Petrovški križi in bazilika Marijinega obiskanja

Petrovče so naselje na Štajerskem, ki leži med Žalcem in Celjem. V središču naselja stoji ena od mlajših bazilik na Slovenskem, bazilika Marijinega obiskanja. Nekdaj romarsko cerkev, je v baziliko povišal papež Janez Pavel II. 7. februarja 1984. Na mestu današnje bazilike je konec 14. stoletja stala cerkev, približno enakih dimenzij, ki so jo dali postaviti Celjski grofje.

Današnja baročna bazilika je prava mala umetnostna galerija, vredna obiska. Ima eno ladjo, na vsaki strani po štiri kapele, s šestimi stranskimi oltarji. V dveh kapelah ni oltarjev, v eni od njih pa stoji krasen lesen, poslikan, renesančni oltar iz leta 1605. in je najstarejši tovrstni oltar na Slovenskem.

Prezbiterij krasi veliki zlati oltar, neznanega mojstra oziroma umetnika, izdelan konec 18. stoletja. V središču je Marija s krono, v eni roki drži žezlo, v drugi pa dete. Ob njej sta kipa njenih staršev, sv. Ana in sv. Joahim. Banjasti obok prezbiterija je konec 18. stoletja, s prizori iz Marijinega življenja, poslikal slovenski baročni slikar iz Rogatca, Anton Jožef Lerchinger (1720-1787).

Cerkveno ladjo in kapele je leta 1875. poslikal furlanski slikar Jakob Brollo (1834-1918). V pastelnih barvah je upodobil Marijino življenje in Jezusovo otroštvo. Slike so različnih oblik, obdane z okvirji in štukaturami ter rastlinskimi motivi. Na vseh slikah, v tem obsežnem delu, prevladujejo prizori veselih dogodkov. Tudi Križev pot je delo istega slikarja, nastal je leta 1870.

Velika znamenitost kraja so tudi Petrovški križi. Skupina treh kipov svetnikov z angeli, je nastala med leti 1760. do 1770. izpod rok kiparja Vida Koenigerja, ki je s kipi okrasil tudi bližnji dvorec Novo Celje. Petrovški križi so trenutno v restavriranju.

Baziliko Marijinega obiskanja v Petrovčah od leta 1965. upravljajo dominikanci.

Detajl glavnega oltarja. Kip Marije z detetom obkrožajo angeli. Oltar je bil izdelan konec 18. stoletja

Petrovški križi je skupina treh kamnitih kipov v naravni velikosti, ki jih je ustvaril graški kipar Vid Koeniger, med leti 1760. do 1770. Petrovški križi so prvotno stali na začetku vasi. Po drugi svetovni vojni so jih prestavili h cerkvi. Predstavljajo sv. Vincencija Ferrerija, sv. Janeza in sv. Pavla. Kipi so trenutno v restavriranju.

Glavni vhod v baziliko Marijinega obiskanja v Petrovčah

Zlati baročni veliki oltar v prezbiteriju. V središču je kip Marije s krono, žezlom in Jezuščkom. Ob njej sta kipa njenih staršev, sv. Ana in sv. Joahim. Čudoviti oltar je nastal konec 18. stoletja. 

Banjasto obokan strop prezbiterija je razdeljen na tri dele in poslikan s prizori iz Marijinega življenja. Konec 18. stoletja ga je poslikal slovenski baročni slikar, Jožef Anton Lerchinger

Nekoč romarska cerkev, od leta 1984. pa bazilika Marijinega obiskanja ima eno ladjo, ob straneh pa na vsaki strani po štiri kapele s šestimi stranskimi oltarji. 

Tri stranske kapele z oltarji in cerkvene klopi. Skoraj vsa oprema cerkve je baročna iz 17. in 18. stoletja

Ladjo in kapele bazilike Marijinega obiskanja v Petrovčah, je leta 1875. poslikal furlanski slikar Jakob Brollo (Humin 1834-1918).

Baročni stranski oltar sv. Jožefa je nastal v 19. stoletju. Ob njem sta kipa sv. Simona in sv. Filipa

Freske Jakoba Brolla prikazujejo Marijino življenje in Jezusovo otroštvo. 

Kor z orgelsko omaro v kateri so stale orgle iz leta 1796. italijanskega mojstra Gaetana Callide. 

