Mediadom Pyrhani in piransko podzemlje

Pri obnovi nekdanjega Godbenega doma, na Kumarjevi ulici 3, v Piranu, so v pritličju odkrili podzemni rov s polkrožnimi oboki. Našli so tudi ostanke cerkve sv. Antona, ki je bila posvečena leta 1374. in ostanke nekdanje grobnice. Med najdbami je tudi prostor za gašeno apno, ki pa datira v 19. stoletje.
Godbeni dom je postal Mediadom Pyrhani. Odlično urejeno pritličje, kjer si 14. 19. in 21. stoletje podajajo roke in nas popeljejo skozi pestro zgodovino Pirana, s pomočjo zaslonov na dotik. V prvem nadstropju je dvorana za kulturne prireditve. Vsekakor vredno obiska.

Podzemni hodnik z obokanimi nišami na vsaki strani, Kumarjeva 3, Piran

Za obnovo Godbenega doma, kjer se je odprlo obsežno delo tudi za arheologe, je Piran pridobil sredstva tudi od EU

Zgornji del podzemnega rova

Grobnica

Del poda v novem piranskem Mediadomu je iz stekla. Pod njim je vidna grobnica in ostanki cerkve sv. Antona iz leta 1374.

Predvidevajo, da je najden kamniti kos, del cerkvenega oltarja

Formaviva v podzemlju :)

Del tal pokrit s steklom nam razkriva delček Pirana iz 14. stoletja

Stene v pritličju so obdane s silhuetami piranskih znamenitosti in z ekrani na dotik, kjer izvemo veliko zanimivih informacij o njih

Mediadom Pyrhani (Piran)

Moderni, kovinski info pult v obliki elipse

Kratka animacija o nastanku piranskega, srednjeveškega obzidja.

Piransko obzidje v času Beneške republike

Stara občinska palača iz časa Beneške republike in Tartinijev trg, ko je bil še morje :)

Piransko obzidje je nekoč segalo vse do morja. Da lahko danes posedamo v restavracijah ob morju, so morali del obale nasuti

V Mediadomu je na ogled originalni sramotilni steber, ki je nekoč stal na današnjem Zelenjavnem trgu. V mestnem statutu je omenjen že leta 1307. 

Replika sramotilnega stebra stoji na Ribiškem trgu, pred piranskim akvarijem.

Vir: vodenje na ogledu, info zasloni

Podobno:

Piran, tudi moje mesto

Piran, srednjeveško mestno obzidje

Znamenitosti Pirana. Piransko mestno obzidje se omenja že v 7. stoletju, ko naj bi ga zgradili okoli najstarejšega strnjenega naselja na polotoku Punta. Od tam se je mesto začelo širiti proti mandraču in Mogoronu, kjer stoji najmlajši in najbolj ohranjeni del obzidja. Mestno obzidje se je širilo z mestom, še najbolj v času, ko so tu vladale Benetke, oziroma Beneška republika, na kar nas spominjajo številni beneški levi, ki so posejani po Piranu.

Del mestnega obzidja na punti, ki ga krasi tudi gotski zvonik cerkve Marija Zdravja, je meni najlepši. Na njem je tudi svetilnik in zapuščeno stanovanje svetilničarja, ki so ga začeli uporabljati za različne razstave.

Peti obrambni stolp

Obzidje na Mogoronu je nastalo v drugi polovici 15. stoletja in je najmlajši del piranskega obzidja.

Druga Rašporska vrata

Strelske line

Obzidje je varovalo Piran pred sovražniki, Turki, roparji pa tudi pred kugo. Ko je razsajala kuga, nihče ni smel v mesto brez zdravniške dovolilnice. Ko pa je razsajala v bližnjih krajih pa tudi dovolilnica ni pomagala pri vstopu v mesto.

Detajl na petem obrambnem stolpu piranskega obzidja, Sv. Jurij na konju in beneški lev z zaprto knjigo.

Piransko mestno obzidje na Mogoronu

Srednjeveška vrata pri Obzidni ulici

Obzidna ulica in ohranjeno obmorsko obzidje. Na njem je tabla Piranske deklaracije.

Miljska mestna vrata z obrambnim stolpom, ki je danes predelan v stanovanja. Pogled s Turšičevega trga proti morju

Poljska vrata vodijo na Tartinijev trg. V času ko je bil Prvomajski trg, glavni trg v Piranu, je bil tu glavni vhod v mesto

Del obmorskega obzidja v bližini cerkve sv. Jurija

Mestno obzidje na Mogoronu je sestavljeno iz treh delov: zgornji, ravninski del od prvega do petega obrambnega stolpa, ki ponuja najlepši razgled na Piran, srednji del med šestim obrambnim stolpom in drugimi Rašporskimi vrati ter zadnji, strmi del, ki se spusti do Marčanskih mestnih vrat.

Druga Rašporska vrata

Vir: Piran, mestno obzidje, izdala občina Piran, 2006

Povezano: Dober dan, Piran

Po Piranu gor in dol

68. Neptunov krst

Beneške oči, Alessandro Barbero

Alessandro Barbero, pisatelj in redni profesor srednjeveške zgodovine, nas skozi zgodovinsko, ljubezensko zgodbo dveh mladih Benečanov popelje po poteh nekdanje Beneške republike pa vse do Carigrada.

Alessandro Barbero

Beneške oči
Gli occhi di Venezia
516 strani

Mladinska knjiga, 2014

Zgodba romana, Beneške oči, nas popelje v drugo polovico 16. stoletja, ko v močni Beneški republiki vlada dož, s pomočjo krute deseterice.

Michele in njegov oče sta zidarja, ki za beneškega senatorja Lippomana zidata razkošno palačo. Sredi zidave se slednji odloči, da bo dela ustavil, ker potuje, za dalj časa, v tujino. Naslednji dan predloži oče senatorju račune za gradbeni material in opravljeno delo. Zaradi visokih zneskov, se sporečeta, oče si celo upa povedati svoje mnenje pred visokim dostojanstvenikom in tu se začne dolga kalvarija družine, ki je do tedaj živela srečno in lepo skrbela tudi za svoje delavce.

Deseterica obsodi očeta, ker pa mu Michele skuša pomagati, je obsojen tudi sam. Pobegne biričem in se vkrca na beneško galejo, na katero ga je že prejšnji dan vabil eden od galjotov. Čez noč se mu spremeni življenje, zapusti svojo lepo, mlado ženo Bianco in se odpravi na dolgo pot v neznano.

Michelle je mlad in močan, zato se težkemu delu galjota hitro privadi. Še nikoli ni bil na kakšni ladji, zdaj pa je na eni celo zaposlen kot galjot. Ladja pluje v Kandijo, današnja Kreta, kamor pelje vrečo zlatih cekinov, saj ta beneška posest ne kuje sama svojih cekinov, temveč jih dobi iz Benetk.