20. maj - Svetovni dan čebel

Na pobudo Slovenije in prizadevnih članov Čebelarske zveze so Združeni narodi sprejeli resolucijo s katero so 20. maj razglasili za Svetovni dan čebel. In kje bi lahko praznovali prvi Svetovni dan čebel, če ne v rojstnem kraju prvega cesarskega čebelarja Antona Janše. Na Breznici na Gorenjskem, seveda. V slikoviti vasici, ki leži ob vznožju Karavank in nekje na sredini občine Žirovnica.
Anton Janša se je s čebelarstvom ukvarjal že v otroških letih. Imel je svoj čebelnjak za katerega je skrbel, ga tudi sam poslikal in se z opazovanjem čebel dokopal do novih spoznanj. Janšev čebelnjak so v letošnjem letu prenovili, osvežili poslikave in ga prekrili s slamnato streho. Nedaleč stran je stala tudi Janševa rojstna hiša, ki pa jo danes lahko vidimo zgolj na fotografiji, ki stoji na informativni tabli ob čebelnjaku.
Na praznovanju je bil čebelnjak odlična kulisa za mlade domačine, ki so se prelevili v igralce in nam na kratko predstavili življenje znamenitega slikarja in čebelarja Antona Janše. Na Medeni tržnici, ki so jo postavili na nekdanjo cesarsko cesto, smo lahko degustirali in kupili domači med in različne medene dobrote, da o medenih piškotih niti ne govorim pa tudi rokodelske predmete na to temo. Tudi politikov ni manjkalo, navsezadnje je to le Svetovni dan čebel. Ne vem kaj so povedali, kajti po nekdanji cesarski poti sem se odpravila v Prešernovo Vrbo.

Anton Janša, od nesojenega slikarja do prvega čebelarja cesarice Marije Terezije

Ob čebelnjaku Antona Janše na Breznici so postavili informativno tablo s fotografijo njegove rojstne hiše iz leta 1906. Ta je stala nedaleč stran. Na žalost hiše danes ni več.

Spominska plošča Antonu Janši, iz rdečega marmorja, je stala na pročelju njegove rojstne hiše. Plošča je delo radovljiškega kamnoseka Janeza Vurnika mlajšega, ki je bil oče slovenskega arhitekta Ivana Vurnika. Spominsko ploščo je naročilo Čebelarsko in sadjerejsko društvo za Kranjsko, ob 150-letnici rojstva Antona Janše. /Informativna tabla)

Obnovljen čebelnjak Antona Janše na Breznici. V družini je bilo devet otrok in temu primerno je bilo v hiši vedno hrupno. Da bi temu ubežal, se je Anton Janša zatekel v čebelnjak v katerem je večkrat tudi prespal.

Čudovit cvetlični aranžma pa tudi hrana za čebelice

Anton Janša je bil tudi odličen risar. Svoje panje je sam poslikal. Na Dunaj se je odpravil študirat slikarstvo a obrnilo se je drugače. Postal je čebelar.

Poslikava panjskih končnic se je razširila v 18. stoletju. Motivi so predvsem biblijski, govorijo nam zgodbe iz Svetega pisma

Janševa panjska končnica: Bratje prodajo Jožefa

Janševa panjska končnica: Štirje evangelisti

Janševa panjska končnica: Ženske kuhajo juho iz hlač

Mladi igralci so zaigrali nekaj prizorov iz življenja Antona Janše. Trije bratje so se odpravili na Dunaj študirat slikarstvo oziroma risanje. Obiskovali so tamkajšnji antikvariat in si ogledovali slike. Oba brata sta študij zaključila in na tej šoli tudi poučevala.

