Idrija: rudarstvo, čipke, idrijski žlikrofi ...

Prva asociacija na Idrijo je zame rudnik živega srebra, rudarsko mesto. Takoj zatem čipke in v novejšem času tudi idrijski žlikrofi. Z njimi sem tudi zaključila potep po starem mestnem jedru Idrije. Kot je rekla prodajalka na prazniku idrijskih žlikrofov, samo eni so idrijski žlikrofi, vsi ostali so samo žlikrofi. Kakorkoli že, idrijski žlikrofi, zaščiteni z evropskim znakom 'Zajamčena tradicionalna posebnost', so res odlični 👍

Od leta 1500. je Idrija rasla in se širila zaradi rudnika živega srebra. Sprva v zasebni lasti, kasneje v lasti Habsburžanov, ki so z njim zelo dobro služili in verjetno zgradili kar nekaj dunajskih palač, ki jih danes občudujemo. Idrija je dobila grad. Ta ni bil za potrebe plemiške družine, temveč za potrebe rudnika. Za rudarje so se gradile rudarske hiše, značilne večnadstropne hiše z majhnimi okni, strmo dvokapno streho in sobicah v podstrešju. Kar nekaj jih še stoji. Eno takih z velikim vrtom, ki stoji na Bazoviški cesti, so spremenili v zanimiv muzej s prikazom bivalne kulture rudarske družine. 

Staro mestno jedro Idrije ima štiri trge. Najstarejši je Ahacijev trg, poimenovan po sv. Ahaciju, zavetniku rudarjev. Na njem stoji ogromna palača, nekdanje žitno skladišče, gledališče, nekdanja šola, kamniti vodnjak. Žitno skladišče ima obokan prehod skozi katerega pridemo na Mestni trg, ki ga obdajajo meščanske hiše iz 19. in 20. stoletja. Najmanjši trg je Scopolijev trg poimenovan po rudarskem zdravniku in naravoslovcu Giovanniju Antoniu Scopoliju ali po naše Janezu Antonu Scopoliju. Na trgu je palača s spominsko ploščo v kateri je znameniti mož živel. Od tu se odpravimo po Kosovelovi ulici do Antonijevega rova, ki je urejen kot rudarski muzej in odprt za organizirane oglede. 

Rudarsko dediščino Idrije srečujemo na vsakem koraku. Na srečo so muzealci in zaščitniki tehnične dediščine marsikateri stroj, ki bi ga nekateri kar pretopili, rešili, restavrirali in danes so razstavljeni po mestu. Zanimivo raziskovanje Idrije sem zaključila z idrijskimi žlikrofi. Okusno rudarsko jed so različni lokalni ponudniki pripravljali na tradicionalnem Prazniku idrijskih žlikrofov, ki se je letos odvijal v parku Mejca, ob reki Idrijci. 

Razgibana meščanska hiša ali pa kar čudovita palača v rožicah na Lapajnetovi ulici v Idriji.

Idrijski kuža bi rad šel v trgovino pa mu ne pustijo 💜

Spomenik padlim v NOB in idrijskim rudarjem stoji v manjšem parku, na Mestnem trgu. Postavili so ga 29. oktobra 1953. Avtorja: arhitekt Viljem Strmecki in kipar Tone Kralj.

Klasicistična dvonadstropna, vogalna hiša na Mestnem trgu 11, stoji na robu največjega idrijskega trga. Zgrajena je bila okoli leta 1900. 

Grad Gewerkenegg so gradili od 1522. do 1533. Grad in rudnik sta bila štirideset let v lasti podjetnikov. Leta 1575. je vse skupaj kupil nadvojvoda Karel. Habsburžani so dobro služili z rudnikom vse do konca prve svetovne vojne. V gradu so bili prostori rudniškega vodstva in administracije. V ogromnem gradu so bile še pisarne, pa tudi sodišče, davčni urad, šola, rudarska policija, godba, skladišča in zapori. Imel pa je tudi obrambno funkcijo.

Baročni oltar kapelice sv. Janeza Nepomuka. Današnja podoba kapele ob Nikovi, je iz 18. stoletja. Prvotno so postavili leta 1525. v spomin na veliko poplavo

Hiša z nekdanjo delavnico in veliko teraso s kamnito balustrado stoji na Študentovski ulici in nosi letnico 1910.

Cerkev sv. Trojice so postavili leta 1500. Je najstarejša idrijska cerkev. Še vedno jo krasijo visoka gotska okna s krogovičjem. V 20. stoletju so okna okrasili z vitraji slovenskega slikarja Lojzeta Čemažarja.

