Pohod v modrem - Lanišče, dvorec Lisičje

Pohod v modrem v organizaciji Turističnega društva Škofljica je čudoviti "pohodek", dolg dobra dva kilometra, z rahlim vzponom, ki se začne v vasici Lanišče, mimo cvetočih travnikov, zaključi pa se na arkadnem dvorišču dvorca Lisičje, kjer nas pričaka grofica z zgodbami o zgodovini dvorca in njegovih številnih lastnikih pa z laneno potico seveda.

Ker smo naravnani trajnostno, se do zbirnega mesta pri kapelici, pripeljemo z avtobusom LPP številka 3G. Izstopimo na avtobusni postaji Škofljica-Javornik, prečkamo cesto in že smo pri kapelici iz leta 1908. Z vodnikom se odpravimo do srednjeveške gotske cerkve sv. Uršule, kjer si ogledamo ohranjene in restavrirane freske ter gotski prezbiterij.

Po ogledu cerkve se odpravimo do cvetočega polja lanu. Po ustnem izročilu naj bi vasica Lanišče svoje ime dobila prav po tej lepi in uporabni rastlini. Tu se je lan gojil vse do leta 1950. Pred nekaj leti so ponovno zasejali nekaj polj, a bolj kot prikaz kulturne dediščine pridobivanja lanu in njegove vsestranske uporabe tako v kulinariki kot v izdelavi tekstila. 

Vse to in še kaj več nam pokažejo člani Turističnega društva Škofljica na tradicionalni prireditvi Praznik trenja in predenja lanu, ki se odvija 31. avgusta na dvorcu Lisičje. Dvorec ali grad kot mu pravijo vaščani, je v osnovi iz prve polovice 16. stoletja. Prvotno je imel štiri krake. V pritličju ni bilo arkadnega hodnika in tudi kapelo so prizidali kasneje. Ob dvorcu je bil velik botanični vrt z različnimi rastlinami. Med njimi velja omeniti kar stosedem vrst tulipanov. Le kaj bi na to rekli Nizozemci 😊 Od vsega tega rastlinskega razkošja, sta ostali samo dve veličastni lipi pred dvorcem.

Tekom stoletij so se lastniki menjali. Od prvega lastnika Pankracija pl. Baričeviča do pradedka Lili Novy in lastnikov gradu Fužine v Ljubljani rodbine Khisl do zadnje Angležinje Mary Loyd. Do druge svetovne vojne je bil dvorec opremljen s pohištvom, starinami in bogato knjižnico. Po vojni je prešel v državno last. Vse, kar je bilo v njem, je postopoma izginilo neznano kam.

Leta 2006 je dvorec kupila Občina Škofljica in ga prenovila. Na arkadnem dvorišču prirejajo različne kulturne prireditve in predstavljajo kulturno dediščino kraja, kjer je glavna zvezda čudovita in vsestransko uporabna rastlina, lan.

Enkraten dopoldanski izlet v Osrednji Sloveniji. Lahko tudi popoldan, ampak lan cveti samo dopoldan, popoldan se cvetovi zaprejo. Nisem pa preverjala, verjamem vodniku na besedo. 

Lan, nežni cvetovi v dopoldanskem času, popoldan se zaprejo. 💜

Pohod v modrem se začne v Lanišču pri kapelici, ki so jo postavili 8. septembra 1908.

Lanišče, znamenje

Gotska srednjeveška cerkev sv. Uršule v Lanišču pri Škofljici. Kot sv. Uršula se cerkev omenja leta 1526. Pred tem je bila cerkev sv. Janeza Krstnika.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Zbledela freska na zunanji strani prezbiterija predstavlja sv. Krištofa in nad oknom Križanje. Freske so nastale sredi 15. stoletja. Sv. Krištof vedno gleda proti naselju. Ljudje so verjeli, da bodo na dan, ko vidijo podobo sv. Krištofa, obvarovani pred nasilno smrtjo.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Enoladijska cerkev z gotskim prezbiterijem. Prvotno je imela ladja raven lesen strop. V obdobju baroka so ga zamenjali z banjastim obokom.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Srednjeveška freska predstavlja legendo o sv. Uršuli, ko z enajst tisoč devicami odpluje h papežu v Rim. Ko so se vračale, so jih napadli Huni in ni se dobro končalo. 😢 V ozadju freske naj bi bilo Barje in Krim.  Pri obnovi laniške cerkvice leta 1966 so odkrili ozko srednjeveško okno. V tem obdobju so okna dobila tudi vitraje.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Srednjeveška freska s svetnicami v zgornjem delu. 

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Srednjeveški globoki relief s prizorom trpečega Kristusa krasi ambon oziroma bralni pult. Za njim, na konzoli, stoji kip sv. Uršule.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. V oltarno mizo je vdelan srednjeveški globoki relief, ki prikazuje Križanje. Miza je prekrita s prtom, na katerega so pridne roke izvezle cerkev sv. Uršule. Predvidevajo, da sta bila oba reliefa del nekega znamenja, ki so ga porušili. Reliefa so sprva vzidali na pročelje cerkve, kasneje pa so z njima okrasili oltarno mizo in ambon. 

