Idrija: rudarstvo, čipke, idrijski žlikrofi ...

Prva asociacija na Idrijo je zame rudnik živega srebra, rudarsko mesto. Takoj zatem čipke in v novejšem času tudi idrijski žlikrofi. Z njimi sem tudi zaključila potep po starem mestnem jedru Idrije. Kot je rekla prodajalka na prazniku idrijskih žlikrofov, samo eni so idrijski žlikrofi, vsi ostali so samo žlikrofi. Kakorkoli že, idrijski žlikrofi, zaščiteni z evropskim znakom 'Zajamčena tradicionalna posebnost', so res odlični 👍

Od leta 1500. je Idrija rasla in se širila zaradi rudnika živega srebra. Sprva v zasebni lasti, kasneje v lasti Habsburžanov, ki so z njim zelo dobro služili in verjetno zgradili kar nekaj dunajskih palač, ki jih danes občudujemo. Idrija je dobila grad. Ta ni bil za potrebe plemiške družine, temveč za potrebe rudnika. Za rudarje so se gradile rudarske hiše, značilne večnadstropne hiše z majhnimi okni, strmo dvokapno streho in sobicah v podstrešju. Kar nekaj jih še stoji. Eno takih z velikim vrtom, ki stoji na Bazoviški cesti, so spremenili v zanimiv muzej s prikazom bivalne kulture rudarske družine. 

Staro mestno jedro Idrije ima štiri trge. Najstarejši je Ahacijev trg, poimenovan po sv. Ahaciju, zavetniku rudarjev. Na njem stoji ogromna palača, nekdanje žitno skladišče, gledališče, nekdanja šola, kamniti vodnjak. Žitno skladišče ima obokan prehod skozi katerega pridemo na Mestni trg, ki ga obdajajo meščanske hiše iz 19. in 20. stoletja. Najmanjši trg je Scopolijev trg poimenovan po rudarskem zdravniku in naravoslovcu Giovanniju Antoniu Scopoliju ali po naše Janezu Antonu Scopoliju. Na trgu je palača s spominsko ploščo v kateri je znameniti mož živel. Od tu se odpravimo po Kosovelovi ulici do Antonijevega rova, ki je urejen kot rudarski muzej in odprt za organizirane oglede. 

Rudarsko dediščino Idrije srečujemo na vsakem koraku. Na srečo so muzealci in zaščitniki tehnične dediščine marsikateri stroj, ki bi ga nekateri kar pretopili, rešili, restavrirali in danes so razstavljeni po mestu. Zanimivo raziskovanje Idrije sem zaključila z idrijskimi žlikrofi. Okusno rudarsko jed so različni lokalni ponudniki pripravljali na tradicionalnem Prazniku idrijskih žlikrofov, ki se je letos odvijal v parku Mejca, ob reki Idrijci. 

Razgibana meščanska hiša ali pa kar čudovita palača v rožicah na Lapajnetovi ulici v Idriji.

Idrijski kuža bi rad šel v trgovino pa mu ne pustijo 💜

Spomenik padlim v NOB in idrijskim rudarjem stoji v manjšem parku, na Mestnem trgu. Postavili so ga 29. oktobra 1953. Avtorja: arhitekt Viljem Strmecki in kipar Tone Kralj.

Klasicistična dvonadstropna, vogalna hiša na Mestnem trgu 11, stoji na robu največjega idrijskega trga. Zgrajena je bila okoli leta 1900. 

Grad Gewerkenegg so gradili od 1522. do 1533. Grad in rudnik sta bila štirideset let v lasti podjetnikov. Leta 1575. je vse skupaj kupil nadvojvoda Karel. Habsburžani so dobro služili z rudnikom vse do konca prve svetovne vojne. V gradu so bili prostori rudniškega vodstva in administracije. V ogromnem gradu so bile še pisarne, pa tudi sodišče, davčni urad, šola, rudarska policija, godba, skladišča in zapori. Imel pa je tudi obrambno funkcijo.

