Muzej novejše zgodovine in Pot domov

V Muzeju novejše zgodovine, ki domuje v Cekinovem gradu, ob hali Tivoli, smo si ogledali odlično razstavo, z naslovom, Pot domov. Razstava pripoveduje 26 zgodb ljudi, ki so se vračali iz vojn, proti domu, v različnih časovnih obdobjih. Avtorji so v prostor postavili osvetljene stebre, ki ponazarjajo svetilnike. Na njih lahko preberemo zgodbo določene osebe, v stranski niši pa si lahko ogledamo zanimive predmete, ki so jih prinesli domov.
Razstavo so postavili ob stoletnici začetka bojev na Soški fronti (1915-2015) in ob sedemdesetletnici konca druge svetovne vojne (1945-2015) Zanimiva razstava bo na ogled do 1. septembra 2016.

Ptičja hišica z znamenitim "fičkom", na drevesu, pred Muzejem novejše zgodovine, v Tivoliju.

Osrednji del, baročnega Cekinovega gradu, v katerem domuje Muzej novejše zgodovine Slovenije. Palačo so zgradili leta 1755. po naročilu grofa Leopolda Lamberga. Poimenovali so jo Leopoldsruh. Namenjena je bila oddihu družine, danes bi ji reklu vikend, v njej so prirejali tudi zabave za plemstvo. Skozi desetletja se je zamenjalo kar nekaj lastnikov, po drugi vojni pa so jo nacionalizirali. (zloženka muzeja, 2014)

Leseno stopnišče v Cekinovem gradu

Razstava "Pot domov" je zanimiv prikaz 26 zgodb ljudi, ki so se vračali iz vojn, proti domu, v različnih časovnih obdobjih.

Pot domov, prikaz na zemljevidu, vsaka barva je ena zgodba. Nekateri so imeli do doma zelo dolgo pot, nekateri malo krajšo. 

Najstarejša zgodba na razstavi, je zgodba Andreja Pajka (1789 - 1871) iz okolice Tržiča. Andrej Pajk se je domov vračal iz dveh vojn. Na začetku 19. stoletja se je boril, za avstrijskega cesarja, nekaj let kasneje pa še za Napoleona. Poslali so ga na dolg pohod v Rusijo. Iz obeh vojn je bila pot domov težka, naporna, spremljala ga je lakota, bolezen. Kljub temu, se je vrnil domov in še dolga leta pripovedoval o vojaški službi pod dvema cesarjema, o dveh jetništvih, o 36 deželah in 387 pohodih. Vse to je opisal tudi v svojih spominih. V niši sta razstavljeni, sablja in puška briquet an IX iz začetka 19. stoletja. (Pot domov, Muzej novejše zgodovine, 2015)

Na razstavi, je ob vsaki zgodbi, prikazana pot domov, tudi na zemljevidu. Na tem zemljevidu je prikazana zelo dolga pot domov, Martina Muca (1894 - 1959). Rodil se je v Metliki. Leta 1914. je bil vpoklican, v rodno Metliko pa se je vrnil šele leta 1927. Domači ga niso več pričakovali, saj je bil nekaj let prej razglašen za mrtvega.

Bakrena menažka je bila last avstro-ogrskega vojaka Jožeta Konde iz Črnomlja. Prinesel jo je iz ruskega ujetništva, kjer je doživel in preživel tudi rusko revolucijo. Martin Muc pa je svojo dolgo pot domov, ki ga je vodila tudi skozi Sibirijo, daljno Kamčatko  in Mandžurijo, popisal v dveh knjižicah, z naslovom Skozi Sibirijo.

Slovenski pilot Josip Križaj, se je rodil 13. marca 1911, v Koprivi na Krasu. Boril se je tudi v španski državljanski vojni. Umrl je zelo mlad. Konec leta 1948. so ga poslali na izvidniški polet, v zelo slabem vremenu in letalo je strmoglavilo. Pokopan je v Ljubljani, njegov spomenik pa stoji tudi pred letališčem v Portorožu. 

Spominska knjiga Andreja Zlobca, vojaka kraljevine SHS, se je leta 1921. kot prostovoljec udeležil bojev za južno jugoslovansko mejo z Albanijo

Osebna izkaznica, Andreja Zlobca, iz leta 1933.

Vojaška skrinja Jožefa Fonde iz 20. lovskega bataljona

Vojaški škornji Andreja Zlobca

Predmeti, ki jih je iz vojne domov prinesel škofjeloški mlinar Josip Košir (1872 - 1948), od lesene žlice do ruske abecede. Josip Košir se je bojeval na vzhodni fronti. Tam so ga zajeli in odpeljali v ujetništvo, v Sibirijo. Njegova pot domov je trajala kar šest let.

Človeška iznajdljivost ne pozna meja. Iz vojaške čutarice je nastal skrivni radio.

