Dvorec Novo Celje

Mogočni baročni dvorec Novo Celje stoji ob cesti, ki pelje od Žalca in novodobne pivske fontane, do Petrovč in naprej do Celja. Leta 1756. ga je začel graditi grof Anton Gaisruck, njegov brat grof Janez Karl pa ga je leta 1764. dokončal. Dvorec se vsaj na zunaj, v dolgih desetletij obstoja, ni prav veliko spreminjal. Takega kot ga vidimo danes, je bil tudi ob svojem nastanku. Žal pa je z notranjostjo popolnoma druga zgodba.

Razkošno notranjost si lahko samo približno predstavljamo. Vsaj kar se tiče notranje opreme. Zadnji lastnik je leta 1919. dvorec prodal Dravski banovini, še prej pa je prodal večino opreme. V dvorcu so uredili umobolnico, ki je delovala vse do leta 1980. Vmes med drugo svetovno vojno so nacisti prebelili vse stene in prekrili poslikave, tudi v kapeli Marije Snežne in dvorec spremenili v nemško vojaško bolnišnico.

Danes je dvorec Novo Celje v lasti občine Žalec in zelo počasi pridobiva staro podobo. Prenovili so osrednji del pritličja, kupolasto obokano avlo koder so vozile kočije na dvorišče dvorca in kapelo, kjer so pod beležem odkrili in restavrirali stropne freske Antona Jožefa Lerchingerja. Kipi Vida Koenigerja, ki so krasili kapelo so na ogled v Narodni galeriji, tisti leseni, ki so krasili vrh dvoramnega stopnišča pa nas danes pozdravijo na ograji stopnišča v Narodnem muzeju. Edina kipa, ki sta ostala v dvorcu, sta kamnita giganta pred glavnim portalom.

Stene soban v nadstropju kjer so bivale plemiške družine, so bile prevlečene s poslikanimi tapetami, ki jih prav tako hranijo v Narodnem muzeju, vendar niso postavljene na ogled. Tako se lahko samo z veliko domišljije povzpnemo po mogočnem dvoramnem stopnišču, po katerem je okoli leta 1835. hodila tudi prva slovenska pesnica Fany Hausmann, ki je v dvorcu živela. V nadstropju kjer je velika slavnostna dvorana, žal oropana vseh fresk in slik, so tudi sobane v katerih so ostale samo še močno načete štukature in lepi razgledi na okoliška hmeljišča, ki so jih zasejali okoli leta 1860. ko je bil lastnik dvorca knez Salm Reifferscheidt in tako postavili temelje prepoznavnosti Savinjske doline vse do današnjih dni.

Izlet na Štajersko smo opravili 20. novembra 2018, ko je Slovenijo prekrila snežna odeja in so vremenoslovci napovedovali snežne zamete. Nekih velikih zametov na naši poti ni bilo, mi smo pogumno in radovedno opravili začrtano pot in se odlične volje in polni lepih umetnostno zgodovinskih vtisov vrnili v Ljubljano 😊

Obnovljena freska Marijinega vnebovzetja iz leta 1758. Obe freski v kapeli pripisujejo baročnemu slikarju Jožefu Antonu Lerchingerju (1720. Rogatec - 1787.)

Freska Marijino brezmadežno spočetje, ob njej klečita Eva in Adam. Kapelo so med drugo vojno prebelili Nemci in freski sta kar nekaj let "počivali" pod beležem.

Tabla z baročnim okvirjem v kapeli Marije Snežne govori, da je kapelo in dvorec zgradil grof Anton Gaisruck. Kapela je bila posvečena 8. junija 1758. Namenjena je bila vsem in ne samo prebivalcem dvorca.

Kipi z glavnega oltarja kapele so shranjeni v Narodni galeriji v Ljubljani

Kip Brezmadežne, delo kiparja Vida Koenigerja, je nekoč krasil oltar kapele v dvorcu Novo Celje. Danes je na ogled v slavnostni dvorani Narodne galerije.