Pri obnovi Janševega čebelnjaka so tega prekrili s slamnato streho. Lepo, da imamo v Sloveniji mojstre, ki to obrt odlično obvladajo

Ob prvem praznovanju Svetovnega dneva čebel, so pridne roke gospodinj spekle medene piškote različnih oblik. Čebela je bila glavna zvezda Medene tržnice. Piškoti niso bili samo lepi, temveč tudi zelooo dobri 😊

Obožujem piškote 💜

Medena tržnica na Breznici. Na stojnicah smo lahko občudovali in kupili vse kar je povezano z medom in čebelami, tudi panjske končnice

Čudovit portal iz peračiškega tufa. Pa spustite že kužka v hišo no 😊

Breznica, Janšev rojstni kraj. Tu se je rodil 20. maja 1734. in tu so priredili prvo praznovanje ob Svetovnem dnevu čebel. Na nekdanji cesarski cesti, ki povezuje Breznico in Prešernovo Vrbo, so postavili Medeno tržnico s številnimi stojnicami.

Odprta kapelica z dvokapno strešico in arkadno lopo. Krasijo jo, nekoč, štirje stebrički iz peračiškega tufa, danes samo trije. Oltarna slika prikazuje Krst v Jordanu in je novejšega datuma. Kapelica datira v prvo polovico 19. stoletja. Stoji sredi polja, ob cesti, ki povezuje Breznico in Vrbo. 

Idila na Poti kulturne dediščine, narava, konj samotar, čebelnjaki ...

Cvetoči pomladni travnik

Barvitost narave

Foto zgodbe iz Žirovnice:

Pot kulturne dediščine

Z Društvom Anbot po Piranskih Trgih

Ob Dnevih evropske kulturne dediščine, nas je Društvo ljubiteljev kulturne in naravne dediščine Anbot iz Pirana, v soboto 1. oktobra 2016, popeljalo na pravo etnološko dogodivščino po piranskih trgih. Voden sprehod po trgih so poimenovali, Se dobimo na "pjaci". Mimogrede, anbot pomeni nekoč.
Pot smo začeli na Turšičevem trgu, ob najstarejših vratih srednjeveškega obzidja, to so Miljska vrata. Ustavili smo se na Prvomajskem trgu, kjer je bila nekoč znamenita lekarna Fonda, na Židovskem trgu smo srečali svetovno znano Ano Monaro, na Zelenjavnem trgu smo barantali za ribe, ampak mene je zamotila Stela in sem ta del zamudila. Na Tartinijevem trgu smo spoznali piranske veljake, spoznali smo se tudi z merami, ki so jih nekoč uporabljali. Pot smo zaključili na starem Rokovem trgu, danes je to Trg bratstva, kjer so anbotovci postavili pravo tržnico z branjevkami iz piranskega zaledja in mestnimi nakupovalkami. Njihovo glasno nakupovanje, barantanje, opravljanje pa še kaj bi se našlo, so nas dodobra nasmejali.
Na vsakem od naštetih trgov je Društvo Anbot pripravilo kratko igro s prizori iz preteklosti, ki so se tu dogajali. Prav vsi so odlično odigrali svoje vloge. Mislim, da bi lahko odigrali tudi kakšno gledališko predstavo na to temo. Bravo, Anbot

Skozi Miljska vrata stopimo na Turšičev trg. Tu je bival gastald, to je stalni predstavnik oglejskega patriarha. Na prekladi je vrsta srednjeveških grbov.

Nekdanje bivališče gastalda in preklada s srednjeveškimi grbi

Na Turšičevem trgu nas je klicar seznanil s Piranskim statutom iz leta 1307. Kar nekaj zanimivih členov smo slišali, marsikateri bi bil uporaben in dobrodošel tudi danes. Naprimer tisti, da so bili veljaki izvoljeni za eno leto, po enem letu pa so pregledali ali so se na svojem položaju tudi osebno okoristili. Za vse prekrške je statut določal kar krute kazni. 

