Nova Gorica, mesto na polju

Prostor kjer danes stoji Nova Gorica, je bil vse do konca druge svetovne vojne pa še nekaj let po njej, veliko polje z vinogradi in murvami. Leta 1922. so tu zgradili opekarno ali frnažo, kot so ji rekli. To je bil velik kompleks od katerega danes, ob Erjavčevi ulici, stoji le še nadstropna upravna zgradba. Lepo so jo obnovili in v njej domujeta Galerija Frnaža in Krajevna skupnost Nova Gorica. 

Po drugi svetovni vojni, natančneje 10. februarja 1947. je bila na pariški mirovni konferenci določena meja med Italijo in takratno Jugoslavijo. Italija je dobila starodavno Gorico, mi pa širno polje in staro opekarno. 😎 Toda naši takratni politiki se niso dali. Odločili so se, da bodo na našem polju zgradili še večje in še lepše mesto kot je Gorica. 

Arhitekt Edvard Ravnikar, glavni projektant mesta, je ustvaril širokopotezne načrte. Od tega se je zgradila monumentalna občinska zgradba. Leta 1948. je načrtovanje zgradbe prevzel arhitekt Vinko Glanz. Zakaj je prišlo do zamenjave arhitektov se ne ve. Konec leta 1953. je bila gradnja zaključena. S tem pa tudi zagnanost politike in finančni tokovi so počasi ponehali. Mesto v nastajanju je bilo bolj ali manj prepuščeno samo sebi. 

Če ni denarja pa je tu mladina, ki z veseljem dela tudi brezplačno. Niso bili "prekarci" temveč prostovoljci, vsaj večina. 😉 Nastale so mladinske delovne brigade, ki so nadaljevale gradnjo mesta. Nastanili so jih v opuščeni opekarni, v kateri je nastalo pravo mesto v malem. Nekateri so jo imenovali Palača narodov, ker so v njej bivali ljudje različnih narodnosti. Drugi so ji rekli veleblagovnica, kajti tu je bilo veliko trgovin, delavnic, pekarna, frizer, različna društva, knjižnica pa tudi stanovanja za družine. Stara opekarna je bila pravo kulturno in družabno središče nastajajočega mesta, ki leta 1949. uradno postane Nova Gorica.

Z izgradnjo stanovanjskih blokov, se je opekarna morala posloviti, saj je bila nevarna za bivanje pa tudi zdravju škodljiva. Porušili so jo in zgradili stavbe v katerih so različne srednje šole. Marsikatera zgradba v Novi Gorici je zgrajena iz ostankov opekarne, tako da ta na nek način še vedno živi. Tu je tudi podjetje HIT, ki je leta 1984. zgradilo igralnico, eno večjih v Evropi, in s tem tudi pripomoglo h izgradnji hotelov in zgradb, ki so se lahko kosale z občinsko palačo. 

Zanimiv foto sprehod po Novi Gorici tudi za tiste, ki smo bolj zaljubljeni v stare zgradbe. V Novi Gorici je najstarejša zgradba železniška postaja. Veliko secesijsko palačo so zgradili na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Danes je pred njo Trg Evrope, ki povezuje Slovenijo in Italijo.

Upravna stavba goriške opekarne iz leta 1922. V njej je danes Galerija Frnaža in prostori Krajevne skupnosti Nova Gorica.

Delpinova ulica v Novi Gorici in vrh Sabotina.

Spomenik prvim graditeljem Nove Gorice, mladinskim delovnim brigadam. Avtor je kipar Zmago Posega 

Rado Simoniti, slovenski dirigent in skladatelj, je bil rojen 15. maja 1914. v vasici Fojana, v Goriških Brdih. Umrl je 14. maja 1981. v Ljubljani. Dopasni, bronasti kip skladatelja je ustvaril slovenski kipar Negovan Nemec. Postavili so ga leta 1987. v parku ob Kidričevi ulici.