Leta 1941. je bila v dvorcu nemška vojaška bolnišnica. V tem času so prebelili freske v kapeli Marije Snežne in po celotnem dvorcu

Vhodna veža s stebri in oboki je delno obnovljena in spominja na nekdanji blišč dvorca

Mogočno dvoramno stopnišče po katerem je okoli leta 1835. stopala tudi prva slovenska pesnica Fany Hausmann. V tem letu je dvorec kupil njen oče Jožef Ludvik Hausmann.

Dvoramno stopnišče so na vrhu krasili leseni, beli kipi, ki jih lahko danes občudujemo na stopniščni ograji Narodnega muzeja v Ljubljani

Lesene, belo lakirane dekliške figure, so iz dvorca Novo Celje prestavili v Narodni muzej, pred drugo svetovno vojno. Avtorstvo prav tako pripisujejo Vidu Koenigerju.

Prvotni kamniti podest

Razkošno dvoramno stopnišče so nekoč krasile poslikave in štukature, ki so se ponekod še ohranile

Vrh stopnišča zaključuje novodobna umetnina v obliki idrijske čipke

Banjasto obokan hodnik v glavnem nadstropju. Tu je vhod v slavnostno dvorano in tu je imela svoje prostore družina.

Pogled skozi okno dvorca Novo Celje na hmeljišče in bližnjo cerkev na griču

Delno ohranjena štukatura v sobi kjer so bivali družinski člani

Slavnostna dvorana v prvem nadstropju dvorca oziroma tisto kar je od nje ostalo

Stransko spiralno stopnišče

Spiralno kamnito stopnišče

Štukatura na križno obokanem hodniku

Dvorec Novo Celje, osrednji del pročelja

Trikotni zaključek pročelja dvorca krasi grb grofov Gaisruck, ki so leta 1756. začeli graditi mogočni dvorec in ga dokončali leta 1764.

Glavni portal dvorca kjer so vozile kočije, skozi vhodno avlo na prostrano dvorišče

Kovana pozlačena mreža je nekoč krasila luneto glavnega portala. Danes jo hrani Narodni muzej, v pritličju ob vstopu v atrij muzeja

Kamniti kip Samsona pripisujejo kiparju Vidu Koenigerju

Kamniti kip Herkula, kipar Vid Koeniger

Drevored pred dvorcem Novo Celje

Prvotno gospodarska poslopja dvorca Novo Celje

Dvoriščna stran dvorca Novo Celje

Leseni portal dvorca na dvoriščni strani

Dvorec Novo Celje je v svojem dolgem življenju zamenjal kar nekaj lastnikov. Zadnji med njimi je razprodal skoraj vso notranjo opremo in dvorec prodal Dravski banovini, ki je v njem uredila umobolnico. Med drugo vojno je bila v dvorcu nemška vojaška bolnišnica, danes pa je v lasti občine Žalec. 



Enodnevni izlet na Štajersko:

Petrovški križi in bazilika Marijinega obiskanja

Kapela Celjskih grofov in cerkev sv. Danijela v Celju

Celjski grad

Vir: 

voden ogled

Ivan Stopar, Dvorec Novo Celje, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 193, Ministrstvo RS za kulturo, Uprava za kulturno dediščino, Ljubljana, 1998

Barvitost slikarke Helene Vurnik

Helena Kottler Vurnik se je rodila na Dunaju, 26. septembra 1882. v bogatejši meščanski družini. Obiskovala je šolo za dekleta in se navdušila za risanje in slikanje. Kljub nasprotovanju družine, se je Helena usmerila v umetnost in obiskovala dekliško meščansko šolo, kasneje pa tudi risarsko šolo in tečaje, ki so bili v tistem času dostopni dekletom. Po zaključku šolanja je dobila štipendijo in se odpravila na umetnostni potep po Italiji. Po vrnitvi se je zaposlila kot ilustratorka pri časopisu.
Helenino življenje se je drastično spremenilo leta 1913, ko je spoznala novopečenega slovenskega arhitekta Ivana Vurnika. Spoznala sta se, na Dunaju, pri biologu prof. Francu Megušarju, ki je bil rojen v Kamni Gorici. Zanj sta risala različne botanične motive. Istega leta sta se poročila in na začetku leta 1915. zapustila svetovljanski Dunaj ter se preselila v Radovljico, v rojstno hišo Ivana Vurnika, ki stoji še danes.
Helena Vurnik je odtlej ustvarjala umetnine po naročilu cerkve in svojega moža. Skupaj sta ustvarila kapelo v Trstu, njuno prvo skupno naročilo. V Ljubljani stoji njuna palača Zadružne gospodarske banke, ki jo je Helena poslikala od zunaj in znotraj in upravičeno je ena najbolj fotografiranih znamenitosti Ljubljane. Njuno delo se je tako zelo prepletalo, da je včasih nemogoče ugotoviti kaj je kateri ustvaril. Tako je pri mozaikih, mašnih plaščih, baldahinih, praporih.
Mozaike na pročelju ljubljanske cerkve sv. Petra je ustvarila Helena Vurnik. Kot Kristusa je upodobila svojega sina Nika, ki so ga med vojno ubili fašisti. Od izgube sina si ni nikoli povsem opomogla. Umrla je v Radovljici 4. aprila 1962.

