Celje, mesto pod mestom

Celje, slovensko mesto na Štajerskem, ima bogato zgodovino, ki jo lahko srečaš na vsakem koraku, na sprehodu po starem mestnem jedru. Tu je bila nekoč rimska Celeja in Celjani so ohranili vse kar so našli od svoje znamenite predhodnice. Na pročeljih hiš lahko najdemo rimske plošče, lahko pa najdemo tudi rimskega leva.

Pod Knežjim dvorom, ki je bila nekoč rezidenca Celjskih grofov, danes pa v njem domuje Pokrajinski muzej Celje, smo se sprehodili po nekdanji rimski cesti, mimo ostankov rimskih hiš. V muzeju smo si ogledali zanimivo razstavo Grofje Celjski, nato pa smo se odpravili na ogled njihove čudovite gotske kapele v stolnici sv. Daniela. 

Ker sem sama znamenito celjsko kapelo že obiskala, sem se odpravila na arhitekturni potep po bližnjem Glavnem trgu in Stanetovi ulici. Čudovite meščanske hiše in palače z baročnim in secesijskim okrasjem. Kipi Ferdinanda Galla in reliefne plošče na pročeljih in marsikje tudi sledi rimske Celeje. Svojo sled sta v starem mestnem jedru pustila tudi arhitekt Jože Plečnik in njegov študent Vinko Lenarčič. 

Foto zgodba po starem mestnem jedru Celja. Od bogate dame iz Celeje do Alme Karlin iz Celja.

Marmorni kip ženske višjega sloja iz začetka 2. stoletja. Kip je razstavljen in situ. Lahko ga občudujemo v Knežjem dvoru, v mestu pod mestom.

Pod Knežjim dvorom so odkrili rimsko cesto tlakovano z velikimi prodniki iz 3. stoletja. Osrednji del ceste je bil širok šest metrov, skupaj z obcestnima jarkoma in pločnikoma pa štirinajst metrov. 

Marmorne spolije so obdelani rimski kamni, ki so jih kasnejši meščani uporabili kot vogalne kamne v srednjeveškem stolpu.

Pečnica z zmajem iz 15. stoletja

Dve kopiji pečnic iz začetka 15. stoletja z gradu Budim, Barbara Celjska (1392. Celje - 11. julij 1451. Melnik na Češkem) in njen mož Sigismund Luksemburški.

Marmorni mestni grb z letnico 1541.

Del Knežjega dvora v Celju. Srednjeveški dvorec je bil rezidenca Celjskih grofov in knezov. Po njihovem žalostnem izumrtju, je cesarica Marija Terezija, v 18. stoletju, zgradbo dodelila vojski. Danes v Knežjem dvoru domuje Pokrajinski muzej Celje z različnimi razstavami. V kleti lahko začutimo duh rimske Celeje. In situ, rimska mestna cesta, zidovi hiš, kipi in še veliko zanimivih stvari

Celje, mesto rož. Takole umetelno izdelane cvetlične instalacije krasijo staro mestno jedro.

V drugi polovici 18. stoletja je Anton pl. Prothasi iz Planine pri Sevnici, zgradil to mogočno palačo kot svojo mestno rezidenco. Krasi jo čudovit izklesani portal. Palača, na Trgu Celjskih knezov 10, je ohranila prvotno zasnovo. Znana je kot Prothasijev dvorec.

Celjski fotograf Josip Pelikan (9. december 1885. Trbiž - 18. junij 1977. Celje) je prikolesaril na Trg celjskih knezov.

Palača Narodnega doma, na Trgu celjskih knezov 9, je bila zgrajena med leti 1894-1897. po načrtih češkega arhitekta Jana Hraskega. V pritličju so bile trgovine, posojilnica in gostilna. V nadstropjih pa čitalnica, dvorane za prireditve in društveni prostori pa tudi nekaj stanovanj. Danes v palači domuje Mestna občina Celje.

