Divača, rojstni kraj filmske zvezde Ita Rine

Staro jedro Divače se je razvilo okoli baročne cerkve sv. Antona Puščavnika. Današnja cerkev je iz leta 1603. Krasi jo čudovit baročni pilastrski vhod, ki vodi na cerkveno dvorišče. Obdana je s kamnitim zidom. Cerkev in naselje stojita ob stari cesti po kateri so nekoč furmani prevažali različno blago.

Največja znamenitost Divače je obnovljena Škrateljnova domačija. Zasnova je iz 17. stoletja. Obsega stanovanjsko hišo, dve gospodarski poslopji, dvorišče ali borjač s kamnitim vodnjakom, vse skupaj pa obkroža suhozid. V hiši je bila v času furmanov gostilna, kjer so seti  lahko okrepčali in spočili ter poskrbeli tudi za svoje konje.  Ko so sredi 19. stoletja začeli graditi južno železnico, Dunaj - Trst, se je počasi začel zaton furmanstva, s tem pa se tudi naši gostilni ni godilo prav dobro.

7. julija 1907. se je tu rodila Ida Kravanja. Oče je bil železničar mama pa gospodinja. V Divačo sta prišla iz Gorenjske. Na začetku prve svetovne vojne se je družina Kravanja preselila v Ljubljano, kjer je Ida končala šolo in se zaposlila. Sodelovanje na lepotnem tekmovanju ji je odprlo pot h filmu. V zelo kratkem času je dosegla slavo filmske zvezde svetovnega slovesa in rodila se je Ita Rina.

Kljub temu, da se Ita Rina v Divačo nikoli ni vračala in je tu živela le nekaj prvih let svojega življenja pa so ji v Škrateljnovi hiši, ki so jo leta 1997. lepo obnovili, namenili stalno razstavo njenih fotografij. Ob tem se je porodila ideja, da obnovijo celotno domačijo in odprejo Muzej slovenskih igralk in igralcev. Z obnovo so začeli leta 2002. Arhitekt Vojteh Ravnikar je s svojimi študenti pripravil načrt, občina je poskrbela za finance in pridobila tudi sredstva, ki jih je v te namene dodeljevala država Norveška. Sestavljanka se je lepo sestavila in julija 2010. je bila Škrateljnova domačija obnovljena, 8. julija 2011. pa je bil odprt Muzej. Poleg stalnih razstav in ljudske arhitekture, si na domačiji lahko ogledamo tudi projekcije filmov, ki jih vrtijo v dvorani nekdanjega gospodarskega poslopja ob lepem in toplem vremenu pa za filmske užitke poskrbi letni kino.

Skratka, stara furmanska cesta je znova zaživela 😎

Današnja podoba Škrateljnove kraške hiše je iz 19. stoletja, njena zasnova pa sega v 17. stoletje. Hiša ima kamnito kritino, krasi jo leseni gank in spahnjenca z dimnikom. Nekoč je bila v njej furmanska gostilna, vse do izgradnje južne železnice, v drugi polovici 19. stoletja. 

Doprsni kip slovenske filmske igralke Ita Rine, ki se je rodila v Divači 7. julija 1907. 

Trebušasti kamniti vodnjak in nekdanje gospodarsko poslopje Škrateljnove domačije v Divači

Škrateljnova domačija je sestavljena iz čudovite kraške hiše, nekdanjega hleva kjer je danes stalna razstava slovenskih filmskih igralk in igralcev ter še enega gospodarskega poslopja kjer imajo različne predstavitve in projekcije. Vsa poslopja obkrožajo notranje dvorišče, borjač s trebušastim, kamnitim vodnjakom. Vse skupaj pa je obdano s suhozidom. 

Škrateljnova hiša je etnološki spomenik ljudskega kraškega stavbarstva. 

V nadstropju Škrateljnove hiše, ki je danes Muzej slovenskih igralk in igralcev, je stalna razstava posvečena slovenski filmski zvezdi Ita Rini (Ida Kravanja), ki je bila v tej hiši tudi rojena.