Biser, nastal leta 1605. Plainerjev leseni oltar. V središču oltarja je lesen, renesančni kip sv. Janeza Nepomuka. Na stranskih krilih so naslikani prizori iz Marijinega življenja. Vrh oltarja zaključuje sv. Trojica. Ta del je nastal sredi 18. stoletja. 

Jakob Brollo je naslikal prizore v pastelnih barvah, slike so v okvirjih različnih oblik, ki jih obdajajo rastlinski motivi in štukature.

V spomin na grozote v prvi svetovni vojni

Detajl Plainerjevega oltarja iz leta 1605. Poklon svetih Treh kraljev

Stranski baročni oltar s sliko sv. Janeza in sv. Pavla. Ob strani sta kipa sv. Neže in sv. Polone

Jakob Brollo je slikal po predlogah in samostojno. Freske v baziliki Marijinega obiskanja  prikazujejo večinoma vesele dogodke.

Slika Jakoba Brolla iz leta 1875. na kateri je upodobil tudi petrovško romarsko cerkev

Križev pot, Jakob Brollo, 1870.

Stranski baročni oltar s sliko na kateri je slikar Jožef Gotzel leta 1803. upodobil sv. Florjana in sv. Martina. 

Furlanski slikar Jakob Brollo je slikal evangelijske motive, zelo močan je bil v figuraliki.

Oltar sv. Križa

Stranski oltar sv. Frančiška Ksaverija. Ob njem sta kipa sv. Andreja in sv. Matije

Jakob Brollo, Poklon Svetih treh kraljev

Kot piše na spominski plošči, je leta 1984. papež Janez Pavel II, cerkev Marijinega obiskanja povišal v baziliko.

Detajl nagrobne plošče z viteškim oklepom

Nagrobna plošča barona Franca Miglia, ki je umrl leta 1752. in je pokopan pod prezbiterijem bazilike v Petrovčah. 

Bazilika Marijinega obiskanja v Petrovčah je dobila baročno podobo v drugi polovici 18. stoletja. Pred njo je na tem mestu stala cerkev, ki so jo dali zgraditi Celjski grofje.

Župnišče in mežnarija

Nadstropna hiša z dvokapno streho in mansardo. Najverjetneje iz začetka 20.stoletja. V pritličju ima poslovni prostor z lesenimi vratnimi in izložbenimi okvirji ter železno zaščito. 


Enodnevni izlet na Štajersko:

Dvorec Novo Celje

Kapela Celjskih grofov in cerkev sv. Danijela v Celju

Vir: voden ogled
zupnija-petrovce.rks.si

Žička kartuzija in Špitalič pri Slovenskih Konjicah

Na koncu ozke in slikovite doline Janeza Krstnika, je proti koncu 12. stoletja začela nastajati Žička kartuzija. Ime je dobila po bližnjem kraju Žiče pri Slovenskih Konjicah na Štajerskem. Kartuzijanski red izhaja iz Francije in Žička kartuzija je bila prva, ki je nastala izven matične države. Nekaj časa je bil tu tudi sedež glavnega priorja.

Žička kartuzija je bila sestavljena iz zgornje in spodnje kartuzije. Spodnja se je nahajala v Špitaliču. Tu so živeli in delali laični bratje. Ukvarjali so se z oskrbo menihov, imeli so tudi bolnišnico, hospital, po kateri je kraj dobil ime. V zgornjem samostanu je v miru in samoti živelo in delalo dvanajst menihov s priorjem. Podobno kot Jezus in dvanajst apostolov.

Približno dva kilometra stran, da hrup ne bi motil menihov, je nastal zgornji samostan, od katerega se je nekaj ohranilo do danes. V središču je bila mogočna redovna cerkev sv. Janeza Krstnika. Ob severno steno so bile prislonjene: knjižnica v kateri so hranili okoli dva tisoč knjig, ki so bile ročno pisane na pergament. Poleg knjižnice je stala kapiteljska dvorana z manjšim oltarjem, ki je viden še danes, kuhinja in skupna jedilnica, ki so jo uporabljali ob nedeljah in večjih praznikih. Kartuzijanski menihi so bili na pol puščavniški red. Njihova glavna naloga je bila biti v miru in samoti svoje celice. Ob obzidju je imel vsak od njih svojo hišico s pogledom na vrt, ki ga je vsak sam obdeloval. Ker je bil ob kartuziji potok, je imela vsaka hiška napeljano tudi vodo. Tu so menihi v samoti in tišini živeli in delali. Enkrat na teden so se srečevali v kapiteljski dvorani, v cerkvi ali pa na sprehodu po okoliških gozdnih poteh.