Srednjeveška hiša, ki so jo v 18. stoletju prenovili. Pročelje krasita kipa sv. Florijana in sv. Roka, delo celjske delavnice kiparja Ferdinanda Galla (rojen okoli 1709-1788). V prvem nadstropju hiše, na Glavnem trgu 9, je bila med drugo svetovno vojno celjska knjižnica.

Jedro zgradbe na Glavnem trgu 17 je iz 16. stoletja. Hiša je bila dom grajskega oskrbnika. V 16. stoletju je bila sedež protestantov.

Čudovita dvonadstropna, tri osna hiša z nekaj secesijskega okrasja in poslovnim prostorom v pritličju, na Glavnem trgu 3, je bila zgrajena leta 1930. 

Dvonadstropna, baročna meščanska hiša z okroglim vogalnim pomolom izhaja iz 17. stoletja. Neobaročno pročelje je nastalo leta 1891. Od leta 1670. je bila v pritličju lekarna. Na pročelju sta dva reliefna medaljona, ki opozarjata na nekdanjo lekarniško dejavnost v hiši. Zvezda v tlaku, na križišču Glavnega trga in Prešernove ulice predstavlja središče Celja. 

Reliefni medaljon boginje zdravja in čistoče Higiea. 

Reliefni medaljon predstavlja Eskulapa, rimskega boga zdravilstva

Enonadstropna, devet osna hiša na Stanetovi ulici v Celju, je bila last trgovske družine Rakusch. Sestavljena je iz dveh hiš, ki so ju združili leta 1810. V pritličju je bila trgovina z železnino, v nadstropju pa pisarne. Pročelje krasita baročna kipa sv. Roka in sv. Jurija. 

Pročelje Rakuscheve hiše krasijo trije keramični medaljoni. Prikazujejo različne obrti.

Levi, manjši portal s preklado ima ob straneh prikaz izdelkov, ki jih je prodajala železnina. Večji portal krasijo rastlinski ornamenti. Nad vhodom je letnica 1810. Takrat so združili dve hiši. Začetnici D R označujeta nekoga iz podjetne trgovske družine Rakusch.

Kip sv. Roka na pročelju Rakuscheve hiše, na Stanetovi ulici v Celju

Baročna, nadstropna hiša z opečnatim pročeljem, na Stanetovi 1, izhaja iz druge polovice 18. stoletja. Današnjo podobo je dobila na začetku 20. stoletja oziroma leta 1902. kot je zapisano na frčadi.

Nadstropna hiša na Stanetovi ulici 13 izhaja iz 17. stoletja. V 19. stoletju so jo obnovili. Na pročelju je medaljon Mihaela Vošnjaka (18. september 1837. Šoštanj - 2. julij 1920. Glion Švica), ki je nekaj časa v hiši bival. Bil je politik, gospodarstvenik in začetnik hranilništva na Slovenskem.

Palačo ob Vodnikovi cesti v Celju so zgradili leta 1929. po načrtih Vinka Lenarčiča in Jožeta Plečnika. Zgradba Ljudske posojilnice je bila Lenarčičevo diplomsko delo. 

Palača na vogalu Stanetove in Cankarjeve ulice, je nekdanji Železni dvorec. V 19. stoletju so se v njem zbirali celjski Nemci. Ko so zgradili Nemško hišo, je palačo odkupila družina Rakusch in v njej uredila skladišče. V prvi polovici 20. stoletja so v zgornjih nadstropjih uredili stanovanja. Stavba s secesijskimi elementi se je tekom let dograjevala in spreminjala.

Stanetova ulica v Celju

Dvonadstropna hiša s streho na čop, frčado in bivalnim podstrešjem je bila vse od leta 1785. posvečena klobučarski dejavnosti. To nam pripovedujejo keramični medaljoni s predstavitvijo klobučarskega dela. Medaljoni so nastali leta 1934.

Talni mozaik v nekdanji rimski vili na današnjem Glavnem trgu 17, v Celju. Razstavljen je in situ, v preddverju Turistično informativnega centra

Marijino znamenje na Glavnem trgu v Celju so postavili meščani, leta 1776. 

Stolnica sv. Danijela v Celju

Nadstropna, deset osna hiša, na Slomškovem trgu 4, je v osnovi iz konca 18. stoletja. V stavbi deluje frizerski salon ustanovljen leta 1928.

Kapela špitala sv. Elizabete stoji blizu cerkve sv. Daniela, na Slomškovem trgu. Zunanji robovi kapele so poslikani. Ob njej je kamen z letnico 1726. in odprtino v katero so lahko mimoidoči darovali prispevke za zdravljenje revnih bolnikov. Kamniti rimski lev služi kot odbojnik. Špital sv. Elizabete je bil zgrajen v drugi polovici 15. stoletja kot ubožnica.

Župnišče na Slomškovem trgu 2 izhaja iz druge polovice 16. stoletja. Današnji videz je dobila sredi 17. stoletja. Vrh zidane ograje krasi kamniti rimski lev. 

Rimska kamnita plošča, na zunanji steni cerkve sv. Daniela, z motivom grifona in delfina.

Nagrobnik z angelom in tremi grbi iz 16. stoletja in gotska nagrobna plošča sester Neuberger iz 15. stoletja

Konzola s sv. Janezom Evangelistom v kapeli celjskih grofov oziroma kapeli Žalostne Matere božje, v cerkvi sv. Danijela.

Hiša s cvetočimi balkoni, na Pleteršnikovi ulici 1, je reden gost družbenih omrežij. V njej je od leta 1947. pa vse do svoje smrti, 23. decembra 1957. živel pisatelj in prevajalec Dostojevskega, Vladimir Levstik.

Spominska plošča na Pleteršnikovi 1, v Celju.

Celjski grad bdi nad mestom

Celjska mestna hranilnica, neorenesančna palača stoji na začetku Krekovega trga vse od leta 1887. 

Slovenska pisateljica in popotnica Alma Karlin (12. oktober 1889. Celje - 14. januar 1950. Celje) na Krekovem trgu.

Najbolj prepoznavna palača v Celju. Barvita, z razgibanim tlorisom in vogalnim stolpom, stoji na Krekovem trgu 3. Zgradili so jo celjski Nemci, med leti 1905-1907. po načrtih dunajskega arhitekta Petra Pavla Branga. 

Krekov trg v Celju se začne na železniški postaji. Zgradba je bila zgrajena leta 1846. 

Kapela Celjskih grofov in cerkev sv. Danijela v Celju

Vir: voden ogled, zloženke Pokrajinskega muzeja Celje, info table

pokmuz-ce.si

Register NKD

Aleš Stopar, Kiparstvo in kiparski okras celjskih ulic in trgov, TD Celje, 1996

wikipedija

Grosuplje, mesto kipov in druge zgodbe

Grosuplje je razmeroma mlado mesto. Naselje, blizu Ljubljane, je dobilo status mesta leta 2005. Danes je upravno središče istoimenske občine. Ob pridobitvi mestnega statusa, so začeli modrovati kakšen pečat naj dajo mestu. Odločili so se, da bo Grosuplje, mesto kipov. Priredili so kiparski simpozij, povabili kiparje in tekom let se je nabrala kar lepa zbirka kamnitih kipov v različnih velikostih, ki danes krasijo mesto.

Nekaj kulturne dediščine pa kraj vendarle ima. To smo spoznali na sprehodu po mestu, z domačinko in poznavalko številnih zgodb o svojem mestu in njihovih ljudeh, gospo Marijo Samec. Dve družini sta dodobra zaznamovali Grosuplje. Ena je družina Rus. Njihova hiša še vedno stoji na Adamičevi ulici 10. Danes je za nadstropje višja, na začetku 20. stoletja pa je bila v pritličju imenitna gostilna, ki je sprejemala le imenitne in petične goste. 