Prvomajski trg, nekoč Stari trg, je bil zbiralnik za vodo. Cevi so napeljali od hišnih žlebov do vodnjakov in tako zbirali deževnico. Za lepši videz so cevi držali mali kamniti angeli. Društvo Anbot nam je uprizoril, kako so Pirančanke morale za vodo plačevati, kako so na trgu tudi prale, se pogovarjale pa tudi skregale, če je bilo potrebno :) 

Voziček z naravno medicino

V hiši na današnjem Trgu 1. maja 2, je bila nekoč znana lekarna družine Fonda.

Baročna palača na Trgu 1.maja

Na Židovskem trgu smo, pred njeno hišo, srečali svetovno znano svetlečo Pirančanko Ano Monaro, ki nam je povedala svojo zgodbo. Ana se je rodila v Kopru. Poročila se je s piranskim ribičem in se preselila v Piran. Leta 1934. je zbolela za hudo astmo in pristala v bolnišnici. Bolnice, ki so bile z njo v sobi so opazile, da Anino telo ponoči oddaja modro bel sij in se močno prestrašile. Pojav so začeli spremljati različni strokovnjaki in Ana se je znašla v več svetovno znanih časopisih. Ko je ozdravela, je tudi sij izginil. Skrivnost svetleče Pirančanke ni bila nikoli razkrita :)

Detajl kamnitega portala na Židovskem trgu v Piranu

Dvonadstropna hiša na vogalu Zelenjavnega trga in Levstikove ulice z baročnim balkonom v osrednji osi in zanimivo frčado

Simpatična terierka Stela

Stela se je odpeljala s svojim skuterjem

Piranski mestni veljaki pred mestno hišo

Spoznali smo nekaj mer, ki so jih uporabljali pred iznajdbo metra. Velika palica je merila 2 m in 31 cm, uporabljali so jo za izmero zemljišč ... Vse te mere pa so izdolbene in označene na pravokotnem kamnu, ki je obenem še stojalo za drog za zastavo 

Društvo Anbot je na Trgu bratstva postavilo pravo tržnico in vzdušje, ki ga na današnji tržnici več ni

Hiša na Trgu bratstva, nekdaj Rokov trg, kot mu domačini pravijo še danes

Društvo ljubiteljev kulturne in naravne dediščine Anbot iz Pirana


Piran, znamenitosti in zanimivosti

Hraše in Lesce

Hraše in Lesce sta naselji v občini Radovljica. Od rojstne hiše Janeza Jalna na Rodinah do Lesc je približno tri kilometre slikovite poti, z zidanimi hišami in gospodarskimi poslopji, znamenji in cerkvami, spomeniki in predvsem čudovitimi portali iz tufa.
V Hrašah se je rodil Janez Krstnik Prešeren, ki je prehodil pot od revnega kmečkega fanta do pravnika, duhovnika, pesnika, plemiča ... Ob njegovi rojstni hiši so mu postavili spomenik.
Staro mestno jedro Lesc, z baročno cerkvijo Marijinega vnebovzetja pa je polno nadstropnih zidanih hiš, kmečkih dvorcev z gospodarskimi poslopji in skednji, bogatejših kmetov in posestnikov. Imajo pa tudi železniško postajo, s katere te vlak odpelje v Ljubljano 😉

Pritlična hiša iz prve polovice 18. stoletja, z ohranjenimi kamnitimi okenskimi okvirji iz tufa in železnimi mrežami. Krasi jo tudi kamnit, polkrožni portal

Hraše so majhna vasica ob cesti Rodine - Lesce. Spadajo v občino Radovljica.

V Hrašah se je rodil Janez Krstnik Prešeren (9. junij 1656 - 28. september 1704. Ljubljana), duhovnik, stolni prošt, pesnik, ustanovni član in predsednik ljubljanskih operozov, ki so vplivali na razvoj umetnosti v Ljubljani in Sloveniji. Spomenik stoji ob njegovi rojstni hiši v Hrašah. Odkrili so ga septembra leta 1994. Spomenik je delo arhitekta Marka Smrekarja in kamnoseštva Jezeršek.  

