Grosuplje, mesto kipov in druge zgodbe

Grosuplje je razmeroma mlado mesto. Naselje, blizu Ljubljane, je dobilo status mesta leta 2005. Danes je upravno središče istoimenske občine. Ob pridobitvi mestnega statusa, so začeli modrovati kakšen pečat naj dajo mestu. Odločili so se, da bo Grosuplje, mesto kipov. Priredili so kiparski simpozij, povabili kiparje in tekom let se je nabrala kar lepa zbirka kamnitih kipov v različnih velikostih, ki danes krasijo mesto.

Nekaj kulturne dediščine pa kraj vendarle ima. To smo spoznali na sprehodu po mestu, z domačinko in poznavalko številnih zgodb o svojem mestu in njihovih ljudeh, gospo Marijo Samec. Dve družini sta dodobra zaznamovali Grosuplje. Ena je družina Rus. Njihova hiša še vedno stoji na Adamičevi ulici 10. Danes je za nadstropje višja, na začetku 20. stoletja pa je bila v pritličju imenitna gostilna, ki je sprejemala le imenitne in petične goste. 

Pri Rusovih je delal Franc Košak. V Grosuplje se je preselil iz Gorenjske. Pri svojem delu je bil uspešen in, ko je stari Rus umrl, je do sinove polnoletnosti še naprej uspešno gospodaril in skrbel za družino, saj se je poročil z Rusovo vdovo. Istočasno je na drugi strani, danes Adamičeva 15, gradil svojo hišo in gospodarska poslopja. V hiši je bila gostilna. Dal je zemljišče za gradnjo železniške postaje in železnice. Leta 1910. je zgradil cesto in povezal svojo gostilno z železniško postajo. Tudi čudoviti lipov drevored je njegovo delo. V lasti je imel zbiralnico mleka, restavracijo na železniški postaji, večji del posestva Brinje pa verjetno še kaj. Bil je poslanec v kranjskem deželnem zboru in župan Grosuplja, od leta 1869. pa vse do svoje smrti, leta 1914. 

Ko je Rusov sin postal polnoleten, so razdelili Rusovo in Košakovo premoženje in denar. Prišlo je do zamere in nezadovoljstva, tako da sta gospodarja ostala sprta vse do Košakove smrti. Otroci se niso kaj dosti zmenili za kreg med družinama. Rusov fant in dekle, ki je bila bližnja sorodnica Košaka sta se zaljubila in poročila. Tako je tudi Grosuplje dobilo Romea in Julijo. Na srečo sta živela bolj srečno kot Shakespearov parček. Košak je dal zanju postaviti čudovito vilo ob lipovem drevoredu. Nihče iz njegove družine ne bo živel pod Rusovo streho, a ne 😊

Grosuplje. V pritličju Košakove hiše, danes upravni prostori knjižnice, je čudovita kmečka soba, ki so jo uredili leta 1923. v prostorih nekdanje gostilne. V njej je kmečka peč, rustikalno pohištvo, leseni opaž na stenah in stropu. Pravi biser Grosuplja. Danes v njej prirejajo poroke.

Grosuplje, Košakova hiša in knjižnica. Nadstropna hiša ima na portalu letnico 1888. Ob njej so bila številna gospodarska poslopja, v njej pa gostilna. Danes so v njej upravni prostori knjižnice, galerija, poročna soba. Za hišo so zgradili modernistično poslopje v katerem je knjižnica.

Grosuplje, Adamičeva 15. Kovinska ograja iz litega železa, na notranjem stopnišču Košakove hiše, je bila izdelana v železarni Dvor pri Žužemberku. 

Leta 1973. je dobila knjižnica Grosuplje svoje prostore v Košakovi meščanski hiši, na Adamičevi 15.

Grosuplje, Kolodvorska ulica. Čudovita vila, obnovljena v svojem starem stilu. Meni najlepša. Pravijo ji Koščakova vila. Zgradil jo je podjetnik in gostilničar Košak, po domače Koščak, za bližnjo sorodnico. Ker se je poročila s fantom iz rivalske družine Rus in ni želel, da biva v hiši Rusovih. Družini sta si bili v večnem sporu. Lahko rečemo, da so tudi v Grosuplju imeli Romea in Julijo 😉

Grosuplje. Lipov drevored je leta 1910. dal posaditi Franc Košak. Uredil je tudi cesto, ki je povezovala železniško postajo z njegovo hišo in gostilno. Ta povezava je še danes, samo da je v hiši z modernističnim prizidkom, danes knjižnica.