France Bevk, slovenski pisatelj, dramatik, prevajalec, urednik, je bil rojen v Zakojci, 17. septembra 1890. Umrl je v Ljubljani, na svoj rojstni dan, 17. septembra 1970. V Novi Gorici, ki jo je pogosto obiskoval, je po njem imenovan osrednji trg pa tudi knjižnica in najvišja nagrada za kulturne dosežke, ki jo podeljuje mesto. Kip pisatelja v naravni velikosti je delo kiparja Borisa Kalina. Postavili so ga leta 1974. Stoji ob Kidričevi ulici.

Osrednji del mestne palače z glavnim portalom. Krasijo ga stebri iz grobo klesanega kamna in kipi, v bližnjem Solkanu rojenega kiparja Borisa Kalina. Kipi predstavljajo ujetnika, upornika, partizana in kmeta. Na ženske like so pozabili 😎

Novogoriški grb z vrtnico 

Prve načrte za občinsko palačo je izdelal arhitekt Edvard Ravnikar. Leta 1948. je projekt prevzel arhitekt Vinko Glanz. Naredil je več načrtov, zadnji je bil decembra 1952. Konec naslednjega leta je bila palača nared za prve uporabnike.

Veličastna pritlična rustikalna kolonada

Rustikalni prehodi

Pritličje občinske palače krasijo okna s poudarjeno kamnito obrobo in kovano zaščitno mrežo

Pred občinsko palačo je trg, ki je v bistvu čudovit travnik. Ravno pravšnji za prireditve in druženja

Talna fontana ob občinski palači v Novi Gorici.

Slovensko narodno gledališče, prvotno Slovensko dramsko gledališče, na Trgu Edvarda Kardelja v Novi Gorici. Opečnata zgradba je nastala po načrtih novogoriškega arhitekta Vojteha Ravnikarja (1943. Nova Gorica - 2010. Golnik)

Jože Babič (1917. Povžane pri Kozini - 1996. Ljubljana), slovenski dramski igralec in režiser. Leta 1969. je v Novi Gorici ustanovil Primorsko dramsko gledališče. Vodil ga je do leta 1974. Njegov doprsni kip stoji med knjižnico Franceta Bevka in zgradbo Slovenskega narodnega gledališča. 

Novodobne stolpnice. Leva, z različnimi bankami, na Ulici tolminskih puntarjev 2 in desna EDA center. Palača je bila zgrajena leta 2011. EDA je ime letala bratov Rusjan, ki je prvič poletelo nad polji kjer danes stoji Nova Gorica. Znameniti pilot in letalski konstruktor, Edvard (6. junij 1886. Trst - 9. januar 1911. Beograd) in starejši brat Josip (29. september 1884. Trst - 3. december 1953. Argentina), ki se je ukvarjal z mehaniko, leteti pa ni hotel. 

Detajl spomenika ob tisočletnici Gorice s kozmogramom, na Trgu Edvarda Kardelja. Avtor, kipar Marko Pogačnik. 

Nova Gorica, mesto parkov in dreves

Ogromna palača železniške postaje, s secesijskim okrasjem, v Novi Gorici je bila zgrajena na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Po pariški mirovni pogodbi iz leta 1947, ki je določila mejo med Italijo in takratno Jugoslavijo, je palača pripadla Jugoslaviji. Takrat je bilo za njo širno polje, danes je, poleg samostana in cerkve na Kostanjevici, najstarejša zgradba v Novi Gorici

Pogled s Trga Evrope v Novi Gorici, na frančiškanski samostan in cerkev na Kostanjevici.

Pogled iz Nove Gorice v Gorico. Nekdanjo mejno ograjo so s svojimi slikami okrasili otroci iz novogoriških in okoliških vrtcev.

