Grosuplje, mesto kipov in druge zgodbe

Grosuplje je razmeroma mlado mesto. Naselje, blizu Ljubljane, je dobilo status mesta leta 2005. Danes je upravno središče istoimenske občine. Ob pridobitvi mestnega statusa, so začeli modrovati kakšen pečat naj dajo mestu. Odločili so se, da bo Grosuplje, mesto kipov. Priredili so kiparski simpozij, povabili kiparje in tekom let se je nabrala kar lepa zbirka kamnitih kipov v različnih velikostih, ki danes krasijo mesto.

Nekaj kulturne dediščine pa kraj vendarle ima. To smo spoznali na sprehodu po mestu, z domačinko in poznavalko številnih zgodb o svojem mestu in njihovih ljudeh, gospo Marijo Samec. Dve družini sta dodobra zaznamovali Grosuplje. Ena je družina Rus. Njihova hiša še vedno stoji na Adamičevi ulici 10. Danes je za nadstropje višja, na začetku 20. stoletja pa je bila v pritličju imenitna gostilna, ki je sprejemala le imenitne in petične goste. 

Pri Rusovih je delal Franc Košak. V Grosuplje se je preselil iz Gorenjske. Pri svojem delu je bil uspešen in, ko je stari Rus umrl, je do sinove polnoletnosti še naprej uspešno gospodaril in skrbel za družino, saj se je poročil z Rusovo vdovo. Istočasno je na drugi strani, danes Adamičeva 15, gradil svojo hišo in gospodarska poslopja. V hiši je bila gostilna. Dal je zemljišče za gradnjo železniške postaje in železnice. Leta 1910. je zgradil cesto in povezal svojo gostilno z železniško postajo. Tudi čudoviti lipov drevored je njegovo delo. V lasti je imel zbiralnico mleka, restavracijo na železniški postaji, večji del posestva Brinje pa verjetno še kaj. Bil je poslanec v kranjskem deželnem zboru in župan Grosuplja, od leta 1869. pa vse do svoje smrti, leta 1914. 

Ko je Rusov sin postal polnoleten, so razdelili Rusovo in Košakovo premoženje in denar. Prišlo je do zamere in nezadovoljstva, tako da sta gospodarja ostala sprta vse do Košakove smrti. Otroci se niso kaj dosti zmenili za kreg med družinama. Rusov fant in dekle, ki je bila bližnja sorodnica Košaka sta se zaljubila in poročila. Tako je tudi Grosuplje dobilo Romea in Julijo. Na srečo sta živela bolj srečno kot Shakespearov parček. Košak je dal zanju postaviti čudovito vilo ob lipovem drevoredu. Nihče iz njegove družine ne bo živel pod Rusovo streho, a ne 😊

Grosuplje. V pritličju Košakove hiše, danes upravni prostori knjižnice, je čudovita kmečka soba, ki so jo uredili leta 1923. v prostorih nekdanje gostilne. V njej je kmečka peč, rustikalno pohištvo, leseni opaž na stenah in stropu. Pravi biser Grosuplja. Danes v njej prirejajo poroke.

Grosuplje, Košakova hiša in knjižnica. Nadstropna hiša ima na portalu letnico 1888. Ob njej so bila številna gospodarska poslopja, v njej pa gostilna. Danes so v njej upravni prostori knjižnice, galerija, poročna soba. Za hišo so zgradili modernistično poslopje v katerem je knjižnica.

Grosuplje, Adamičeva 15. Kovinska ograja iz litega železa, na notranjem stopnišču Košakove hiše, je bila izdelana v železarni Dvor pri Žužemberku. 

Leta 1973. je dobila knjižnica Grosuplje svoje prostore v Košakovi meščanski hiši, na Adamičevi 15.

Grosuplje, Kolodvorska ulica. Čudovita vila, obnovljena v svojem starem stilu. Meni najlepša. Pravijo ji Koščakova vila. Zgradil jo je podjetnik in gostilničar Košak, po domače Koščak, za bližnjo sorodnico. Ker se je poročila s fantom iz rivalske družine Rus in ni želel, da biva v hiši Rusovih. Družini sta si bili v večnem sporu. Lahko rečemo, da so tudi v Grosuplju imeli Romea in Julijo 😉

Grosuplje. Lipov drevored je leta 1910. dal posaditi Franc Košak. Uredil je tudi cesto, ki je povezovala železniško postajo z njegovo hišo in gostilno. Ta povezava je še danes, samo da je v hiši z modernističnim prizidkom, danes knjižnica.

