Juliana Trail, 7 etapa - Od Stare Fužine in Bohinjskega jezera do Bohinjske Bistrice

Sedma etapa Juliane Trail oziroma daljinske pohodniške poti, se prične v Stari Fužini, pri Centru Triglavskega narodnega parka (TNP). Od tu se pot spusti do slikovitega Bohinjskega jezera v Ribčevem Lazu. Na koncu hotela Jezero (mimogrede, imajo odlično kavo s pogledom na jezero in srednjeveško cerkev sv. Janeza Krstnika), zavijemo proti naselju Polje. Gručasta vasica ob reki Savi Bohinjki, je nastala v 16. stoletju. V 20. stoletju pa je nedaleč stran nastalo nekajkrat večje naselje manjših in večjih počitniških hiš. V Polju se lahko pohvalijo s prvim nordijskim centrom v Sloveniji. Res je, še pred znamenito Planico, so v Polju prirejali tekmovanja v smučarskih skokih. Tu je svoj skok opravila prva Slovenka in to kar v krilu. 😊

Pot nas pelje skozi gozd, mimo polj in travnikov. Ves čas nas spremlja tudi pogled na Triglav. Ni potrebe, da vsi rinemo gor, tudi od tu je čudovit.

Pot je večinoma ravninska z nekaj sence in obilo sonca, saj je žled tudi v bohinjskem koncu opravil svoje. Manjši vzpon je do vasice Žlan. Gručasta vasica v kateri je danes le nekaj hiš. Od tu nas pot vodi rahlo navzdol, skozi Dobravo do Bohinjske Bistrice.

Sedma etapa Juliane se zaključi na železniški postaji Bohinjska Bistrica. Ker pa grem rada tudi po svoje, sem se ustavila pri Zoisovem dvorcu, ki je nastal v 17. stoletju. Ob njem je park z uro, ki jo je dal postaviti Žiga Zois, da železarji ne bi zamujali na delo. 😎 Moja pot se je zaključila v župnijski cerkvi sv. Miklavža ali sv. Nikolaja, kakor je komu ljubše, ki jo je poslikal slikar Matija Koželj iz Kamnika.

Sedma etapa Juliane Trail je dolga 11 kilometrov, za tri ure hoda in razmeroma lahka, slikovita pa itak 😊

Poglejte, tamle je Triglav, nam kaže eden od štirih srčnih Bohinjcev, ki so 26. avgusta 1778, na pobudo barona Žige Zoisa, prvi osvojili vrh Triglava. S skromno opremo in veliko izkušnjami, jim je podvig uspel v enem tednu. V spomin na ta dogodek so, ob njegovi dvestoletnici, leta 1978. postavili spomenik, nedaleč od Bohinjskega jezera. Spomenik je ustvaril kipar Stojan Batič.

Jutranji pozdrav na Bohinjskem jezeru. Priznam, da tu nisem pričakovala galeba 😊

Pristanišče na Bohinjskem jezeru

Spominska plošča na skali je bila postavljena 4. julija 1980. leta, v spomin na zmago Jeseniško - bohinjskega odreda nad nemškim okupatorjem, 4. aprila 1945. Z zmago so partizani preprečili požig Zgornje bohinjske doline.

Cerkev sv. Janeza Krstnika ob Bohinjskem jezeru

Kjer se konča Bohinjsko jezero in začne reka Jezernica, stoji kamniti most, ki so ga zgradili leta 1926. Pred tem je bil na tem mestu leseni most.

Jutranja meglica nad Bohinjskim jezerom

Zlatorog v Bohinju

Juliana Trail, kažipot nas usmerja proti vasici Polje

Tudi najmlajši so navdušeni nad Juliano 😊

Napredujemo, kulturna krajina. Juliana Trail - Stara Fužina - Bohinjska Bistrica, 11 km.

Triglav nas gleda 😊 Stari del vasi Polje pri Bohinju

Na zimo smo pripravljeni 😎 Značilnost Gorenjske: urejenost

Smučarske skakalnice v Nordijskem centru Polje. Začetki slovenskega skakalnega športa so v Bohinju. Že leta 1929. 10. februarja so na Poljah lahko videli smučarske skoke na prvi 50-metrski skakalnici. Projektiral jo je ing. Hanssen iz Norveške. Tudi sam je bil dober skakalec in se je udeležil omenjenega tekmovanja. Skočil je najdalj od vseh in pristal pri 43-ih metrih. Zanimivo je, vsaj meni, da je na skakalnici skočila tudi prva slovenska ženska skakalka in to kar v krilu. To je bila Agata Stare, rojena leta 1915. iz bližnjega naselja Žlan. Od Hanssenove skakalnice je ostalo bolj malo. Današnje so zgradili kasneje.

