Grosuplje, mesto kipov in druge zgodbe

Grosuplje je razmeroma mlado mesto. Naselje, blizu Ljubljane, je dobilo status mesta leta 2005. Danes je upravno središče istoimenske občine. Ob pridobitvi mestnega statusa, so začeli modrovati kakšen pečat naj dajo mestu. Odločili so se, da bo Grosuplje, mesto kipov. Priredili so kiparski simpozij, povabili kiparje in tekom let se je nabrala kar lepa zbirka kamnitih kipov v različnih velikostih, ki danes krasijo mesto.

Nekaj kulturne dediščine pa kraj vendarle ima. To smo spoznali na sprehodu po mestu, z domačinko in poznavalko številnih zgodb o svojem mestu in njihovih ljudeh, gospo Marijo Samec. Dve družini sta dodobra zaznamovali Grosuplje. Ena je družina Rus. Njihova hiša še vedno stoji na Adamičevi ulici 10. Danes je za nadstropje višja, na začetku 20. stoletja pa je bila v pritličju imenitna gostilna, ki je sprejemala le imenitne in petične goste. 

Pri Rusovih je delal Franc Košak. V Grosuplje se je preselil iz Gorenjske. Pri svojem delu je bil uspešen in, ko je stari Rus umrl, je do sinove polnoletnosti še naprej uspešno gospodaril in skrbel za družino, saj se je poročil z Rusovo vdovo. Istočasno je na drugi strani, danes Adamičeva 15, gradil svojo hišo in gospodarska poslopja. V hiši je bila gostilna. Dal je zemljišče za gradnjo železniške postaje in železnice. Leta 1910. je zgradil cesto in povezal svojo gostilno z železniško postajo. Tudi čudoviti lipov drevored je njegovo delo. V lasti je imel zbiralnico mleka, restavracijo na železniški postaji, večji del posestva Brinje pa verjetno še kaj. Bil je poslanec v kranjskem deželnem zboru in župan Grosuplja, od leta 1869. pa vse do svoje smrti, leta 1914. 

Ko je Rusov sin postal polnoleten, so razdelili Rusovo in Košakovo premoženje in denar. Prišlo je do zamere in nezadovoljstva, tako da sta gospodarja ostala sprta vse do Košakove smrti. Otroci se niso kaj dosti zmenili za kreg med družinama. Rusov fant in dekle, ki je bila bližnja sorodnica Košaka sta se zaljubila in poročila. Tako je tudi Grosuplje dobilo Romea in Julijo. Na srečo sta živela bolj srečno kot Shakespearov parček. Košak je dal zanju postaviti čudovito vilo ob lipovem drevoredu. Nihče iz njegove družine ne bo živel pod Rusovo streho, a ne 😊

Grosuplje. V pritličju Košakove hiše, danes upravni prostori knjižnice, je čudovita kmečka soba, ki so jo uredili leta 1923. v prostorih nekdanje gostilne. V njej je kmečka peč, rustikalno pohištvo, leseni opaž na stenah in stropu. Pravi biser Grosuplja. Danes v njej prirejajo poroke.

Grosuplje, Košakova hiša in knjižnica. Nadstropna hiša ima na portalu letnico 1888. Ob njej so bila številna gospodarska poslopja, v njej pa gostilna. Danes so v njej upravni prostori knjižnice, galerija, poročna soba. Za hišo so zgradili modernistično poslopje v katerem je knjižnica.

Grosuplje, Adamičeva 15. Kovinska ograja iz litega železa, na notranjem stopnišču Košakove hiše, je bila izdelana v železarni Dvor pri Žužemberku. 

Leta 1973. je dobila knjižnica Grosuplje svoje prostore v Košakovi meščanski hiši, na Adamičevi 15.

Grosuplje, Kolodvorska ulica. Čudovita vila, obnovljena v svojem starem stilu. Meni najlepša. Pravijo ji Koščakova vila. Zgradil jo je podjetnik in gostilničar Košak, po domače Koščak, za bližnjo sorodnico. Ker se je poročila s fantom iz rivalske družine Rus in ni želel, da biva v hiši Rusovih. Družini sta si bili v večnem sporu. Lahko rečemo, da so tudi v Grosuplju imeli Romea in Julijo 😉

Grosuplje. Lipov drevored je leta 1910. dal posaditi Franc Košak. Uredil je tudi cesto, ki je povezovala železniško postajo z njegovo hišo in gostilno. Ta povezava je še danes, samo da je v hiši z modernističnim prizidkom, danes knjižnica.

