Sveta Gora - Marijino svetišče

Marijino svetišče stoji na vrhu 682 metrov visoke gore, ki se je sprva imenovala Skalnica. Legenda pravi, da se je leta 1539. mladi pastirici Uršuli prikazala Marija in ji naročila naj pove ljudstvu, da ji na tem mestu postavijo hišo in jo prosijo milosti. Pastirici niso verjeli, še celo zaprli so jo. A vsakokrat je Uršula čudežno izginila iz ječe. Če ne oblast, so pa ljudje začeli verjeti, da se na Gori dogajajo čudeži. Sami so na Skalnici postavili leseno kapelo s kipom kamor so romali in molili.

Že leta 1540. je tudi posvetna oblast začela verjeti v čudeže, ki se dogajajo na Gori in izdala dovoljenje za gradnjo cerkve. Štiri leta kasneje je oglejski patriarh cerkvi podaril Marijino milostno podobo. Leta 1717. so podobo kronali na Travniku v Gorici in z nekaj selitvami je še danes na ogled in tolažbo v glavnem oltarju. 

Čudeži na Gori niso uspeli rešiti Svetišča pred reformami cesarja Jožefa II. Na dražbi je prodal cerkev in samostan. Rešili so le Marijino milostno podobo in jo skrili v Solkanu. Čez sedem let vse prav pride in tako je po tem času svetišče rešil cesar Franc II. Marijina milostna podoba se je vrnila na Goro. S prostovoljnimi prispevki so obnovili svetišče. Leta 1907. je papež Pij X. podelil cerkvi naslov bazilika.

V prvi svetovni vojni je bila bazilika uničena. Novo so zgradili in leta 1932. tudi posvetili, Italijani. Po Rapalski pogodbi je Sveta Gora pripadla Italiji. Bazilika kot jo vidimo danes je iz tistih časov, saj je v drugi svetovni vojni ostala nepoškodovana.

Danes je na Sveti Gori mir, tišina in lepota, za verujoče in neverujoče. Naj bo vedno tako. Z Gore so čudoviti razgledi na Julijske Alpe, na reko Sočo, Solkan in sosednji Sabotin pa še bi lahko naštevali. V sklopu Marijinega svetišča je tudi štiristo let staro gostišče, ki nudi dobro hrano in odlično kavo. Vsekakor veliko razlogov za obisk Svete Gore.

Marijino svetišče na 682 metrov visoki Sveti Gori nad Solkanom in reko Sočo.

Na tem mestu so postavili cerkev v prvi polovici 16. stoletja. Kljub čudežih, ki so se dogajali na Gori pa cerkev ni imela veliko sreče. Največje razdejanje je doživela leta 1786, ob prepovedi delovanja, ki jo je izdal cesar Jožef II. Delno se je podrla, uničili so tudi romarsko pot na Goro, uspeli pa so rešiti milostno podobo, ki danes krasi glavni oltar. Tudi v prvi svetovni vojni ji ni šlo nič bolje. 

Leta 1907. je papež Pij X. podelil Marijini cerkvi na Sveti Gori, status bazilike. O tem priča tudi kamniti papeški grb nad glavnim vhodom.

Vodnjak

Glavni oltar z milostno Marijino podobo v središču. Obredno kronanje Marijine podobe se je dogajalo v Gorici, na Travniku (danes Piazza della Vittoria), 6. junija 1717. 

Marijino svetišče na Sveti Gori krasijo čudoviti vitraji. Izdelani so bili leta 1939. v Trentu, po načrtih profesorja Corrompaia iz Benetk.

Križev pot je nekdaj krasil frančiškansko cerkev v Brežicah. Ko so jo porušili, so slike z baročnimi okvirji prenesli na Sveto Goro

Stranski oltar sv. Jožefa

Vitraj s podobo Antona Martina Slomška in misijonarja Friderika Barage

Kapela in oltar nadangela Mihaela. Oltarno sliko je ustvaril akademski slikar in grafik Rudi Pergar. Na stenah so votivne podobe, ki jih je v Marijinem svetišču še veliko.

V kapeli sv. Mihaela je tudi grobnica kardinala Jakoba Missie. Rojen 30.6.1838. Hrastje-Mota pri Radencih. Umrl 24.3.1902. v Gorici. Bil je slovenski nadškof, kardinal, teolog in filozof. Jakob Missia je prvi Slovenec, ki je postal kardinal.

Stranski oltar sv. Antona Padovanskega

V Marijinem svetišču je grobnica zadnjega goriškega nadškofa slovenskega rodu. Frančišek Borgia Sedej

V Kapeli prikazanja je serija slik pod skupnim imenom "Opus brat", slikarke Marije Bersan Mašuk

Čipka s podobo kronane Marije. Na njej je letnica 1939.

