20. maj - Svetovni dan čebel

Na pobudo Slovenije in prizadevnih članov Čebelarske zveze so Združeni narodi sprejeli resolucijo s katero so 20. maj razglasili za Svetovni dan čebel. In kje bi lahko praznovali prvi Svetovni dan čebel, če ne v rojstnem kraju prvega cesarskega čebelarja Antona Janše. Na Breznici na Gorenjskem, seveda. V slikoviti vasici, ki leži ob vznožju Karavank in nekje na sredini občine Žirovnica.
Anton Janša se je s čebelarstvom ukvarjal že v otroških letih. Imel je svoj čebelnjak za katerega je skrbel, ga tudi sam poslikal in se z opazovanjem čebel dokopal do novih spoznanj. Janšev čebelnjak so v letošnjem letu prenovili, osvežili poslikave in ga prekrili s slamnato streho. Nedaleč stran je stala tudi Janševa rojstna hiša, ki pa jo danes lahko vidimo zgolj na fotografiji, ki stoji na informativni tabli ob čebelnjaku.
Na praznovanju je bil čebelnjak odlična kulisa za mlade domačine, ki so se prelevili v igralce in nam na kratko predstavili življenje znamenitega slikarja in čebelarja Antona Janše. Na Medeni tržnici, ki so jo postavili na nekdanjo cesarsko cesto, smo lahko degustirali in kupili domači med in različne medene dobrote, da o medenih piškotih niti ne govorim pa tudi rokodelske predmete na to temo. Tudi politikov ni manjkalo, navsezadnje je to le Svetovni dan čebel. Ne vem kaj so povedali, kajti po nekdanji cesarski poti sem se odpravila v Prešernovo Vrbo.

Anton Janša, od nesojenega slikarja do prvega čebelarja cesarice Marije Terezije

Ob čebelnjaku Antona Janše na Breznici so postavili informativno tablo s fotografijo njegove rojstne hiše iz leta 1906. Ta je stala nedaleč stran. Na žalost hiše danes ni več.

Spominska plošča Antonu Janši, iz rdečega marmorja, je stala na pročelju njegove rojstne hiše. Plošča je delo radovljiškega kamnoseka Janeza Vurnika mlajšega, ki je bil oče slovenskega arhitekta Ivana Vurnika. Spominsko ploščo je naročilo Čebelarsko in sadjerejsko društvo za Kranjsko, ob 150-letnici rojstva Antona Janše. /Informativna tabla)

Obnovljen čebelnjak Antona Janše na Breznici. V družini je bilo devet otrok in temu primerno je bilo v hiši vedno hrupno. Da bi temu ubežal, se je Anton Janša zatekel v čebelnjak v katerem je večkrat tudi prespal.

Čudovit cvetlični aranžma pa tudi hrana za čebelice

Anton Janša je bil tudi odličen risar. Svoje panje je sam poslikal. Na Dunaj se je odpravil študirat slikarstvo a obrnilo se je drugače. Postal je čebelar.

Poslikava panjskih končnic se je razširila v 18. stoletju. Motivi so predvsem biblijski, govorijo nam zgodbe iz Svetega pisma

Janševa panjska končnica: Bratje prodajo Jožefa

Janševa panjska končnica: Štirje evangelisti

Janševa panjska končnica: Ženske kuhajo juho iz hlač

Mladi igralci so zaigrali nekaj prizorov iz življenja Antona Janše. Trije bratje so se odpravili na Dunaj študirat slikarstvo oziroma risanje. Obiskovali so tamkajšnji antikvariat in si ogledovali slike. Oba brata sta študij zaključila in na tej šoli tudi poučevala.

Pri obnovi Janševega čebelnjaka so tega prekrili s slamnato streho. Lepo, da imamo v Sloveniji mojstre, ki to obrt odlično obvladajo

Ob prvem praznovanju Svetovnega dneva čebel, so pridne roke gospodinj spekle medene piškote različnih oblik. Čebela je bila glavna zvezda Medene tržnice. Piškoti niso bili samo lepi, temveč tudi zelooo dobri 😊

Obožujem piškote 💜

Medena tržnica na Breznici. Na stojnicah smo lahko občudovali in kupili vse kar je povezano z medom in čebelami, tudi panjske končnice

Čudovit portal iz peračiškega tufa. Pa spustite že kužka v hišo no 😊

Breznica, Janšev rojstni kraj. Tu se je rodil 20. maja 1734. in tu so priredili prvo praznovanje ob Svetovnem dnevu čebel. Na nekdanji cesarski cesti, ki povezuje Breznico in Prešernovo Vrbo, so postavili Medeno tržnico s številnimi stojnicami.

Odprta kapelica z dvokapno strešico in arkadno lopo. Krasijo jo, nekoč, štirje stebrički iz peračiškega tufa, danes samo trije. Oltarna slika prikazuje Krst v Jordanu in je novejšega datuma. Kapelica datira v prvo polovico 19. stoletja. Stoji sredi polja, ob cesti, ki povezuje Breznico in Vrbo. 

Idila na Poti kulturne dediščine, narava, konj samotar, čebelnjaki ...