Baročni oltar kapelice sv. Janeza Nepomuka. Današnja podoba kapele ob Nikovi, je iz 18. stoletja. Prvotno so postavili leta 1525. v spomin na veliko poplavo

Hiša z nekdanjo delavnico in veliko teraso s kamnito balustrado stoji na Študentovski ulici in nosi letnico 1910.

Cerkev sv. Trojice so postavili leta 1500. Je najstarejša idrijska cerkev. Še vedno jo krasijo visoka gotska okna s krogovičjem. V 20. stoletju so okna okrasili z vitraji slovenskega slikarja Lojzeta Čemažarja.

Spominska plošča na pročelju cerkve sv. Trojice v Idriji

Legenda pravi, da je bil na mestu kjer stoji cerkev sv. Trojice nekoč gozd. V hiški sredi gozda je živel kmet z družino. Ker se je ukvarjal z izdelavo škafov, so mu rekli kar Škafar. Na tem prostoru je prvi našel samorodno živo srebro, ko je pri studencu namakal leseni škaf,

Razkošno domovanje pridnih čebel v Idriji. To razkošje jim je omogočil idrijski trgovec s čipkami, Pavel Lapajne. Idrijski meščanski čebelnjak so postavili leta 1925. Prvotne panjske končnice je poslikal idrijski slikar Nikolaj Pirnat. Čebelnjak je bil v lasti družine do konca druge svetovne vojne, ko so ga nacionalizirali. Za čebele so še vedno skrbeli družinski člani. Ko je umrl zadnji, je začel umirati tudi čebelnjak. Pred popolnim propadom so ga rešili leta 2013, ko so ga obnovili in rešili kar se je rešiti dalo. Panjske končnice z idrijskimi motivi je poslikal domači slikar Danilo Jereb. (vir: promocijska brošura)

Detajl čudovite secesijske palače na Študentovski ulici 1. Stavba je bila zgrajena leta 1905. V njej je bila okrajna hranilnica in posojilnica ter stanovanja za vodstveni kader. 

Detajl secesijske palače s čebelico v grbu, verjetno znak takratne okrajne hranilnice

Idrija, Pot sv. Antona

Muca iz Idrije, ki sem jo srečala, bi na lepotnem tekmovanju zmagala. Samo mora se prijavit 💜

Frančiškov jašek na Bazoviški ulici so začeli graditi leta 1792. Uporabljali so ga za prevoz rudarjev in materiala v rudnik. Izredna tehnična dediščina, ki so jo uspeli rešiti pred uničenjem.

Rudarska hiša na Bazoviški ulici je danes muzej. Hiša je bila zgrajena konec 18. stoletja. Kljub majhnim prostorom, je v njej živelo več družin. V podstrešnih sobicah pa so živeli samski fantje, ki so delali v rudniku. Ob hiši je vrt, ki so ga obdelovali nekdaj in tudi danes.

Stene v prostorih rudarske hiše so krasile barvne poslikave. Pri obnovi hiše so odstranili kar trinajst plasti beleža, da so prišli do barvnih sten in jih vsaj delček ohranili.

Tlak v kuhinji rudarske hiše

Poslikana stena s cerkvico

Grm na vrtu rudarske hiše, papeževa sveča

Aumeški trg je dobil ime po francoskem mestu Aumetz, ki je pobrateno z Idrijo. Spomenik je posvečen rudarjem, žrtvam velikega rudniškega požara, ki se je razbesnel 3. novembra 1846.

Stavba v kateri se skriva eden najstarejših rudniških rovov na svetu, se imenuje Šelštev. Zgradili so jo v 18. stoletju. V pritličju so se zbirali rudarji preden so odšli v rov. V zgornjih nadstropjih je bila ambulanta, pisarne in stanovanja za zaposlene. V stavbi se je, 11. februarja 1890, rodil Stanko Bloudek.