Grosuplje. V hiši, na Kolodvorski ulici je bila prva pekarna in lahko bi rekli tudi zametek današnjega podjetja, Pekarna Grosuplje.

Rusova hiša v Grosuplju, na Adamičevi ulici 10. Prvotno je bila za eno nadstropje nižja. V njej je delovala gostilna v kateri je lastnik Janez Rus sprejemal le bogate goste. Rusovi so bili premožni. Imeli so veliko kmetijo, mlin in žago. 

Kamniti portal Rusove hiše.

Grosuplje, Adamičeva ulica. Rusova vila

Grosuplje. Rimski nagrobnik iz časa med 50. in 100. letom po našem štetju. 

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Velika mozaična freska je delo slikarja in patra Marka Rupnika iz leta 2002.

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Malce nenavaden, modernistični križev pot. Vse postaje so v enem kosu izdelane iz orehovega lesa. Ustvaril ga je domači kipar, Jože Trontelj.

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Tudi v modernistično cerkev paše nekaj baročnega. Marija z Jezuščkom.

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Leseno razpelo s Križanim pred cerkvijo stoji od leta 1988. Izdelal ga je slovenski kipar Stane Jarm (31. oktober 1931. Osilnica - 1. oktober 2011. Ljubljana)

Grosuplje, cerkev sv. Mihaela. Pod staro lipo, med staro in novo cerkvijo so uredili spomenike pomembne grosupeljske družine Košak oziroma Koščak. V njihovi hiši je danes knjižnica.

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Poslikava stropa obrobljena s štukaturo je iz 20. stoletja. Upodobljena je Sveta Trojica. 

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Baročni kipi, ki so nekoč krasili stranski oltar posvečen Materi božji. 

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Slika v prezbiteriju, je bila pred drugo obnovo oltarna slika velikega oltarja. Sv. Mihael se bori s hudičem

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. S štukaturo obrobljena poslikava je iz 20. stoletja. Predstavlja sv. Mihaela, ki se bori s hudičem. Na desni strani kleči sv. Rok s svojim zvestim kužkom, na levi je evangelist sv. Marko z levom.

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Leta 1960. so po načrtih arhitekta Janeza Valentinčiča cerkev drugič prenovili. Za to priložnost je slikar Stane Kregar prispeval vitraje za okna.

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Prezbiterij z glavnim oltarjem sv. Mihaela

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Sv. Ana z malo Marijo. 

Grosuplje, stara in nova cerkev sv. Mihaela in ploščad kjer je bilo nekdaj pokopališče. Novo cerkev so zgradili sredi leta 1972. po načrtih arhitekta Janeza Fursta. Stara cerkev sv. Mihaela se prvič omenja leta 1662. Sprva gotsko cerkev, so leta 1896. prezidali in barokizirali. 

Grosuplje. Tu je bila nekoč kamnita hiša z lesenim napuščem. V njej je bila kovačija. Hišo so podrli in zgrajena je nova, drugačna. Ime je ostalo, v hiši pa se dogaja čisto nekaj drugega 🍕

Grosuplje, tržnica 

Grosuplje. Halštatski vodnjak na tržnici so postavili leta 2002. Krasijo ga štiri konjske glave, ki so krasile tudi halštatsko svastiko, ki so jo našli na Magdalenski gori. 

Grosuplje, pri tržnici. Toplar 💚

Grosuplje. Lesena brv speljana čez potok Grosupeljščica. Ob potoku je lepo urejena pešpot.

Grosuplje. Graščina oziroma dvorec Brinje in mlin, ki je stal ob potoku Grosupeljščica. V nadstropju je bilo stanovanje. Strugo potoka so prestavili in danes je ob mlinu travnik.

Grosuplje. Simpatičen vhod v mlin. Mlinar in mlinarica se nista smela preveč zrediti. Vhod je precej ozek. 😎

Grosuplje. Stari pripomočki za delo v mlinu.