Pri Rusovih je delal Franc Košak. V Grosuplje se je preselil iz Gorenjske. Pri svojem delu je bil uspešen in, ko je stari Rus umrl, je do sinove polnoletnosti še naprej uspešno gospodaril in skrbel za družino, saj se je poročil z Rusovo vdovo. Istočasno je na drugi strani, danes Adamičeva 15, gradil svojo hišo in gospodarska poslopja. V hiši je bila gostilna. Dal je zemljišče za gradnjo železniške postaje in železnice. Leta 1910. je zgradil cesto in povezal svojo gostilno z železniško postajo. Tudi čudoviti lipov drevored je njegovo delo. V lasti je imel zbiralnico mleka, restavracijo na železniški postaji, večji del posestva Brinje pa verjetno še kaj. Bil je poslanec v kranjskem deželnem zboru in župan Grosuplja, od leta 1869. pa vse do svoje smrti, leta 1914. 

Ko je Rusov sin postal polnoleten, so razdelili Rusovo in Košakovo premoženje in denar. Prišlo je do zamere in nezadovoljstva, tako da sta gospodarja ostala sprta vse do Košakove smrti. Otroci se niso kaj dosti zmenili za kreg med družinama. Rusov fant in dekle, ki je bila bližnja sorodnica Košaka sta se zaljubila in poročila. Tako je tudi Grosuplje dobilo Romea in Julijo. Na srečo sta živela bolj srečno kot Shakespearov parček. Košak je dal zanju postaviti čudovito vilo ob lipovem drevoredu. Nihče iz njegove družine ne bo živel pod Rusovo streho, a ne 😊

Grosuplje. V pritličju Košakove hiše, danes upravni prostori knjižnice, je čudovita kmečka soba, ki so jo uredili leta 1923. v prostorih nekdanje gostilne. V njej je kmečka peč, rustikalno pohištvo, leseni opaž na stenah in stropu. Pravi biser Grosuplja. Danes v njej prirejajo poroke.

Grosuplje, Košakova hiša in knjižnica. Nadstropna hiša ima na portalu letnico 1888. Ob njej so bila številna gospodarska poslopja, v njej pa gostilna. Danes so v njej upravni prostori knjižnice, galerija, poročna soba. Za hišo so zgradili modernistično poslopje v katerem je knjižnica.

Grosuplje, Adamičeva 15. Kovinska ograja iz litega železa, na notranjem stopnišču Košakove hiše, je bila izdelana v železarni Dvor pri Žužemberku. 

Leta 1973. je dobila knjižnica Grosuplje svoje prostore v Košakovi meščanski hiši, na Adamičevi 15.

Grosuplje, Kolodvorska ulica. Čudovita vila, obnovljena v svojem starem stilu. Meni najlepša. Pravijo ji Koščakova vila. Zgradil jo je podjetnik in gostilničar Košak, po domače Koščak, za bližnjo sorodnico. Ker se je poročila s fantom iz rivalske družine Rus in ni želel, da biva v hiši Rusovih. Družini sta si bili v večnem sporu. Lahko rečemo, da so tudi v Grosuplju imeli Romea in Julijo 😉

Grosuplje. Lipov drevored je leta 1910. dal posaditi Franc Košak. Uredil je tudi cesto, ki je povezovala železniško postajo z njegovo hišo in gostilno. Ta povezava je še danes, samo da je v hiši z modernističnim prizidkom, danes knjižnica.

Grosuplje. V hiši, na Kolodvorski ulici je bila prva pekarna in lahko bi rekli tudi zametek današnjega podjetja, Pekarna Grosuplje.

Rusova hiša v Grosuplju, na Adamičevi ulici 10. Prvotno je bila za eno nadstropje nižja. V njej je delovala gostilna v kateri je lastnik Janez Rus sprejemal le bogate goste. Rusovi so bili premožni. Imeli so veliko kmetijo, mlin in žago. 

Kamniti portal Rusove hiše.

Grosuplje, Adamičeva ulica. Rusova vila

Grosuplje. Rimski nagrobnik iz časa med 50. in 100. letom po našem štetju. 

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Velika mozaična freska je delo slikarja in patra Marka Rupnika iz leta 2002.

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Malce nenavaden, modernistični križev pot. Vse postaje so v enem kosu izdelane iz orehovega lesa. Ustvaril ga je domači kipar, Jože Trontelj.