Cvetoči pomladni travnik

Barvitost narave

Foto zgodbe iz Žirovnice:

Pot kulturne dediščine

Breznica, Janšev rojstni kraj

Na Breznici, vasici ob vznožju Karavank in mogočnega Stola, se je 20. maja 1734, rodil čebelar Anton Janša. V družini je bilo devet otrok. Anton se je že od malega zelo zanimal za čebele. Veliko časa je preživljal ob domačem čebelnjaku kjer jih je opazoval in se večinoma sam dokopal do neprecenljivega čebelarskega znanja. To znanje mu je pomagalo do velikega uspeha na Dunaju, kjer se je od nepismenega kmečkega fanta, v nekaj letih, povzpel do vrhunskega čebelarja. Z odlokom cesarice Marije Terezije, je leta 1769. postal učitelj čebelarstva. Zanimivo je, da se je Anton Janša odpravil na Dunaj, z mlajšima bratoma, da bi se vpisali na Bakrorezno risarsko šolo dunajske slikarske akademije. Vsi trije so se vpisali, mlajša brata sta tudi diplomirala in pozneje tudi poučevala na isti šoli. Antona pa je zaneslo na pot čebelarstva, kjer je bil tako uspešen, da je postal prvi čebelar cesarstva. Žal je umrl, še ne 40 let star, leta 1773. na Dunaju.
Druga znamenitost Breznice je župnijska cerkev Žalostne Matere Božje, ki so jo začeli graditi leta 1819, posvetili pa 28. avgusta 1821. Tu so jo postavili, ker je bila Breznica geografsko v središču takratne župnije. Verjetno je iz enakega razloga, danes tu mestna hiša, leta 1998. ustanovljene nove občine Žirovnica. Ob cerkvi stoji še ena velika znamenitost. Spomenik padlim v prvi svetovni vojni, ki je nastal v navezi dveh dobrih prijateljev in znamenitih Slovencev. Pobudo je dal pisatelj Fran Saleški Finžgar, načrte pa je izdelal arhitekt Jože Plečnik.

Župnijska cerkev Žalostne Matere Božje na Breznici pri Žirovnici

Pokopališče ob cerkvi Žalostne Matere Božje na Breznici. Na pokopališču je v treh terasah urejeno grobišče padlih v NOB, z osrednjim spomenikom v obliki Triglava

Pred baročno cerkvijo na Breznici stoji spomenik padlim v prvi svetovni vojni. Nastal je med leti 1928 do 1931, po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika.

Detajl Plečnikovega spomenika. Kip stoječega sv. Krištofa, ki je delo kiparja Borisa Kalina

Detajl Plečnikovega spomenika. Oltarna menza s posodo. Na menzi so verzi Frana Saleškega Finžgarja: Vi za nas ste dotrpeli, vi za nas izkrvaveli, na mirovnem pečatu vaša kri, preklet, kdor drzno kdaj ga še zdrobi.

Vhod na ograjeno pokopališče ob župnijski cerkvi

Plečnikov spomenik padlim v prvi svetovni vojni je zgrajen iz, Plečniku zelo ljubega, podpeškega kamna. Ima obliko pokopališkega svetilnika, ki ga zaključuje pet piramid s križi. Na stebru so vklesana imena padlih.

Pri gradnji farne cerkve so pomagali tudi farani, tako s svojim delom kot s hrano. Glede na to so prebivalci tudi dobili svoja imena. Brezničani in sosednji Doslovčani so dobili ime Čikvarji, ker so pri delu in hrani pomagale v glavnem ženske 😏

Ob urejeni poti do Janševega čebelnjaka, stoji pritlična hiša s frčado in štukaturnim okrasjem, iz leta 1905.

Doprsni kip čebelarja Antona Janše, v Aleji slavnih rojakov v Zabreznici. Kip je izdelal kipar Bojan Kunaver, leta 1981.

Današnji čebelnjak na Breznici, so postavili ob 200. letnici smrti Antona Janše, se pravi leta 1973. na istem mestu kot je stal stari, ki so ga podrli leta 1877. 

Anton Janša je na svojem čebelnjaku sam poslikal panjske končnice. Na domačem skednju je imel tudi svojo slikarsko delavnico, kjer je po potrebi tudi popravil kakšno cerkveno umetnijo.

Spominska lesena tabla na Janševem čebelnjaku

Panjska končnica

Panjska končnica. Poklon Svetih treh kraljev

Panjska končnica. Bratje prodajo Jožefa

V 18. stoletju se je poslikava panjskih končnic zelo razširila, predvsem v slovenskem alpskem svetu. Podobe na panjskih končnicah nam v glavnem pripovedujejo zgodbe iz Svetega pisma.

