sreda, 18. februar 2015

Ljubljansko semenišče in semeniška knjižnica

Semenišče, ki ga obdaja, na eni strani Vodnikov trg, na nasprotni strani pa Pogačarjev trg, so začeli graditi leta 1708. Poimenovali so ga Collegium Carolinum, oziroma Karlov zavod, po Karlu Boromejskem, ki je bil italijanski kardinal in svetnik. Baročna palača, v obliki kocke, s poudarjenim srednjim delom, v svojih prostorih skriva neprecenljivo kulturno dediščino, semeniško knjižnico. Ko je bila knjižnica odprta za javnost, je bil poleg glavnega vhoda, še eden, ki je vodil v knjižnico, Danes si lahko knjižnico ogledamo samo v organiziranih skupinah.

Vhodni portal semenišča, na Dolničarjevi ulici 4. Kipa giganta, sta delo kiparja Angela Puttija. Nad vhodom je napis "VIRTUTI ET MUSIS" (Kreposti in Vednosti)

Palačo ljubljanskega semenišča so začeli graditi 1708. leta, na pobudo članov Akademije operozov (Akademija delovnih Ljubljančanov, ustanovljena leta 1693. Wikipedija)

V osrednjem delu semenišča, ki je nekoliko poudarjen, je v vrhnjem nadstropju kapela. Z zunanje strani so lepo vidni vitraži. V drugi polovici 20. stoletja, so semeniško kapelo obnovili po načrtih arhitekta Toneta Bitenca. (semenišče.si)

Ročaj na vhodnih vratih semenišča je kopija Miklavževega škofjeloškega kruhka

Plošča v preddverju ljubljanskega semenišča

Luč v hodniku semenišča

Kamnita ograja

Vratarnica

Preddverje ljubljanskega semenišča

Nad pokrito tržnico, ki so jo v kletnih prostorih semenišča uredili leta 1959, se nahaja atrij semenišča, z malim kamnitim oltarjem ali pa je mizica za kavo :)

Baročna semeniška knjižnica

Fresko, na okoli 90 m2 velikem oboku semeniške knjižnice, je naslikal Giulio Quaglio, leta 1721. Freska je še prvotna, razen manjše razpoke, ki jo je povzročil potres leta 1985. Svetnik s škofovsko palico v roki je Karel Boromejski, po katerem ima semenišče ime.


Knjižne omare, lesene opaže on rezbarije, čudovito izdelane iz hrastovega lesa pa je izdelal mizar Jožef Wergant (Bergant), leta 1725.


Najstarejša knjiga datira v leto 1486. Hranijo pa tudi knjigo Primoža Trubarja, Prevodi psalmov iz leta 1566. Na fotografiji je eden od številnih molitvenikov.

Od ustanovitve semeniške knjižnice pa vse do danes, so tu študirali samo ob dnevni svetlobi. Prostor tudi danes ne ogrevajo. Prav zaradi takih pogojev, se je knjižnica s svojo čudovito fresko ohranila. Kot zanimivost, fresko v ljubljanski stolnici so obnovili že trikrat. Nastala je približno ob istem času, nekaj let prej, naslikal jo je isti slikar.

Dva večja globusa, ki sta v semeniški knjižnici, datirata v leto okoli 1600.

Tlakovanje hodnika, pred semeniško knjižnico je novejšega datuma. Druga polovica 20. stoletja, arhitekt Tone Bitenc.




Vir: semenišče.si
Semeniška knjižnica, Marijan Smolik


Ljubljanske palače in hiše: Vodnikova domačija



Ni komentarjev: