Šentjakob ob Savi, župnijska cerkev sv. Jakoba in arhitekt Jože Plečnik

Šentjakob ob Savi je naselje na robu Mestne občine Ljubljana. Spada v Četrtno skupnost Črnuče. Do tja se lahko zapeljemo z avtobusom LPP številka 21 in 12D. 

Naselje je dobilo ime po župnijski cerkvi sv. Jakoba. Današnja cerkev je bila zgrajena leta 1899, po velikem ljubljanskem potresu. Za ljubitelje arhitekta Jožeta Plečnika je obisk cerkve skoraj nujen. Notranjost krasijo dela, narejena po Plečnikovih načrtih za kaznilniško kapelo v Begunjah na Gorenjskem. Slednjo so novi povojni oblastniki barbarsko porušili, kljub temu da je bila kar dvakrat zaščitena kot kulturna dediščina. Sestram usmiljenkam, ki so vodile takratno Žensko kaznilnico, je uspelo rešiti majhen del umetnin in te je leta 1974 arhitekt Jože Kušar, malce po svoje umestil v župnijsko cerkev sv. Jakoba. Leta 1913 je cerkev poslikal, na Vrhniki rojeni slikar Simon Ogrin.

Čez cesto in mimo tovarne Belinka, na majhni vzpetini, stoji mogočni kmečki dvorec, zgrajen v drugi polovici 18. stoletja. Pod eno streho je združen bivalni in gospodarski del pa gostilna tudi, že od nekdaj. 😊

Plečnikov tabernakelj. Arhitekt Jože Kušar (1940, Ljubljana) je pri obnovi šentjakobske cerkve pogumno posegel v Plečnikove načrte. Tako je spremenil tudi tabernakelj. Odstranil je Pengovove kipe. Venec s križem, ki stoji na vrhu je bil del medeninaste vaze.  

Prezbiterij župnijske cerkve sv. Jakoba. Osrednji gigantski kip Jezusa je delo kiparja Franceta Goršeta (26. 9. 1897, Zamostec - 2. 8. 1986, Golnik)

Del nekdanje Plečnikove večne luči danes služi kot krstilnik. Tako si je zamislil arhitekt obnove Jože Kušar.

Originalen Plečnikov svečnik v katerega arhitekt obnove ni posegel. Mizica je delo domačega mojstra.

Plečnikov veliki lestenec v prezbiteriju in poslikava slikarja Simona Ogrina iz leta 1913. Lestenec ima v premeru štiri metre, 36 rubinastih steklenih posodic za žarnice, nosilne verige so potiskane s starokrščanskimi kristogrami.

Plečnikova vaza

Vitraj s podobo škofa Antona Martina Slomška

Križev pot, prva in druga postaja

Stenska luč. Plečnik, da ali ne, to je zdaj vprašanje 😊

Leta 1974 je arhitekt Jože Kušar po svoje uredil prezbiterij župnijske cerkve sv. Jakoba v Šentjakobu. Uporabil je nekaj Plečnikove opreme iz kaznilniške kapele v Begunjah na Gorenjskem, ki so jo uspele rešiti sestre usmiljenke. Čudovit tabernakelj, svečniki, vaza, del nekdanje večne luči služi kot krstilnica in ogromen lestenec. Veliki kip Kristusa je delo kiparja Franceta Goršeta. Ob njem so ohranjeni kipi iz stare šentjakobske cerkve.

Plečnikov lestenec, delo pasarskega mojstra Žmavca. Leta 1913 je cerkev poslikal, na Vrhniki rojeni slikar Simon Ogrin.

Novodobni stranski oltar sv. Štefana z ohranjenimi kipi stare, v potresu 1895 poškodovane cerkve.

Stranski oltar sv. Roka

Plečnikov lestenec krasi ladjo župnijske cerkve v Šentjakobu ob Savi.

Vitraj s podobo sestre usmiljenke in Plečnikov lestenec v cerkveni ladji.

Ena redkih Plečnikovih stvaritev, ki jih arhitekt obnove ni predrugačil, so svečniki. Oltarno mizo krasi čudovit prt z vezenimi gorenjskimi nageljni.

Orgle

Župnijsko cerkev sv. Jakoba v Šentjakobu ob Savi so zgradili po potresu leta 1895. Zgradili so jo leta 1899. Del starega zvonika so povišali. Cerkev je posvetil škof Anton Bonaventura Jeglič, rojen v Begunjah na Gorenjskem.

Križani na zunanji strani cerkve sv. Jakoba

Stara nagrobna plošča vzidana na zunanjo steno cerkve sv. Jakoba. Na njej je letnica 1780.

Stara nagrobna polkrožna plošča z listnatim ornamentom na vrhu in pokritima posodicama na dnu, vzidana na zunanjo steno cerkve sv. Jakoba.

Baldahin nad glavnim vhodom v cerkev sv. Jakoba in freska Srca Jezusovega nad njim.

Detajl umetelno izrezljanih lesenih vrat vhodnega portala.

Hiša ali postojanka, v kateri bivajo tudi sestre usmiljenke. Njihove prednice so bile med vojno pregnane iz Begunj. Od tam so rešile vsaj del Plečnikove dediščine, ko jo lahko danes občudujemo v cerkvi sv. Jerneja.

Kamnito znamenje ob poti proti cerkvi sv. Jerneja.

Naselje Šentjakob ob Savi spada v Mestno občino Ljubljana. Z vsemi kozolci vred. 💜

Gostilna Pečnikar. Podolžna hiša, zgrajena konec 19. stoletja, je bila sprva pritlična gostilna, kasneje so nadzidali še stanovanjski del. Ob gostilni stoji hišna kapelica.

Hišna kapelica sv. Družine ob gostilni Pečnikar

Sveta Družina. Detajl hišne kapelice.

Kapelica s kovinsko ograjo.

Kmečki dvorec zgrajen v obliki črke U. Nekdaj gostilna in tudi danes je v njem gostilna. Mogočna zgradba pod svojo streho združuje bivalni in gospodarski del. Zgradili so jo v drugi polovici 18. stoletja.

Osliček nujno potrebuje družbo. 💜

Na travniku.

Mačji lepotec, mladiček 💜

Črno beli mačji mladiček 💜

Vir:

Plečnikova dela za Žensko kaznilnico v Begunjah in njihova usoda po odhodu usmiljenk, Matjaž Ambrožič. Bogoslovni vestnik, 2019

brezmadezna.com, Slovenska družba Lazaristov

Register NKD

Hvala prijaznemu gospodu duhovniku, ki mi je odprl cerkev in mi razkazal Plečnikove umetnine.

Pohod v modrem - Lanišče, dvorec Lisičje

Pohod v modrem v organizaciji Turističnega društva Škofljica je čudoviti "pohodek", dolg dobra dva kilometra, z rahlim vzponom, ki se začne v vasici Lanišče, mimo cvetočih travnikov, zaključi pa se na arkadnem dvorišču dvorca Lisičje, kjer nas pričaka grofica z zgodbami o zgodovini dvorca in njegovih številnih lastnikih pa z laneno potico seveda.

Ker smo naravnani trajnostno, se do zbirnega mesta pri kapelici, pripeljemo z avtobusom LPP številka 3G. Izstopimo na avtobusni postaji Škofljica-Javornik, prečkamo cesto in že smo pri kapelici iz leta 1908. Z vodnikom se odpravimo do srednjeveške gotske cerkve sv. Uršule, kjer si ogledamo ohranjene in restavrirane freske ter gotski prezbiterij.

Po ogledu cerkve se odpravimo do cvetočega polja lanu. Po ustnem izročilu naj bi vasica Lanišče svoje ime dobila prav po tej lepi in uporabni rastlini. Tu se je lan gojil vse do leta 1950. Pred nekaj leti so ponovno zasejali nekaj polj, a bolj kot prikaz kulturne dediščine pridobivanja lanu in njegove vsestranske uporabe tako v kulinariki kot v izdelavi tekstila. 

Vse to in še kaj več nam pokažejo člani Turističnega društva Škofljica na tradicionalni prireditvi Praznik trenja in predenja lanu, ki se odvija 31. avgusta na dvorcu Lisičje. Dvorec ali grad kot mu pravijo vaščani, je v osnovi iz prve polovice 16. stoletja. Prvotno je imel štiri krake. V pritličju ni bilo arkadnega hodnika in tudi kapelo so prizidali kasneje. Ob dvorcu je bil velik botanični vrt z različnimi rastlinami. Med njimi velja omeniti kar stosedem vrst tulipanov. Le kaj bi na to rekli Nizozemci 😊 Od vsega tega rastlinskega razkošja, sta ostali samo dve veličastni lipi pred dvorcem.