Grosuplje. Graščino na Brinju so zgradili v prvi polovici 18. stoletja. Do danes je bila večkrat predelana in prezidana.

Grosuplje. Simpatičen paviljon ob lipovem drevoredu služi kot salon za hišne ljubljenčke.

Grosuplje, mesto kipov. Ob vhodu ali pa izhodu, odvisno kako se lotiš sprehoda, stoji kamnit kip Rojstvo iz leta 2004, ko je mesto Grosuplje, ob gradu Boštanj, pripravilo prvi kiparski simpozij.  Avtor je slovenski kipar Jiri Kočica.

Grosuplje. Krožišče s črnim konjem 

Grosuplje, mesto kipov. Kiparka Lučka Koščak je ustvarila tri monumentalne doprsne kipe iz cementa (eden je na desni in je izpadel iz kadra). Stojijo pri vstopu v mesto in nas lepo pozdravljajo 😊

Pohod od Grosuplja do Županove jame in Tabora nad Cerovim

Vir: voden ogled mesta

kamra.si

župnija Grosuplje

Register NKD

Sežana, rojstni kraj slovenskega pesnika Srečka Kosovela

Sežana leži v središču slovenskega Krasa in tik ob slovensko italijanski meji. V pisnih virih se prvič omenja leta 1085. Majhna kraška vasica se je tekom stoletij razvila v pravo mestno središče in glavno mesto istoimenske občine. Razvoj je omogočila Cesarska cesta, od Dunaja do Trsta, ki je leta 1730. stekla tudi skozi Sežano. Tako se je začelo furmanstvo in nastajale so furmanske gostilne in obrtne delavnice.

Kraj je vedno živel s Trstom in Tržačani so ga imeli kot za nekakšno zaledje Trsta. Tako so začele bogate trgovske družine v Sežani graditi vile in urejati vrtove. Tu so živele in v mestu pustile pečat, ki je viden še danes. Sem so se umikale pred hrupnim Trstom, v blaženi mir in na zdrav kraški zrak. Njihove vile še vedno stojijo. V glavnem niso več v privatni lasti, večina pa je obnovljenih in sprehod po starem mestnem jedru Sežane zna biti sila zanimiv.

Katere znamenitosti Sežane sem, na svojem kratkem sprehodu, opazila jaz pa v moji foto zgodbi.

Spomenik borcem in žrtvam v NOB s Krasa. Kipi so delo kiparja Alojzija Kogovška iz leta 1957. Predstavljajo Svobodo, borca in talca. Stoji v parku v bližini mestne hiše. 

Zgradba v kateri danes domuje občina Sežana, je bila zgrajena v drugi polovici 19. stoletja kot vila Mirasasso. Postavila jo je bogata trgovska družina Scaramanga iz Trsta. Uredili so tudi vrt ob vili. 

Vila Mirasasso

Začetki današnjega botaničnega vrta v Sežani, segajo v sredino 19. stoletja, ko je tržaška družina Scaramanga ob svoji vili dala zasaditi vrt. 

Botanični vrt v Sežani in danes prva vrtnarica, ki z ljubeznijo skrbi zanj. Na desni je palmarij z eksotičnimi rastlinami, ki je tudi prostor za prezimovanje rastlin, Tudi tega je postavila družina Scaramanga. Bili so tudi ladjarji in tako so iz daljnih dežel prinesli veliko eksotičnih rastlin.

Botanični vrt krasijo številni kipi

Drevored pred Upravno enoto v Sežani - navadni koprivovec. Staro mestno jedro Sežane krasi okoli petdeset različnih vrst dreves.

Zgradba na Partizanski 1 v Sežani je še najbolj znana kot hotel Triglav. Pred tem se je imenovala hotel Tri krone, še prej pa hotel Scaramanga. Prvotno je na tem mestu stala furmanska gostilna, prvi hotel pa je bil zgrajen leta 1805. Danes je nekoč uspešen hotel spremenjen v apartmajsko hišo z manjšimi in večjimi stanovanji, da o bazenu niti ne govorim 😎

Trg 28. avgusta v Sežani s skulpturami iz kraškega kamna, ki ponazarjajo Sežano kot prestolnico Krasa. Na tem prostoru je bil nekoč kal, zbiralnik vode.