Sabotin z napisom TITO in Sveta Gora z Marijinim svetiščem


Povezan izlet:

Sveta Gora - Marijino svetišče

Vipavski Križ, najmanjše mesto v nekdanji monarhiji

Vir: 

novagorica-turizem.com

Inga Miklavčič Brezigar, Nova Gorica, Vodnik po mestu, Mestna občina Nova Gorica, 1998

"Frnaža", mesto v malem, zgibanka, Nova Gorica, 2017

Register NKD

Cerkev sv. Ignacija v Gorici

Cerkev sv. Ignacija v Gorici, so zgradili jezuiti, ki so v mesto prišli iz Gradca, na povabilo nadvojvode Ferdinanda, kot nekakšna protiutež protestantom, ki so tu pridigali. Med njimi je bil tudi Primož Trubar. Cerkev so začeli graditi leta 1654. Do posvetitve je minilo kar nekaj desetletij. Leta 1767. jo je posvetil prvi goriški nadškof Karel Mihael Attems. S tem cerkev še ni bila dokončana. Nadaljevalo se je z izdelavo notranje cerkvene opreme, kot so oltarji, kipi in slike. Zadnje dejanje je bilo dokončanje razgibanega baročnega pročelja cerkve in dveh zvonikov, ki ju zaključujeta čebulasti strehi.
Današnja baročna cerkev ima eno ladjo, v njej so na vsaki strani po tri kapele z baročnimi stranskimi oltarji. Ti so bili izdelani sredi 18. stoletja. Prezbiterij krasi tabernakeljski oltar in iluzionistična freska. Mogočna cerkev je vredna ogleda. Stoji ob nekdanjem Travniku, danes trg - piazza Vittoria. Na trgu pred cerkvijo se odvijajo različne prireditve in sejmi. Priložnost za ogled cerkve v Gorici bo že ob prihajajočem veselem decembru. 🎅

Jezuitska cerkev sv. Ignacija. Graditi so jo začeli leta 1654, posvečena pa je bila leta 1767. Razgibano pročelje so dokončali precej pozneje, leta 1721 in je delo Krištofa Tauscha. Tudi kipi v nišah so njegovo delo. Osrednji je kip sv. Ignacija, na desni je sv. Janez Krstnik, na levi pa sv. Jožef. 

Glavni vhod v cerkev sv. Ignacija. Pročelje cerkve so jezuiti dokončali v letu 1721. Delo je opravil Krištof Tausch (1673-1731) . Njegovo delo so tudi trije kipi v nišah nad vhodi in zvonika s čebulnim zaključkom. Nad glavnim vhodom je kip sv. Ignacija (1491-1556). Ignacij Lojolski, vitez iz Baskije, je bil ustanovitelj jezuitov. (svetniki.org) 

Poslikava spodnje strani kora. Sv. Cecilija, zavetnica glasbenikov, pevcev in izdelovalcev orgel. Zato jo največkrat upodobijo pri igranju na orgle. 

Notranjost baročne cerkve sv. Ignacija. Enoladijska cerkev z obokanim stropom ima tabernakeljski glavni oltar, na vsaki strani po tri kapele z baročnimi oltarji. Oltarji so iz druge polovice 18. stoletja. Iluzionistična freska, na steni za oltarjem, naj bi bila delo Krištofa Tauscha. Dokončal jo je leta 1721. Od takrat je bila, zaradi poškodb v prvi svetovni vojni, večkrat restavrirana.

Banjasto obokan strop je bogato poslikan

Stranska kapela sv. Barbare. Na oltarni sliki je upodobljena s kelihom in mečem. Oltar. iz črnega in belega marmorja je izdelal Rafaelle Pich leta 1861.

Dve stranski kapeli, baročna prižnica in matronej nad kapelami.

Tabernakeljski glavni oltar je izdelan iz večbarvnega marmorja. Leta 1716. je zamenjal prejšnjega, ki je bil lesen. Avtor umetnine je Pasquale Lazzarini (1667. Benetke - 1731. Gorica), Na tabernaklju je kip Marije z detetom. Ob njima so štirje evangelisti. Levo sta sv. Marko in sv. Luka, na desni strani pa sv. Matej in sv. Janez. Štirje mogočni kipi predstavljajo jezuite z njihovimi atributi: sv. Alojzij Gonzaga, Ignacij Loyola, Frančišek Borgia in Stanislav Kostka z Jezuščkom.