Tekom stoletij so se lastniki menjali. Od prvega lastnika Pankracija pl. Baričeviča do pradedka Lili Novy in lastnikov gradu Fužine v Ljubljani rodbine Khisl do zadnje Angležinje Mary Loyd. Do druge svetovne vojne je bil dvorec opremljen s pohištvom, starinami in bogato knjižnico. Po vojni je prešel v državno last. Vse, kar je bilo v njem, je postopoma izginilo neznano kam.

Leta 2006 je dvorec kupila Občina Škofljica in ga prenovila. Na arkadnem dvorišču prirejajo različne kulturne prireditve in predstavljajo kulturno dediščino kraja, kjer je glavna zvezda čudovita in vsestransko uporabna rastlina, lan.

Enkraten dopoldanski izlet v Osrednji Sloveniji. Lahko tudi popoldan, ampak lan cveti samo dopoldan, popoldan se cvetovi zaprejo. Nisem pa preverjala, verjamem vodniku na besedo. 

Lan, nežni cvetovi v dopoldanskem času, popoldan se zaprejo. 💜

Pohod v modrem se začne v Lanišču pri kapelici, ki so jo postavili 8. septembra 1908.

Lanišče, znamenje

Gotska srednjeveška cerkev sv. Uršule v Lanišču pri Škofljici. Kot sv. Uršula se cerkev omenja leta 1526. Pred tem je bila cerkev sv. Janeza Krstnika.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Zbledela freska na zunanji strani prezbiterija predstavlja sv. Krištofa in nad oknom Križanje. Freske so nastale sredi 15. stoletja. Sv. Krištof vedno gleda proti naselju. Ljudje so verjeli, da bodo na dan, ko vidijo podobo sv. Krištofa, obvarovani pred nasilno smrtjo.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Enoladijska cerkev z gotskim prezbiterijem. Prvotno je imela ladja raven lesen strop. V obdobju baroka so ga zamenjali z banjastim obokom.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Srednjeveška freska predstavlja legendo o sv. Uršuli, ko z enajst tisoč devicami odpluje h papežu v Rim. Ko so se vračale, so jih napadli Huni in ni se dobro končalo. 😢 V ozadju freske naj bi bilo Barje in Krim.  Pri obnovi laniške cerkvice leta 1966 so odkrili ozko srednjeveško okno. V tem obdobju so okna dobila tudi vitraje.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Srednjeveška freska s svetnicami v zgornjem delu. 

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Srednjeveški globoki relief s prizorom trpečega Kristusa krasi ambon oziroma bralni pult. Za njim, na konzoli, stoji kip sv. Uršule.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. V oltarno mizo je vdelan srednjeveški globoki relief, ki prikazuje Križanje. Miza je prekrita s prtom, na katerega so pridne roke izvezle cerkev sv. Uršule. Predvidevajo, da sta bila oba reliefa del nekega znamenja, ki so ga porušili. Reliefa so sprva vzidali na pročelje cerkve, kasneje pa so z njima okrasili oltarno mizo in ambon. 

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Rebrasti obok prezbiterija z dvema sklepnikoma.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Freska sv. Jurij in sv. Marjeta. Sv. Jurij je največkrat upodobljen v boju z zmajem. Na laniški freski je zaradi novega okna sv. Jurij skoraj povsem izginil. Vidimo ga le delno na belem konju, pred njim kleči sv. Marjeta, ki jo je rešil pred zmajem.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Kipi z nekdanjih baročnih oltarjev. Pri obnovi leta 1966 so oltarje odstranili in cerkvi vrnili srednjeveško podobo.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Sv. Ahac s spremstvom, freska na slavoločni steni je bila nekoč oltarna slika stranskega oltarja.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Freska na slavoločni steni, Marijino oznanjenje. 

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Freska na slavoločni steni, nadangel Gabriel.

Lanišče pri Škofljici. Vasica na robu Ljubljanskega barja se prvič omenja že leta 1228. Staro vaško jedro s srednjeveško gotsko cerkvijo sv. Uršule.

Polje posejano z lanom. Nežni modri cvetovi se popoldan zaprejo. Po ustnem izročilu je vasica svoje ime dobila po lanu, ki so ga tu sejali do leta 1950. V zadnjih letih polja lanu zopet cvetijo. Rastlina je uporabna v celoti. Lanena semena uporabljamo v prehrani, stebla pa za tkanje lanenega platna. Domačini so oživili običaje, povezane z lanom, ki jih z veseljem pokažejo obiskovalcem.