Umetelno izdelan kovinski lestenec v Kapeli prikazanja. Leta 2000. so kapelo obnovili po načrtih Plečnikovega študenta, arhitekta Danila Fursta.

Glavni Marijin oltar v Kapeli prikazanja. Podstavek na stebru ima latinski napis iz 17. stoletja, ki govori o nastanku Marijinega svetišča. V prevodu: "Tako se je Marija na gori Skalnici, sedaj pa se imenuje Sveta, prikazala leta 1539 Uršuli Ferligojnici in ji naročila: Povej ljudstvu, naj mi tukaj postavi hišo in me prosi milosti." (solkan.si)

Slika v kapeli prikazanja "Marijino prikazanje Uršuli" je nastala leta 1922. slikar Clemente Del Neri. Marija se je prikazala mali pastirici Uršuli, ko je ta na gori Skalnici, pasla svoje ovčice. 

Kapelica za prižiganje sveč se nahaja ob baziliki. Zgradili so jo leta 1998. po načrtih novogoriškega arhitekta Jelka Valenčaka. Mozaik "Obisk treh kraljev" je delo slikarke Marte Jakopič Kunaver.

Križi romarjev, ki so svoj križ pustili na Sveti Gori 😎

Kip sv. Frančiška Asiškega stoji na ploščadi pred Marijino baziliko. Postavili so ga leta 2014. Prepleteni kip je delo kiparke Katje Smerdu.

Frančiškanski samostan na Sveti Gori. Od leta 1996. je v njem tudi Marijanski muzej.

Nekdanji romarski dom obnavljajo. V njem bodo uredili družinski center, dom za duhovne vaje in bivališče za redovnice.

Pogled s Svete Gore na vas Grgar

Sveta Gora, pogled na mogočni Sabotin

Tudi restavracija na Sveti Gori je častitljive starosti. Njeni začetki segajo v drugo polovico 17. stoletja

Sveta Gora, spominska plošča padlim slovenskim vojakom na Soški fronti

Troje svetišč: Sveta Gora nad Solkanom, Stara Gora nad Čedadom in Marijino Celje v Goriških Brdih

Tudi kozicam je všeč na Sveti Gori

Razgledna točka na obronkih Svete Gore. Pogled na Solkanski most, reko Sočo, Solkan in delček Nove Gorice.

Detajl spomenika posvečen padlim na Soški fronti

Spomenik posvečen padlim vojakom na soški fronti. Ob spomeniku je danes razgledišče na reko Sočo in solkanski most, v prvi svetovni vojni pa so tu potekali hudi boji z ogromno padlimi. Spomenik je leta 2020. postavila vlada republike Madžarske v spomin madžarskim vojakom, ki so padli na soški fronti.

Podobno:

Stara Gora nad Čedadom - Castelmonte 

Romarska cerkev Marijino Celje

Vir: voden ogled

p. Bernard Goličnik, Sveta Gora, frančiškanski samostan Sveta Gora, Nova Gorica, 2005

solkan.si

Svetišče na Poljanah s Plečnikovim pridihom

Začetki Svetišča na ljubljanskih Poljanah segajo v leto 1897, ko so jezuiti začeli graditi svojo večnamensko redovno hišo. Historicistično zgradbo je projektiral avstrijski arhitekt Rajmund Jablinger. V dobrih sto letih svojega obstoja je Svetišče bolj malo služilo svojemu namenu. Mogočno neoromansko cerkev so v grobem dokončali leta 1914, ko se je začela prva svetovna vojna. Tako so vanjo nastanili vojake, uporabljali so jo tudi kot vojaško skladišče. Kasneje so jo uporabljali kot mestno skladišče za živila. V notranjost so jih vozili kar z vozovi.
19. marca 1922. so cerkev blagoslovili in jo vrnili jezuitom. Nekaj let kasneje, 1925. naredi arhitekt Jože Plečnik načrt za Dom duhovnih vaj, ki je bil prvi te vrste na Slovenskem. Leta 1941. je Plečnik v cerkvi uredil tudi glavni oltar sv. Jožefa, katerega kip je ustvaril kipar Božo Pengov.
Če je kdo pomislil, da lahko svetišče končno postane Svetišče, se je zmotil. Po drugi svetovni vojni je bilo vse skupaj nacionalizirano. Mogočno cerkev uporabijo za filmski studio, kjer so posneli tudi mladinski film Kekec. Spomeniškemu varstvu se lahko zahvalimo, da je prezbiterij ohranjen v celoti. Takrat so oltarno steno zazidali in Plečnikov oltar je tako skrit počival več kot pol stoletja. Na žalost pa jim to ni uspelo za Plečnikovo valjasto prižnico. Izginila je neznano kam. Dom duhovnih vaj postane otroška klinika, nato porodnišnica. Takrat so dogradili prizidek in stolp za dvigalo, ob tem pa uničili del Plečnikove fasade. Po končani zdravstveni dejavnosti, nastanejo tu pisarne gradbenega podjetja.
Potem pa se je zgodil "Papež ma vas rad". Leta 1996. je prišel na obisk v Slovenijo papež Janez Pavel II. Takratna oblast se je hotela čim bolj "izkazati". V celoti so prenovili svetišče, ki je končno postalo Svetišče in ga vrnili v uporabo cerkvi. Dom duhovnih vaj je postal Ignacijev dom duhovnosti. V pritličju je kapela, ki so jo uredili tudi z mozaiki, ki jih je daroval slikar in duhovnik ter Prešernov nagrajenec Marko Rupnik.