Grosuplje. V hiši, na Kolodvorski ulici je bila prva pekarna in lahko bi rekli tudi zametek današnjega podjetja, Pekarna Grosuplje.

Rusova hiša v Grosuplju, na Adamičevi ulici 10. Prvotno je bila za eno nadstropje nižja. V njej je delovala gostilna v kateri je lastnik Janez Rus sprejemal le bogate goste. Rusovi so bili premožni. Imeli so veliko kmetijo, mlin in žago. 

Kamniti portal Rusove hiše.

Grosuplje, Adamičeva ulica. Rusova vila

Grosuplje. Rimski nagrobnik iz časa med 50. in 100. letom po našem štetju. 

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Velika mozaična freska je delo slikarja in patra Marka Rupnika iz leta 2002.

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Malce nenavaden, modernistični križev pot. Vse postaje so v enem kosu izdelane iz orehovega lesa. Ustvaril ga je domači kipar, Jože Trontelj.

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Tudi v modernistično cerkev paše nekaj baročnega. Marija z Jezuščkom.

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Leseno razpelo s Križanim pred cerkvijo stoji od leta 1988. Izdelal ga je slovenski kipar Stane Jarm (31. oktober 1931. Osilnica - 1. oktober 2011. Ljubljana)

Grosuplje, cerkev sv. Mihaela. Pod staro lipo, med staro in novo cerkvijo so uredili spomenike pomembne grosupeljske družine Košak oziroma Koščak. V njihovi hiši je danes knjižnica.

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Poslikava stropa obrobljena s štukaturo je iz 20. stoletja. Upodobljena je Sveta Trojica. 

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Baročni kipi, ki so nekoč krasili stranski oltar posvečen Materi božji. 

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Slika v prezbiteriju, je bila pred drugo obnovo oltarna slika velikega oltarja. Sv. Mihael se bori s hudičem

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. S štukaturo obrobljena poslikava je iz 20. stoletja. Predstavlja sv. Mihaela, ki se bori s hudičem. Na desni strani kleči sv. Rok s svojim zvestim kužkom, na levi je evangelist sv. Marko z levom.

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Leta 1960. so po načrtih arhitekta Janeza Valentinčiča cerkev drugič prenovili. Za to priložnost je slikar Stane Kregar prispeval vitraje za okna.

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Prezbiterij z glavnim oltarjem sv. Mihaela

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Sv. Ana z malo Marijo. 

Grosuplje, stara in nova cerkev sv. Mihaela in ploščad kjer je bilo nekdaj pokopališče. Novo cerkev so zgradili sredi leta 1972. po načrtih arhitekta Janeza Fursta. Stara cerkev sv. Mihaela se prvič omenja leta 1662. Sprva gotsko cerkev, so leta 1896. prezidali in barokizirali. 

Grosuplje. Tu je bila nekoč kamnita hiša z lesenim napuščem. V njej je bila kovačija. Hišo so podrli in zgrajena je nova, drugačna. Ime je ostalo, v hiši pa se dogaja čisto nekaj drugega 🍕

Grosuplje, tržnica 

Grosuplje. Halštatski vodnjak na tržnici so postavili leta 2002. Krasijo ga štiri konjske glave, ki so krasile tudi halštatsko svastiko, ki so jo našli na Magdalenski gori. 

Grosuplje, pri tržnici. Toplar 💚

Grosuplje. Lesena brv speljana čez potok Grosupeljščica. Ob potoku je lepo urejena pešpot.

Grosuplje. Graščina oziroma dvorec Brinje in mlin, ki je stal ob potoku Grosupeljščica. V nadstropju je bilo stanovanje. Strugo potoka so prestavili in danes je ob mlinu travnik.

Grosuplje. Simpatičen vhod v mlin. Mlinar in mlinarica se nista smela preveč zrediti. Vhod je precej ozek. 😎

Grosuplje. Stari pripomočki za delo v mlinu.

