murvami. Leta 1922. so tu zgradili opekarno ali frnažo, kot so ji rekli. To je bil velik kompleks od katerega danes, ob Erjavčevi ulici, stoji le še nadstropna upravna zgradba. Lepo so jo obnovili in v njej domujeta Galerija Frnaža in Krajevna skupnost Nova Gorica. 

Po drugi svetovni vojni, natančneje 10. februarja 1947. je bila na pariški mirovni konferenci določena meja med Italijo in takratno Jugoslavijo. Italija je dobila starodavno Gorico, mi pa širno polje in staro opekarno. 😎 Toda naši takratni politiki se niso dali. Odločili so se, da bodo na našem polju zgradili še večje in še lepše mesto kot je Gorica. 

Arhitekt Edvard Ravnikar, glavni projektant mesta, je ustvaril širokopotezne načrte. Od tega se je zgradila monumentalna občinska zgradba. Leta 1948. je načrtovanje zgradbe prevzel arhitekt Vinko Glanz. Zakaj je prišlo do zamenjave arhitektov se ne ve. Konec leta 1953. je bila gradnja zaključena. S tem pa tudi zagnanost politike in finančni tokovi so počasi ponehali. Mesto v nastajanju je bilo bolj ali manj prepuščeno samo sebi. 

Če ni denarja pa je tu mladina, ki z veseljem dela tudi brezplačno. Niso bili "prekarci" temveč prostovoljci, vsaj večina. 😉 Nastale so mladinske delovne brigade, ki so nadaljevale gradnjo mesta. Nastanili so jih v opuščeni opekarni, v kateri je nastalo pravo mesto v malem. Nekateri so jo imenovali Palača narodov, ker so v njej bivali ljudje različnih narodnosti. Drugi so ji rekli veleblagovnica, kajti tu je bilo veliko trgovin, delavnic, pekarna, frizer, različna društva, knjižnica pa tudi stanovanja za družine. Stara opekarna je bila pravo kulturno in družabno središče nastajajočega mesta, ki leta 1949. uradno postane Nova Gorica.

Z izgradnjo stanovanjskih blokov, se je opekarna morala posloviti, saj je bila nevarna za bivanje pa tudi zdravju škodljiva. Porušili so jo in zgradili stavbe v katerih so različne srednje šole. Marsikatera zgradba v Novi Gorici je zgrajena iz ostankov opekarne, tako da ta na nek način še vedno živi. Tu je tudi podjetje HIT, ki je leta 1984. zgradilo igralnico, eno večjih v Evropi, in s tem tudi pripomoglo h izgradnji hotelov in zgradb, ki so se lahko kosale z občinsko palačo. 

Zanimiv foto sprehod po Novi Gorici tudi za tiste, ki smo bolj zaljubljeni v stare zgradbe. V Novi Gorici je najstarejša zgradba železniška postaja. Veliko secesijsko palačo so zgradili na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Danes je pred njo Trg Evrope, ki povezuje Slovenijo in Italijo.

Upravna stavba goriške opekarne iz leta 1922. V njej je danes Galerija Frnaža in prostori Krajevne skupnosti Nova Gorica.

Delpinova ulica v Novi Gorici in vrh Sabotina.

Spomenik prvim graditeljem Nove Gorice, mladinskim delovnim brigadam. Avtor je kipar Zmago Posega 

Rado Simoniti, slovenski dirigent in skladatelj, je bil rojen 15. maja 1914. v vasici Fojana, v Goriških Brdih. Umrl je 14. maja 1981. v Ljubljani. Dopasni, bronasti kip skladatelja je ustvaril slovenski kipar Negovan Nemec. Postavili so ga leta 1987. v parku ob Kidričevi ulici.