Stranski portal cerkve sv. Jožefa

Detajl stranskega portala. Lev drži dva kamnita stebra z izklesanima kapiteloma in vodoravno kamnito preklado.

Zunanja stran prezbiterija cerkve sv. Jožefa

Markanten in mogočen zvonik, cerkve sv. Jožefa, visok dobrih 68 metrov, je viden daleč naokoli. Neoromansko cerkev so zgradili leta 1913. po načrtu arhitekta in benediktinca Anzelma Wernerja. 

Najstarejši del svetišča na Poljanah je rezidenca oziroma samostan, ki so ga postavili jezutiti leta 1897. Leta 1914. zgradijo mogočno cerkev, ki je v svoji zgodovini večkrat spremenila svojo namembnost. Zadnja pridobitev pa je Dom duhovnih vaj, zgrajen leta 1925. po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika. 

Cerkev sv. Jožefa v Ljubljani je bila skoraj dokončana leta 1914. Ker se je začela prva svetovna vojna pa prostor ni zaživel kot sakralno svetišče temveč so ga uporabili za namestitev avstrijskih vojakov, pozneje tudi kot skladišče. Jezuiti so dobili cerkev šele leta 1921 in jo naslednje leto prvič posvetili. 

Plečnikov Dom duhovnih vaj so po drugi vojni nacionalizirali. V zgradbi so uredili porodnišnico. Z dozidavo stolpa za dvigalo so dodobra uničili Plečnikovo fasado

Detajl pročelja jezuitskega samostana, ki so ga zgradili leta 1897. 

Dvoriščna stran jezuitskega samostana

Del vhodnega portala v samostan in romanska bifora

Umetelno okovje na lesenih vratih s cvetličnim motivom

Luneta nad glavnim vhodom v cerkev s prizorom "Smrt sv. Jožefa"

Detajl glavnega portala. Bogato oblikovani kapiteli in letnici 1912 / 1913, ko so začeli graditi mogočno cerkev sv. Jožefa

Rozeta na pročelju cerkve, nad glavnim portalom

Razkošen glavni portal cerkve sv. Jožefa. Reliefi na zunanjem loku predstavljajo prizore iz življenja sv. Jožefa.

Zvonik z romanskimi biforami. V višino meri 68,5 metra

Pilastri na zunanji strani so prekinjeni s strešicami

Razgibana stranska fasada cerkve

Prezbiterij po načrtih arhitektov Jožeta Plečnika in Antona Bitenca. Oltar sv. Jožefa zaključujejo temne propileje, oltarna miza pa je postavljena na množico svetlih stebričkov. Kip sv. Jožefa je delo kiparja Boža Pengova.

Plečnikova stola v prezbiteriju

Notranjost cerkve je zelo asketska, da ne rečem pusta in dolgočasna. Nad korom je leseni kasetni strop. Enak je tudi v vhodni veži

Stranska niša

Stranska niša z doprsnim kipom papeža Janeza Pavla II.

Rdeče in zlato okrašen prezbiterij je pravo nasprotje cerkveni ladji. 

Obokan strop

Spovednica

Pogled iz vhodne veže s kropilnikom proti prezbiteriju

Leseno razpelo s Križanim v vhodni veži

Lesena skulptura pred Ignacijevem domu duhovnosti

Plečnikov Dom duhovnih vaj se danes imenuje Ignacijev dom duhovnosti. V vhodni veži, na desni strani je vhod v javno dostopno kapelo. Tabernakelj, monštranca in okras na ambonu je delo in darilo patra Marka Rupnika. 

Relief Križanega pred vhodom v kapelo


Povezano:

Iz Poljan na Ljubljanski grad

Vir: ignacijevdom.si