Z Društvom Anbot po Piranskih Trgih

Ob Dnevih evropske kulturne dediščine, nas je Društvo ljubiteljev kulturne in naravne dediščine Anbot iz Pirana, v soboto 1. oktobra 2016, popeljalo na pravo etnološko dogodivščino po piranskih trgih. Voden sprehod po trgih so poimenovali, Se dobimo na "pjaci". Mimogrede, anbot pomeni nekoč.
Pot smo začeli na Turšičevem trgu, ob najstarejših vratih srednjeveškega obzidja, to so Miljska vrata. Ustavili smo se na Prvomajskem trgu, kjer je bila nekoč znamenita lekarna Fonda, na Židovskem trgu smo srečali svetovno znano Ano Monaro, na Zelenjavnem trgu smo barantali za ribe, ampak mene je zamotila Stela in sem ta del zamudila. Na Tartinijevem trgu smo spoznali piranske veljake, spoznali smo se tudi z merami, ki so jih nekoč uporabljali. Pot smo zaključili na starem Rokovem trgu, danes je to Trg bratstva, kjer so anbotovci postavili pravo tržnico z branjevkami iz piranskega zaledja in mestnimi nakupovalkami. Njihovo glasno nakupovanje, barantanje, opravljanje pa še kaj bi se našlo, so nas dodobra nasmejali.
Na vsakem od naštetih trgov je Društvo Anbot pripravilo kratko igro s prizori iz preteklosti, ki so se tu dogajali. Prav vsi so odlično odigrali svoje vloge. Mislim, da bi lahko odigrali tudi kakšno gledališko predstavo na to temo. Bravo, Anbot

Skozi Miljska vrata stopimo na Turšičev trg. Tu je bival gastald, to je stalni predstavnik oglejskega patriarha. Na prekladi je vrsta srednjeveških grbov.

Nekdanje bivališče gastalda in preklada s srednjeveškimi grbi

Na Turšičevem trgu nas je klicar seznanil s Piranskim statutom iz leta 1307. Kar nekaj zanimivih členov smo slišali, marsikateri bi bil uporaben in dobrodošel tudi danes. Naprimer tisti, da so bili veljaki izvoljeni za eno leto, po enem letu pa so pregledali ali so se na svojem položaju tudi osebno okoristili. Za vse prekrške je statut določal kar krute kazni. 

Prvomajski trg, nekoč Stari trg, je bil zbiralnik za vodo. Cevi so napeljali od hišnih žlebov do vodnjakov in tako zbirali deževnico. Za lepši videz so cevi držali mali kamniti angeli. Društvo Anbot nam je uprizoril, kako so Pirančanke morale za vodo plačevati, kako so na trgu tudi prale, se pogovarjale pa tudi skregale, če je bilo potrebno :) 

Voziček z naravno medicino

V hiši na današnjem Trgu 1. maja 2, je bila nekoč znana lekarna družine Fonda.

Baročna palača na Trgu 1.maja

Na Židovskem trgu smo, pred njeno hišo, srečali svetovno znano svetlečo Pirančanko Ano Monaro, ki nam je povedala svojo zgodbo. Ana se je rodila v Kopru. Poročila se je s piranskim ribičem in se preselila v Piran. Leta 1934. je zbolela za hudo astmo in pristala v bolnišnici. Bolnice, ki so bile z njo v sobi so opazile, da Anino telo ponoči oddaja modro bel sij in se močno prestrašile. Pojav so začeli spremljati različni strokovnjaki in Ana se je znašla v več svetovno znanih časopisih. Ko je ozdravela, je tudi sij izginil. Skrivnost svetleče Pirančanke ni bila nikoli razkrita :)

Detajl kamnitega portala na Židovskem trgu v Piranu

Dvonadstropna hiša na vogalu Zelenjavnega trga in Levstikove ulice z baročnim balkonom v osrednji osi in zanimivo frčado

Simpatična terierka Stela

Stela se je odpeljala s svojim skuterjem

Piranski mestni veljaki pred mestno hišo

Spoznali smo nekaj mer, ki so jih uporabljali pred iznajdbo metra. Velika palica je merila 2 m in 31 cm, uporabljali so jo za izmero zemljišč ... Vse te mere pa so izdolbene in označene na pravokotnem kamnu, ki je obenem še stojalo za drog za zastavo 

Društvo Anbot je na Trgu bratstva postavilo pravo tržnico in vzdušje, ki ga na današnji tržnici več ni