Prikaz filmske ekipe, ki je potrebna za snemanje filma

Staro jedro Divače je nastalo ob cerkvi sv. Antona Puščavnika.

Divača, baročna cerkev sv. Antona Puščavnika

Baročna cerkev sv. Antona Puščavnika v Divači je bila zgrajena leta 1603.

Razkošen baročni, pilastrski vhod na dvorišče cerkve sv. Antona Puščavnika v Divači

Detajl vhoda

Kamniti portal cerkve sv. Antona Puščavnika z letnico 1856 in božjim očesom v trikotniku

Kamnito znamenje sv. Frančiška na obzidju cerkve sv. Antona Puščavnika v Divači

Zasnova starega jedra Divače je v glavnem iz 16. in 17. stoletja. Divača je danes samostojna občina. Prej je spadala pod občino Sežana. Majhna občina, od skrajne severne do skrajne južne točke, meri približno dvajset kilometrov. Ne manjka veliko pa bi lahko priredili mali maraton 😎

Veličastna zgradba, delno kamnita, ob Kraški cesti v Divači, je stara osnovna šola

V spomin na padle v drugi svetovni vojni, 1941 - 1945. Na spominski plošči je relief in verz slovenskega pesnika Cirila Zlobca: 
"Rod, ki v upor je dvignil Kras
vgradil prihodnost je v naš čas"

V levem traktu zgradbe je knjižnica v Divači

Hotel Malovec v Divači


Enodnevni izlet na Kras:

Lokev na Krasu in slikar Tone Kralj

Sežana, rojstni kraj pesnika Srečka Kosovela

Vir: voden ogled Muzeja slovenskih igralk in igralcev

turizem-divaca.si

muzejdivaca.si

Odkrijte bisere Krasa in Brkinov, Občina Divača, 2005

Valvasorjev grad Bogenšperk

Renesančni grad Bogenšperk, stoji na dobrih štiristo metrih visokem griču, v bližini Litije. Obdajata ga park in gozd. Prava idila za grajske poroke, ki so tu na prvem mestu. Tudi gostinstvo je dobro zastopano. Celoten grad pa je spremenjen v muzej, v katerem si lahko ogledamo številne etnološke zbirke in se seznanimo z življenjem in delom najpomembnejšega lastnika gradu, polihistorja in avtorja Slave vojvodine Kranjske, Janeza Vajkarda Valvasorja. Take sreče kot jo je imel grad Tuštanj, grad Bogenšperk ni imel. Popolnoma so ga izropali. Kar niso odnesli zadnji lastniki Windischgratzi, ki so grad zapustili po kapitulaciji Italije, leta 1943, so razgrabili "dobri ljudje" po vojni. Ostala je samo ogromna Valvasorjeva knjižna omara, ki se je zaradi velikosti ni lotil nihče.

Grad Bogenšperk je postavila plemiška družina Wagen, v začetku 16. stoletja. Imenovali so ga Wagensperg. Tekom desetletij je grad dobil slovensko ime, ljudje so ga poimenovali Bogenšperk. To ime je uporabil tudi Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske in tako je še danes.

Grad je od nastanka do danes zamenjal precej lastnikov. Za nas najpomembnejši graščak je bil vsekakor polihistor Janez Vajkard Valvasor, ki je bival na gradu od leta 1672. do 1692, ko je zaradi velikih dolgov moral grad prodati in se preseliti v Krško. Na gradu je ustanovil grafično delavnico in tiskarno za bakroreze s katerimi je opremljena tudi Slava vojvodine Kranjske.

Po drugi svetovni vojni je bila na gradu vojaška bolnišnica. Leta 1949. pa so se, v popolnoma opustošen grad, vselili jezuiti iz samostana sv. Jožefa na ljubljanskih Poljanah. Leta 1972. se je občina Litija lotila temeljite obnove propadajočega gradu. V njem začnejo prirejati poroke, pridruži se tudi gostinska dejavnost in kasneje muzej. Za vodenje in upravljanje grajskih dejavnosti, leta 1998. ustanovili Javni zavod Bogenšperk. Ko so vse lepo uredili pa je grajski kompleks, leta 2001. prevzela na novo ustanovljena občina, Šmartno pri Litiji.

