Z Društvom Anbot po Piranskih Trgih

Ob Dnevih evropske kulturne dediščine, nas je Društvo ljubiteljev kulturne in naravne dediščine Anbot iz Pirana, v soboto 1. oktobra 2016, popeljalo na pravo etnološko dogodivščino po piranskih trgih. Voden sprehod po trgih so poimenovali, Se dobimo na "pjaci". Mimogrede, anbot pomeni nekoč.
Pot smo začeli na Turšičevem trgu, ob najstarejših vratih srednjeveškega obzidja, to so Miljska vrata. Ustavili smo se na Prvomajskem trgu, kjer je bila nekoč znamenita lekarna Fonda, na Židovskem trgu smo srečali svetovno znano Ano Monaro, na Zelenjavnem trgu smo barantali za ribe, ampak mene je zamotila Stela in sem ta del zamudila. Na Tartinijevem trgu smo spoznali piranske veljake, spoznali smo se tudi z merami, ki so jih nekoč uporabljali. Pot smo zaključili na starem Rokovem trgu, danes je to Trg bratstva, kjer so anbotovci postavili pravo tržnico z branjevkami iz piranskega zaledja in mestnimi nakupovalkami. Njihovo glasno nakupovanje, barantanje, opravljanje pa še kaj bi se našlo, so nas dodobra nasmejali.
Na vsakem od naštetih trgov je Društvo Anbot pripravilo kratko igro s prizori iz preteklosti, ki so se tu dogajali. Prav vsi so odlično odigrali svoje vloge. Mislim, da bi lahko odigrali tudi kakšno gledališko predstavo na to temo. Bravo, Anbot

Skozi Miljska vrata stopimo na Turšičev trg. Tu je bival gastald, to je stalni predstavnik oglejskega patriarha. Na prekladi je vrsta srednjeveških grbov.

Nekdanje bivališče gastalda in preklada s srednjeveškimi grbi

Na Turšičevem trgu nas je klicar seznanil s Piranskim statutom iz leta 1307. Kar nekaj zanimivih členov smo slišali, marsikateri bi bil uporaben in dobrodošel tudi danes. Naprimer tisti, da so bili veljaki izvoljeni za eno leto, po enem letu pa so pregledali ali so se na svojem položaju tudi osebno okoristili. Za vse prekrške je statut določal kar krute kazni. 

Prvomajski trg, nekoč Stari trg, je bil zbiralnik za vodo. Cevi so napeljali od hišnih žlebov do vodnjakov in tako zbirali deževnico. Za lepši videz so cevi držali mali kamniti angeli. Društvo Anbot nam je uprizoril, kako so Pirančanke morale za vodo plačevati, kako so na trgu tudi prale, se pogovarjale pa tudi skregale, če je bilo potrebno :) 

Voziček z naravno medicino

V hiši na današnjem Trgu 1. maja 2, je bila nekoč znana lekarna družine Fonda.

Baročna palača na Trgu 1.maja

Na Židovskem trgu smo, pred njeno hišo, srečali svetovno znano svetlečo Pirančanko Ano Monaro, ki nam je povedala svojo zgodbo. Ana se je rodila v Kopru. Poročila se je s piranskim ribičem in se preselila v Piran. Leta 1934. je zbolela za hudo astmo in pristala v bolnišnici. Bolnice, ki so bile z njo v sobi so opazile, da Anino telo ponoči oddaja modro bel sij in se močno prestrašile. Pojav so začeli spremljati različni strokovnjaki in Ana se je znašla v več svetovno znanih časopisih. Ko je ozdravela, je tudi sij izginil. Skrivnost svetleče Pirančanke ni bila nikoli razkrita :)

Detajl kamnitega portala na Židovskem trgu v Piranu

Dvonadstropna hiša na vogalu Zelenjavnega trga in Levstikove ulice z baročnim balkonom v osrednji osi in zanimivo frčado

Simpatična terierka Stela

Stela se je odpeljala s svojim skuterjem

Piranski mestni veljaki pred mestno hišo

Spoznali smo nekaj mer, ki so jih uporabljali pred iznajdbo metra. Velika palica je merila 2 m in 31 cm, uporabljali so jo za izmero zemljišč ... Vse te mere pa so izdolbene in označene na pravokotnem kamnu, ki je obenem še stojalo za drog za zastavo 