Panjska končnica. Ženske kuhajo juho iz hlač

Vhodni portal hiše Breznica 8

Kozolec in polja južno od vasi Breznica


Povezano:

1. Žirovnica in Matija Čop

2. 3. Selo in Zabreznica

5. Doslovče, vasica pod Stolom ...

6. 7. Smokuč in Rodine

8. Vrba, srečna, draga vas domača

                                   Vir:
Čebelar Anton Janša 1734-1773, ob odkritju njegovega obnovljenega čebelnjaka na Breznici, ob mednarodnem čebelarskem kongresu v Ljubljani, uredil Jože Šimec, Slovenska matica, Ljubljana, 2003

Register nepremične kulturne dediščine
Naš konc, kjer šumi Završnica, Franc Legat, samozaložba, 2010

Pripovedi s panjev, dr. Emilijan Cevc, Ida Gnilšak, Čebelarski muzej, Radovljica 1992

Umetnostna topografija Slovenije, UE Jesenice, Občine Jesenice, Kranjska Gora in Žirovnica,

Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, Ljubljana 2011

Selo in Zabreznica pri Žirovnici

Pot kulturne dediščine nas iz Žirovnice vodi skozi vasi Selo in Zabreznica. Selo je vasica s strnjenim starim vaškim jedrom, na manjši vzpetini. V središču je baročna cerkev sv. Kancijana, ki se prvič omenja leta 1468. Vas se je postopoma širila v ravnino in tako se danes stika s sosedama, Žirovnico in Zabreznico.
Zabreznica se ponaša z Alejo slavnih rojakov. Pesnik, jezikoslovec, dva pisatelja in čebelar, pet slavnih Gorenjcev, ki jih časti cela Slovenija. Očitno je na Gorenjskem res odličen zrak, da se na tako majhnem ozemlju, kot je današnja občina Žirovnica, rodi toliko pametnih glav 😊
In kakšna poimenovanja so dobili vaščani obeh vasi ob gradnji farne cerkve sv. Žalostne Matere Božje na Breznici. Zabrezničani so bili med gradnjo cerkve zadolženi za pijačo, ki so jo nosili v putrihih in tako so postali Putriharji. Putrih je bil manjši, lesen sod za prenašanje pijače, npr. na njivo. Selani pa so bili Kračmani. V cerkvi sv. Kancijana na Selu je bil stranski oltar posvečen sv. Antonu Padovanskemu. Ker je svetnik tudi zaščitnik pujskov, so mu ljudje rekli Anton Kračman. In tako so nastali Kračmani. 😎

Manjša, enoladijska cerkev sv. Kancijana v Selu pri Žirovnici

Poslikava na zunanji fasadi cerkvice predstavlja sv. Krištofa

Kamniti portal iz tufa s stopnjevano preklado in izrezljana lesena vrata

Prezbiterij in zunanje stopnice, ki vodijo v zvonik ter zakristija v pritličju zvonika. Cerkev sv. Kancijana je obdana z nizkim kamnitim zidcem. 

Cerkvica sv. Kancijana je središče starega vaškega jedra. Njen nastanek sega v drugo polovico 17. stoletja.

Pašniki v Selu, v ozadju Stol, najvišja gora v Karavankah.

Stanovanjska hiša in gospodarsko poslopje. Staro vaško jedro tvorijo nadstropne kamnite hiše in spodaj zidana, zgoraj pa lesena gospodarska poslopja. 

Napajalnik z visokim koritom in grbom občine Žirovnica

Enonadstropna, šest-osna hiša je bila zgrajena okoli leta 1900. Stoji na ravninskem delu, ob regionalni cesti. V njej je bila, med 1. svetovno vojno, gostilna Jeglič. Danes je v njej gostišče Osvald in prostori nekaterih društev

Čudovito obnovljena domačija kjer sta stanovanjski del in gospodarsko poslopje združena. 

V Zabreznici so leta 1981, pred osnovno šolo Žirovnica, postavili Alejo slavnih rojakov. Na dveh ovalnih podstavkih, eden tlakovan, drugi zasajen s travo, stoji na visokih kamnitih stebrih, pet doprsnih kipov: čebelar Anton Janša, jezikoslovec Matija Čop (kipar Jaka Torkar), pesnik dr. France Prešeren (kipar Zdenko Kalin), pisatelja Fran Saleški Finžgar in Janez Jalen. Ostale tri kipe je izdelal kipar Bojan Kunaver. Res sami velikani slovenske kulture.

Visoko nad Zabreznico stoji cerkvica sv. Lovrenca iz druge polovice 14. stoletja. Leta 1821. so cerkvico podrli, ker so v Breznici zgradili novo, večjo. Konec 20. stoletja pa so se vaščani odločili, da postavijo novo cerkev, ki jo vidimo danes. 

Kažipot za cerkev sv. Lenarta, ki stoji cca 200 metrov na Zabreznico

Kapela Žalostne Matere Božje. Poslikava na zunanji strani, sv. Jožef. Postavili so jo okoli leta 1821.

Pieta v kapeli Žalostne Matere Božje. Stoji ob regionalni cesti Zabreznica - Begunje


Pot kulturne dediščine Žirovnica:

1. Žirovnica in Matija Čop

4. Breznica, Janšev rojstni kraj

5. Doslovče, vasica pod Stolom kjer se je rodil Fran Saleški Finžgar

6. 7. Smokuč in Rodine

8. Vrba, srečna, draga vas domača

Vir: Register nepremične kulturne dediščine
zirovnica.si
Naš konc, kjer šumi Završnica, Franc Legat, samozaložba, 2010