Grad Bogenšperk je odlična izbira za enodnevni izlet. Mi smo se na našem enodnevnem izletu po Moravški dolini in Zasavju, ustavili kar devetkrat in tako smo že komaj čakali na zadnji postanek v Šmartnem pri Litiji, kjer nas je čakala odlična večerja. 😎

Grb rodbine Valvasor.

Grad Bogenšperk so zgradili na začetku 16. stoletja. 

Janez Vajkard Valvasor (1641. Ljubljana - 1693. Krško). Njegov kip, pred vhodom v grad Bogenšperk, so postavili leta 1991. 

Kamniti kip Neptuna v grajskem parku.

Grad Bogenšperk obdaja gozd in čudovit park

Arkadni hodnik v nadstropju

Pogled z grajskega dvorišča proti izhodu v park

Eden od štirih traktov gradu Bogenšperk s stolpičem z uro

Grajsko dvorišče obdajajo štirje trakti

Najstarejši del gradu Bogenšperk je stolp z vogalnim pomolom na konzolah. Tu je tudi vhod v muzej z bogatimi etnološkimi zbirkami

Gotsko okno in relief Marije z detetom

Danes poročna dvorana, nekoč Valvasorjeva knjižnica. V knjižni omari, ki jo na srečo ni bilo lahko odnesti, kar se je zgodilo z ostalim grajskim pohištvom, je hranil okoli 10.000 knjig iz cele Evrope. 

Grajska kapelica

Lončena peč

Leseni kasetni strop

Poslikan strop v okrogli sobani

Janez Vajkard Valvasor je bil star 31 let, ko je leta 1672. kupil grad Bogenšperk in se vanj naselil s svojo, danes bi rekli mladoletno, ne vem kako se je reklo v njegovih časih, še ne 14-letno ženo Ano Roso Grafenwergovo. Na gradu mu je rodila devet otrok

Pohištvo s katerim je Valvasor opremil grad Bogenšperk, je zadnji lastnik, sredi druge svetovne vojne, naložil na vagon in ga želel odpeljati. Toda karma je bila močnejša, vlak so bombardirali in tako je bilo tudi pohištvo uničeno

Pohištvo, ki danes krasi sobane gradu Bogenšperk, je iz 17. in nam pričara čas, ko je tu bival Valvasor s svojo družino.

Na gradu Bogenšperk hranijo originalno Valvasorjevo knjigo  iz leta 1681. Knjiga z naslovom Theatrum mortis humanae tripartitum je bogato ilustrirana z znamenitimi Valvasorjevimi bakrorezi. Knjiga je razmišljanje o smrti in minljivosti življenja. 

Črnilnik iz 17. stoletja

Valvasorjeva delovna soba. Vanjo je dal vgraditi štiri kamnite stebre, o čemer je pisal v svoji Slavi vojvodine Kranjske.


Enodnevni izlet v Moravško dolino in Zasavje:

1. Groblje in baročna cerkev

2. Srednjeveško slikarstvo na Krtini

3. Mojster Zaprtega vrta

4. Moravče

5. Grad Tuštanj ali kako je vrtnar postal graščak

Vir: voden ogled gradu
bogensperk.si
Brošura: Grad Bogenšperk, Javni zavod Bogenšperk, 2007

Grad Tuštanj ali kako je vrtnar postal graščak

Nedaleč stran od Moravč stoji na majhnem griču nad vasjo Tuštanj, grad Tuštanj. Mislim, da je edini grad v Sloveniji, ki zares živi. S tem mislim, da v gradu živijo njegovi lastniki, ki grad obnavljajo in vzdržujejo. Del gradu, v enem od štirih traktov v nadstropju, je namenjen muzejski zbirki starega pohištva, orodja, slik in čudovitih izdelkov iz stekla in porcelana.