Grb dr. Janeza Krstnika Prešerna - Heldenfeldškega, ki je postal prvi plemič iz rodbine Prešeren. Bil je doktor prava, palatinski grof, operoz, duhovnik, pesnik ... Od revnega kmečkega fanta do plemiča. Trije cvetovi na vrhu grba kažejo na vdanost domovini, vladarju in Bogu. (arhiv.gorenjskiglas.si/Snovanja, Kranj, 6.2.1974. št.1)

Značilna gorenjska domačija. Nadstropna hiša, z ožjo stranjo obrnjena proti cesti, daljša stran pa se nadaljuje v ...

... gospodarsko poslopje

Baročna cerkev Marijinega vnebovzetja v Lescah, posvečena leta 1743. Na tem prostoru je stala cerkev že v 12. stoletju.

Na prostostoječem zvoniku je spominska tabla Jožefu Wallandu. Bil je duhovnik, goriški škof in ilirski metropolit, rojen v Novi vasi pri Lescah, 28. januarja 1763. Umrl je v stari Gorici, 11. maja 1834.

Zunanja freska na zidu cerkve Marijinega vnebovzetja, je novejšega datuma, iz leta 1995. Upodobljen je sv. Krištof. Na dnu je veduta Lesc in na desni strani grb Janeza Krstnika Prešerna

Ostanki nekoč gotske cerkve. V timpanonu ohranjena freska Marije z detetom na prestolu, iz leta 1398. Na freski je viden napis dveh mojstrov iz Gorice, zato velja za najstarejšo podpisano fresko na Slovenskem

Kamniti portal iz tufa

Prvotno je zvonik stal ob cerkvi. Leta 1511. ga je zrušil potres in postavili so novega, prostostoječega. 

Lesena skulptura v parku

Legatova hiša na Begunjski cesti v Lescah. Nadstropni kmečki dvorec iz 17. stoletja. V knjigi Sto najlepših hiš na Slovenskem, avtorja Ivana Sedeja, je objavljena fotografija na kateri ima Legatova hiša rdeče-belo fasado. Verjetno so strokovnjaki odkrili, da je bila hiša prvotno bolj bledo roza barve, podobno kot pri Benečanki v Piranu 😎

Okenski okvirji iz tufa in freska iz 18. stoletja

Freska na Legatovi hiši prikazuje Družino, sv. Florjana in sv. Heleno. Freska je delo slikarja Frančiška Jelovška, ki je avtor kar nekaj poslikav v bližnji cerkvi Marijinega vnebovzetja. 

Letnica 1864. na portalu Legatove hiše

Zelo lepo obnovljena nadstropna hiša z mansardo in vogalnim pomolom, na Begunjski cesti v Lescah. Seveda ne smejo manjkati čudoviti kamniti okvirji oken, iz tufa.

Obnovljeno gospodarsko poslopje, skedenj. Spodnji del je zidan, zgornji lesen. Mislim, da je v nadstropju danes restavracija

Nadstropna hiša, na Železni cesti, za železniško postajo, je iz začetka 20. stoletja. Takrat je bil tu hotel Legat. Pročelje krasijo štukature in poudarjen srednji del s kamnitim portalom, balkonom in frčado. 

Spomenik z obeliskom, ki ponazarja verigo, so postavili leta 1977. Je spomin na padle delavce tovarne Veriga v Lescah, v drugi svetovni vojni. Na kamnitem podstavku so spominske plošče, v spomin na delavsko stavko proti kapitalističnemu izkoriščanju, ki je bila v Verigi od 15.5.1935. do 5.6.1935. Eno so postavili tudi v spomin na delavsko samoupravljanje, ki so ga uvedli leta 1950.

Povezano, vendar Hraše in Lesce ne spadata pod Pot kulturne dediščine Žirovnica

Vir:

Register NKD

dar-radovljica.si/Sprehod po starih Lescah

radolca.si