Detajl stenske poslikave Zadružne banke, na Miklošičevi ulici, ki jo je poslikala slikarka Helena Vurnik.

Helena Vurnik je lesene pulte, nekdanje Zadružne gospodarske banke okrasila z barvitimi geometrijskimi liki.

Poslikane stene krasijo odprtine s pridihom Orienta.

Slovenska ikonografija, dekle z avbo

Vinska trta, polja ...

Kip Franceta Kralja iz leta 1922.

Notranja in zunanja poslikava Zadružne banke je delo slikarke Helene Vurnik

Vitraj na stropu

Palača na Miklošičevi 8 je bila nekoč banka, danes ima v njej prostore Zemljiška knjiga

Skozi orientalski prehod vodijo spiralne stopnice v prvo nadstropje in v klet

Vitraj na oknu. Stopnišče vodi v stanovanjski del palače

Dr. Janez Evangelist Krek (27.11.1865-8.10.1917), duhovnik, pisatelj, organizator, človek z velikim socialnim čutom. Ustanavljal je hranilnice in posojilnice v katerih so kmetje varčevali in dobili posojilo z nizko obrestno mero. Ustanavljal je tudi delavska društva, Zadrugo za gradnjo stanovanj ... (ognjišče.si) Kip se nahaja v preddverju nekdanje Zadružne banke.

Palača nekdanje Zadružno gospodarske banke je nastala proti koncu secesijskega obdobja. Zgrajena je bila leta 1922. po načrtih slovenskega arhitekta Ivana Vurnika. Poslikava pročelja in notranjosti je delo njegove žene, slikarke Helene Vurnik.

Na Dunaju rojena slikarka Helena Vurnik, se je po poroki z našim arhitektom preselila v Radovljico. Pri svojem slikarskem ustvarjanju je zelo rada uporabljala slovenske nacionalne barve, kot so bela, modra in rdeča. 

Vhod v palačo

Niz secesijsko okrašenih pomolov in banjasto oblikovan napušč. 

Mozaik na pročelju cerkve sv. Petra v Ljubljani. Helena Vurnik je kot Jezusa upodobila kar svojega tragično preminulega sina Nika Vurnika. 

Pročelje cerkve sv. Petra z mozaiki Helene Vurnik. Jezus in evangelisti. 

Freska nad glavnim vhodom v cerkev sv. Petra

Detajl vezenine na baldahinu, po predlogi Ivana Vurnika

Okvirji Križevega pota, v cerkvi sv. Petra, so delo arhitekta Ivana Vurnika

V eni od stranskih kapel je, nekdaj oltarna slika, danes pa očem skrita, velika slika slikarke Helene Vurnik. Na njej je upodobljena Mala Terezija

Barvita orgelska omara in korna ograja sta narejeni po načrtih Ivana Vurnika

Okrogli mozaik delfina nad stranskim vhodom, ki ponazarja vstajenje

Hiša, dom družine Vurnik, na Finžgarjevi ulici v Ljubljani. Visoko pritlična vila z vrtom je zgrajena po načrtih Ivana Vurnika, leta 1922. Leta 1931. so po njegovih načrtih vilo dozidali.

Podobno:

Od Plečnikovih zapornic do ...

Vir: Voden ugled z umetnostnim zgodovinarjem
Helena Vurnik, Slikarka in oblikovalka, Narodna galerija, 2017