Prikaz objav z oznako Slava vojvodine Kranjske. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Slava vojvodine Kranjske. Pokaži vse objave

ponedeljek, 4. marec 2019

Valvasorjev grad Bogenšperk

Renesančni grad Bogenšperk, stoji na dobrih štiristo metrih visokem griču, v bližini Litije. Obdajata ga park in gozd. Prava idila za grajske poroke, ki so tu na prvem mestu. Tudi gostinstvo je dobro zastopano. Celoten grad pa je spremenjen v muzej, v katerem si lahko ogledamo številne etnološke zbirke in se seznanimo z življenjem in delom najpomembnejšega lastnika gradu, polihistorja in avtorja Slave vojvodine Kranjske, Janeza Vajkarda Valvasorja. Take sreče kot jo je imel grad Tuštanj, grad Bogenšperk ni imel. Popolnoma so ga izropali. Kar niso odnesli zadnji lastniki Windischgratzi, ki so grad zapustili po kapitulaciji Italije, leta 1943, so razgrabili "dobri ljudje" po vojni. Ostala je samo ogromna Valvasorjeva knjižna omara, ki se je zaradi velikosti ni lotil nihče.

Grad Bogenšperk je postavila plemiška družina Wagen, v začetku 16. stoletja. Imenovali so ga Wagensperg. Tekom desetletij je grad dobil slovensko ime, ljudje so ga poimenovali Bogenšperk. To ime je uporabil tudi Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske in tako je še danes.

Grad je od nastanka do danes zamenjal precej lastnikov. Za nas najpomembnejši graščak je bil vsekakor polihistor Janez Vajkard Valvasor, ki je bival na gradu od leta 1672. do 1692, ko je zaradi velikih dolgov moral grad prodati in se preseliti v Krško. Na gradu je ustanovil grafično delavnico in tiskarno za bakroreze s katerimi je opremljena tudi Slava vojvodine Kranjske.

Po drugi svetovni vojni je bila na gradu vojaška bolnišnica. Leta 1949. pa so se, v popolnoma opustošen grad, vselili jezuiti iz samostana sv. Jožefa na ljubljanskih Poljanah. Leta 1972. se je občina Litija lotila temeljite obnove propadajočega gradu. V njem začnejo prirejati poroke, pridruži se tudi gostinska dejavnost in kasneje muzej. Za vodenje in upravljanje grajskih dejavnosti, leta 1998. ustanovili Javni zavod Bogenšperk. Ko so vse lepo uredili pa je grajski kompleks, leta 2001. prevzela na novo ustanovljena občina, Šmartno pri Litiji.

Grad Bogenšperk je odlična izbira za enodnevni izlet. Mi smo se na našem enodnevnem izletu po Moravški dolini in Zasavju, ustavili kar devetkrat in tako smo že komaj čakali na zadnji postanek v Šmartnem pri Litiji, kjer nas je čakala odlična večerja. 😎

Slovenija, Zasavje
Grb rodbine Valvasor.
Slovenija, Zasavje
Grad Bogenšperk so zgradili na začetku 16. stoletja. 
Slovenija, Zasavje
Janez Vajkard Valvasor (1641. Ljubljana - 1693. Krško). Njegov kip, pred vhodom v grad Bogenšperk, so postavili leta 1991. 
Slovenija, Zasavje
Kamniti kip Neptuna v grajskem parku.
Slovenija, Zasavje
Grad Bogenšperk obdaja gozd in čudovit park
Slovenija, Zasavje
Arkadni hodnik v nadstropju
Slovenija, Zasavje
Pogled z grajskega dvorišča proti izhodu v park
Slovenija, Zasavje
Eden od štirih traktov gradu Bogenšperk s stolpičem z uro
Slovenija, Zasavje
Grajsko dvorišče obdajajo štirje trakti
Slovenija, Zasavje
Slovenija, Zasavje
Najstarejši del gradu Bogenšperk je stolp z vogalnim pomolom na konzolah. Tu je tudi vhod v muzej z bogatimi etnološkimi zbirkami
Slovenija, Zasavje
Gotsko okno in relief Marije z detetom
Slovenija, Zasavje
Danes poročna dvorana, nekoč Valvasorjeva knjižnica. V knjižni omari, ki jo na srečo ni bilo lahko odnesti, kar se je zgodilo z ostalim grajskim pohištvom, je hranil okoli 10.000 knjig iz cele Evrope. 
Slovenija, Zasavje
Grajska kapelica
Slovenija, Zasavje
Slovenija, Zasavje
Lončena peč
Slovenija, Zasavje
Leseni kasetni strop
Slovenija, Zasavje
Poslikan strop v okrogli sobani
Slovenija, Zasavje
Janez Vajkard Valvasor je bil star 31 let, ko je leta 1672. kupil grad Bogenšperk in se vanj naselil s svojo, danes bi rekli mladoletno, ne vem kako se je reklo v njegovih časih, še ne 14-letno ženo Ano Roso Grafenwergovo. Na gradu mu je rodila devet otrok
Slovenija, Zasavje
Pohištvo s katerim je Valvasor opremil grad Bogenšperk, je zadnji lastnik, sredi druge svetovne vojne, naložil na vagon in ga želel odpeljati. Toda karma je bila močnejša, vlak so bombardirali in tako je bilo tudi pohištvo uničeno
Slovenija, Zasavje
Pohištvo, ki danes krasi sobane gradu Bogenšperk, je iz 17. in nam pričara čas, ko je tu bival Valvasor s svojo družino.
Slovenija, Zasavje
Na gradu Bogenšperk hranijo originalno Valvasorjevo knjigo  iz leta 1681. Knjiga z naslovom Theatrum mortis humanae tripartitum je bogato ilustrirana z znamenitimi Valvasorjevimi bakrorezi. Knjiga je razmišljanje o smrti in minljivosti življenja. 
Slovenija, Zasavje
Črnilnik iz 17. stoletja
Slovenija, Zasavje
Valvasorjeva delovna soba. Vanjo je dal vgraditi štiri kamnite stebre, o čemer je pisal v svoji Slavi vojvodine Kranjske.