Grosuplje. Graščino na Brinju so zgradili v prvi polovici 18. stoletja. Do danes je bila večkrat predelana in prezidana.

Grosuplje. Simpatičen paviljon ob lipovem drevoredu služi kot salon za hišne ljubljenčke.

Grosuplje, mesto kipov. Ob vhodu ali pa izhodu, odvisno kako se lotiš sprehoda, stoji kamnit kip Rojstvo iz leta 2004, ko je mesto Grosuplje, ob gradu Boštanj, pripravilo prvi kiparski simpozij.  Avtor je slovenski kipar Jiri Kočica.

Grosuplje. Krožišče s črnim konjem 

Grosuplje, mesto kipov. Kiparka Lučka Koščak je ustvarila tri monumentalne doprsne kipe iz cementa (eden je na desni in je izpadel iz kadra). Stojijo pri vstopu v mesto in nas lepo pozdravljajo 😊

Pohod od Grosuplja do Županove jame in Tabora nad Cerovim

Vir: voden ogled mesta

kamra.si

župnija Grosuplje

Register NKD

Dvorec Novo Celje

Mogočni baročni dvorec Novo Celje stoji ob cesti, ki pelje od Žalca in novodobne pivske fontane, do Petrovč in naprej do Celja. Leta 1756. ga je začel graditi grof Anton Gaisruck, njegov brat grof Janez Karl pa ga je leta 1764. dokončal. Dvorec se vsaj na zunaj, v dolgih desetletij obstoja, ni prav veliko spreminjal. Takega kot ga vidimo danes, je bil tudi ob svojem nastanku. Žal pa je z notranjostjo popolnoma druga zgodba.

Razkošno notranjost si lahko samo približno predstavljamo. Vsaj kar se tiče notranje opreme. Zadnji lastnik je leta 1919. dvorec prodal Dravski banovini, še prej pa je prodal večino opreme. V dvorcu so uredili umobolnico, ki je delovala vse do leta 1980. Vmes med drugo svetovno vojno so nacisti prebelili vse stene in prekrili poslikave, tudi v kapeli Marije Snežne in dvorec spremenili v nemško vojaško bolnišnico.

Danes je dvorec Novo Celje v lasti občine Žalec in zelo počasi pridobiva staro podobo. Prenovili so osrednji del pritličja, kupolasto obokano avlo koder so vozile kočije na dvorišče dvorca in kapelo, kjer so pod beležem odkrili in restavrirali stropne freske Antona Jožefa Lerchingerja. Kipi Vida Koenigerja, ki so krasili kapelo so na ogled v Narodni galeriji, tisti leseni, ki so krasili vrh dvoramnega stopnišča pa nas danes pozdravijo na ograji stopnišča v Narodnem muzeju. Edina kipa, ki sta ostala v dvorcu, sta kamnita giganta pred glavnim portalom.

Stene soban v nadstropju kjer so bivale plemiške družine, so bile prevlečene s poslikanimi tapetami, ki jih prav tako hranijo v Narodnem muzeju, vendar niso postavljene na ogled. Tako se lahko samo z veliko domišljije povzpnemo po mogočnem dvoramnem stopnišču, po katerem je okoli leta 1835. hodila tudi prva slovenska pesnica Fany Hausmann, ki je v dvorcu živela. V nadstropju kjer je velika slavnostna dvorana, žal oropana vseh fresk in slik, so tudi sobane v katerih so ostale samo še močno načete štukature in lepi razgledi na okoliška hmeljišča, ki so jih zasejali okoli leta 1860. ko je bil lastnik dvorca knez Salm Reifferscheidt in tako postavili temelje prepoznavnosti Savinjske doline vse do današnjih dni.

Izlet na Štajersko smo opravili 20. novembra 2018, ko je Slovenijo prekrila snežna odeja in so vremenoslovci napovedovali snežne zamete. Nekih velikih zametov na naši poti ni bilo, mi smo pogumno in radovedno opravili začrtano pot in se odlične volje in polni lepih umetnostno zgodovinskih vtisov vrnili v Ljubljano 😊

Obnovljena freska Marijinega vnebovzetja iz leta 1758. Obe freski v kapeli pripisujejo baročnemu slikarju Jožefu Antonu Lerchingerju (1720. Rogatec - 1787.)