Poslikava stene v prezbiteriju

Poslikava stene v prezbiteriju

Kapela z baročnim, večbarvnim marmornim oltarjem sv. Jožefa. Stranski oltar je podarila plemiška družina Kobenzl

Poslikava banjastega stropa v stranski kapeli sv. Jožefa. Na vrhu oltarja je grb plemiške družine Kobenzl

Nagrobna plošča s plemiškim grbom

Stranski baročni oltar sv. Križa z oltarno sliko Snemanje s križa.

Bogato poslikan obok stranske kapele sv. Križa

Baročna prižnica

Detajl spovednice

Kamniti kropilnik na stebru

Leseno razpelo

Relief Antona Padovanskega z režo za darove

Darovi za sv. Antona Padovanskega

Neptunov vodnjak na trgu - piazza Vittoria in cerkev sv. Ignacija v Gorici


Povezano:

Gorica - Gorizia

Goriški grad

Vir: 3.comune.gorizia.it

Gorica - Gorizia

Obiskali smo Gorico, starejšo sestro naše Nove Gorice. Glede na to, da je med njima razlika v letih skoraj tisoč let, bi lahko rekli tudi pra, pra ... babico. 😉 Kakorkoli že, Gorica je lepo mesto, polno zgodovine, čudovitih palač, cerkva, spomenikov in trgov. Nekoč smo bili veseli številnih modnih trgovin z oblačili, danes pa se lahko bolj posvetimo številnim mestnim znamenitostim.
Gorica se prvič omenja že leta 1001. Danes je Gorica glavno mesto Goriške pokrajine, ki je del dežele Furlanija - Julijska krajina. V njej živijo različni narodi, med njimi je številna slovenska narodna manjšina. Delujejo v slovenskih društvih, ki so svoj dom znova našla v Fabianijevi palači Trgovskega doma.
Glede na to, da je to foto blog, naj fotografije povedo zgodbo o delčku starega mestnega jedra Gorice.

Ob mestnem parku stoji umetelno izrezljana meteorološka hišica. Postavili so jo leta 1895.

Beneško - gotska palača na Korzo Verdi v Gorici

Slovenski arhitekt Maks Fabiani je zadnja leta življenja preživljal v Gorici. Tu je leta 1962. umrl. Rodil se je leta 1865. v Kobdilju blizu Štanjela. Leta 2015. so ob mestnem parku in v bližini palače Trgovskega doma, ki so jo zgradili po njegovih načrtih, postavili doprsni bronasti kip našega arhitekta.

Pietro Zanutti, pesnik, ki je objavljal v furlanskem jeziku. Leta 1911. so mu postavili spomenik v mestnem parku. Doprsni kip na visokem, monumentalnem podstavku z reliefom, je delo kiparja iz Vidma.

V goriškem mestnem parku je dobil svoj prostor tudi slovenski pesnik Simon Gregorčič

Mestni park, ob Korzo Verdi, so uredili leta 1863. Krasi ga okrogli vodomet. V njem je veliko sredozemskih in eksotičnih rastlin, med katere so umestili spomenike pomembnih mož. Spomenika pomembne ženske, tu nisem opazila 😎

Trgovski dom v Gorici. Čudovito, vogalno, secesijsko palačo so postavili med leti 1903. do 1905. po načrtih slovenskega arhitekta Maksa Fabianija. V palači so bile trgovine, banka, različna slovenska društva, restavracija, telovadnica, gledališče, knjižnica, čitalnica, nekaj stanovanj in verjetno še kaj. Palačo so zgradili na pobudo Henrika Tume in za potrebe goriških Slovencev. 

Palača Alvarez na ulici Armando Diaz 5, je bila zgrajena med leti 1753. do 1758. V njej je bila sirotišnica. V prvi svetovni vojni je bila tu vojaška bolnišnica, kar je ostala vse do osemdesetih let 20. stoletja. Danes je v palači Alvarez sedež Videmske univerze v Gorici. V njej domujejo tudi Pokrajinski arhiv, muzej in knjižnica. (consunigo.it)

Palača Gimnastične zveze v Gorici, vse od leta 1868. na ulici Rismondo. 