Enodnevni izlet v Moravško dolino in Zasavje:


1. Groblje in baročna cerkev

2. Srednjeveško slikarstvo na Krtini

3. Mojster Zaprtega vrta

4. Moravče

5. Grad Tuštanj ali kako je vrtnar postal graščak





Vir: voden ogled gradu
bogensperk.si
Brošura: Grad Bogenšperk, Javni zavod Bogenšperk, 2007

torek, 17. december 2013

Grad Fužine - Muzej za arhitekturo in oblikovanje

Preden je grad Fužine postal dom Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, je minilo kar nekaj stoletij, v katerih je ta čudoviti renesančni grad doživel vzpone in padce. Okoli leta 1528. ga je dal zgraditi Vid Khisl. Grad stoji ob Ljubljanici, kjer so bili takrat na reki slapovi. Zgrajen je bil kot bivališče za družino, imel pa je tudi obrambni značaj pred Turki in drugimi napadalci. Obkrožen je bil z jarkom, imel je tudi dvižni most ter štiri vogalne stolpe.

Danes v grad Fužine vodi kamnit most, ki so ga postavili čez obrambni jarek. Pred vhodom stoji emblem z viteško opremo

Spominska plošča nad vhodom, z grbi Janeza Khisla in njegovih dveh žena. Janez Khisel je bil velik podpornik slovenskih protestantov. Bil je v stiku s Primožem Trubarjem in Jurijem Dalmatinom. Pri slednjem je naročil prevod knjige Jezus Sirah. Rokopis je uporabljala samo družina, vse do leta 1575. ko jo natisne tiskar Janez Mandelc.

Na tem mestu Ljubljanice so bili nekdaj slapovi, ki pa jih je uničil umetno zgrajen jez. Slapovi so namreč ovirali plovbo po reki. Družina Khisl je na gradu Fužine odlično gospodarila celo stoletje. Ustanovili so mlin, fužine, steklarno, kovačije, ukvarjali so se tudi s trgovino in kmetijstvom. Bili so veliki podporniki slovenske protestantske knjige. Za potrebe tiskarne, so v bližini gradu spremenili mlin v papirnico, ki je bila prva na slovenskih tleh.

Pogled v Viteško dvorano in nekaj prvotne ohranjene poslikave, o kateri govori tudi Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske. Grad naj bi bil v celoti poslikan s freskami, ki so jih prebelili v novejšem času, ko so grad uporabili kot stanovanja za delavce papirnice Vevče.


Delno ohranjena freska, sveti trije kralji, v kapelici, ki se nahaja v osrednjem vhodnem stolpu.

Poslikava stropa v kapelici se je kar dobro ohranila. V gradu so bila po vojni stanovanja in stanovalci so v visoki kapeli znižali strop. Tako so se freske nad umetnim stropom ohranile, tiste pod njim pa so prepleskali z belo barvo. 

Po zatonu družine Khisl, dobijo grad Fužine jezuiti. Grad uporabljajo bolj kot počitniško destinacijo, pobirajo prihodke, za grad pa prav nič ne skrbijo in njegova lepota je v njihovem času precej zbledela.
Tudi prvotni strop v stanovski dvorani je bil lesen in kot piše Valvasor, v celoti poslikan.

Freske v gradu so prikazovale tudi življenje na Ljubljanici.
Na gradu Fužine oziroma v Muzeju arhitekture in oblikovanja bo vse do 23. marca 2014. na ogled zanimiva in ogleda vredna razstava Arhitektura 19. stoletja na slovenskem.

Med tistimi, ki so za grad Fužine dobro skrbeli je bil tudi Fidelis Terpinc, ki je grad kupil na dražbi, leta 1825. ko je bil še zelo mlad, a tudi zelo podjeten fant. Rodil se je v Kranju, kot sin bogatega trgovca. V Ljubljani in okolici je odpiral obrtna in industrijska podjetja, ukvarjal se je tudi s kmetijstvom. Bil je začetnik slamnikarske obrti, na domžalskem koncu. Ustanovil je tovarno za sukno, ki jo poznamo kot Pletenina, na Zaloški cesti, ki je danes ni več. Ustanovil je papirnico v Goričanah in še bi lahko naštevali. Z ženo sta bila velika podpornika slikarske umetnosti in na gradu Fužine sta ustvarila kar veliko umetniško zbirko slikarjev kot so Ivana Kobilca, Janez Šubic in Matevža Langusa.


Vir: voden ogled v organizaciji MAO
Branko Reisp, Grad Fužine (Založba Obzorja Maribor, 1991)

Podobno: arhitektura 19. stoletja Predsedniška palača