Frančiškanska knjižnica v Ljubljani

Vsem na očeh pa vendar nevidna. Frančiškanska knjižnica, v frančiškanskem samostanu, v Ljubljani, na Prešernovem trgu. V okviru arhitekturne prireditve, Odprte hiše Slovenije, smo si jo lahko tudi ogledali, kar se ne zgodi pogosto.
Knjižnico, kot jo vidimo danes, so zgradili po ljubljanskem potresu, se pravi po letu 1895. in je podaljšek samostana, proti Čopovi ulici. S Prešernovega trga je vidna enotna fasada samostana, z dvoriščne strani pa je zadeva drugačna. Knjižnica, zgrajena v obliki kocke, ima opečnato pročelje, v treh etažah pa velika okna, kot se za knjižnico, ki rabi veliko svetlobe, tudi spodobi.
Frančiškanska knjižnica hrani v glavnem teološke knjige. V vitrinah hranijo bestsellerje, kot se je hudomušno izrazil prijazni pater, to so knjige duhovnika in misijonarja, Friderika Barage. Tu je tudi nekaj zanimivih predmetov, ki so jih prinesli frančiškani, ko so se vračali z misijonarskih poti. Frančiškanska knjižnica pa hrani tudi dve znameniti opeki in po tem je verjetno edinstvena v svetu. Opeki sta namreč delček semenišča, ki je stalo na današnjem Vodnikovem trgu, ki je bilo tudi dom frančiškanov. Ko so semenišče podirali, so frančiškani shranili omenjeni opeki.

Frančiškanska knjižnica v Ljubljani, z opečnato fasado in velikimi okni v treh etažah. Zgradili so jo po letu 1895.

V Frančiškanski knjižnici hranijo tudi slikarska dela

Knjižnica je zgrajena v treh etažah, s kasetnim stropom, nad katerim je pesek. Ta naj bi bil v pomoč, v primeru požara

Tretja etaža s knjižnimi policami

V knjižnici hranijo, približno 70.000 knjig, večina je teoloških.

Frančiškanska knjižnica v Ljubljani hrani tudi obsežno knjižno zbirko patra Žige Škerpina

Frančiškanska knjižnica v Ljubljani, hrani približno 70.000 knjig. Nekatere so bolj muzejski eksponati, večino teh knjig pa uporabljajo raziskovalci in študentje. 

Pri bogoslužju so uporabljali knjige velikega formata, tri so ostale v Ljubljani, sedem pa jih hranijo v Gradcu

Razpelo

Tlakovanje v frančiškanski knjižnici

Kovana ograja na lesenem stopnišču, ki vodi v zgornje etaže frančiškanske knjižnice.

Dušna paša za kristjane, napisal Friderik Baraga. Natisnila tiskarna Jožefa Blaznika. Knjigo so izdali leta 1831. Iz knjige je tudi razvidno, da je bil v tem obdobju, Friderik Baraga, kaplan v Metliki. 

"Pieta - pozna gotika, slikar neznan, okoli leta 1600. (dar arh. Osolina P. Romanu)" (napis ob sliki)

"Križani z Magdaleno - Mihael Stroj, olje platno, približno 1870." (napis ob sliki)

"Kristus Pantokrator - olje les, slikar neznan iz Ukrajine, približno 1800. (P. Stanko iz prve svetovne vojne)" (napis ob sliki)

"Kristusova glava, z dvema angelčkoma - olje les, Ukrajinsko delo iz Volinije, približno 1800. (P. Stanislav iz prve svetovne vojne)" (napis ob sliki)

Tudi slovenski frančiškani delujejo po vsem svetu kot misijonarji. Ko se vrnejo domov pa prinesejo še kakšen spominek, na deželo, v kateri so delovali. Tako v ljubljanski frančiškanski knjižnici hranijo nekaj takih predmetov. Meni sta bili všeč ti dve posodi na nogicah. Ena ima še ročaje v obliki zmajev, druga pa ima pokrov v obliki čipke :) Po vsej verjetnosti sta prišli iz Kitajske.

Znameniti opeki, ki ju hranijo v Frančiškanski knjižnici, sta bili nekoč delček frančiškanskega semenišča, ki je stalo na današnjem Vodnikovem trgu

Dvorišče frančiškanskega samostana, med Prešernovim trgom in Nazorjevo ulico.

Izhod iz samostana na dvorišče. Ta del samostana je najstarejši. Po potresu, leta 1895. so ga uspešno sanirali

Kotiček za sprostitev

Na dvorišču samostana je tudi zanimiv vodnjak, z letnico 1952.

Odsev zvonika frančiškanske cerkve na Mestnem gledališču Ljubljana

... pa še zdravje in to je to



Podobno: Škrabčeva knjižnica

Semeniška knjižnica

Burboni in Škrabčeva knjižnica

Frančiškanski samostan Kostanjevica v Novi Gorici, hrani zbirko starih knjig, ki jih je nad 15.000. Med njimi je tudi nekaj inkunabul. Knjižnico so poimenovali po patru Stanislavu Škrabcu (1844-1918), Škrabčeva knjižnica. Bil je jezikoslovec, slovenist. V samostanu je živel dvainštirideset let, na kar nas opozarja tudi tabla na pročelju.
Posebna znamenitost kostanjeviške cerkve je grobnica Burbonov. Tu počiva zadnji francoski kralj, Karel X, s svojo družino. Kraljeva družina je bila, ob julijski revoluciji, leta 1830, izgnana iz Francije. Najprej so se zatekli na Škotsko, potem pa v Prago. Ker je tam kosila kolera, je družina, na povabilo grofa Coroninija, leta 1836. prišla v Gorico. Kralj ni prav dolgo užival gostoljubja, kajti edini je zbolel za kolero in po sedemnajstih dneh bivanja v Gorici, je umrl. Pokopali so ga v kostanjeviški cerkvi, še prej pa je prosil frančiškane, da varujejo njegov grob. Ti so obljubo držali, saj nikoli niso dovolili prenos posmrtnih ostankov v Francijo in tako je še danes.
(Zgibanka, Frančiškanski samostan Kostanjevica in Turistična zveza Nova Gorica, 2010).

