Krško in Ivan Zajec

Za konec našega enodnevnega izleta na Dolenjsko, smo za kratek čas obiskali Krško. Staro mestno jedro je razpotegnjeno ob reki Savi, nad njim pa se dviga slikovita Trška Gora. Tudi v Krškem smo iskali renesančne poslikave. Našli smo jih v mogočni Mencingerjevi hiši, ki jo je Občina Krško, med leti, 2010. in 2012. temeljito obnovila. Ohranili so originalne arhitekturne elemente. Nekaj pa so jih izdelali na novo, predvsem lesene ganke na dvoriščni strani. Pri izdelavi so se opirali na ohranjeno slikovno in pisno gradivo. Pri obnovi so v nadstropju, pod nekaj plastmi beleža, odkrili renesančno poslikavo z nizom ženskih in moških portretov, dva grba in Božjo podobo, obdano z angeli.

Mencingerjeva hiša je sestavljena iz dveh srednjeveških hiš. Spada med najstarejše hiše v Krškem, ki je mestne pravice dobilo že leta 1477. V eni od hiš je zadnje mesece svojega življenja preživel polihistor, avtor Slave vojvodine Kranjske in človek neštetih talentov Janez Vajkard Valvasor. Hiša je dobila ime po slovenskem pisatelju, politiku in odvetniku Janezu Mencingerju. Pisatelj je z družino živel v hiši od leta 1887. Do takrat je bil lastnik hiše grof Aleksander Auersperg in po njem njegovi dediči.

Vredno ogleda je pročelje župnijske cerkve sv. Janeza Evangelista, na Hočevarjevem trgu. Krasijo ga kip Brezmadežne in reliefni medaljoni, zgodnje delo kiparja Ivana Zajca, ki ga skoraj vsi poznamo kot avtorja znamenitega Prešernovega kipa, na Prešernovem trgu v Ljubljani. Izdelavo medaljonov je Ivanu Zajcu naročila podjetnica in mecenka Josipina Hočevar. Bila je tudi njegova podpornica. Po materini smrti ga je finančno podprla in mu omogočila študij kiparstva na Dunaju. 

Izlet smo zaključili pod Gorjanci, na Gadovi Peči, kjer smo si v deželi cvička, obdani z vinogradi, privoščili odlično pozno kosilo. 

V Krško pa se še vrnem. Mesto, častitljive starosti ima veliko znamenitosti, ki jih tokrat nismo videli.

Zunanjo stran cerkve sv. Janeza Evangelista v Krškem krasijo reliefi kiparja Ivana Zajca (15. julij 1869. Ljubljana - 30. julij 1952. Ljubljana). Relief prikazuje Sveto Trojico

Cerkev sv. Janeza Evangelista v Krškem je bila zgrajena leta 1582. V drugi polovici 19. stoletja so jo temeljito predelali. Prenovo je finančno podprla podjetnica, dobrotnica in mecenka Josipina Hočevar (6. april 1824. Radovljica - 16. marec 1911. Krško). Cerkev stoji na Hočevarjevem trgu.

Josipina Hočevar je leta 1899. naročila izdelavo reliefnih medaljonov, ki krasijo pročelje cerkve sv. Janeza Evangelista v Krškem. Naročilo je zaupala kiparju Ivanu Zajcu. Bila je njegova mecenka in podpornica. Nad medaljoni, ki so zgodnje kiparjevo delo, je kip Brezmadežne. Reliefa prikazujeta Čudež sv. Janeza Evangelista in Vizijo sv. Janeza Evangelista. V timpanonih si je kipar zamislil Jutro in Večer.

Doprsni kip, podjetnika, politika in mecena Martina Hočevarja (7. oktober 1810. Podlog pri Velikih Laščah - 17. april 1886. Krško), na visokem kamnitem podstavku, je izdelal kipar Jožef Mulner, leta 1895.

Krško, staro in novo, zapuščeno in obnovljeno. Obnovljen Valvazorjev kompleks, v katerem domuje Mestni muzej Krško in hiška, ki na nova oblačila še čaka.

Cerkev sv. Duha v Krškem iz leta 1777. Cerkev je dala zgraditi plemiška družina Auersperg. Leta 1939. je v njej deloval Muzej Krško. Leta 1966. je ta poznobaročni ambient postal galerija in tako je še danes.

Janez Vajkard Valvasor (28. maj 1641. Ljubljana - 16. november 1693. Krško), človek številnih talentov, je svoja zadnje mesece preživel v Krškem. Star je bil komaj 52 let. Pokopan naj bi bil v kripti cerkve sv. Janeza Evangelista v Krškem.

Spomenik polihistorju, avtorju Slave vojvodine Kranjske, raziskovalcu in še pa še, Janezu Vajkardu Valvasorju, je izdelal kipar Vladimir Štoviček (26. junij 1896. Boštanj pri Sevnici - 11. december 1989. Krško). Spomenik je iz leta 1966.