Grosuplje. V hiši, na Kolodvorski ulici je bila prva pekarna in lahko bi rekli tudi zametek današnjega podjetja, Pekarna Grosuplje.

Rusova hiša v Grosuplju, na Adamičevi ulici 10. Prvotno je bila za eno nadstropje nižja. V njej je delovala gostilna v kateri je lastnik Janez Rus sprejemal le bogate goste. Rusovi so bili premožni. Imeli so veliko kmetijo, mlin in žago. 

Kamniti portal Rusove hiše.

Grosuplje, Adamičeva ulica. Rusova vila

Grosuplje. Rimski nagrobnik iz časa med 50. in 100. letom po našem štetju. 

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Velika mozaična freska je delo slikarja in patra Marka Rupnika iz leta 2002.

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Malce nenavaden, modernistični križev pot. Vse postaje so v enem kosu izdelane iz orehovega lesa. Ustvaril ga je domači kipar, Jože Trontelj.

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Tudi v modernistično cerkev paše nekaj baročnega. Marija z Jezuščkom.

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Leseno razpelo s Križanim pred cerkvijo stoji od leta 1988. Izdelal ga je slovenski kipar Stane Jarm (31. oktober 1931. Osilnica - 1. oktober 2011. Ljubljana)

Grosuplje, cerkev sv. Mihaela. Pod staro lipo, med staro in novo cerkvijo so uredili spomenike pomembne grosupeljske družine Košak oziroma Koščak. V njihovi hiši je danes knjižnica.

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Poslikava stropa obrobljena s štukaturo je iz 20. stoletja. Upodobljena je Sveta Trojica. 

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Baročni kipi, ki so nekoč krasili stranski oltar posvečen Materi božji. 

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Slika v prezbiteriju, je bila pred drugo obnovo oltarna slika velikega oltarja. Sv. Mihael se bori s hudičem

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. S štukaturo obrobljena poslikava je iz 20. stoletja. Predstavlja sv. Mihaela, ki se bori s hudičem. Na desni strani kleči sv. Rok s svojim zvestim kužkom, na levi je evangelist sv. Marko z levom.

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Leta 1960. so po načrtih arhitekta Janeza Valentinčiča cerkev drugič prenovili. Za to priložnost je slikar Stane Kregar prispeval vitraje za okna.

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Prezbiterij z glavnim oltarjem sv. Mihaela

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Sv. Ana z malo Marijo. 

Grosuplje, stara in nova cerkev sv. Mihaela in ploščad kjer je bilo nekdaj pokopališče. Novo cerkev so zgradili sredi leta 1972. po načrtih arhitekta Janeza Fursta. Stara cerkev sv. Mihaela se prvič omenja leta 1662. Sprva gotsko cerkev, so leta 1896. prezidali in barokizirali. 

Grosuplje. Tu je bila nekoč kamnita hiša z lesenim napuščem. V njej je bila kovačija. Hišo so podrli in zgrajena je nova, drugačna. Ime je ostalo, v hiši pa se dogaja čisto nekaj drugega 🍕

Grosuplje, tržnica 

Grosuplje. Halštatski vodnjak na tržnici so postavili leta 2002. Krasijo ga štiri konjske glave, ki so krasile tudi halštatsko svastiko, ki so jo našli na Magdalenski gori. 

Grosuplje, pri tržnici. Toplar 💚

Grosuplje. Lesena brv speljana čez potok Grosupeljščica. Ob potoku je lepo urejena pešpot.

Grosuplje. Graščina oziroma dvorec Brinje in mlin, ki je stal ob potoku Grosupeljščica. V nadstropju je bilo stanovanje. Strugo potoka so prestavili in danes je ob mlinu travnik.