Tako je bilo vse do 15. stoletja, ko so Turki zašli tudi v to samotno in odmaknjeno dolino. Skoraj  popolnoma so uničili spodnji samostan, preživela je samo gotska cerkev, delno pa tudi zgornjega. Zaradi turških vpadov, so zgornjo Žičko kartuzijo dodatno utrdili, samostanski bratje pa so se tudi preselili vanjo.

Žička kartuzija je delovala do leta 1782, ko je cesar Jožef II. z dekretom ukinil tudi ta samostan. Odtlej je sameval in propadal. Marsikateri kamen od tu je šel za gradnjo stanovanjskih hiš v okolici in vse do Slovenskih Konjic. V novi Sloveniji je Žička kartuzija znova oživela. Menihov tu ni več. Čedalje bolj jo oblegajo domači in tuji turisti. V južnem traktu je stalna razstava o zgodovini kartuzije. Na koncu arkadnega hodnika je lončarska delavnica, v nekdanjem obrambnem stolpu pa Zeliščna lekarna. Na koncu se odpravimo še v najstarejšo gostilno Gastuž, na odlično kavo ali kaj drugega, saj imajo pestro ponudbo jedi in slaščic.

Žička kartuzija je nastala v drugi polovici 12. stoletja. Zgradili so jo v ozki dolini, na levem bregu Žičnice. V stolpu na skrajni levi strani je bila kapela z zunanjim vhodom v katero so lahko vstopale tudi ženske. V kartuzijo niso smele. Stolp na desni, ob današnjem vhodu, so imenovali Ribji stolp, ker so v njegovih kletnih prostorih shranjevali ribe

Gastuž, najstarejša gostilna. Postavili so jo v 15. stoletju

Gastuž v objemu narave, z veliko leseno teraso, vabi na kavo in odlične sladice, da o blaženem miru niti ne govorim 😊

Ohranjen del srednjeveške poslikave na stranski fasadi Gastuža

Danes glavni vhod v Žičko kartuzijo, nekoč pa je bil tu manjši prehod, ki je vodil na zeliščni vrt

Obnovljeni južni trakt Žičke kartuzije. V njem so razstavni prostori in Otakarjeva peninska klet. V obokanih kletnih prostorih zorijo konjiške penine.

Južni trakt Žičke kartuzije

V ravninskem delu Žičke kartuzije je stala mogočna gotska, redovna cerkev sv. Janeza Krstnika, ki je redovni zavetnik in patron Žičke kartuzije,

Ob severni steni redovne cerkve sv. Janeza Krstnika je bila bogato založena knjižnica. V njej je bilo okoli dva tisoč knjig iz različnih ved. Bile so pisane na pergamentu, tiskanih pa ni bilo. Tako so, ob obisku Žičke kartuzije, zapisali oglejski vizitatorji.  

Visoki gotski, šilasti okni s krogovičjem

Cerkev sv. Janeza Krstnika je bila enoladijska. Ob prezbiteriju je bil prostor za redovne menihe, ob glavnem vhodu pa je bil s pregrado ločen del za redovne brate.

Romansko, polkrožno okno v severni steni redovne cerkve

Glavni vhod v redovno cerkev sv. Janeza Krstnika v Žički kartuziji

Detajl Otakarjeve kapele ob prezbiteriju

Manjše, šilasto, gotsko okno v Otakarjevi kapeli

Štajerski mejni grof Otakar III je bil ustanovitelj Žičke kartuzije. V tej kapeli je bil, skupaj z ženo in sinom, tudi pokopan. Danes je grob prazen.