Mestni muzej Krško domuje v obnovljenem Valvazorjevem kompleksu. Sestavljen je iz treh hiš, najstarejši del sega v 15. stoletje. 

Sklepnik kamnitega portala Valvazorjevega kompleksa z letnico 1609.

Mencingerjeva hiša v Krškem je dobila ime po enem zadnjih lastnikov, Janezu Mencingerju (26. marec 1838. Brod pri Bohinjski Bistrici - 12. april 1912. Krško). Bil je odvetnik, pisatelj, politik in dve leti tudi župan Krškega. V prvi polovici 20. stoletja so združili dve enaki hiši, zgrajeni v 16. in na začetku 17. stoletja. Leta 2009. je hišo kupila Občina Krško in jo med leti 2010-2012. temeljito obnovila. Ohranili so arhitekturne elemente, odkrili renesančne poslikave, obnovili kar se je obnoviti dalo, drugo pa naredili na novo s pomočjo ohranjenih fotografij in pisnih virov. Pri obnovi so ugotovili, da je polihistor Janez Vajkard Valvasor živel v južni hiši, ki se je v 19. stoletju združila v Mencingerjevo hišo, kot jo imenujejo danes.  

Poslikava, Marija z Jezuščkom, na pročelju Mencingerjeve hiše v Krškem

Originalna freska, kar je od nje še ostalo, Marija z Jezuščkom, ki je bila na pročelju Mencingerjeve hiše. Zdaj je shranjena v notranjosti.

Ohranjen arhitekturni element v Mencingerjevi hiši v Krškem.

Pri celostni obnovi Mencingerjeve hiše v Krškem so pod nekaj plastmi beleža, našli renesančne poslikave z nizom ženskih in moških podob v oblačilih tistega časa

Krško, Mencingerjeva hiša, ohranjena stenska renesančna poslikava. Eden od dveh naslikanih grbov naj bi imel značilnosti grba plemiške družine iz 16. stoletja

Krško, Mencingerjeva hiša, renesančna poslikava s podobo Boga in angelov

Atrij, lepo obnovljene Mencingerjeve hiše v Krškem, je tlakovan s prodniki, tako kot je bilo prvotno. Gank so izdelali na podlagi starih fotografij, tako da je tudi ta podoben prvotnemu.

Spominska plošča na pročelju Mencingerjeve hiše, posvečena Janezu Vajkardu Valvasorju, ki je v tej hiši preživel zadnje mesece svojega plodnega življenja. Umrl je leta 1693. star komaj 52 let.

Krško, staro mestno jero ob cerkvi sv. Janeza Evangelista

Najstarejši del Krškega je predel ob cerkvi sv. Janeza Evangelista, današnji Hočevarjev trg in Cesta krških žrtev. Nekateri arhitekturni elementi segajo v pozno 16. stoletje.

Dolenjski grički z vinogradi in pašniki, v zavetju Gorjancev

Povezano, enodnevni izlet na Dolenjsko:

Grad Sevnica in Lutrovska klet

Brestanica in grad Rajhenburg

Vir:

- strokovno vodstvo

- register NKD

- Mestni muzej Krško

- Turistični vodnik po krški občini

Brestanica in grad Rajhenburg

Grad Rajhenburg stoji na grajski vzpetini nad sotočjem reke Save in potoka Brestanica. Postavili so ga na začetku 12. stoletja, v romanskem slogu. Tekom stoletij je grad spreminjal svojo velikost in slog. Slednji je prehajal iz poznogotskega v renesančni slog, nato se je pojavil barok in lastniki so morali slediti arhitekturni modi. Leta 2012. so grad temeljito prenovili in ga namenili kulturi. Razstave, muzejske zbirke, prireditve, koncerti, poroke, različni dogodki. Same lepe in vesele stvari.

Na gradu Rajhenburg v Brestanici so nekaj časa živeli in delali menihi trapisti. Grad so kupili okoli leta 1880. Njihovo geslo je bilo Ora et labora, moli in delaj. Red je bil samooskrben. Imeli so posestva, obdelovali so polja, ukvarjali so se z živinorejo, proizvajali sir, ki se po njih imenuje Trapist. Imeli so vinograde in sadovnjake. Že leta 1896. so izdelovali odlično čokolado in likerje. Svoje proizvode so prodajali po vsej Evropi. Tudi na dunajskem dvoru so bili njihovi redni odjemalci. Trapisti so pridno in uspešno delali in molili vse do leta 1941, ko jih je okupator izgnal. Dolgo uspešno obdobje menihov je prikazano v stalni razstavi 'Trapisti v Rajhenburgu'.

Življenje na gradu ni bilo vedno lepo. O tem pričata stalni razstavi, o dogajanju na gradu med drugo svetovno vojno in po njej. Med vojno je tu okupator zbiral ljudi iz cele Slovenije in jih pošiljal v izgnanstvo. Stalna razstava 'Slovenski izgnanci 1941-1945' pripoveduje pretresljive zgodbe ljudi, ki so to doživeli in preživeli. 

Druga stalna razstava je iz časa, ko je zavladala 'svoboda'. Mogočni grad se je, za kar osemnajst let, spremenil v zapor. O tem obdobju govori razstava 'Kazenske ustanove na gradu Rajhenburg 1948-1966'.

Leta 2012. so grad Rajhenburg temeljito in celovito obnovili ter ga namenili kulturi in kulturnim prireditvam. Dogajanje med drugo svetovno vojno pa vse do leta 1966. se ne sme nikoli več ponoviti.

Mogočni grad Rajhenburg v objemu vrtnice 💜

Grad Rajhenburg stoji na vzpetini, nad sotočjem potoka Brestanica in reke Save. Na začetku 12. stoletja ga je dal zgraditi salzburški nadškof Konrad.

Leta 2012. so zaključili celostno prenovo gradu Rajhenburg. Dolgo zgodovino gradu lahko spremljamo ob ohranjenih romanskih, gotskih in renesančnih arhitekturnih elementih. Danes je v njem muzej, razstavni prostori, odvijajo se različne prireditve, poroke in ostali zanimivi dogodki.

Skozi stoletja je grad Rajhenburg spreminjal svojo podobo. V osnovi romanski grad, je postal v 16. stoletju poznogotski, v 17. stoletju renesančni, v 18. stoletju je dobil baročno podobo in v 19. historično. 

Pogled z gradu Rajhenburg na reko Savo. Ob njej je speljana sprehajalna pot, na njej pa se ljudje zabavajo z vožnjo na barčicah.

Vhodna lopa, vhod na grajsko dvorišče

Kamniti sklepnik nad vhodnim portalom v grad Rajhenburg, ima vklesan grb plemiške družine Gall. Na začetku 17. stoletja je bil lastnik gradu Franc Gall plemeniti Gallenstein. V njegovem času je bil grad obnovljen.

Arkadno dvorišče gradu Rajhenburg. Odličen ambient za glasbene prireditve.

Poslikave na dvoriščnih pročeljih in arkadni hodniki so iz začetka 17. stoletja. 

Poznogotski kamniti šilasti portal je nastal okoli leta 1500, ko je dal habsburški vojskovodja Rajnpreht Rajhenburški, zgraditi večnadstropni, obrambni okrogli stolp. 

Alkimija v okroglem, nekoč obrambnem stolpu gradu Rajhenburg. Stolp ima v spodnjem delu častitljivo debelino zidovja, kar 3,6 metra merijo. 

Luneta z reliefnim okrasjem, v pritličju arkadnega hodnika. Odkrili so jo pod plastjo ometa, leta 2000. Na tem mestu stoji od začetka 17. stoletja. Predvidevajo, da je še starejša in da je bila del romanskega glavnega portala iz 12. stoletja.

Romanska kapela na gradu Rajhenburg je bila odkrita leta 1979. Pri obnovi so restavrirali izvirni romanski pod iz hrastovih desk. 

Detajl kamnitega portala, ki vodi v gotsko kapelo na gradu Rajhenburg

Rebrasto obokan strop gotske kapele

Notranje grajsko stopnišče, eno od mnogih

Kapela z renesančnimi freskami iz prve polovice 16. stoletja.

Renesančne, stenske poslikave so nastale okoli leta 1530. v fresko tehniki.

Domnevajo, da so renesančno poslikavo kapele na gradu Rajhenburg, ustvarili mojstri, ki so poslikali tudi cerkev Karmelske Matere božje v Marija Gradcu pri Laškem.

Renesančna freska s podobami takratnih dvorjanov na gradu Rajhenburg. Prvi na levi naj bi bil Jurij III. Rajhenburški.

Razstave in muzejske zbirke na gradu Rajhenburg. Stalna razstava 'Slovenski izgnanci 1941-1945', Stalna razstava 'Kazenske ustanove na gradu Rajhenburg 1948-1966', Razstava o fašističnem in nacističnem nasilju nad slovanskimi narodi. Pretresljivo. Temna stran mogočnega gradu, za kar ni sam prav nič kriv. 😢

Med izgnanci med drugo svetovno vojno so bili tudi slovenski kulturniki. Pisatelj Anton Ingolič, profesor in publicist dr. Pavle Strmšek in pisatelj Fran Roš. Fotografija z razstave o slovenskih izgnancih na gradu Rajhenburg.

Pogled z gradu na staro trško jedro Brestanice. Svoje novo ime je kraj dobil leta 1952. 

Brestanica, staro trško jedro in stara župnijska cerkev sv. Petra in Pavla. Stoji na Šutni, ki je najstarejši del Brestanice.

Z množico tramov podprto ostrešje renesančnega grajskega stolpa.

Pogled z gradu na železniško postajo Brestanica in reko Savo.

Krajevna skupnost Brestanica spada pod občino Krško.

Povezano. Enodnevni izlet na Dolenjsko:

Grad Sevnica in Lutrovska klet

Vir: voden ogled

katalogi in brošure o gradu Rajhenburg