Venec z lilijami, pred vhodom v grobnico Burbonov, v Novi Gorici

Vhod v grobnico Burbonov. Ob straneh sta venca, ki so ju prinesli iz Francije. Do grobnice poteka dolg hodnik, ki se nahaja pod glavno cerkveno ladjo.

Zadnji francoski kralj, Karel X. (1757-1836). 11. novembra je bil pokopan v cerkvi na Kostanjevici.

Krona in grb z lilijami

Sarkofag, v katerem počiva Karel X, je izdelan iz nabrežinskega marmorja.

Sarkofag stoji na levjih tacah, samo kralj živali je dovolj dober za kralja :) 

Venec za družino zadnjih kraljevskih Burbonov

Na samostanskem vrtu rastejo čudovite vrtnice, burbonke. Vrt je najlepši in najbolj dišeč v maju, kakšna pa se najde tudi v oktobru :) Burbonke so dobile ime po francoskem otoku v Indijskem oceanu, kjer so nastale s slučajnim križanjem kitajske vrtnice Old Blush in evropske Quatre saissons. Otok so poimenovali Ile de Bourbon, danes Reunion. (Zloženka, Burbonke, TZ Nova Gorica)

Inkunabula, knjiga iz leta 1476. v Škrabčevi knjižnici

Začetek knjižnice v kostanjeviškem samostanu, sega v 16. stoletje. Tu so vštete tudi knjige, ki so jih frančiškani prinesli, ko so morali zapustiti Sveto Goro. (zloženka)

Škrabčeva knjižnica hrani več kot 15.000 knjig, med njimi je slovnica Adama Bohoriča iz leta 1584. z lastnoročnim posvetilom avtorja.

Povezano: Samostan Kostanjevica, Nova Gorica

Kanal ob Soči

Ljubljansko semenišče in semeniška knjižnica

Semenišče, ki ga obdaja, na eni strani Vodnikov trg, na nasprotni strani pa Pogačarjev trg, so začeli graditi leta 1708. Poimenovali so ga Collegium Carolinum, oziroma Karlov zavod, po Karlu Boromejskem, ki je bil italijanski kardinal in svetnik. Baročna palača, v obliki kocke, s poudarjenim srednjim delom, v svojih prostorih skriva neprecenljivo kulturno dediščino, semeniško knjižnico. Ko je bila knjižnica odprta za javnost, je bil poleg glavnega vhoda, še eden, ki je vodil v knjižnico, Danes si lahko knjižnico ogledamo samo v organiziranih skupinah.

Vhodni portal semenišča, na Dolničarjevi ulici 4. Kipa giganta, sta delo kiparja Angela Puttija. Nad vhodom je napis "VIRTUTI ET MUSIS" (Kreposti in Vednosti)

Palačo ljubljanskega semenišča so začeli graditi 1708. leta, na pobudo članov Akademije operozov (Akademija delovnih Ljubljančanov, ustanovljena leta 1693. Wikipedija)

V osrednjem delu semenišča, ki je nekoliko poudarjen, je v vrhnjem nadstropju kapela. Z zunanje strani so lepo vidni vitraži. V drugi polovici 20. stoletja, so semeniško kapelo obnovili po načrtih arhitekta Toneta Bitenca. (semenišče.si)

Ročaj na vhodnih vratih semenišča je kopija Miklavževega škofjeloškega kruhka

Plošča v preddverju ljubljanskega semenišča

Luč v hodniku semenišča

Kamnita ograja

Vratarnica

Preddverje ljubljanskega semenišča

Nad pokrito tržnico, ki so jo v kletnih prostorih semenišča uredili leta 1959, se nahaja atrij semenišča, z malim kamnitim oltarjem ali pa je mizica za kavo :)

Baročna semeniška knjižnica

Fresko, na okoli 90 m2 velikem oboku semeniške knjižnice, je naslikal Giulio Quaglio, leta 1721. Freska je še prvotna, razen manjše razpoke, ki jo je povzročil potres leta 1985. Svetnik s škofovsko palico v roki je Karel Boromejski, po katerem ima semenišče ime.

Knjižne omare, lesene opaže on rezbarije, čudovito izdelane iz hrastovega lesa pa je izdelal mizar Jožef Wergant (Bergant), leta 1725.

Najstarejša knjiga datira v leto 1486. Hranijo pa tudi knjigo Primoža Trubarja, Prevodi psalmov iz leta 1566. Na fotografiji je eden od številnih molitvenikov.

Od ustanovitve semeniške knjižnice pa vse do danes, so tu študirali samo ob dnevni svetlobi. Prostor tudi danes ne ogrevajo. Prav zaradi takih pogojev, se je knjižnica s svojo čudovito fresko ohranila. Kot zanimivost, fresko v ljubljanski stolnici so obnovili že trikrat. Nastala je približno ob istem času, nekaj let prej, naslikal jo je isti slikar.

Dva večja globusa, ki sta v semeniški knjižnici, datirata v leto okoli 1600.

Tlakovanje hodnika, pred semeniško knjižnico je novejšega datuma. Druga polovica 20. stoletja, arhitekt Tone Bitenc.



Vir: semenišče.si

Semeniška knjižnica, Marijan Smolik

Ljubljanske palače in hiše: Vodnikova domačija

Šola na Vegovi