Pitnik z lesenim koritom in kozolčkom na katerem je fotografija ing. Hanssena, konstruktorja skakalnic in skakalca iz Norveške

Iz Polja smo se povzpeli, po rahlem klancu, na vzpetino kjer leži vasica Žlan 

Žlan je gručasta vas iz 19. stoletja. Hiš je danes bolj malo. V tej obnovljeni pa je nekoč živela prej omenjena smučarska skakalka v krilu 😊

Zapustili smo Žlan, stezice, širna vaška polja in se spustili v Bohinjsko Bistrico.

Park Zoisove graščine z uro in nekdanjo delavsko hišo. Stolp z uro je postavil Žiga Zois, da delavci železarji ne bi zamujali na delo 

Zoisova ura. Na stolpu je tudi znak družine Zois stoječi lev drži posodo z dragulji.

Vhodni, kamniti portal iz tufa. Vhod v Zoisovo graščino. Nad portalom lev s posodo z dragulji. Za uspehe na gospodarskem področju je bilo družini Zois podeljeno plemstvo. Poimenovali so se "von Edelstein". Po slovensko bi rekli dragulj. Od tod levu posoda z dragulji.

Zoisova graščina s parkom in uro stoji na Grajski ulici 14, ob Bohinjski Bistrici. Dvorec so zgradili sredi 17. stoletja bratje Locatelli, ki so bili prvotni lastniki fužin. Ko je prešel v last Zoisov, so v njem uredili prostore za bivanje družine in upravne prostore za rudarske nadzornike. Večkrat je v njem prebival tudi Žiga Zois. (info tabla)

Skozi Bohinjsko Bistrico teče istoimenski potok

Gospodarsko poslopje na Zoisovi ulici

Vode se na bohinjskem koncu ne manjka. Manjši potoček teče med hišami v Bohinjski Bistrici

Kapelica z lesenimi kipi Brezmadežne in dveh angelov, ki držita svečnika. Kapelico so postavili na prelomu iz 19. v 20. stoletje. 

Gostinski lokali ob potoku Bohinjska Bistrica

Lepo obnovljena, nadstropna hiša, pravi mali dvorec nosi letnico 1781.

Cerkev sv. Miklavža ali Nikolaja je bila zgrajena leta 1884. Pred tem je na tem mestu stala baročna cerkev iz 17. stoletja.

Detajl lesene skulpture pred obzidjem cerkve sv. Nikolaja v Bohinjski Bistrici.

Prezbiterij z glavnim oltarjem in poslikavo, ki je delo kamniškega slikarja Matije Koželja

Poslikava kupole prezbiterija. Slikar Matija Koželj

Stranski oltar posvečen Brezmadežni

Stranski oltar sv. Jožefa


Podobno Juliana Trail:

Od Bleda do Radovljice

Od Jesenic do Blejske Dobrave

Vir:

bohinj.si

Register NKD

Ljubljanski Breg

Ljubljanski Breg je danes prostor namenjen druženju. Na njem se odvijajo različni sejmi, od novoletnega do umetniškega pa tudi bolšji sejem se odvija tu, da o knjižnici pod krošnjami niti ne govorim. Ime je nastalo po bregu, ki se spusti vse do Ljubljanice, kjer so pred nekaj leti uredili čudovito sprehajališče.

Do sredine 18. stoletja, ko so po Ljubljanici prevažali tovor, je bilo na Bregu pristanišče. Večina takratnih hiš je bila v lasti trgovcev, v pritličju pa so bili prostori namenjeni gostilnam, pekarnam in podobnim dejavnostim, za potrebe pristaniškim delavcem.

Današnje hiše so predelane iz večih manjših. Tako je Zoisova palača nastala iz osmih manjših hiš, Codellijeva iz dveh, ostale prav tako.