Spominska plošča na pročelju cerkve sv. Trojice v Idriji

Legenda pravi, da je bil na mestu kjer stoji cerkev sv. Trojice nekoč gozd. V hiški sredi gozda je živel kmet z družino. Ker se je ukvarjal z izdelavo škafov, so mu rekli kar Škafar. Na tem prostoru je prvi našel samorodno živo srebro, ko je pri studencu namakal leseni škaf,

Razkošno domovanje pridnih čebel v Idriji. To razkošje jim je omogočil idrijski trgovec s čipkami, Pavel Lapajne. Idrijski meščanski čebelnjak so postavili leta 1925. Prvotne panjske končnice je poslikal idrijski slikar Nikolaj Pirnat. Čebelnjak je bil v lasti družine do konca druge svetovne vojne, ko so ga nacionalizirali. Za čebele so še vedno skrbeli družinski člani. Ko je umrl zadnji, je začel umirati tudi čebelnjak. Pred popolnim propadom so ga rešili leta 2013, ko so ga obnovili in rešili kar se je rešiti dalo. Panjske končnice z idrijskimi motivi je poslikal domači slikar Danilo Jereb. (vir: promocijska brošura)

Detajl čudovite secesijske palače na Študentovski ulici 1. Stavba je bila zgrajena leta 1905. V njej je bila okrajna hranilnica in posojilnica ter stanovanja za vodstveni kader. 

Detajl secesijske palače s čebelico v grbu, verjetno znak takratne okrajne hranilnice

Idrija, Pot sv. Antona

Muca iz Idrije, ki sem jo srečala, bi na lepotnem tekmovanju zmagala. Samo mora se prijavit 💜

Frančiškov jašek na Bazoviški ulici so začeli graditi leta 1792. Uporabljali so ga za prevoz rudarjev in materiala v rudnik. Izredna tehnična dediščina, ki so jo uspeli rešiti pred uničenjem.

Rudarska hiša na Bazoviški ulici je danes muzej. Hiša je bila zgrajena konec 18. stoletja. Kljub majhnim prostorom, je v njej živelo več družin. V podstrešnih sobicah pa so živeli samski fantje, ki so delali v rudniku. Ob hiši je vrt, ki so ga obdelovali nekdaj in tudi danes.

Stene v prostorih rudarske hiše so krasile barvne poslikave. Pri obnovi hiše so odstranili kar trinajst plasti beleža, da so prišli do barvnih sten in jih vsaj delček ohranili.

Tlak v kuhinji rudarske hiše

Poslikana stena s cerkvico

Grm na vrtu rudarske hiše, papeževa sveča

Aumeški trg je dobil ime po francoskem mestu Aumetz, ki je pobrateno z Idrijo. Spomenik je posvečen rudarjem, žrtvam velikega rudniškega požara, ki se je razbesnel 3. novembra 1846.

Stavba v kateri se skriva eden najstarejših rudniških rovov na svetu, se imenuje Šelštev. Zgradili so jo v 18. stoletju. V pritličju so se zbirali rudarji preden so odšli v rov. V zgornjih nadstropjih je bila ambulanta, pisarne in stanovanja za zaposlene. V stavbi se je, 11. februarja 1890, rodil Stanko Bloudek.

Spominska plošča Stanku Bloudku na pročelju stavbe Šelštev oziroma Antonijevega rova

Železna vrata vodijo v nekdanji rudnik živega srebra v Idriji že od leta 1500. Danes deluje kot muzej in spada pod UNESCO-vo zaščito.

Prvotno so bili rudniški rovi podprti z lesenimi tramovi, ki so jih morali pogosto menjati. V drugi polovici 18. stoletja so rove obokali in utrdili z bolj trpežnimi materiali. 

Ahacijev trg je najstarejši trg v Idriji. Ime je dobil po sv. Ahaciju, zavetniku rudarjev. Na trgu stoji mogočna baročna zgradba, nekdanje rudniško žitno skladišče, zgrajeno leta 1764. in gledališče, nenavadne ovalne oblike, ki naj bi ga zgradili iz materiala, ki je ostal pri gradnji žitnega skladišča.

Na pročelju nekdanjega žitnega skladišča stojijo spominske plošče ljudem, ki so s svojim delom pustili velik pečat v Idriji.

Baročni, kamniti vodnjak na Ahacijevem trgu v Idriji. 

Kosovelova ulica s strnjenim nizom meščanskih hiš ob potoku Nikova. 

Detajl secesijske meščanske hiše na Kosovelovi ulici

Skozi staro mestno jedro Idrije teče potok Nikova z lepo urejeno kamnito strugo. 