Društvo Anbot je na Trgu bratstva postavilo pravo tržnico in vzdušje, ki ga na današnji tržnici več ni

Hiša na Trgu bratstva, nekdaj Rokov trg, kot mu domačini pravijo še danes

Društvo ljubiteljev kulturne in naravne dediščine Anbot iz Pirana


Piran, znamenitosti in zanimivosti

Piran, od leva do latinščine

Burja gor ali pa dol, na morju je vedno lepo in zanimivo. Fotoaparat sem si dobro ovila okoli roke, da mi ga burja ne odpihne (ok, tako hudo pa spet ni) in se odpravila na foto potep po srednjeveškem mestu. Kje v Piranu je beneški lev z zaprto knjigo, kar ni ravno dobro, saj pomeni vojno obdobje? Kakšne rože cvetijo na razgledni terasi, je še kje kakšen kip, ki ga še nisem odkrila :)
V Muzeju Sergej Mašera je na ogled razstava "Pot domov", ki poteka pod taktirko Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani in se odvija v več slovenskih mestih. Razstava v Piranu seveda govori o vračanju pomorščakov.

Benečani so vsepovsod po mestu, kjer se je le dalo, vzidali svojega beneškega leva. Kar nekaj se jih je ohranilo do danes. V glavnem so taki, z odprto knjigo v tacah, kar pomeni mir. Na tretjem stolpu, srednjeveškega mestnega obzidja, na Morgoronu pa se je ohranil krilati beneški lev z zaprto knjigo. Ta je pomenil vojni čas in so, na srečo, zelo redki, še v Benetkah ga težko najdeš. Na levi strani pa je sv. Jurij z zmajem

Pogled z razgledne terase na piransko Punto

Niša s kipom Marije z detetom

Tako je videti čudovita piranska občinska palača z zadnje strani

Piranska tržnica, na Zelenjavnem trgu

Skozi srednjeveško obzidje do morja

Tlakovanje v križnem hodniku, minoritskega samostana

Biforo v križnem hodniku, vedno krasijo drugačne rože. Tokrat so to nežno bele ciklame

Kamnite stopnice, s kamnitim držalom za roke, že stoletja vodijo obiskovalce, na ploščad pred cerkvijo. Zob časa jih je že pošteno načel.

Staro trkalo, na lesenih vratih, v obliki levje glave

Znamenita piranska baročna hiša, tokrat s strani Bolniške ulice

Tudi v piranskem muzeju imajo razstavo "Pot domov", saj ta ne poteka samo v Ljubljani, temveč v več krajih po Sloveniji. Muzej Sergej Mašera, se v svoji postavitvi, osredotoča na pot domov, ki so jo opravili mornarji. Med 2. svetovno vojno, se je veliko trgovskih ladij Kraljevine Jugoslavije, znašlo v Ameriki, Veliki Britaniji in Kanadi. Po napadu na Jugoslavijo, so vse ladje v tujini, prešle pod poveljstvo pobegle vlade, v Londonu.
Na fotografiji je eksponat z razstave "Pot domov", to je Resolucija o priključitvi k Narodnoosvobodilni vojski Jugoslavije, ki so jo podpisali člani posadke trgovske ladje Timok.

Volnena kapa "helmet" in šal, ki so ju mornarji nosili na ladjah. Na fotografiji je posadka ladje Timok in pa mornariški nož za rešilne čolne

Delno ohranjena bifora, z novodobnimi okni. Hiša datira v 16. stoletje in je očem skrita, saj se "skriva" za cerkvijo sv. Roka

Balkonček na kamnitih konzolah. 

Betonska preklada nad vrati in kamnoseški okras, mogoče družinski grb

Glavni oltar cerkve sv. Roka z lesenimi kipi, ki so jih ustvarili beneški rezbarji

Poslikan strop, okrašen s štukaturo. Cerkev sv. Roka

Cerkev sv. Roka v Piranu. Simpatična baročna, enoladijska cerkvica je bila zgrajena v začetku 17. stoletju

Latinski napis iz leta 1749, na eni od piranskih hiš, v Tomažičevi ulici

Podobno: V Piranu je lepo

Pot domov

Vir: zupnija-piran.si

Muzej Sergej Mašera, informacije ob eksponatih