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Rebrasti obok prezbiterija z dvema sklepnikoma.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Freska sv. Jurij in sv. Marjeta. Sv. Jurij je največkrat upodobljen v boju z zmajem. Na laniški freski je zaradi novega okna sv. Jurij skoraj povsem izginil. Vidimo ga le delno na belem konju, pred njim kleči sv. Marjeta, ki jo je rešil pred zmajem.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Kipi z nekdanjih baročnih oltarjev. Pri obnovi leta 1966 so oltarje odstranili in cerkvi vrnili srednjeveško podobo.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Sv. Ahac s spremstvom, freska na slavoločni steni je bila nekoč oltarna slika stranskega oltarja.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Freska na slavoločni steni, Marijino oznanjenje. 

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Freska na slavoločni steni, nadangel Gabriel.

Lanišče pri Škofljici. Vasica na robu Ljubljanskega barja se prvič omenja že leta 1228. Staro vaško jedro s srednjeveško gotsko cerkvijo sv. Uršule.

Polje posejano z lanom. Nežni modri cvetovi se popoldan zaprejo. Po ustnem izročilu je vasica svoje ime dobila po lanu, ki so ga tu sejali do leta 1950. V zadnjih letih polja lanu zopet cvetijo. Rastlina je uporabna v celoti. Lanena semena uporabljamo v prehrani, stebla pa za tkanje lanenega platna. Domačini so oživili običaje, povezane z lanom, ki jih z veseljem pokažejo obiskovalcem.

Radoživa in prijazna pohodnica Tera, pasme nemški boksar. Polna energije, a v vročini paše poležavat ob polju cvetočega lanu. 

Mak. Asociacija na knjigo Ženska v rdečem. Glede čudovite barve mislim. 😊

Opuščeni kamnolom v Lanišču

Kaj se skriva v tem malem gozdičku 😎 Dvorec Lisičje

Grofica pred vhodom na arkadno dvorišče dvorca Lisičje, čaka na pohodnike 👩

Ob dvorcu Lisičje je bil nekoč pravi botanični vrt s številnimi rastlinami, med njimi kar stosedem vrst tulipanov. Vse je popisal tudi Valvasor. Na žalost sta od vsega rastlinskega razkošja, ki si ga lahko samo predstavljamo, ostali le dve mogočni lipi, ki stojita pred dvorcem.

Dvorec Lisičje je zgradil Pankracij pl. Baričevič, v prvi polovici 16. stoletja. Takrat je imel dvorec štiri trakte, trije stojijo še danes. Pritličje je bilo namenjeno delovnim prostorom in ni imelo arkadnega hodnika. Nadstropje je bilo namenjeno bivanje, prostori pa so bili tudi na podstrešju. Danes arkadno dvorišče uporabljajo za različne kulturne prireditve, predvsem pa za prikaz običajev, povezanih z lanom. Na tradicionalni prireditvi, Praznik trenja in predenja lanu, ki poteka 31. avgusta, lahko vse to vidimo v živo. Od trenja in predenja do uporabnosti lanu z bogato laneno kulinariko.

Članice TD Škofljica so spekle laneno potico. Odlična je 😊 

Zadnja lastnica dvorca Lisičje je Občina Škofljica. V več stoletjih so se zvrstili številni lastniki. Med njimi tudi družina Khisel, ki je zgradila grad Fužine in grad v starem mestnem jedru Kranja. Pred drugo svetovno vojno je bil dvorec v lasti Angležinje Mary Loyd. V tem času je bil dvorec polno opremljen, v njem je bilo veliko starin in bogata knjižnica ter opremljena kapela. Po vojni je prišla svoboda, dvorec pa v državne roke. V čigave roke so šle umetnine in oprema se še vedno ne ve 😎

Kamniti portal grajske baročne kapele, ki je bila prizidana kasneje.

Pogled z razgledne ploščadi pred dvorcem Lisičje. Nekoč je bil ob dvorcu ribnik in ogromen cvetlični vrt, pravi botanični vrt, ki se je lahko meril z marsikaterim evropskim vrtom.

Leta 2006 je dvorec Lisičje kupila Občina Škofljica in ga v celoti obnovila. Mogoče pa se vrne tudi oprema in umetnine 😎

Pohod v modrem, od vasice Lanišče do dvorca Lisičje. Lahka pohodna pot z rahlim vzponom, dolga dobra dva kilometra.

Lanišče, Navadna nokota na travniku

Lanišče, travnik v rumenem

Lanišče, viadukt Reber, Mali Vrh

Lanišče. Do Lanišča se lahko pripeljemo z avtobusom LPP številka 3 G, ki vozi iz Ljubljane do Grosuplja. Izstopimo na postajališču Škofljica-Javornik. Prečkamo cesto in pri kapelici zavijemo na pot in v objem čudovite narave. 😊

Lanišče, Travniška kadulja

Lanišče pri Škofljici. Vasica v naročju neokrnjene narave. Spoštuje in obuja stare običaje, predvsem tiste, ki so povezane z lanom.