Meščanska hiša na Kosovelovi 8 je iz 18. stoletja. Znana je kot Scopolijeva hiša saj je v njej živel rudniški zdravnik in tudi izjemen naravoslovec. Giovani Antonio Scopoli je v Idriji služboval kot prvi rudniški zdravnik. V Idriji je živel, delal in raziskoval naravo od leta 1754. do 1769. Scopoli je opisal poklicne bolezni idrijskih rudarjev in posledice zastrupitve z živim srebrom. Manjši trg z vodnjakom ob hiši se imenuje po njem, Scopolijev trg.  

Vodnjak na Scopolijevem trgu v Idriji. Spodnji del je kamnit, zgornji pa iz litoželeza. Na vrhu stoji kip rudarja. Na vodnjaku je letnica 1868.

Spominska plošča o dopisovanju Scopolija z znamenitim švedskim botanikom Carlom von Linnejem. 

Meščanska hiša s stolpom in kamnoseškim okrasjem na Kosovelovi ulici

Nadstropna rudarska hiša z značilnimi majhnimi okenskimi odprtinami in bivalnim podstrešjem z lesenim zatrepom. Tekom let se je tudi videz spreminjal.

V hiši na Kosovelovi ulici 21 je bila prva čipkarska šola v Idriji. Hiša nosi častitljivo letnico 1549. Čipkarska šola pa se je vanjo preselila leta 1910. Ustanovljena je bila leta 1876. 

Povezava stanovanjske hiše z delavnico.

Gostilno pri Škafarju podpira gigantski klekelj 😎

Osnova trinadstropne meščanske hiše na Mestnem trgu 16 je iz druge polovice 19. stoletja. V hiši je živel slovenski slikar Jurij Tavčar Idrijski (10. april 1820. Idrija - 19. marec 1892. Idrija)

Sprva enonadstropna meščanska hiša na Mestnem trgu 14, je konec 19. stoletja dobila še eno nadstropje. V pritličju je danes razstavni prostor idrijske čipke. Kaj dela toliko fantov pred "čipkarno" 😊 22. avgusta so v Idriji priredili rudarsko - čipkarski tek na dolge proge, dobrih 50, 27 in 14 kilometrov. Eni so sodelovali, drugi pa navijali.

Tehnično dediščino idrijskega rudnika živega srebra lahko srečamo povsod po mestu. Ta je na poti do parka Mejca ob Idrijci. 

Staro mestno jedro Idrije. Na vzpetini pa cerkev sv. Antona Padovanskega s kalvarijo iz druge polovice 17. stoletja.

Slap v Idriji. Od kod se vzame, ne vem 😊

Reka Idrijca 

Neprecenljiva tehnična dediščina. Kamšt, nekdaj sistem za črpanje vode iz rudniških jaškov, danes muzej.

Foto zgodbe iz Idrije:

Grad Gewerkenegg, Mestni muzej Idrija

Idrija, mesto nad rudnikom

Vir: Informacijske table

Register NKD

Jane Kavčič, Idrijski svet vabi na obisk, Turistični vodnik po Idrijski občini, 2002

Zdenska vas in Štefan Šubic

Naša prva postaja na enodnevnem izletu po Dolenjski, je bila Zdenska vas. Je edina s tem imenom v Sloveniji. Leži v slikoviti Dobrepoljski dolini in spada pod občino Videm-Dobrepolje. Naš umetniško zgodovinski cilj je bila, nekoč romarska cerkev sv. Antona Padovanskega, ki stoji na vzpetini nad vasjo in se imenuje Zdenska Reber. Ob cerkvi je Lipov gaj, ki ga tvori 76 dreves. Vse do konca druge svetovne vojne so ob cerkvi, štirikrat na leto, priredili živinski sejem.

Današnja cerkev sv. Antona Padovanskega je bila zgrajena v drugi polovici 17. stoletja. Ko smo prenehali z občudovanjem nemškega ovčarja, ki ni cerkvena last, temveč sosedova, smo se odpravili še na občudovanje naše sakralne dediščine. Ni nam bilo žal. Baročno dvoransko cerkev je poslikal rezbar in freskant Štefan Šubic (1820-1884) iz Poljanske doline. Prezbiterij in ladjo krasijo freske z zgodbami iz življenja cerkvenega zavetnika sv. Antona Padovanskega. Kot v barviti slikanici so nanizane legende o njem in čudeži, ki jih je storil. Freske so iz leta 1860. Leta 1962, ko je bila cerkev delno obnovljena, je slikar in restavrator Izidor Mole (1927-1998. Brezovica) restavriral vse Šubiceve freske v cerkvi.

