Sveta Gora - Marijino svetišče

Marijino svetišče stoji na vrhu 682 metrov visoke gore, ki se je sprva imenovala Skalnica. Legenda pravi, da se je leta 1539. mladi pastirici Uršuli prikazala Marija in ji naročila naj pove ljudstvu, da ji na tem mestu postavijo hišo in jo prosijo milosti. Pastirici niso verjeli, še celo zaprli so jo. A vsakokrat je Uršula čudežno izginila iz ječe. Če ne oblast, so pa ljudje začeli verjeti, da se na Gori dogajajo čudeži. Sami so na Skalnici postavili leseno kapelo s kipom kamor so romali in molili.

Že leta 1540. je tudi posvetna oblast začela verjeti v čudeže, ki se dogajajo na Gori in izdala dovoljenje za gradnjo cerkve. Štiri leta kasneje je oglejski patriarh cerkvi podaril Marijino milostno podobo. Leta 1717. so podobo kronali na Travniku v Gorici in z nekaj selitvami je še danes na ogled in tolažbo v glavnem oltarju. 

Čudeži na Gori niso uspeli rešiti Svetišča pred reformami cesarja Jožefa II. Na dražbi je prodal cerkev in samostan. Rešili so le Marijino milostno podobo in jo skrili v Solkanu. Čez sedem let vse prav pride in tako je po tem času svetišče rešil cesar Franc II. Marijina milostna podoba se je vrnila na Goro. S prostovoljnimi prispevki so obnovili svetišče. Leta 1907. je papež Pij X. podelil cerkvi naslov bazilika.

V prvi svetovni vojni je bila bazilika uničena. Novo so zgradili in leta 1932. tudi posvetili, Italijani. Po Rapalski pogodbi je Sveta Gora pripadla Italiji. Bazilika kot jo vidimo danes je iz tistih časov, saj je v drugi svetovni vojni ostala nepoškodovana.

Danes je na Sveti Gori mir, tišina in lepota, za verujoče in neverujoče. Naj bo vedno tako. Z Gore so čudoviti razgledi na Julijske Alpe, na reko Sočo, Solkan in sosednji Sabotin pa še bi lahko naštevali. V sklopu Marijinega svetišča je tudi štiristo let staro gostišče, ki nudi dobro hrano in odlično kavo. Vsekakor veliko razlogov za obisk Svete Gore.

Marijino svetišče na 682 metrov visoki Sveti Gori nad Solkanom in reko Sočo.

Na tem mestu so postavili cerkev v prvi polovici 16. stoletja. Kljub čudežih, ki so se dogajali na Gori pa cerkev ni imela veliko sreče. Največje razdejanje je doživela leta 1786, ob prepovedi delovanja, ki jo je izdal cesar Jožef II. Delno se je podrla, uničili so tudi romarsko pot na Goro, uspeli pa so rešiti milostno podobo, ki danes krasi glavni oltar. Tudi v prvi svetovni vojni ji ni šlo nič bolje. 

Leta 1907. je papež Pij X. podelil Marijini cerkvi na Sveti Gori, status bazilike. O tem priča tudi kamniti papeški grb nad glavnim vhodom.

Vodnjak

Glavni oltar z milostno Marijino podobo v središču. Obredno kronanje Marijine podobe se je dogajalo v Gorici, na Travniku (danes Piazza della Vittoria), 6. junija 1717. 

Marijino svetišče na Sveti Gori krasijo čudoviti vitraji. Izdelani so bili leta 1939. v Trentu, po načrtih profesorja Corrompaia iz Benetk.

Križev pot je nekdaj krasil frančiškansko cerkev v Brežicah. Ko so jo porušili, so slike z baročnimi okvirji prenesli na Sveto Goro

Stranski oltar sv. Jožefa

Vitraj s podobo Antona Martina Slomška in misijonarja Friderika Barage

Kapela in oltar nadangela Mihaela. Oltarno sliko je ustvaril akademski slikar in grafik Rudi Pergar. Na stenah so votivne podobe, ki jih je v Marijinem svetišču še veliko.