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Tudi v modernistično cerkev paše nekaj baročnega. Marija z Jezuščkom.

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Leseno razpelo s Križanim pred cerkvijo stoji od leta 1988. Izdelal ga je slovenski kipar Stane Jarm (31. oktober 1931. Osilnica - 1. oktober 2011. Ljubljana)

Grosuplje, cerkev sv. Mihaela. Pod staro lipo, med staro in novo cerkvijo so uredili spomenike pomembne grosupeljske družine Košak oziroma Koščak. V njihovi hiši je danes knjižnica.

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Poslikava stropa obrobljena s štukaturo je iz 20. stoletja. Upodobljena je Sveta Trojica. 

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Baročni kipi, ki so nekoč krasili stranski oltar posvečen Materi božji. 

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Slika v prezbiteriju, je bila pred drugo obnovo oltarna slika velikega oltarja. Sv. Mihael se bori s hudičem

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. S štukaturo obrobljena poslikava je iz 20. stoletja. Predstavlja sv. Mihaela, ki se bori s hudičem. Na desni strani kleči sv. Rok s svojim zvestim kužkom, na levi je evangelist sv. Marko z levom.

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Leta 1960. so po načrtih arhitekta Janeza Valentinčiča cerkev drugič prenovili. Za to priložnost je slikar Stane Kregar prispeval vitraje za okna.

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Prezbiterij z glavnim oltarjem sv. Mihaela

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Sv. Ana z malo Marijo. 

Grosuplje, stara in nova cerkev sv. Mihaela in ploščad kjer je bilo nekdaj pokopališče. Novo cerkev so zgradili sredi leta 1972. po načrtih arhitekta Janeza Fursta. Stara cerkev sv. Mihaela se prvič omenja leta 1662. Sprva gotsko cerkev, so leta 1896. prezidali in barokizirali. 

Grosuplje. Tu je bila nekoč kamnita hiša z lesenim napuščem. V njej je bila kovačija. Hišo so podrli in zgrajena je nova, drugačna. Ime je ostalo, v hiši pa se dogaja čisto nekaj drugega 🍕

Grosuplje, tržnica 

Grosuplje. Halštatski vodnjak na tržnici so postavili leta 2002. Krasijo ga štiri konjske glave, ki so krasile tudi halštatsko svastiko, ki so jo našli na Magdalenski gori. 

Grosuplje, pri tržnici. Toplar 💚

Grosuplje. Lesena brv speljana čez potok Grosupeljščica. Ob potoku je lepo urejena pešpot.

Grosuplje. Graščina oziroma dvorec Brinje in mlin, ki je stal ob potoku Grosupeljščica. V nadstropju je bilo stanovanje. Strugo potoka so prestavili in danes je ob mlinu travnik.

Grosuplje. Simpatičen vhod v mlin. Mlinar in mlinarica se nista smela preveč zrediti. Vhod je precej ozek. 😎

Grosuplje. Stari pripomočki za delo v mlinu.

Grosuplje. Graščino na Brinju so zgradili v prvi polovici 18. stoletja. Do danes je bila večkrat predelana in prezidana.

Grosuplje. Simpatičen paviljon ob lipovem drevoredu služi kot salon za hišne ljubljenčke.

Grosuplje, mesto kipov. Ob vhodu ali pa izhodu, odvisno kako se lotiš sprehoda, stoji kamnit kip Rojstvo iz leta 2004, ko je mesto Grosuplje, ob gradu Boštanj, pripravilo prvi kiparski simpozij.  Avtor je slovenski kipar Jiri Kočica.

Grosuplje. Krožišče s črnim konjem 

Grosuplje, mesto kipov. Kiparka Lučka Koščak je ustvarila tri monumentalne doprsne kipe iz cementa (eden je na desni in je izpadel iz kadra). Stojijo pri vstopu v mesto in nas lepo pozdravljajo 😊

Pohod od Grosuplja do Županove jame in Tabora nad Cerovim

Vir: voden ogled mesta

kamra.si

župnija Grosuplje

Register NKD