Grosuplje. Simpatičen vhod v mlin. Mlinar in mlinarica se nista smela preveč zrediti. Vhod je precej ozek. 😎

Grosuplje. Stari pripomočki za delo v mlinu.

Grosuplje. Graščino na Brinju so zgradili v prvi polovici 18. stoletja. Do danes je bila večkrat predelana in prezidana.

Grosuplje. Simpatičen paviljon ob lipovem drevoredu služi kot salon za hišne ljubljenčke.

Grosuplje, mesto kipov. Ob vhodu ali pa izhodu, odvisno kako se lotiš sprehoda, stoji kamnit kip Rojstvo iz leta 2004, ko je mesto Grosuplje, ob gradu Boštanj, pripravilo prvi kiparski simpozij.  Avtor je slovenski kipar Jiri Kočica.

Grosuplje. Krožišče s črnim konjem 

Grosuplje, mesto kipov. Kiparka Lučka Koščak je ustvarila tri monumentalne doprsne kipe iz cementa (eden je na desni in je izpadel iz kadra). Stojijo pri vstopu v mesto in nas lepo pozdravljajo 😊

Pohod od Grosuplja do Županove jame in Tabora nad Cerovim

Vir: voden ogled mesta

kamra.si

župnija Grosuplje

Register NKD

Gorica - Gorizia

Obiskali smo Gorico, starejšo sestro naše Nove Gorice. Glede na to, da je med njima razlika v letih skoraj tisoč let, bi lahko rekli tudi pra, pra ... babico. 😉 Kakorkoli že, Gorica je lepo mesto, polno zgodovine, čudovitih palač, cerkva, spomenikov in trgov. Nekoč smo bili veseli številnih modnih trgovin z oblačili, danes pa se lahko bolj posvetimo številnim mestnim znamenitostim.
Gorica se prvič omenja že leta 1001. Danes je Gorica glavno mesto Goriške pokrajine, ki je del dežele Furlanija - Julijska krajina. V njej živijo različni narodi, med njimi je številna slovenska narodna manjšina. Delujejo v slovenskih društvih, ki so svoj dom znova našla v Fabianijevi palači Trgovskega doma.
Glede na to, da je to foto blog, naj fotografije povedo zgodbo o delčku starega mestnega jedra Gorice.

Ob mestnem parku stoji umetelno izrezljana meteorološka hišica. Postavili so jo leta 1895.

Beneško - gotska palača na Korzo Verdi v Gorici

Slovenski arhitekt Maks Fabiani je zadnja leta življenja preživljal v Gorici. Tu je leta 1962. umrl. Rodil se je leta 1865. v Kobdilju blizu Štanjela. Leta 2015. so ob mestnem parku in v bližini palače Trgovskega doma, ki so jo zgradili po njegovih načrtih, postavili doprsni bronasti kip našega arhitekta.

Pietro Zanutti, pesnik, ki je objavljal v furlanskem jeziku. Leta 1911. so mu postavili spomenik v mestnem parku. Doprsni kip na visokem, monumentalnem podstavku z reliefom, je delo kiparja iz Vidma.

V goriškem mestnem parku je dobil svoj prostor tudi slovenski pesnik Simon Gregorčič

Mestni park, ob Korzo Verdi, so uredili leta 1863. Krasi ga okrogli vodomet. V njem je veliko sredozemskih in eksotičnih rastlin, med katere so umestili spomenike pomembnih mož. Spomenika pomembne ženske, tu nisem opazila 😎

Trgovski dom v Gorici. Čudovito, vogalno, secesijsko palačo so postavili med leti 1903. do 1905. po načrtih slovenskega arhitekta Maksa Fabianija. V palači so bile trgovine, banka, različna slovenska društva, restavracija, telovadnica, gledališče, knjižnica, čitalnica, nekaj stanovanj in verjetno še kaj. Palačo so zgradili na pobudo Henrika Tume in za potrebe goriških Slovencev. 

Palača Alvarez na ulici Armando Diaz 5, je bila zgrajena med leti 1753. do 1758. V njej je bila sirotišnica. V prvi svetovni vojni je bila tu vojaška bolnišnica, kar je ostala vse do osemdesetih let 20. stoletja. Danes je v palači Alvarez sedež Videmske univerze v Gorici. V njej domujejo tudi Pokrajinski arhiv, muzej in knjižnica. (consunigo.it)

Palača Gimnastične zveze v Gorici, vse od leta 1868. na ulici Rismondo. 