V kapeli sv. Mihaela je tudi grobnica kardinala Jakoba Missie. Rojen 30.6.1838. Hrastje-Mota pri Radencih. Umrl 24.3.1902. v Gorici. Bil je slovenski nadškof, kardinal, teolog in filozof. Jakob Missia je prvi Slovenec, ki je postal kardinal.

Stranski oltar sv. Antona Padovanskega

V Marijinem svetišču je grobnica zadnjega goriškega nadškofa slovenskega rodu. Frančišek Borgia Sedej

V Kapeli prikazanja je serija slik pod skupnim imenom "Opus brat", slikarke Marije Bersan Mašuk

Čipka s podobo kronane Marije. Na njej je letnica 1939.

Umetelno izdelan kovinski lestenec v Kapeli prikazanja. Leta 2000. so kapelo obnovili po načrtih Plečnikovega študenta, arhitekta Danila Fursta.

Glavni Marijin oltar v Kapeli prikazanja. Podstavek na stebru ima latinski napis iz 17. stoletja, ki govori o nastanku Marijinega svetišča. V prevodu: "Tako se je Marija na gori Skalnici, sedaj pa se imenuje Sveta, prikazala leta 1539 Uršuli Ferligojnici in ji naročila: Povej ljudstvu, naj mi tukaj postavi hišo in me prosi milosti." (solkan.si)

Slika v kapeli prikazanja "Marijino prikazanje Uršuli" je nastala leta 1922. slikar Clemente Del Neri. Marija se je prikazala mali pastirici Uršuli, ko je ta na gori Skalnici, pasla svoje ovčice. 

Kapelica za prižiganje sveč se nahaja ob baziliki. Zgradili so jo leta 1998. po načrtih novogoriškega arhitekta Jelka Valenčaka. Mozaik "Obisk treh kraljev" je delo slikarke Marte Jakopič Kunaver.

Križi romarjev, ki so svoj križ pustili na Sveti Gori 😎

Kip sv. Frančiška Asiškega stoji na ploščadi pred Marijino baziliko. Postavili so ga leta 2014. Prepleteni kip je delo kiparke Katje Smerdu.

Frančiškanski samostan na Sveti Gori. Od leta 1996. je v njem tudi Marijanski muzej.

Nekdanji romarski dom obnavljajo. V njem bodo uredili družinski center, dom za duhovne vaje in bivališče za redovnice.

Pogled s Svete Gore na vas Grgar

Sveta Gora, pogled na mogočni Sabotin

Tudi restavracija na Sveti Gori je častitljive starosti. Njeni začetki segajo v drugo polovico 17. stoletja

Sveta Gora, spominska plošča padlim slovenskim vojakom na Soški fronti

Troje svetišč: Sveta Gora nad Solkanom, Stara Gora nad Čedadom in Marijino Celje v Goriških Brdih

Tudi kozicam je všeč na Sveti Gori

Razgledna točka na obronkih Svete Gore. Pogled na Solkanski most, reko Sočo, Solkan in delček Nove Gorice.

Detajl spomenika posvečen padlim na Soški fronti

Spomenik posvečen padlim vojakom na soški fronti. Ob spomeniku je danes razgledišče na reko Sočo in solkanski most, v prvi svetovni vojni pa so tu potekali hudi boji z ogromno padlimi. Spomenik je leta 2020. postavila vlada republike Madžarske v spomin madžarskim vojakom, ki so padli na soški fronti.

Podobno:

Stara Gora nad Čedadom - Castelmonte 

Romarska cerkev Marijino Celje

Vir: voden ogled

p. Bernard Goličnik, Sveta Gora, frančiškanski samostan Sveta Gora, Nova Gorica, 2005

solkan.si

Vipavski Križ, najmanjše mesto v nekdanji monarhiji

Vipavski Križ je simpatično naselje, ki leži na manjši vzpetini nad Vipavsko dolino. Najstarejši del je nastal okoli cerkve sv. Križa. Imenuje se Tabor, domačini mu pravijo tudi Gase. Kraj se je imenoval Sveti Križ, vse do leta 1957. ko se je preimenoval v Vipavski Križ. V 15. stoletju so zgradili obrambno obzidje, ki je še danes ohranjeno. Kraj je postal pomembna utrdba. Tu so gradili v strnjenem nizu, kamnite, ozke, eno, največ dvonadstropne hiše z majhnimi okenskimi odprtinami. Kar nekaj jih je še ohranjenih in lepo obnovljenih. 