Hiša na Trgu bratstva, nekdaj Rokov trg, kot mu domačini pravijo še danes

Društvo ljubiteljev kulturne in naravne dediščine Anbot iz Pirana


Piran, znamenitosti in zanimivosti

Umetnost dirkanja v dežju in Agatha Raisin in usodna pita

Umetnost dirkanja v dežju, Garth Stein - družinska saga skozi pasje oči
Agatha Raisin in usodna pita, Marion Chesney (M.C.) Beaton - kriminalka

Garth Stein
Umetnost dirkanja v dežju

Naslov izvirnika: The Art of Racing in the Rain
219 strani
Založba Primus, 2013

Roman, Umetnost dirkanja v dežju, je zgodba o psu in njegovi družini. Enzo je mešanec, ki si zelo želi, da bi ga ljudje imeli za terierja. Ko je bil še mladiček na kmetiji, se spomni velikega terierja, ki so se ga vsi bali. Ker pa je bil ta terier odvezan in je rad vasoval, je veliko možnosti, da je tudi naš junak Enzo te pasme. :)

Kakorkoli že, na kmetijo je nekoč zašel Denny, avtomobilski dirkač, ki si je zaželel ravno Enza. Zgodila se je obojestranska ljubezen na prvi pogled in dolgoletno prijateljstvo in zvestoba. Tako kot se zgodi vsakemu, ki s svojim psom lepo ravna.

Denny in Enzo sta srečno živela v mestu. Enzo je izvedel vso umetnost dirkanja v dežju in po suhem. Še bolj pa si je izpopolnil svoje znanje, ko je začel gledati televizijo. Njun vikend je bil poln aktivnosti, Enzo je veselo mahal z repom in tako pokazal svojo srečo in strinjanje.

Življenje pa ni samo veselje. Ko se v njunem življenju pokaže Eva, se čuti Enzo zapostavljenega, saj ima njegov Denny zanj vse manj časa. Družina se poveča še za malo Zoe. Enzo se navadi na svoje družinske člane, saj terierji znajo reševati težave. Na žalost pa ne znajo govoriti. In ko Enzo zazna, da je z Evino glavo nekaj hudo narobe, ji tega ne more povedati ...

Enzo upa, da se bo v naslednjem življenju rodil kot človek, saj se je že od nekdaj počutil zelo človeško. :)

Obvezno domače branje za vse pesjanarje.

Marion Chesney Beaton
Agatha Raisin in usodna pita

Naslov izvirnika: Agatha Raisin and the quiche of death
224 strani
Zbirka Nero, Giks ed, 2014

Po uspešni karieri v svoji lastni agenciji za stike z javnostjo, v Londonu, se Agatha Raisin odloči upokojiti. Agencijo proda in si kupi hišo v idilični vasici Carsley. Da bi bila idila popolna, manjka samo še Miss Marple, slavne pisateljice Agathe Christie :) Da o tem kako Agatha Raisin obožuje njene kriminalke, niti ne govorim.

Prebivalci vasice so zelo prijazni, pozdravijo, navržejo kakšno o vremenu in to je vse. Nihče se ne želi pobližje spoznati z novo vaščanko. Agatha ni oseba, ki bi prehitro obupala, njen cilj je vedno zmaga. Odloči se, da bo sodelovala na tekmovanju za najboljšo pito. Ko bo zmagala pa bo imela veliko prijateljev, saj na vasi obožujejo zmagovalce. In tako se je prijavila na tekmovanje za naj pito.

Ustaljenih vaških navad, Agatha ni mogla spremeniti. O zmagovalcu odloča sodnik in če ta odloči, da bo vsako leto zmagala ista tekmovalka, morajo njegovo odločitev vsi sprejeti. Ali jo lahko sprejme tudi Agatha? To se sprašujejo vsi, s policijo vred, ko najdejo sodnika mrtvega, zastrupljenega in ugotovijo, da je bila njegova zadnja jed prav Agathina špinačna pita.

Po uradni preiskavi, policija pride do sklepa, da se je zgodila tragična nesreča. Naša Agica tega ne more sprejeti. Njena špinačna pita, ki jo je mimogrede kupila v slavni londonski pekarni pit, namesto da bi jo sama spekla, ne more biti zastrupljena. Svojo hiperaktivnost usmeri v raziskovanje, sprašuje, vohlja, tvega svoje življenje, saj nekomu njena aktivnost nikakor ni všeč. In najde ...

Luštna kriminalka, do Agathe Christie ji še malo manjka, toda za poletno branje ob morju, ravno pravšnja :)