Radoživa in prijazna pohodnica Tera, pasme nemški boksar. Polna energije, a v vročini paše poležavat ob polju cvetočega lanu. 

Mak. Asociacija na knjigo Ženska v rdečem. Glede čudovite barve mislim. 😊

Opuščeni kamnolom v Lanišču

Kaj se skriva v tem malem gozdičku 😎 Dvorec Lisičje

Grofica pred vhodom na arkadno dvorišče dvorca Lisičje, čaka na pohodnike 👩

Ob dvorcu Lisičje je bil nekoč pravi botanični vrt s številnimi rastlinami, med njimi kar stosedem vrst tulipanov. Vse je popisal tudi Valvasor. Na žalost sta od vsega rastlinskega razkošja, ki si ga lahko samo predstavljamo, ostali le dve mogočni lipi, ki stojita pred dvorcem.

Dvorec Lisičje je zgradil Pankracij pl. Baričevič, v prvi polovici 16. stoletja. Takrat je imel dvorec štiri trakte, trije stojijo še danes. Pritličje je bilo namenjeno delovnim prostorom in ni imelo arkadnega hodnika. Nadstropje je bilo namenjeno bivanje, prostori pa so bili tudi na podstrešju. Danes arkadno dvorišče uporabljajo za različne kulturne prireditve, predvsem pa za prikaz običajev, povezanih z lanom. Na tradicionalni prireditvi, Praznik trenja in predenja lanu, ki poteka 31. avgusta, lahko vse to vidimo v živo. Od trenja in predenja do uporabnosti lanu z bogato laneno kulinariko.

Članice TD Škofljica so spekle laneno potico. Odlična je 😊 

Zadnja lastnica dvorca Lisičje je Občina Škofljica. V več stoletjih so se zvrstili številni lastniki. Med njimi tudi družina Khisel, ki je zgradila grad Fužine in grad v starem mestnem jedru Kranja. Pred drugo svetovno vojno je bil dvorec v lasti Angležinje Mary Loyd. V tem času je bil dvorec polno opremljen, v njem je bilo veliko starin in bogata knjižnica ter opremljena kapela. Po vojni je prišla svoboda, dvorec pa v državne roke. V čigave roke so šle umetnine in oprema se še vedno ne ve 😎

Kamniti portal grajske baročne kapele, ki je bila prizidana kasneje.

Pogled z razgledne ploščadi pred dvorcem Lisičje. Nekoč je bil ob dvorcu ribnik in ogromen cvetlični vrt, pravi botanični vrt, ki se je lahko meril z marsikaterim evropskim vrtom.

Leta 2006 je dvorec Lisičje kupila Občina Škofljica in ga v celoti obnovila. Mogoče pa se vrne tudi oprema in umetnine 😎

Pohod v modrem, od vasice Lanišče do dvorca Lisičje. Lahka pohodna pot z rahlim vzponom, dolga dobra dva kilometra.

Lanišče, Navadna nokota na travniku

Lanišče, travnik v rumenem

Lanišče, viadukt Reber, Mali Vrh

Lanišče. Do Lanišča se lahko pripeljemo z avtobusom LPP številka 3 G, ki vozi iz Ljubljane do Grosuplja. Izstopimo na postajališču Škofljica-Javornik. Prečkamo cesto in pri kapelici zavijemo na pot in v objem čudovite narave. 😊

Lanišče, Travniška kadulja

Lanišče pri Škofljici. Vasica v naročju neokrnjene narave. Spoštuje in obuja stare običaje, predvsem tiste, ki so povezane z lanom.

Lanišče. Kar precej toplarjev imajo, nekateri bolj ohranjeni, nekateri malo manj.

Znamenje v Lanišču, ob poti do srednjeveške cerkve sv. Uršule.

Lanišče. Se vidimo 31. avgusta na Prazniku trenja in predenja lanu s kulturnim programom in bogato laneno kulinariko. Na dvorcu Lisičje seveda 😊

Vir:

voden ogled

Nataša Kovačič, Cerkev sv. Uršule v Lanišču, 2013

zloženka, Lanišče, Občina Škofljica, 2020

zloženka, Dvorec Lisičje, Občina Škofljica, 2020