Secesijska palača na Korzo Verdi

Korzo Giuseppe Verdi v Gorici

Del pokrite tržnice v Gorici, ob Korzo Verdi

Palača goriške pošte, ki je zaradi visokega stolpa videti kot cerkev, je bila zgrajena med leti 1931. do 1933.

Neptunov vodnjak iz prve polovice 18. stoletja. Stoji na Trgu zmage - Piazza della Vittoria. Trg je znan tudi kot Travnik, kar je nekoč ta prostor tudi bil. 

Osrednji del palače, s kamnitim balkonom na konzolah in nišo s kipom, na ulici Carducci v Gorici

Kapela Svetega Križa - Capella dell'esaltazione della croce, s črno kupolo na zvoniku. Baročno kapelo so postavili leta 1746. po naročilu grofa Avguština Codellija in spada v kompleks palače Kobenzl - Codelli.

Baročno pročelje kapele sv. Križa

Palača Cobenzl Codelli je iz 16. stoletja in stoji na ulici Carducci. Palačo je postavil grof Janez Kobenzl, leta 1587. Kasneje jo je kupila goriška plemiška družina Codelli. Ti so palačo povečali in jo 1794. podarili mestu, ki je v njej uredilo sedež goriške nadškofije, kar je še danes. 

V palači Cobenzl je služboval tudi zadnji goriški nadškof, ki je bil slovenskega rodu. Frančišek Borgia Sedej se je rodil leta 1854. v Cerknem. Na njegovi rojstni hiši, na Bevkovi ulici, stoji spominska plošča

Dvonadstropna palača z romanskimi biforami

Jezuitska cerkev sv. Ignacija in strnjen niz palač pod Goriškim gradom

Secesijska palača

Palača z dvema triforama v osrednjem delu, na Trgu - Piazza Vittoria 41. V atriju palače je vhod v mestni kino

Mestni kino v Gorici

Še en selfi velikega boga morja, Neptuna 😉

Večjezična spominska plošča, tudi v slovenskem jeziku, na pročelju ene od palač na Piazza Vittoria. Na tem trgu, ki je bil nekoč travnik, so aprila 1714. usmrtili enajst voditeljev Tolminskega kmečkega punta.

Pod grajskim hribom je predor, nad predorom pa stopnišče, ki vodi do Goriškega gradu

Palača Paternolli na Piazza Vittoria. Družina Paternolli se je ukvarjala s tiskarstvom. Vse do leta 1849. je bila to edina tiskarna v Gorici. V lasti družine je bila do leta 1929. Tiskali so tudi v slovenskem jeziku. Že leta 1838. so natisnili dve slovenski pesmarici. (kamra.si)

Trg Vittoria zaključuje mogočna palača Torriana iz 16. stoletja. Leta 1773. naj bi tu bival veliki osvajalec ženskih src, Giacomo Casanova. Danes je v palači sedež prefekture. Na trgu Vittoria stoji tudi marmorni steber sv. Ignacija. Postavili so ga leta 1687. 

Strnjen niz goriških palač pod grajskim gričem. Palača s trikotnim čelom je palača Sigisfredo iz leta 1770. 

Dvorišče palače Sigisfredo

Preddverje tlakovano s prodniki in dvorišče s kipom palače Sigisfredo

Jezuitska cerkev sv. Ignacija

Raštel, znamenita goriška ulica, ki povezuje pot na grad in trg Vittoria. Na začetku ulice so bila nekoč kovinska, rešetkasta vrata, ki so ločevala mesto in podeželje. V času Jugoslavije, ko smo na veliko hodili v "šoping" v Italijo, je bil Raštel poln trgovin in lokalov. Danes je to peš cona, trgovin je le za vzorec. 

Ime trga Vittoria se je tekom let spreminjalo. Nekoč Travnik, danes prostor za druženje in sejemske prireditve.


Povezano:

Goriški grad, mesto nad mestom

Cerkev sv. Ignacija

Vir: Gorizia turizmo