Nasproti Tabora je, od prve polovice 16. stoletja, stal pravokoten grad s štirimi stolpi. Zgradila ga je družina della Torre ali Thurn, kot so jim rekli krajani. Leta 1605. je grad kupila plemiška družina grofov Attems. Ti so grad preuredili in povečali. Tudi v samem mestu so marsikaj postorili. Sveti Križ je namreč leta 1532. dobil mestne pravice.

Grofje Attems so v veliki meri podprli gradnjo samostana, ki se je končala leta 1639. Vanj so se naselili kapucini. Samostan še deluje. Zgradili so tudi samostansko cerkev sv. Frančiška, ki je bila posvečena leta 1643. V samostanu je deloval znani pridigar Janez Svetokriški (1647.-1714.) Na trgu pred samostanom stoji njegov spomenik. Ta del se imenuje Plac in je nekakšna povezava med Taborom in Gradom. 

Vipavski Križ je res vreden obiska in ogleda. 

Arhitekturno tihožitje

Vipavski Križ - župnijska cerkev Povišanja sv. Križa. Sprva gotska cerkev, je bila leta 1660. barokizirana. Tu je najstarejši del imenovan Tabor, domačini mu pravijo tudi Gase. V 15. stoletju dobi obrambno obzidje in postane pomembna utrdba.

Vipavski Križ - cerkev sv. Križa, nekdanje župnišče in prostor na katerem je leta 1563. pridigal Primož Trubar

Vipavski Križ - cerkev sv. Križa, doprsni kip duhovnika Ivana Rejca. 

Vipavski Križ - cerkev sv. Križa. Kupolo prezbiterija je okoli leta 1903., s prizori Povišanja sv. Križa, poslikal goriški slikar Clemente Del Neri (7. julij 1865. Gorica - 2. januar 1943. Gorica). 

Vipavski Križ - cerkev sv. Križa, glavni oltar iz sivega marmorja je iz prve polovice 18. stoletja. Iz istega obdobja je tudi oltarna slika Križanega z Marijo Magdaleno.

Vipavski Križ - cerkev sv. Križa. Stranski, baročni oltar sv. Jožefa z oltarno sliko Smrt sv. Jožefa. Oltar je nastal leta 1663. 

Vipavski Križ - cerkev sv. Križa. Oba stranska oltarja s stebri sta podobna glavnemu oltarju. Nastala sta v prvi polovici 20. stoletja. 

Vipavski Križ - cerkev sv. Križa. Krstilnica

Vipavski Križ - cerkev sv. Križa. Freska na stropu ladje

Vipavski Križ - cerkev sv. Križa. Kapela sv. Križa je bogato okrašena s štukaturo. Od oboka na vhodu do kupole. Letnica pri vhodu je 1683. Na vrhu vhodnega slavoloka sta dva angela, ki držita Veronikin prt. 

Vipavski Križ - cerkev sv. Križa. Kupola kapele sv. Križa s štukaturo. Freske v medaljonih je leta 1904. naslikal Clemente Del Neri.

Vipavski Križ - cerkev sv. Križa. Oltar v kapeli sv. Križa. Razpelo je iz prve polovice 16. stoletja.

Vipavski Križ. Pogled na Vipavsko dolino z nekdanjega obrambnega obzidja ob cerkvi sv. Križa. 

 Plac je del, ki se je razvil ob gradu. Tu so živeli bogatejši prebivalci Vipavskega Križa. 

Vipavski Križ. Naselje na griču nad Vipavsko dolino je imelo nekoč obrambno funkcijo. Obdano je s srednjeveškim obzidjem. Znotraj pa so lepo urejene ozke ulice, trgi, nekoč mogočen grad, delujoči kapucinski samostan in dve cerkvi. Arhitekture na pretek.