Med drugo svetovno vojno je bila cerkev delno poškodovana. Uničen je bil glavni baročni oltar, čudežno pa je preživel kip sv. Antona, ki tudi dane stoji v prezbiteriju. Namesto oltarja je slikar Lojze Čemažar (1950. Ljubljana Kleče) poslikal oltarno steno z veliko fresko razdeljeno na več pravokotnikov v katerih so svetniki in zavetniki ter krščanske družine, na vrhu pa je podoba Jezusa. Freska glavnega oltarja je nastala leta 1993.

Vojno sta preživela tudi oba čudovita baročna stranska oltarja z oltarnima slikama in manjšima slikama v atiki. Vse slike so delo slikarja Antona Postla iz leta 1770.
Sicer pa, slike povedo več kot tisoč besed.

Nemški ovčar, srečanje v Zdenski vasi 💜

Štefan Šubic, freska na stropu prezbiterija prikazuje poveličanje oziroma apoteozo sv. Antona Padovanskega

Lojze Čemažar (1950. Ljubljana Kleče) je leta 1993. poslikal oltarno steno v prezbiteriju. Freska prikazuje tradicionalno krščansko motiviko z Jezusom, zavetniki, svetniki in navadnimi kristjani. Stari glavni oltar je bil uničen, ko je bila cerkev med drugo svetovno vojno bombardirana. Ostal je le kip sv. Antona Padovanskega.

Kip sv. Antona Padovanskega je čudežno preživel uničenje glavnega oltarja med drugo svetovno vojno in danes krasi oltarno steno, s fresko slovenskega slikarja Lojzeta Čemažarja.

Detajl Čemažarjeve oltarne freske s svetnicami

Detajl Čemažarjeve freske prikazuje krščansko družino

Leta 1962. je bila cerkev sv. Antona Padovanskega delno obnovljena. Freske Štefana Šubica je obnovil slovenski slikar in restavrator Izidor Mole (1927. Log pri Brezovici - 1998. Brezovica)

Med leti 1980-2000. so dokončali obnovo cerkve sv Antona Padovanskega 

Cerkev sv. Antona Padovanskega v Zdenski vasi, na Dolenjskem ima poleg glavnega oltarja tudi dva stranska oltarja. Ta dva sta baročna in so ju rešili iz goreče cerkve. Oltarni sliki sta delo baročnega slikarja Antona Postla. Nastali sta okoli leta 1770.

Slavoločni obok

Štefan Šubic, Smledniška legenda, ki pravi: Sin umrlega smledniškega graščaka je zahteval od kmeta, da plača dajatev, ki jo je ta že plačal njegovemu očetu. Ker kmet nikakor ni hotel plačati nekaj kar je že plačal, je zadeva prišla na sodišče. Kmet je za pomoč prosil sv. Antona. Takrat pa v sodno dvorano vstopi hudič z umrlim graščakom, ki je moral potrditi, da je kmet dajatev že plačal. In tako je sv. Anton zadevo rešil tako kot je prav. Motiv je velikokrat uporabljen tudi na panjskih končnicah.

Štefan Šubic, legende in čudeži sv. Antona Padovanskega. Na eni od fresk sv. Anton čudežno ozdravi na smrt bolnega.

Štefan Šubic in freska Pridiga ribam. Legenda pravi, da je Anton Padovanski nekoč pridigal množici ljudi a ga ni nihče poslušal. Nenadoma pa so iz morja pomolile svoje glave ribe in ga poslušale. Zaradi tega dogodka so se spreobrnili vsi prebivalci italijanskega mesta Rimini.

Atika stranskega baročnega oltarja s podobo sv. Notburge. Največkrat je upodobljena s srpom v roki in kruhom v predpasniku, ki ga je delila revežem. Avtor slike je baročni slikar Anton Postl.

Stranski baročni oltar posvečen sv. Matiji. Njegova podoba na oltarni sliki je delo Antona Postla iz leta 1770. 

Drugi stranski oltar je posvečen sv. Frančišku Ksaveriju. V atiki je podoba sv. Izidorja. Obe sliki sta delo Antona Postla.

Baldahin prižnice s svetnikom

Lesena prižnica

Kor z orglami

Baročni vodnjak

Nekoč romarska cerkev sv. Antona Padovanskega, baročna dvoranska cerkev iz druge polovice 17. stoletja

Enodnevni izlet na Dolenjsko:

Brata Kralj, Zagorica in Videm v Dobrepoljski dolini

Žužemberk, središče Suhe krajine

Novo mesto, prestolnica Dolenjske 

Kostanjevica na Krki, Jože Gorjup in Galerija Božidarja Jakca

Vir: voden ogled
Register NKD
svetniki.org
Brošura: Občina Dobrepolje, Sakralna dediščina, besedilo Igor Ahačevčič, 2009
Pripovedi, miti in legende ... iz krajev Osrednjeslovenske regije, Dušica Kunaver, Turizem Ljubljana, 2013