Trg 28. avgusta, Sežana

Cerkev sv. Martina s samostojno stoječim zvonikom oglejskega tipa, ki je iz leta 1794. Nadstropna, dvoosna hiša ob njem je bila nekoč občinski urad, kasneje tudi šola. Prvotna cerkev je tu stala že leta 1509. Današnjo podobo je dobila konec 19. stoletja. Stoji na Trgu osvoboditve, v starem mestnem jedru Sežane.

Mahorčičeva domačija stoji v bližini cerkve sv. Martina. Sestavljajo jo stanovanjska hiša in gospodarska poslopja, ki obkrožajo notranje dvorišče z vodnjakom. Začetki domačije so v 18. stoletju. Okoli leta 1861. so zgradili obokano klet, saj so se ukvarjali tudi z vinarstvom. Mogočna domačija je imela tudi furmansko gostilno. 

Prehod na dvorišče nekdanje furmanske gostilne Mahorčič.

Nekdanja furmanska gostilna Mahorčič

Glavna cesta, ki pelje skozi Sežano se imenuje Partizanska cesta. Današnji videz je dobila v 19. stoletju iz tega obdobja je tudi večina hiš ob njej. Kakor so se menjali oblastniki, tako se je spreminjalo tudi ime ulice.

Nadstropna secesijska vila na Partizanski cesti

Na visokem podstavku iz istrskega kamna stoji doprsni kip slovenskega pesnika Srečka Kosovela. Postavili so ga leta 1976. Stoji pred staro šolo

Rojstna hiša pesnika Srečka Kosovela (18.3.1904) v Sežani, na Bazoviški cesti. V hiši je bila štiri razredna šola, ki so jo odprli 15. julija 1893. Pesnikov oče Anton Kosovel je bil na šoli učitelj in vodja učiteljev, od odprtja pa do leta 1906. Zgradba je bila razkošno grajena, v drugem nadstropju so bila stanovanja za učitelje. (kamra.si)

Baročna graščina iz začetka 18. stoletja. Postavil jo je grof Petač (Petazzi). Družina se je preselila v Sežano leta 1713, ko so jim uporniški kmetje požgali grad v Brkinih. Graščini pravijo tudi Stari grad. Tekom desetletij se je zamenjalo kar nekaj bogatih lastnikov. V njej je skoraj dve desetletji živela bogata trgovska družina Economo iz Trsta. 

Grb tržaške družine Economo na pročelju graščine Stari grad

Mestni vodnjak s piramido je posvečen izgradnji 34 kilometrov dolgega Brestoviškega vodovoda

Park in palača sodišča iz leta 1892.

Polleyev osmerokotni vodni stolp je zgradila bogata posestniška družina iz Sežane, leta 1857. Pod zemljo je štirna ali zbiralnik vode, ki ima enake dimenzije kot stolp nad zemljo. Tega so uporabljali kot silos.

Kosovelova knjižnica v Sežani. Nadstropna zgradba ima na pročelju verze Srečka Kosovela iz zbirke Integrali: Na postaji, Jesen in Napis nad mestom. V Sežani deluje knjižnica že od leta 1851.

Polkrožni zaključek poslopja Kosovelove knjižnice v Sežani

V zgradbi na levi strani, je bila med prvo svetovno vojno vojašnica. Na žalost so spremenili troje oken v pritličju, ki gledajo na Partizansko cesto. Na stari razglednici je lepo vidna romanska trifora. Škoda, da so to spremenili. Zgradba, ki stoji zadaj je bila stanovanjska vila družine Polley. Tudi ta je bila spremenjena v vojašnico. Desna zgradba pa je bila nekoč oblegana furmanska gostilna Pri Šmucu, še prej Pri vagi.  (kamra.si)



Enodnevni izlet na Kras:

Divača, rojstni kraj filmske zvezde Ita Rine

Lokev na Krasu in slikar Tone Kralj

Vir: kamra.si
Mestna učna pot Sežana
Pavel Skrinjar, Občina Sežana, Kras, Slovenija, Sežana, 2011
Register NKD