Poleg glavnega vhoda je imela cerkev sv. Janeza Krstnika, na severni strani še dva stranska vhoda. Eden je bil povezan z malim križnim hodnikom. Tu so v cerkev vstopali očetje menihi, Svoj prostor so imeli ob prezbiteriju. Drugi vhod je bil namenjen redovnim bratom, ki so imeli s posebno pregrado, od menihov, ločen prostor

Stranski vhod v cerkev, ki je bil povezan z malim križnim hodnikom

Nadstropni trakt z oboki v pritličju je nastal na začetku 15. stoletja in se je v celoti ohranil. 

Gotski sklepnik, ki je krasil cerkveni obok, je danes na pročelju arkadnega trakta. Na njem je upodobljen vol, ki je simbol evangelista Luke.

Prostor kjer je bila skupna jedilnica in kuhinja. Ohranila se je romanska odprtina in lina skozi katero so iz kuhinje podajali hrano v jedilnico. Kuharji vanjo niso smeli. Menihi so jo uporabljali samo ob nedeljah in ob večjih praznikih. Ostale dni je vsak sam živel in do 13. stoletja si je tudi vsak sam pripravljal hrano v svoji hiški z vrtom. Kartuzijani so bili na pol puščavniki. 

Gospodarsko poslopje z arkadnim dvoriščem, ki je bil nekoč del velikega križnega hodnika.

Veliki arkadni hodnik

Najmogočnejši okrogli obrambni stolp, s skrilasto strmo streho, je postavljen visoko na pobočje hriba. Večina obrambnega zidu in stolpov, ki jih vidimo danes, so iz 15. in 16. stoletja, nastali zaradi turških vpadov. 

Dobro ohranjena  gotska pokopališka kapela z letnico 1469. 

Vhod v pokopališko kapelo in sklepnik z ribo

Maketa nekdanje mogočne Žičke kartuzije z redovno cerkvijo sv. Janeza Krstnika, velikim in malim križnim hodnikom in 12 hišic, ki so bile povezane z malim križnim hodnikom in stranskim vhodom v cerkev. Vsaka hiška je imela svoj vrt. Ker ob obzidju teče potok, je imela vsaka hišica tudi napeljano tekočo vodo. Tako so redovni menihi živeli na pol puščavniško življenje

Del nekdanjega obrambnega obzidja s stolpom v katerem je danes trgovinica z zeliščnimi proizvodi iz Žičke kartuzije

Tik ob severni steni cerkve je bila kapiteljska dvorana z oltarjem, kjer se je dvanajst menihov in prior posvetovalo in modrovalo. 😎

Nekdanji obrambni stolp s piramidno streho

Domača, naravna, zeliščna lekarna v enem od obnovljenih obrambnih stolpov v Žički kartuziji.

Zeliščni napitki in lutka v kartuzijanskem oblačilu

Degustacija zeliščnih napitkov v prodajalni Žičke kartuzije

Glavni, romanski portal cerkve Marijinega obiskanja v Špitaliču. V luneti je Jagnje s križem.

Detajl glavnega portala. Jagnje s križem v luneti

Osnova cerkve Marijinega obiskanja je iz konca 12. stoletja. Bila je središče spodnjega samostana, kjer so živeli in delali bratje laiki. Gotska cerkev je edino kar je ostalo od spodnjega samostana Žičke kartuzije. V 19. stoletju so cerkev povišali in dodali zvonik.

Lep strešni jahač na cerkvi Marijinega obiskanja v Špitaliču

Stranski vhod v cerkev je malo skromnejši. Ima samo en par stebrov s kapiteloma, ki se na vrhu združita v en lok.

Župnišče

Špital pri Slovenskih Konjicah je razloženo naselje ob potoku Žičnica. V 12. stoletju je bil tu spodnji samostan Žičke kartuzije. Samostanski laični bratje, ki so skrbeli za gospodarski del kartuzije, so imeli tudi bolnišnico, hospital. Od tu ime kraja, Špital.

Osnovna šola in vrtec v Špitaliču ima bolj malo otrok. 


Enodnevni izlet na Štajersko:

Marijino svetišče na Sladki Gori 

Cerkev sv. Roka - Kot bi vstopil v veliko torto 

Slovenske Konjice

Vir: voden ogled Žičke kartuzije

Marijan Zadnikar, Žička kartuzija, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije št. 34, Zavod za spomeniško varstvo, Ljubljana, 1973

Nataša Golob, Kulturna dediščina Žičke kartuzije, Občina Slovenske Konjice, 2007