Idrija: rudarstvo, čipke, idrijski žlikrofi ...

Prva asociacija na Idrijo je zame rudnik živega srebra, rudarsko mesto. Takoj zatem čipke in v novejšem času tudi idrijski žlikrofi. Z njimi sem tudi zaključila potep po starem mestnem jedru Idrije. Kot je rekla prodajalka na prazniku idrijskih žlikrofov, samo eni so idrijski žlikrofi, vsi ostali so samo žlikrofi. Kakorkoli že, idrijski žlikrofi, zaščiteni z evropskim znakom 'Zajamčena tradicionalna posebnost', so res odlični 👍

Od leta 1500. je Idrija rasla in se širila zaradi rudnika živega srebra. Sprva v zasebni lasti, kasneje v lasti Habsburžanov, ki so z njim zelo dobro služili in verjetno zgradili kar nekaj dunajskih palač, ki jih danes občudujemo. Idrija je dobila grad. Ta ni bil za potrebe plemiške družine, temveč za potrebe rudnika. Za rudarje so se gradile rudarske hiše, značilne večnadstropne hiše z majhnimi okni, strmo dvokapno streho in sobicah v podstrešju. Kar nekaj jih še stoji. Eno takih z velikim vrtom, ki stoji na Bazoviški cesti, so spremenili v zanimiv muzej s prikazom bivalne kulture rudarske družine. 

Staro mestno jedro Idrije ima štiri trge. Najstarejši je Ahacijev trg, poimenovan po sv. Ahaciju, zavetniku rudarjev. Na njem stoji ogromna palača, nekdanje žitno skladišče, gledališče, nekdanja šola, kamniti vodnjak. Žitno skladišče ima obokan prehod skozi katerega pridemo na Mestni trg, ki ga obdajajo meščanske hiše iz 19. in 20. stoletja. Najmanjši trg je Scopolijev trg poimenovan po rudarskem zdravniku in naravoslovcu Giovanniju Antoniu Scopoliju ali po naše Janezu Antonu Scopoliju. Na trgu je palača s spominsko ploščo v kateri je znameniti mož živel. Od tu se odpravimo po Kosovelovi ulici do Antonijevega rova, ki je urejen kot rudarski muzej in odprt za organizirane oglede. 

Rudarsko dediščino Idrije srečujemo na vsakem koraku. Na srečo so muzealci in zaščitniki tehnične dediščine marsikateri stroj, ki bi ga nekateri kar pretopili, rešili, restavrirali in danes so razstavljeni po mestu. Zanimivo raziskovanje Idrije sem zaključila z idrijskimi žlikrofi. Okusno rudarsko jed so različni lokalni ponudniki pripravljali na tradicionalnem Prazniku idrijskih žlikrofov, ki se je letos odvijal v parku Mejca, ob reki Idrijci. 

Razgibana meščanska hiša ali pa kar čudovita palača v rožicah na Lapajnetovi ulici v Idriji.

Idrijski kuža bi rad šel v trgovino pa mu ne pustijo 💜

Spomenik padlim v NOB in idrijskim rudarjem stoji v manjšem parku, na Mestnem trgu. Postavili so ga 29. oktobra 1953. Avtorja: arhitekt Viljem Strmecki in kipar Tone Kralj.

Klasicistična dvonadstropna, vogalna hiša na Mestnem trgu 11, stoji na robu največjega idrijskega trga. Zgrajena je bila okoli leta 1900. 

Grad Gewerkenegg so gradili od 1522. do 1533. Grad in rudnik sta bila štirideset let v lasti podjetnikov. Leta 1575. je vse skupaj kupil nadvojvoda Karel. Habsburžani so dobro služili z rudnikom vse do konca prve svetovne vojne. V gradu so bili prostori rudniškega vodstva in administracije. V ogromnem gradu so bile še pisarne, pa tudi sodišče, davčni urad, šola, rudarska policija, godba, skladišča in zapori. Imel pa je tudi obrambno funkcijo.

Baročni oltar kapelice sv. Janeza Nepomuka. Današnja podoba kapele ob Nikovi, je iz 18. stoletja. Prvotno so postavili leta 1525. v spomin na veliko poplavo

Hiša z nekdanjo delavnico in veliko teraso s kamnito balustrado stoji na Študentovski ulici in nosi letnico 1910.

Cerkev sv. Trojice so postavili leta 1500. Je najstarejša idrijska cerkev. Še vedno jo krasijo visoka gotska okna s krogovičjem. V 20. stoletju so okna okrasili z vitraji slovenskega slikarja Lojzeta Čemažarja.

Spominska plošča na pročelju cerkve sv. Trojice v Idriji

Legenda pravi, da je bil na mestu kjer stoji cerkev sv. Trojice nekoč gozd. V hiški sredi gozda je živel kmet z družino. Ker se je ukvarjal z izdelavo škafov, so mu rekli kar Škafar. Na tem prostoru je prvi našel samorodno živo srebro, ko je pri studencu namakal leseni škaf,

Razkošno domovanje pridnih čebel v Idriji. To razkošje jim je omogočil idrijski trgovec s čipkami, Pavel Lapajne. Idrijski meščanski čebelnjak so postavili leta 1925. Prvotne panjske končnice je poslikal idrijski slikar Nikolaj Pirnat. Čebelnjak je bil v lasti družine do konca druge svetovne vojne, ko so ga nacionalizirali. Za čebele so še vedno skrbeli družinski člani. Ko je umrl zadnji, je začel umirati tudi čebelnjak. Pred popolnim propadom so ga rešili leta 2013, ko so ga obnovili in rešili kar se je rešiti dalo. Panjske končnice z idrijskimi motivi je poslikal domači slikar Danilo Jereb. (vir: promocijska brošura)

Detajl čudovite secesijske palače na Študentovski ulici 1. Stavba je bila zgrajena leta 1905. V njej je bila okrajna hranilnica in posojilnica ter stanovanja za vodstveni kader. 

Detajl secesijske palače s čebelico v grbu, verjetno znak takratne okrajne hranilnice

Idrija, Pot sv. Antona

Muca iz Idrije, ki sem jo srečala, bi na lepotnem tekmovanju zmagala. Samo mora se prijavit 💜

Frančiškov jašek na Bazoviški ulici so začeli graditi leta 1792. Uporabljali so ga za prevoz rudarjev in materiala v rudnik. Izredna tehnična dediščina, ki so jo uspeli rešiti pred uničenjem.

Rudarska hiša na Bazoviški ulici je danes muzej. Hiša je bila zgrajena konec 18. stoletja. Kljub majhnim prostorom, je v njej živelo več družin. V podstrešnih sobicah pa so živeli samski fantje, ki so delali v rudniku. Ob hiši je vrt, ki so ga obdelovali nekdaj in tudi danes.

Stene v prostorih rudarske hiše so krasile barvne poslikave. Pri obnovi hiše so odstranili kar trinajst plasti beleža, da so prišli do barvnih sten in jih vsaj delček ohranili.

Tlak v kuhinji rudarske hiše

Poslikana stena s cerkvico

Grm na vrtu rudarske hiše, papeževa sveča

Aumeški trg je dobil ime po francoskem mestu Aumetz, ki je pobrateno z Idrijo. Spomenik je posvečen rudarjem, žrtvam velikega rudniškega požara, ki se je razbesnel 3. novembra 1846.

Stavba v kateri se skriva eden najstarejših rudniških rovov na svetu, se imenuje Šelštev. Zgradili so jo v 18. stoletju. V pritličju so se zbirali rudarji preden so odšli v rov. V zgornjih nadstropjih je bila ambulanta, pisarne in stanovanja za zaposlene. V stavbi se je, 11. februarja 1890, rodil Stanko Bloudek.

Spominska plošča Stanku Bloudku na pročelju stavbe Šelštev oziroma Antonijevega rova

Železna vrata vodijo v nekdanji rudnik živega srebra v Idriji že od leta 1500. Danes deluje kot muzej in spada pod UNESCO-vo zaščito.

Prvotno so bili rudniški rovi podprti z lesenimi tramovi, ki so jih morali pogosto menjati. V drugi polovici 18. stoletja so rove obokali in utrdili z bolj trpežnimi materiali. 

Ahacijev trg je najstarejši trg v Idriji. Ime je dobil po sv. Ahaciju, zavetniku rudarjev. Na trgu stoji mogočna baročna zgradba, nekdanje rudniško žitno skladišče, zgrajeno leta 1764. in gledališče, nenavadne ovalne oblike, ki naj bi ga zgradili iz materiala, ki je ostal pri gradnji žitnega skladišča.

Na pročelju nekdanjega žitnega skladišča stojijo spominske plošče ljudem, ki so s svojim delom pustili velik pečat v Idriji.

Baročni, kamniti vodnjak na Ahacijevem trgu v Idriji. 

Kosovelova ulica s strnjenim nizom meščanskih hiš ob potoku Nikova. 

Detajl secesijske meščanske hiše na Kosovelovi ulici

Skozi staro mestno jedro Idrije teče potok Nikova z lepo urejeno kamnito strugo. 

Meščanska hiša na Kosovelovi 8 je iz 18. stoletja. Znana je kot Scopolijeva hiša saj je v njej živel rudniški zdravnik in tudi izjemen naravoslovec. Giovani Antonio Scopoli je v Idriji služboval kot prvi rudniški zdravnik. V Idriji je živel, delal in raziskoval naravo od leta 1754. do 1769. Scopoli je opisal poklicne bolezni idrijskih rudarjev in posledice zastrupitve z živim srebrom. Manjši trg z vodnjakom ob hiši se imenuje po njem, Scopolijev trg.  

Vodnjak na Scopolijevem trgu v Idriji. Spodnji del je kamnit, zgornji pa iz litoželeza. Na vrhu stoji kip rudarja. Na vodnjaku je letnica 1868.

Spominska plošča o dopisovanju Scopolija z znamenitim švedskim botanikom Carlom von Linnejem. 

Meščanska hiša s stolpom in kamnoseškim okrasjem na Kosovelovi ulici

Nadstropna rudarska hiša z značilnimi majhnimi okenskimi odprtinami in bivalnim podstrešjem z lesenim zatrepom. Tekom let se je tudi videz spreminjal.

V hiši na Kosovelovi ulici 21 je bila prva čipkarska šola v Idriji. Hiša nosi častitljivo letnico 1549. Čipkarska šola pa se je vanjo preselila leta 1910. Ustanovljena je bila leta 1876. 

Povezava stanovanjske hiše z delavnico.

Gostilno pri Škafarju podpira gigantski klekelj 😎

Osnova trinadstropne meščanske hiše na Mestnem trgu 16 je iz druge polovice 19. stoletja. V hiši je živel slovenski slikar Jurij Tavčar Idrijski (10. april 1820. Idrija - 19. marec 1892. Idrija)

Sprva enonadstropna meščanska hiša na Mestnem trgu 14, je konec 19. stoletja dobila še eno nadstropje. V pritličju je danes razstavni prostor idrijske čipke. Kaj dela toliko fantov pred "čipkarno" 😊 22. avgusta so v Idriji priredili rudarsko - čipkarski tek na dolge proge, dobrih 50, 27 in 14 kilometrov. Eni so sodelovali, drugi pa navijali.

Tehnično dediščino idrijskega rudnika živega srebra lahko srečamo povsod po mestu. Ta je na poti do parka Mejca ob Idrijci. 

Staro mestno jedro Idrije. Na vzpetini pa cerkev sv. Antona Padovanskega s kalvarijo iz druge polovice 17. stoletja.

Slap v Idriji. Od kod se vzame, ne vem 😊

Reka Idrijca 

Neprecenljiva tehnična dediščina. Kamšt, nekdaj sistem za črpanje vode iz rudniških jaškov, danes muzej.

Foto zgodbe iz Idrije:

Grad Gewerkenegg, Mestni muzej Idrija

Idrija, mesto nad rudnikom

Vir: Informacijske table

Register NKD

Jane Kavčič, Idrijski svet vabi na obisk, Turistični vodnik po Idrijski občini, 2002

Kostanjevica na Krki, Jože Gorjup in Galerija Božidarja Jakca

V Kostanjevici na Krki smo obiskali cerkev sv. Nikolaja. Ogledajo si jo le najbolj vztrajni, kajti cerkev je, za obiskovalce, v glavnem zaprta. Kaj je tako zanimivega v njej 😊 Ima čudovito poslikan prezbiterij, ki je delo slovenskega slikarja, kiparja in grafika ter domačina Jožeta Gorjupa.

Jože Gorjup se je rodil 20. aprila 1907. v Kostanjevici na Krki, v pritlični hiški, na Ulici talcev 8. Po osnovni šoli se je vpisal na gimnazijo v Novem mestu, kjer je pisal poezijo, režiral dramske igre, izdeloval kulise, igral, recitiral, ilustriral gimnazijski časopis. Vsestranski dijak se je navduševal nad deli Božidarja Jakca. Leta 1925. so ga sprejeli na zagrebško umetnostno akademijo, kjer je študiral kiparstvo. Nekaj časa je bil njegov profesor znameniti Ivan Meštrovič. Na nadebudnem študentu kiparstva je Meštrovič pustil velik pečat, ki ga lahko vidimo tudi pri poslikavi cerkve sv. Nikolaja, iz leta 1931. V prezbiteriju je ustvaril barvite freske z monumentalnimi podobami, ki nam pripovedujejo zgodbe iz stare in nove zaveze.