Secesijska palača na Korzo Verdi

Korzo Giuseppe Verdi v Gorici

Del pokrite tržnice v Gorici, ob Korzo Verdi

Palača goriške pošte, ki je zaradi visokega stolpa videti kot cerkev, je bila zgrajena med leti 1931. do 1933.

Neptunov vodnjak iz prve polovice 18. stoletja. Stoji na Trgu zmage - Piazza della Vittoria. Trg je znan tudi kot Travnik, kar je nekoč ta prostor tudi bil. 

Osrednji del palače, s kamnitim balkonom na konzolah in nišo s kipom, na ulici Carducci v Gorici

Kapela Svetega Križa - Capella dell'esaltazione della croce, s črno kupolo na zvoniku. Baročno kapelo so postavili leta 1746. po naročilu grofa Avguština Codellija in spada v kompleks palače Kobenzl - Codelli.

Baročno pročelje kapele sv. Križa

Palača Cobenzl Codelli je iz 16. stoletja in stoji na ulici Carducci. Palačo je postavil grof Janez Kobenzl, leta 1587. Kasneje jo je kupila goriška plemiška družina Codelli. Ti so palačo povečali in jo 1794. podarili mestu, ki je v njej uredilo sedež goriške nadškofije, kar je še danes. 

V palači Cobenzl je služboval tudi zadnji goriški nadškof, ki je bil slovenskega rodu. Frančišek Borgia Sedej se je rodil leta 1854. v Cerknem. Na njegovi rojstni hiši, na Bevkovi ulici, stoji spominska plošča

Dvonadstropna palača z romanskimi biforami

Jezuitska cerkev sv. Ignacija in strnjen niz palač pod Goriškim gradom

Secesijska palača

Palača z dvema triforama v osrednjem delu, na Trgu - Piazza Vittoria 41. V atriju palače je vhod v mestni kino

Mestni kino v Gorici

Še en selfi velikega boga morja, Neptuna 😉

Večjezična spominska plošča, tudi v slovenskem jeziku, na pročelju ene od palač na Piazza Vittoria. Na tem trgu, ki je bil nekoč travnik, so aprila 1714. usmrtili enajst voditeljev Tolminskega kmečkega punta.

Pod grajskim hribom je predor, nad predorom pa stopnišče, ki vodi do Goriškega gradu

Palača Paternolli na Piazza Vittoria. Družina Paternolli se je ukvarjala s tiskarstvom. Vse do leta 1849. je bila to edina tiskarna v Gorici. V lasti družine je bila do leta 1929. Tiskali so tudi v slovenskem jeziku. Že leta 1838. so natisnili dve slovenski pesmarici. (kamra.si)

Trg Vittoria zaključuje mogočna palača Torriana iz 16. stoletja. Leta 1773. naj bi tu bival veliki osvajalec ženskih src, Giacomo Casanova. Danes je v palači sedež prefekture. Na trgu Vittoria stoji tudi marmorni steber sv. Ignacija. Postavili so ga leta 1687. 

Strnjen niz goriških palač pod grajskim gričem. Palača s trikotnim čelom je palača Sigisfredo iz leta 1770. 

Dvorišče palače Sigisfredo

Preddverje tlakovano s prodniki in dvorišče s kipom palače Sigisfredo

Jezuitska cerkev sv. Ignacija

Raštel, znamenita goriška ulica, ki povezuje pot na grad in trg Vittoria. Na začetku ulice so bila nekoč kovinska, rešetkasta vrata, ki so ločevala mesto in podeželje. V času Jugoslavije, ko smo na veliko hodili v "šoping" v Italijo, je bil Raštel poln trgovin in lokalov. Danes je to peš cona, trgovin je le za vzorec. 

Ime trga Vittoria se je tekom let spreminjalo. Nekoč Travnik, danes prostor za druženje in sejemske prireditve.


Povezano:

Goriški grad, mesto nad mestom

Cerkev sv. Ignacija

Vir: Gorizia turizmo