Voziček za punčke je last Vere Žagar. Leta 1942. so jo skupaj z mamo poslali v koncentracijsko taborišče, na otoku Rab. Od tu pa so ju preselili še v taborišče Gonars. Lakota, pomanjkanje, trpljenje, bolezen. Deklica Vera je našla vsaj nekaj tolažbe ob misli na svoje igrače in voziček, ki ji ga je poslal oče. Vojno je preživela, prav tako pa tudi njen voziček, ki ga še danes skrbno varuje.

8. maj - Ves dan borba! Sovražnik se upira, predati se noče.
9. maj - Ljubljana.
Napočil je dan svobode. Vrnil sem se s partizani domov, v svoboden dom.
Tako je med drugim, v svoj partizanski dnevnik zapisal Marko Vrhunc.

Poletna, praznična uniforma, Jugoslovanske vojne mornarice. Lastnik, poročnik korvete, Ludvik Kožar. Skupaj s sodelavcem sta se, 27. junija 1991, oborožena in v bojnih uniformah, v najetem avtomobilu, odpravila iz Splita proti domu, kamor sta tudi srečno prispela.

Tankovski čeladofon Jugoslovanske ljudske armade.

Ljubljanske foto zgodbe: Tri hiše v eni

Vir: Vodstvo po razstavi

Informativne table ob razstavnih predmetih

Pot domov, Muzej novejše zgodovine, 2015

Popotovanje od Šiške do Viča

Popotovanje in foto lov na hiše, vile in ostale ljubljanske zanimivosti in znamenitosti, sem pričela ob vznožju Šišenskega hriba. Pot me je vodila mimo žalostnega hotelskega kompleksa Bellevue, do Švicarije, kjer delavci pridno delajo in obnavljajo ljubljansko lepotico.
Pri zimskem vrtu sem zapustila park Tivoli in se odpravila proti železniški progi in se znašla za Tobačno tovarno. Pod železnico je kar nekaj zanimivih podhodov za pešce in tako sem se znašla na Viču in si ogledala simpatične, enodružinske hiše, ki jih je leta 1927. postavilo podjetje Stan in dom. Od tu do Tržaške ulice, ni prav daleč. Šla sem mimo rojstne hiše pisatelja Toneta Seliškarja in pri medvedu in golobu, zaključila foto zgodbo.

Ob vznožju Šišenskega hriba, stoji lepo obnovljeno, posestvo Oblak. Zgradili so ga na začetku 19. stoletja. Sestavljajo ga paviljon, dvonadstropna hiša in gospodarsko poslopje, vse v eni liniji. Pod stavbami pa je čudovit vrt. Do ploščadi pred hišo vodi dvostransko, kamnito stopnišče, s kovano ograjo. Vse pohvale ljudem, ki so to obnovili.

Detajl kovanih vhodnih vrat posestva Oblak

Vila v gozdu

Kamniti vhodni portal z ravno strešico

Pot na Rožnik

Zaprti paviljon, ob nekdanjem hotelu Bellevue, čaka na boljše čase

Živa žalost, na robu ljubljanskega Tivolija. Nekoč elitni ljubljanski hotel Bellevue, je bil zgrajen leta 1909. V več kot sto letih je zamenjal kar nekaj lastnikov. Po razlastitvi, je šla življenjska zgodba, nekoč čudovitega secesijskega hotela, samo še navzdol. Leta 2016. je videti tako, žalostno razpada hotel, paviljona in tudi vse pomožne zgradbe, ki so ob hotelu.

Odprt paviljon, ob hotelu Bellevue

Del kamnitega stopnišča, ki je še ostalo in je nekoč vodilo do hotela Bellevue

Naši čudoviti Švicariji pa se obetajo lepši časi. Gospod, arhitekt Ciril Metod Koch, bi bil zelo vesel, ko bi videl, kako se njegova umetnija obnavlja. Upam, da bo obnovljeno po njegovih načrtih. Bomo videli

Park Tivoli, na prehodu iz zime v pomlad

Kompleks zgradb nekdanje Tobačne tovarne

Mali, polkrožni, betonski podhod za pešce.

Kolonija hiš, na Idrijski ulici, na Viču. Meni so hiške zelo simpatične. Imajo klet, pritličje in mansardo pa izredno strmo, dvokapno streho, ki ni ravno značilna za Ljubljano.

Kolonijo hiš, na Viču, je zgradila stanovanjska zadruga Stan in dom, med leti 1925. do 1927. Hiše so zgradili na parcelah, velikosti 500 do 1000 m2. Okoli hiš so zasadili vrtove in drevesa, zato so jih imenovali tudi Vrtna kolonija.

V Koloniji hiš so bile tri različne velikosti hišk. Temu primerno so imele oziroma še imajo, tudi različno število prostorov.

Pomlad prihaja

Simpatične, enodružinske hiše z vrtovi.

Enonadstropna hiša na Tržaški 17, ni nič posebnega, kar se tiče arhitekture. Posebna je zato, ker se je v njej rodil slovenski pisatelj Tone Seliškar, 1. aprila 1900.