Spominska plošča Stanku Bloudku na pročelju stavbe Šelštev oziroma Antonijevega rova

Železna vrata vodijo v nekdanji rudnik živega srebra v Idriji že od leta 1500. Danes deluje kot muzej in spada pod UNESCO-vo zaščito.

Prvotno so bili rudniški rovi podprti z lesenimi tramovi, ki so jih morali pogosto menjati. V drugi polovici 18. stoletja so rove obokali in utrdili z bolj trpežnimi materiali. 

Ahacijev trg je najstarejši trg v Idriji. Ime je dobil po sv. Ahaciju, zavetniku rudarjev. Na trgu stoji mogočna baročna zgradba, nekdanje rudniško žitno skladišče, zgrajeno leta 1764. in gledališče, nenavadne ovalne oblike, ki naj bi ga zgradili iz materiala, ki je ostal pri gradnji žitnega skladišča.

Na pročelju nekdanjega žitnega skladišča stojijo spominske plošče ljudem, ki so s svojim delom pustili velik pečat v Idriji.

Baročni, kamniti vodnjak na Ahacijevem trgu v Idriji. 

Kosovelova ulica s strnjenim nizom meščanskih hiš ob potoku Nikova. 

Detajl secesijske meščanske hiše na Kosovelovi ulici

Skozi staro mestno jedro Idrije teče potok Nikova z lepo urejeno kamnito strugo. 

Meščanska hiša na Kosovelovi 8 je iz 18. stoletja. Znana je kot Scopolijeva hiša saj je v njej živel rudniški zdravnik in tudi izjemen naravoslovec. Giovani Antonio Scopoli je v Idriji služboval kot prvi rudniški zdravnik. V Idriji je živel, delal in raziskoval naravo od leta 1754. do 1769. Scopoli je opisal poklicne bolezni idrijskih rudarjev in posledice zastrupitve z živim srebrom. Manjši trg z vodnjakom ob hiši se imenuje po njem, Scopolijev trg.  

Vodnjak na Scopolijevem trgu v Idriji. Spodnji del je kamnit, zgornji pa iz litoželeza. Na vrhu stoji kip rudarja. Na vodnjaku je letnica 1868.

Spominska plošča o dopisovanju Scopolija z znamenitim švedskim botanikom Carlom von Linnejem. 

Meščanska hiša s stolpom in kamnoseškim okrasjem na Kosovelovi ulici

Nadstropna rudarska hiša z značilnimi majhnimi okenskimi odprtinami in bivalnim podstrešjem z lesenim zatrepom. Tekom let se je tudi videz spreminjal.

V hiši na Kosovelovi ulici 21 je bila prva čipkarska šola v Idriji. Hiša nosi častitljivo letnico 1549. Čipkarska šola pa se je vanjo preselila leta 1910. Ustanovljena je bila leta 1876. 

Povezava stanovanjske hiše z delavnico.

Gostilno pri Škafarju podpira gigantski klekelj 😎

Osnova trinadstropne meščanske hiše na Mestnem trgu 16 je iz druge polovice 19. stoletja. V hiši je živel slovenski slikar Jurij Tavčar Idrijski (10. april 1820. Idrija - 19. marec 1892. Idrija)

Sprva enonadstropna meščanska hiša na Mestnem trgu 14, je konec 19. stoletja dobila še eno nadstropje. V pritličju je danes razstavni prostor idrijske čipke. Kaj dela toliko fantov pred "čipkarno" 😊 22. avgusta so v Idriji priredili rudarsko - čipkarski tek na dolge proge, dobrih 50, 27 in 14 kilometrov. Eni so sodelovali, drugi pa navijali.

Tehnično dediščino idrijskega rudnika živega srebra lahko srečamo povsod po mestu. Ta je na poti do parka Mejca ob Idrijci. 