Lanišče. Kar precej toplarjev imajo, nekateri bolj ohranjeni, nekateri malo manj.

Znamenje v Lanišču, ob poti do srednjeveške cerkve sv. Uršule.

Lanišče. Se vidimo 31. avgusta na Prazniku trenja in predenja lanu s kulturnim programom in bogato laneno kulinariko. Na dvorcu Lisičje seveda 😊

Vir:

voden ogled

Nataša Kovačič, Cerkev sv. Uršule v Lanišču, 2013

zloženka, Lanišče, Občina Škofljica, 2020

zloženka, Dvorec Lisičje, Občina Škofljica, 2020

Piran, znamenitosti in zanimivosti 6

Tokrat je na vrsti Tartinijevo gledališče, ki že od 27. marca 1910. ko je bila slavnostna otvoritev, stoji na današnjem Kidričevem nabrežju. Če sem še bolj natančna me je tokrat zanimala poslikava stropa v gledališki dvorani. Poslikal ga je italijanski slikar Napoleone Cozzi. Na stropu so štiri poslikave, ki se na sredini stikajo s peto, pravokotno poslikavo. Stranska polja krasijo muze, grške boginje in varuhinje znanosti in umetnosti z atributi na prestolih, ki jih spremljajo angeli. V tistem času je bilo v naprej določeno kakšna poslikava sodi v gledališko zgradbo. Tako umetnik ni imel prav veliko svobode pri kreativnosti. V Tartinijevem gledališču si je slikar dal duška v osrednjem petem polju in na trakovih, ki se zaključijo z liro. Ta polja, obrobljena s štukaturo, so polna secesijskega okrasja, kot so venci, trakovi, listje, drevesne krošnje, medaljoni ...
Napoleone Cozzi se je rodil v Trstu, 5. februarja 1867, umrl pa v Monzi, 23. decembra 1916. Bil je slikar in notranji opremljevalec, ukvarjal pa se je tudi s planinstvom. (wikipedia)

Sliko, ki visi na steni stopnišča, je naslikala slikarka Fulvia Zudič. Na podoben način je ovekovečila še nekaj arhitekturno znamenitih piranskih palač, tudi Benečanko.

Polkrožna slika v preddverju Tartinijevega gledališča, je bila dodana kasneje. Sprva je bilo nad vhodom v dvorano samo steklo, tako kot je na pročelju gledališča

Poslikava nad odrom, prikazuje gledališko muzo Talijo z masko v roki. Ob njej je Erato, muza lirskega pesništva. Nad odrom je tudi pas štukature z napisom Tartini

Na poslikavi nasproti odra je upodobljena Euterpa, muza glasbe in poezije. Njena značilnost je dvojna flavta.

Na levi strani stropne poslikave so na prestolu tri muze. Na sredini je Terpsihora, muza plesa in zborovskega petja. V rokah ima tamburin. V rumeni obleki z nebeško žogo je Uranija, zaščitnica zvezdoslovja. Muza v modri obleki nima napisa pa tudi prepoznavnega atributa ne

Štiri stranska poslikana polja, obdajajo osrednje polje, ki sta ga arhitekt in slikar združila s prezračevalnikom

Ohranjene lože naj bi bile namenjene višjemu sloju. Ker je bila vidljivost na oder nekoliko slabša pa niso bile ravno oblegane.

V četrtem polju, na sredini stoji Melpomena, muza tragedije in tragičnega pesništva. Ob njej je Klio, muza zgodovine in na drugi strani, verjetno Kaliopa, predstavnica filozofije in govorništva ter epskega pesništva.

Pogled, mimo piranskih dimnikov, vse do Rozmanove ulice

Značilnost piranskih starih hiš, so tudi terase na strehah in razgledi 

Optimisti na jadranju

Pitnik na Prvomajskem trgu. Tudi mačke ga imajo rade :) 

Zapuščena trgovina na Prvomajskem trgu. Tu je bila nekoč znamenita piranska lekarna Fonda 

Spominska plošča na pročelju hiše, Vidalijeva ulica 2.

Baročna veža s kamnitim stopniščem

Motiv treh delfinov, na oknu hiše ob Dolfinovih vratih. Na Dolfinovih vratih je kamniti grb s tremi delfini. To je grb piranskega župana Dolfina. 

Pravokotni, kamniti portal

Hiša na Vidalijevi ulici 11, je rojstna hiša slikarja, Cesare Dell'Acqua. Rodil se je leta 1821. Živel nekaj časa v Kopru in Trstu. Po študiju v Benetkah je nekaj časa živel na Dunaju, Munchnu in Parizu. Od leta 1848. pa do svoje smrti leta 1905. je živel in ustvarjal v Bruslju. Poročil se je z Belgijko, s katero sta imela dve hčerki. (zloženka Cesare Dell'Acqua - Občina Piran in Italijanska skupnost v Piranu)

Piranska Kuba, pasma nemški boksar, na Tartinijevem trgu


Sorodno:

Piran

Vir: Brigita Jenko, Arhitektura Tartinijevega gledališča v Piranu, Annales 2/92, stran 199-216