Zanimiva poslikava hiše v kateri je uprava občine Vič. 

Vir: kamra.si
Register profane kulturne dediščine

Podobno: Prešernova Ljubljana

Cistercijanski samostan Stična

Odpravili smo se na krajši izlet, v Stično. Natančneje, v cistercijansko opatijo. Osrednji del našega izleta je bil obisk Muzeja krščanstva na Slovenskem, ki domuje v stari prelaturi, v sklopu samostana. Ogledali smo si tudi del cistercijanskega samostana, ki je odprt za javnost. Del, kjer dela in moli (Ora et labora) 16 cistercijanov, ni odprt za javnost.
Poleg muzeja, smo si ogledali še znameniti križni hodnik ter župnijsko cerkev in baziliko, ki je posvečena Žalostni Materi Božji. Pred odhodom smo se ustavili še v samostanski čajnici in trgovini. V obeh so glavne zvezde, čaji patra Ašiča.

Današnji vhod v cistercijanski samostan v Stični. Ob njem teče potok Stičnica

Vhod v Križni hodnik oziroma zgornji del vhoda z samostanskim grbom in dvokapno železno streho

Edini še delujoči cistercijanski samostan v Sloveniji, se je rodil davnega leta, 1132.

Kamniti most, čez potok Stičnica, vodi na samostansko dvorišče. Mogočen kamnit portal, na sredini dolgega, vzhodnega trakta in veža, ki vodi na veliko vzhodno dvorišče, sta nastala v 18. stoletju.  Danes v samostanu oziroma opatiji, deluje 16 cistercijanov. 

Ključ in meč, na kamnitem mostu

Prehodna veža in kamniti portal, naj bi bila delo ljubljanskega arhitekta, Candida Zullianija, rojenega v Trstu. 

Detajl, starih lesenih samostanskih vhodnih vrat, s staro ključavnico, ki so še vedno v uporabi

Kip, na levi strani prehodne veže

Kip, na desni strani vhodne veže

Baročni trakt z opatovo kapelo, na levi strani. Sredi 16. stoletja ga je dal postaviti opat Volbenk Neff, zato se po njem imenuje Neffova opatija. Desni trakt je kapitelj in vhod v križni hodnik

Leseni kip Križanega, v arkadnem hodniku, ob glavnem vhodu

Neffova opatija

Sončna ura, na Stari prelaturi. Levi grb je grb Stiškega samostana, desni pa je grb stiškega opata dr. Antona Nadraha.

Staro župnišče, v obdobju, ko so samostan razpustili. Danes je v pritličju hiše pralnica, zato ji pravijo "perična hiša"

Poslikana okrogla niša v stari prelaturi

Stara prelatura, kot jo vidimo danes, je sestavljena iz dveh zgradb. Starejši del je iz konca 16. stoletja. Spoznamo ga po kamnitem stolpu, kjer je tudi glavni vhod. Drugi del stavbe je bil pozidan na začetku 17. stoletja.

Poslikan križni strop hodnika v stari prelaturi. Nekoč je bila tu kapelica

Poslikan obok, v stari prelaturi, iz 17. stoletja

Stropna štukatura z angelčki.

Leseni strop v eni od soban stare prelature, kjer je danes Muzej krščanstva na slovenskem

Leseni strop s tramovi, v drugi sobani muzeja.

Poslikava na steni ob oknu

Štukatura v pritličju gornjega stolpa, kjer je bil nekoč glavni vhod v samostan. Štukature so iz leta 1620

Kapelica iz leta 1839, stoji pred stiškim samostanom

Ohranjena poslikava, v stavbi, ki so jo nekoč imenovali, mlekarna. saj so v samostanu nekoč izdelovali tudi stiški sir. Danes so v zgradbi uredili čajnico, kjer strežejo različne čajne mešanice, po recepturi patra Ašiča. V isti zgradbi je tudi samostanska trgovina.

Pokopališče redovnikov in bratov, ob samostanski cerkvi. Enaki grobovi z železnimi križi, v smislu, tudi po smrti enaki med enakimi.

Eden izmed mnogih grbov, stiških opatov, ki krasijo stene muzeja

Kamnito stopnišče

Detajl železne ograje stopnišča

Lep pozdrav, 1898

Vzhodni trakt, ob potoku Stičnica, z arkadnim hodnikom. V tej stavbi se odvijajo tudi duhovne vaje.

Hrbtna stran stare prelature, ki gleda na veliko vzhodno dvorišče. Nad kamnitim portalom je sončna ura in bifora

Starejši del stare prelature s stolpom in glavnim vhodom. 

Arkadni hodnik

Obzidje cistercijanske opatije v Stični

Vir: Marjan Zadnikar, Samostan Stična in njegove znamenitosti, 2001

voden ogled samostana v Stični

Povezano: Samostanska bazilika v Stični