Freska Marijino brezmadežno spočetje, ob njej klečita Eva in Adam. Kapelo so med drugo vojno prebelili Nemci in freski sta kar nekaj let "počivali" pod beležem.

Tabla z baročnim okvirjem v kapeli Marije Snežne govori, da je kapelo in dvorec zgradil grof Anton Gaisruck. Kapela je bila posvečena 8. junija 1758. Namenjena je bila vsem in ne samo prebivalcem dvorca.

Kipi z glavnega oltarja kapele so shranjeni v Narodni galeriji v Ljubljani

Kip Brezmadežne, delo kiparja Vida Koenigerja, je nekoč krasil oltar kapele v dvorcu Novo Celje. Danes je na ogled v slavnostni dvorani Narodne galerije.

Leta 1941. je bila v dvorcu nemška vojaška bolnišnica. V tem času so prebelili freske v kapeli Marije Snežne in po celotnem dvorcu

Vhodna veža s stebri in oboki je delno obnovljena in spominja na nekdanji blišč dvorca

Mogočno dvoramno stopnišče po katerem je okoli leta 1835. stopala tudi prva slovenska pesnica Fany Hausmann. V tem letu je dvorec kupil njen oče Jožef Ludvik Hausmann.

Dvoramno stopnišče so na vrhu krasili leseni, beli kipi, ki jih lahko danes občudujemo na stopniščni ograji Narodnega muzeja v Ljubljani

Lesene, belo lakirane dekliške figure, so iz dvorca Novo Celje prestavili v Narodni muzej, pred drugo svetovno vojno. Avtorstvo prav tako pripisujejo Vidu Koenigerju.

Prvotni kamniti podest

Razkošno dvoramno stopnišče so nekoč krasile poslikave in štukature, ki so se ponekod še ohranile

Vrh stopnišča zaključuje novodobna umetnina v obliki idrijske čipke

Banjasto obokan hodnik v glavnem nadstropju. Tu je vhod v slavnostno dvorano in tu je imela svoje prostore družina.

Pogled skozi okno dvorca Novo Celje na hmeljišče in bližnjo cerkev na griču

Delno ohranjena štukatura v sobi kjer so bivali družinski člani

Slavnostna dvorana v prvem nadstropju dvorca oziroma tisto kar je od nje ostalo

Stransko spiralno stopnišče

Spiralno kamnito stopnišče

Štukatura na križno obokanem hodniku

Dvorec Novo Celje, osrednji del pročelja

Trikotni zaključek pročelja dvorca krasi grb grofov Gaisruck, ki so leta 1756. začeli graditi mogočni dvorec in ga dokončali leta 1764.

Glavni portal dvorca kjer so vozile kočije, skozi vhodno avlo na prostrano dvorišče

Kovana pozlačena mreža je nekoč krasila luneto glavnega portala. Danes jo hrani Narodni muzej, v pritličju ob vstopu v atrij muzeja

Kamniti kip Samsona pripisujejo kiparju Vidu Koenigerju

Kamniti kip Herkula, kipar Vid Koeniger

Drevored pred dvorcem Novo Celje

Prvotno gospodarska poslopja dvorca Novo Celje

Dvoriščna stran dvorca Novo Celje

Leseni portal dvorca na dvoriščni strani

Dvorec Novo Celje je v svojem dolgem življenju zamenjal kar nekaj lastnikov. Zadnji med njimi je razprodal skoraj vso notranjo opremo in dvorec prodal Dravski banovini, ki je v njem uredila umobolnico. Med drugo vojno je bila v dvorcu nemška vojaška bolnišnica, danes pa je v lasti občine Žalec. 



Enodnevni izlet na Štajersko:

Petrovški križi in bazilika Marijinega obiskanja

Kapela Celjskih grofov in cerkev sv. Danijela v Celju

Celjski grad

Vir: 

voden ogled

Ivan Stopar, Dvorec Novo Celje, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 193, Ministrstvo RS za kulturo, Uprava za kulturno dediščino, Ljubljana, 1998