France Bevk, slovenski pisatelj, dramatik, prevajalec, urednik, je bil rojen v Zakojci, 17. septembra 1890. Umrl je v Ljubljani, na svoj rojstni dan, 17. septembra 1970. V Novi Gorici, ki jo je pogosto obiskoval, je po njem imenovan osrednji trg pa tudi knjižnica in najvišja nagrada za kulturne dosežke, ki jo podeljuje mesto. Kip pisatelja v naravni velikosti je delo kiparja Borisa Kalina. Postavili so ga leta 1974. Stoji ob Kidričevi ulici.

Osrednji del mestne palače z glavnim portalom. Krasijo ga stebri iz grobo klesanega kamna in kipi, v bližnjem Solkanu rojenega kiparja Borisa Kalina. Kipi predstavljajo ujetnika, upornika, partizana in kmeta. Na ženske like so pozabili 😎

Novogoriški grb z vrtnico 

Prve načrte za občinsko palačo je izdelal arhitekt Edvard Ravnikar. Leta 1948. je projekt prevzel arhitekt Vinko Glanz. Naredil je več načrtov, zadnji je bil decembra 1952. Konec naslednjega leta je bila palača nared za prve uporabnike.

Veličastna pritlična rustikalna kolonada

Rustikalni prehodi

Pritličje občinske palače krasijo okna s poudarjeno kamnito obrobo in kovano zaščitno mrežo

Pred občinsko palačo je trg, ki je v bistvu čudovit travnik. Ravno pravšnji za prireditve in druženja

Talna fontana ob občinski palači v Novi Gorici.

Slovensko narodno gledališče, prvotno Slovensko dramsko gledališče, na Trgu Edvarda Kardelja v Novi Gorici. Opečnata zgradba je nastala po načrtih novogoriškega arhitekta Vojteha Ravnikarja (1943. Nova Gorica - 2010. Golnik)

Jože Babič (1917. Povžane pri Kozini - 1996. Ljubljana), slovenski dramski igralec in režiser. Leta 1969. je v Novi Gorici ustanovil Primorsko dramsko gledališče. Vodil ga je do leta 1974. Njegov doprsni kip stoji med knjižnico Franceta Bevka in zgradbo Slovenskega narodnega gledališča. 

Novodobne stolpnice. Leva, z različnimi bankami, na Ulici tolminskih puntarjev 2 in desna EDA center. Palača je bila zgrajena leta 2011. EDA je ime letala bratov Rusjan, ki je prvič poletelo nad polji kjer danes stoji Nova Gorica. Znameniti pilot in letalski konstruktor, Edvard (6. junij 1886. Trst - 9. januar 1911. Beograd) in starejši brat Josip (29. september 1884. Trst - 3. december 1953. Argentina), ki se je ukvarjal z mehaniko, leteti pa ni hotel. 

Detajl spomenika ob tisočletnici Gorice s kozmogramom, na Trgu Edvarda Kardelja. Avtor, kipar Marko Pogačnik. 

Nova Gorica, mesto parkov in dreves

Ogromna palača železniške postaje, s secesijskim okrasjem, v Novi Gorici je bila zgrajena na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Po pariški mirovni pogodbi iz leta 1947, ki je določila mejo med Italijo in takratno Jugoslavijo, je palača pripadla Jugoslaviji. Takrat je bilo za njo širno polje, danes je, poleg samostana in cerkve na Kostanjevici, najstarejša zgradba v Novi Gorici

Pogled s Trga Evrope v Novi Gorici, na frančiškanski samostan in cerkev na Kostanjevici.

Pogled iz Nove Gorice v Gorico. Nekdanjo mejno ograjo so s svojimi slikami okrasili otroci iz novogoriških in okoliških vrtcev.

Sabotin z napisom TITO in Sveta Gora z Marijinim svetiščem


Povezan izlet:

Sveta Gora - Marijino svetišče

Vipavski Križ, najmanjše mesto v nekdanji monarhiji

Vir: 

novagorica-turizem.com

Inga Miklavčič Brezigar, Nova Gorica, Vodnik po mestu, Mestna občina Nova Gorica, 1998

"Frnaža", mesto v malem, zgibanka, Nova Gorica, 2017

Register NKD