Žal pa je Jože Gorjup živel samo 25 let. Ko je šel v Breznico na Gorenjskem, da bi si ogledal tamkajšnjo cerkev, ki naj bi jo, na priporočilo Frana Saleškega Finžgarja, poslikal, ga je ujela nevihta. Prehlad je bil tako močan, da ga njegovo krhko zdravje ni moglo premagati. Umrl je v ljubljanski bolnišnici, 30. aprila 1932. Tik pred smrtjo so mu prinesli pravkar rojeno dojenčico, hčerkico, ki jo je dobil z ženo, Francozinjo Rene Dufour. Tudi žena je bila slikarka. Poročila sta se v Provansi. Ker jo njegova družina ni sprejemala, se je s hčerko vrnila v Francijo.

V svojem kratkem življenju je Jože Gorjup ustvaril kar precej del. Nekaj si jih lahko ogledamo v Galeriji Božidarja Jakca v bivšem cistercijanskem samostanu.

Rebrasto obokan strop prezbiterija s podobami svetnikov.

Cerkev sv. Nikolaja v Kostanjevici na Krki je v notranjosti gotska cerkev iz 16. stoletja

Slikar Jože Gorjup je leta 1932. poslikal prezbiterij cerkve sv. Nikolaja

Poslikava cerkve sv. Nikolaja je zadnje delo slikarja Jožeta Gorjupa. Kmalu po končanem delu je umrl star komaj 25 let.

Monumentalne človeške figure so nastale pod vplivom Gorjupovega profesorja Ivana Meštroviča

Prizori izvirnega greha z Evo in Adamom je pogost motiv sakralnih poslikav

Kristusovi čudeži - Jože Gorjup, 1932

Monumentalni kip Križanega, v prezbiteriju cerkve sv. Miklavža, je ustvaril slikar in kipar Jože Gorjup, leta 1932.

Zadnji podpis slikarja, kiparja, ilustratorja, grafika in slovenskega ekspresionista Jožeta Gorjupa

Detajl baročne stenske freske, ki so jo rešili iz razpadajoče hiše v okolici

Baročna freska je nekoč krasila dobro stoječo hišo v okolici

Nekaj baročnih kipov se je ohranilo iz stare cerkve sv. Nikolaja

Sv. Nikolaj, baročni kip iz stare cerkve

Ena od dveh slik Jožeta Gorjupa v ladji cerkve sv. Nikolaja

Jože Gorjup - Kristus s prekrižanimi rokami, 1932

Čebelnjak z lastnim vrtom 

Mogočni cistercijanski samostan je bil zgrajen v leti 1234. Deloval je vse do ukinitve, leta 1786. V tem času so ga večkrat dozidali in dodali kakšen trakt. Najstarejši del je samostanska cerkev in zgradba ob njej. Leta 1974. samostan spremenijo v Galerijo Božidarja Jakca.

Nekdaj mlin, danes muzejska trgovina

Monumentalni baročni vhod na dvorišče samostana oziroma galerije

Lesena skulptura slikarjev, bratov Kralj. Ustvaril jo je France Kralj, leta 1945.

Slikar France Kralj je naslikal udeležence Novomeške pomladi, ki se je odvijala septembra 1920. v Novem mestu. Pokrovitelj slikarske razstave je bil Rihard Jakopič. Na sliki sta brata Kralj, Božidar Jakac, Veno Pilon, Marjan Mušič, Ivan Čargo in ostali nadebudni mladi slikarji, ki so se razvili v vrhunske slovenske slikarje

France Kralj - Družinski naslednik. Slika je nastala leta 1930. Poleg naslednika je France Kralj upodobil tudi sebe in ženo.

Nekdanji frančiškanski samostan je imel zelo veliko vinsko klet. En del te je oživila tudi Galerija Božidarja Jakca. Tako so nekateri pokusili dolenjski cviček ...

Nihče pa se ni odrekel "dolenjski pici", ki ji pravijo lop na cop. Seveda je bil odličen.



Enodnevni izlet na Dolenjsko:

Zdenska vas in slikar Štefan Šubic

Brata Kralj, Zagorica in Videm

Žužemberk, središče Suhe krajine

Novo mesto, prestolnica Dolenjske

Vir: voden ogled

Neizživeto hrepenenje, Jože Gorjup 1907 - 1932.

galerija-bj.si / Jože Gorjup, katalog