Vipavski Križ. Staro, novo in sodobno. Lepo obnovljena hiša z majhnimi okni, s poudarjeno kamnito obrobo in kamnito preklado nad vhodom. Ob njej pa sodobna, solarna ulična razsvetljava.

Vipavski Križ. Na zelenici pred nekdanjim dvorcem stoji spomenik padlim in žrtvam fašističnega nasilja. Štirje kamniti pravokotniki z reliefi predstavljajo štiri vaške skupnosti. Odkrili so ga leta 1982. Ustvaril ga je kipar Marko Pogačnik iz Kranja. 

Vipavski Križ. Od nekdaj mogočnega dvorca je ostalo bore malo. V prvi polovici 16. stoletja so ga zgradili grofje della Torre ali Thuren. Leta 1605. je dvorec kupil grof Herman Attems. Družina je pravokotni grad s štirimi stolpi prenovila in ga povišala. Attemsi so v gradu živeli vse do leta 1864, ko je močna vipavska burja odkrila streho. Gradu niso več popravljali, družina se je odselila in grad je začel propadati.

Vipavski Križ, vodnjak na notranjem dvorišču nekdanjega dvorca in šola. Leta 1885. je občina od rodbine Attems odkupila del gradu in v njem uredila šolo. Leta 1996. so po načrtih arhitekta Marka Lavrenčiča, zgradbo prenovili in jo povečali.

Vipavski Križ - Kapucinski samostan in samostanska cerkev sv. Frančiška Asiškega. Za oboje gre velika zasluga grofom Attems 

Vipavski Križ. Kapucinski pridigar Janez Svetokriški (1647. - 1714.) Deloval je v Trstu, Sv. Križu, Ljubljani, Novem mestu in v Gorici kjer je 17. oktobra 1714. umrl. Izdal je pet knjig svojih pridig, skoraj tri tisoč strani, z naslovom Sveti priročnik.

Vipavski Križ, spominska plošča na pročelju kapucinskega samostana

Vipavski Križ, kamniti grb rodbine Thurn iz sredine 16. stoletja.

Vipavski Križ, cerkev sv. Frančiška Asiškega. Obok prezbiterija je poslikal slikar Simon Ogrin iz Vrhnike, leta 1882. 

Vipavski Križ, cerkev sv. Frančiška Asiškega. Glavni oltar z oltarno sliko sv. Frančiška in sv. Klare ob Križanem. Ob slavoločni steni sta dva stranska oltarja

Vipavski Križ, cerkev sv. Frančiška Asiškega. Baročna slika zavidljivih dimenzij je delo kapucinskega brata Oswalda Bruna iz druge polovice 17. stoletja. 

Vipavski Križ, cerkev sv. Frančiška Asiškega. Obok v kapeli sv. Valentina je poslikal Simon Ogrin (6. oktober 1851. Vrhnika - 3. maj 1930. Vrhnika). Njegova vila, ob Tržaški cesti, na Vrhniki, kjer je živel z ženo in sedmimi otroci, še stoji. 

Vipavski Križ, cerkev sv. Frančiška Asiškega. Kapela sv. Valentina z lesenim oltarjem s stebri, iz konca 18. stoletja. 

Vipavski Križ. Do leta 1957. se je naselje imenovalo Sveti Križ. 1507. leta je dobilo trške pravice, leta 1532. pa ga je cesar Ferdinand I. povzdignil v mesto, za vse večne čase. Torej je še vedno mesto? 

Vipavski Križ

Vipavski Križ, vhod, levo na Plac in do gradu, desno h cerkvi sv. Križa.

Strnjen niz hiš ob zunanjem robu Vipavskega Križa in zvonik cerkve sv. Križa.


Podobno:

Štanjel, idilična vasica na Krasu

Vir: Upravna enota Ajdovščina, občini Ajdovščina in Vipava, Umetnostna topografija Slovenije, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta  ZRC SAZU, Ljubljana, 2012, uredila Helena Seražin

Darinka Kladnik, Sto slovenskih krajev, Prešernova družba, Ljubljana, 1994

zupnija-vipavski-kriz.rkc.si

informativne table