Pred obnovo je bila na hiši okrogla spominska plošča, z bronastim portretom pisatelja, ki jo je oblikoval arhitekt Vlasto Kopač. Postavili so jo 1987, danes pa je ni več :(

Breg 10. Hiša pred zadnjo obnovo in po njej. Od leta 1887. do 1923. je v njej živel slovenski pisatelj in ljubljanski župan Ivan Tavčar. Pred obnovo je bila na hiši okrogla spominska plošča, z bronastim portretom pisatelja, ki jo je oblikoval arhitekt Vlasto Kopač. Postavili so jo 1987, danes pa je ni več :(

Breg 4 in 6

Breg 8 je med najstarejšimi hišami. Od leta 1630. so bili v njej prostori cesarsko-kraljevega nakladniškega urada. V njej so bila tudi stanovanja za zaposlene. Hiša kot jo vidimo danes, je prav tako predelana iz dveh sosednjih, kar je delo Gabriela Gruberja.

Breg 14. Od leta 1829. je bila tu znamenita Blasnikova tiskarna. V njej so natisnili še bolj znamenite Prešernove Poezije. Doprsni kip Jožefa Blasnika (1800 - 1872), je izdelal kipar Stojan Batič

Breg 18. Codellijeva hiša. Med letom 1688 do 1748. so bili lastniki hiše plemiči Codelli von Fahnenfeld. Po njih se imenuje še danes.

Breg 20. Vhodni portal v gostilno Pri vitezu, krasi doprsna plastika viteza s čelado in perjanico. V hiši je bila gostilna že leta 1574.

Breg 20. Hiša kot jo vidimo danes, je nastala iz dveh hiš. Ena je imela vhod z Brega, druga pa iz Križevniške ulice. Lastnika sta bila italijanska trgovca. 1778. leta so hiši združili, tekom stoletij pa se je v njej zvrstila cela paleta lastnikov in stanovalcev. V njej je nekaj časa, pri svojem sorodniku, živel tudi Prešernov prijatelj, Andrej Smole.

Povezano: Zoisova palača

Vir: Suhadolnik Jože, Novi trg z okolico, 2006

arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana

Zoisova palača

 Ko hodiš po stopnicah in hodnikih, koder so nekoč hodili znameniti ljudje, kot so: Valentin Vodnik, Anton Tomaž Linhart, Jernej Kopitar in drugi pomembneži, takrat veš, da si v znameniti Zoisovi palači na ljubljanskem Bregu.

Ljubljanski grb na pročelju Zoisove palače

Michelangelo Zois je bil bogat industrialec in veletrgovec pa tudi oče slovenskega razsvetljenca Žige Zoisa. Nekje po letu 1760. je združil tri sosednje hiše, od leta 1798. pa je palača dobila današnjo obliko.

Žiga Zois, slovenski literarni mecen, naravoslovec, industrialec ... naj bi živel v drugem nadstropju, ob današnji Križevniški ulici. V palači ni spominske sobe. Kar nas spomni na Zoisa je nagrobna plošča, na dvoriščnem pročelju, poleg nje pa stoji še opomnik, da je v tej hiši živel baron Žiga Zois.

V palači so danes stanovanja, pisarne pa tudi manjši hotel, Galerija River, zaradi katerega sem si lahko ogledala nekaj te znamenite palače na Bregu.

Kamniti portal Zoisove palače na Bregu 22. Zoisov doprsni kip je izdelal kipar Mirsad Begič.

Obokano stopnišče Zoisove palače

Stopnišče Zoisove palače z železno ograjo

Dva vhoda, dvoje železnih vrat, ki vodijo v kletne prostore. Dvorišče Zoisove palače.

Nagrobna plošča barona Žiga Zoisa iz leta 1818. Stoji na dvoriščnem pročelju palače, sem pa so jo prinesli iz pokopališča sv. Krištof, ki je bilo nekoč na mestu kjer danes stoji Plečnikovo Baragovo semenišče, Navje pa je del tega pokopališča, ki stoji še danes.

Opomnik, da je tu nekoč živel naravoslovec in gospodarstvenik baron Žiga Zois

Stari vodnjak, na notranjem dvorišču Zoisove palače, danes krasijo rože

Kamniti portal v pritličju palače

Zoisova palača, Breg 22, Ljubljana

Dvorišče Zoisove palače je v obliki črke U in tlakovano z manjšimi kamni.