Plošča nad vhodnim portalom nam pove, da je bil grad postavljen leta 1490. Grad kot ga vidimo danes je zasluga grofa Franca Bernarda Lichtenberga. Njegova rodbina je imela grad v lasti od leta 1610. do konca 18.stoletja. Takrat preide v last rodbine Škarja. Leta 1847. postane lastnica Maksimilijana Škarja in od tu naprej se zgodovina gradu bere bolj kot pravljica. Maksimilijana je na sosednjem gradu spoznala vrtnarja Luko Pirnata. Bil ji je všeč, vrtnar je zelo dobro obvladal nemščino in tako sta si tudi napisala kar precej pisem. Na srečo se jih je veliko ohranilo, tako da so lahko tudi prihodnji rodovi, z njimi pa tudi vsi ostali, izvedeli za to nenavadno ljubezensko zgodbo. Luka in Maksimilijana sta se poročila in srečno živela, ne do konca svojih dni, temveč nekaj manj kot dvajset let. V tem času je podjetni Luka rešil grad propadanja, zgradil je nove hleve in se ukvarjal z živinorejo in poljedeljstvom. Otrok nista imela. Žena je bila precej starejša od njega.
Po Maksimilijanini smrti, je grad Tuštanj, leta 1873. podedoval njen mož Luka Pirnat. Luka se je kmalu zopet poročil in z drugo žena sta imela dve hčerki. Tako Pirnatov rod živi na gradu Tuštanj vse do današnjih dni in vse kaže, da bo še precej časa tako.

Poleg gradu je obvezen ogled kapele sv. Janeza Nepomuka, ki stoji ob glavnem vhodu v grad. Postaviti jo je dal grof Lichtenberg, okoli leta 1725. pa jo je s freskami iz življenja sv. Janeza Nepomuka, poslikal slovenski slikar in freskant Franc Jelovšek.

Danes na gradu Tuštanj, na čudovitem arkadnem dvorišču, prirejajo grajske poroke in koncerte pa seveda že omenjene vodene oglede muzejske zbirke.

Vhod na notranje dvorišče gradu Tuštanj v Moravški dolini.

Grba lastnikov gradu Tuštanj in letnica 1490, ko je bil grad zgrajen

Grad Tuštanj so zgradili leta 1490. Grof Franc Bernard Lichtenberg, kranjski deželni komisar, je leta 1671. končal z obnovo gradu, ki ga je skoraj v celoti prezidal. Grad ostane v lasti rodbine Lichtenberg vse do leta 1800, ko postane lastnik Ignac Škarja.

Sončna ura

Z griča, na katerem stoji grad Tuštanj, je lep pogled na okoliške travnike in gozdove

Grajsko tihožitje 😎

Arkadno grajsko dvorišče z arkadnim hodnikom v nadstropju in baročnim vodnjakom. Na arkadnem dvorišču danes potekajo poroke in koncerti.

Na gradu Tuštanj se je ohranilo precej originalnega pohištva, ki je danes del muzejske zbirke

Predalnik

Stara družinska fotografija Pirnatovih, ki so lastniki gradu vse od leta 1873, ko je grad, po svoji ženi grofici Maksimilijani Škarja, podedoval vrtnar Luka Pirnat.

Del muzejske zbirke na gradu. Sobane z originalnim lesenim podom, pohištvo, beneška ogledala, slike in fotografije nekdanjih lastnikov gradu

Lepo ohranjen klavir s kladivci, ki je predhodnik klavirja kot ga poznamo danes. Imenujejo ga tudi Hammerklavier

Baročni lestenec

V muzejskem delu gradu Tuštanj si lahko ogledamo zbirko steklenih izdelkov in izdelkov iz porcelana.

Na gradu so zelo ponosni na zbirko Napoleonovih krožnikov iz porcelana

Komoda z nastavkom

Med "grajske" je spadal tudi Maks Pirnat, profesor in pisatelj, ki se je rodil na gradu Tuštanj 24. septembra 1875. Na gradu je živel tudi njegov sin z enakim imenom, ki je bil kipar in grafik.Njegova fotografija visi na steni, na levi strani.

Beneško ogledalo

Baročni črnilnik in gosje pero

Na gradu je ohranjenih kar nekaj čudovitih lončenih peči

Lesena skrinja

Omara, ki se lahko spremeni v pisalno mizo

Leseni pripomoček za prenašanje čebeljih panjev

Nočna omarica

Čudoviti baročni šatulji za nakit

Kolovrat

Baročna miza in stoli

Zbirka gospodinjskih pripomočkov, zadaj pa tudi nekaj orožja in orodja

Sestri Škarja. Stoji grofica Maksimilijana, ki se je poročila z vrtnarjem Luko

Steklenici iz porcelana

Slika trpečega Kristusa iz 17. stoletja

Škarje s posebno posodico kamor so ujeli čebeljo matico in jo preselili

Leseni strop

Vrtnar Luka Pirnat in grofica Maksimilijana Scharia tudi Škarja sta si veliko dopisovala. Kar nekaj teh pisem se je ohranilo in tako so Lukovi potomci izvedeli kako je v tistem času prišlo do poroke med vrtnarjem in grofico. Poročila sta se leta 1853. 

Lesena skrinjica 

Prostor v nadstropju je nekoč služil kot kašča. Danes so ga preuredili v dvorano v kateri potekajo tudi poroke

Stara lončena peč v novi poročni dvorani

Grajski vrt

"Grajske" krave na pašniku 💚

Grajski hišni ljubljenček Lumpi v jesenskem dekorju 💛

Oltar v grajski kapeli sv. Janeza Nepomuka. Kapelo je poslikal slovenski baročni slikar in freskant Franc Jelovšek, okoli leta 1725.

Jelovškova freska: Nepomuka vržejo v reko Vltavo. Janez Nepomuk je bil duhovnik v Pragi. Ker se je uprl češkemu kralju Vaclavu IV, ki je hotel vzeti Cerkev pod svoje okrilje in si prilastiti njeno premoženje, ga je ta dal vreči v reko Vltavo. Pozneje so dodali še legendo, da je bil Nepomuk spovednik kraljice in da ni hotel kralju izdati njenih grehov, zato so ga vrgli v reko. Bolj znana je ta druga legenda. Kip sv. Nepomuka največkrat najdemo na mostovih. (svetniki.org)

Oltarna slika v grajski kapeli sv. Janeza Nepomuka je sto let mlajša od Jelovškovih fresk, ki jo obdajajo. Leta 1825. jo je naslikal Leopold Layer, slikar iz Kranja. 

Jelovškova freska: Mučenje sv. Janeza Nepomuka

Osrednja Jelovškova freska v kupoli, apoteoza oziroma poveličevanje Janeza Nepomuka. Angeli nosijo svetnika v nebo, spremljata ga Kristus in Bog Oče.

Nad vhodnimi vrati vzhajajoče sonce in pet zvezdic, ki so tudi atributi sv. Janeza Nepomuka

Križev pot v baročni kapeli sv. Janeza Nepomuka je manjši kot tisti, ki jih vidimo v cerkvah. Slike so dimenzije 27 x 20 centimetrov. Bakrorezi so natisnjeni na papir in nalepljeni na steklo. 

Klopi v kapeli sv. Janeza Nepomuka

Dvorišče pred vhodom v grad Tuštanj in čudovita, okoli 350 let stara, platana

Kapela sv. Janeza Nepomuka pred vhodom v grad Tuštanj. Kvadratno kapelo s štirikapno streho je, okoli leta 1725. poslikal slovenski baročni slikar in freskant Franc Jelovšek


Enodnevni izlet v Moravško dolino in Zasavje:

1. Groblje in baročna cerkev sv. Mohorja in Fortunata

2. Srednjeveško slikarstvo na Krtini pri Domžalah

3. Mojster Zaprtega vrta

4. Moravče

8. Valvasorjev grad Bogenšperk 

Vir: voden ogled
Leon Lavrič, Odsev blišča Moravških gradov, samozaložba, Moravče, 2004
Wikipedia