Staro mestno jedro Idrije. Na vzpetini pa cerkev sv. Antona Padovanskega s kalvarijo iz druge polovice 17. stoletja.

Slap v Idriji. Od kod se vzame, ne vem 😊

Reka Idrijca 

Neprecenljiva tehnična dediščina. Kamšt, nekdaj sistem za črpanje vode iz rudniških jaškov, danes muzej.

Foto zgodbe iz Idrije:

Grad Gewerkenegg, Mestni muzej Idrija

Idrija, mesto nad rudnikom

Vir: Informacijske table

Register NKD

Jane Kavčič, Idrijski svet vabi na obisk, Turistični vodnik po Idrijski občini, 2002

Slovenska Bistrica - Bistriški grad

Grad v Slovenski Bistrici stoji v ravnini, v starem mestnem jedru. V času turških in kmečkih uporov je bil grad s svojimi stolpi in obzidjem del mestnega obrambnega sistema. Današnjo podobo je grad dobil v času, ko so bili lastniki grofje Vetter de Lile. V drugi polovici 17. stoletja so grad temeljito predelali. Na dvoriščni strani je dobil arkadna hodnika v pritličju in nadstropju. Pročelje so okrasili s pilastri, oknom in vhodnemu portalu pa so dodali okvirje iz sivega peščenca. Okoli leta 1700. so notranji prostori dobili štukaturno okrasje. Vse to lahko vidimo in občudujemo tudi danes.

Leta 1717. je Bistriški grad kupil grof Ignacij Marija Attems (1652. Ljubljana - 1732. Gradec). Ljubitelj arhitekture in umetnosti se je lotil notranje prenove gradu. V njegovem času je dobil grad razkošne stropne in stenske freske ter številne slike. Za razliko od dvorca Štatenberg, kjer avtor poslikav ni znan pa je bil to na Bistriškem gradu slikar Franz Ignaz Flurer (1688. Augsburg - 1742. Gradec). Flurer je bil pri svojem mecenu zaposlen od približno leta 1718. pa do 1732, ko je grof Attems umrl. V Bistriškem gradu je poslikal slavnostno dvorano, stopnišče in grajsko kapelo. Poslikal je tudi grad v Podčetrtku, v Brežicah in kar nekaj cerkva in kapelic. Danes bi rekli, da je imel slikar pri grofu redno zaposlitev s polnim delovnim časom. 😎

Portal, ki vodi na zunanje grajsko dvorišče je dal postaviti grof Attems med letoma 1717. do 1722. 

Pročelje Bistriškega gradu z glavnim portalom iz sivega peščenca, pilastri in trikotnim zaključkom z uro

Bistriški grad ima štiri trakte in prav toliko stolpov, ki obdajajo pravokotno notranje dvorišče.

Zadnji plemiški lastniki Bistriškega gradu so bili grofje Attems. V njihovi lasti je bil od leta 1717 do 1945.

Heraklej in Merkur nas pričakata v vhodni avli Bistriškega gradu. Kipa v naravni velikosti sta konec 17. stoletja krasila grajski park.

Plošča iz pohorskega marmorja je bila vzidana nad glavni vhod v grad. Na njej je letnica 1589. ko je bil lastnik gradu Janez Vetter. Na levi strani je njegov grb, desni pa je grb njegove žene. Vettri so bili lastniki Bistriškega gradu od leta 1584 do 1695.

Glava boga Jupitra, del rimskega nagrobnega spomenika iz 2. do 3. stoletja. 

Arkadni hodnik na notranjem grajskem dvorišču

Na grajskem dvorišču so arheologi odkrili temelje zgradbe in vodnjak. Umestili so ju v 13. in 14. stoletje

Arkadni hodnik je bil tudi v nadstropju. Ob prenovi so ga zasteklili. Stebri so še lepo vidni.

Zaprt arkadni hodnik v nadstropju

Franz Ignaz Flurer - poslikava velikega stopnišča na gradu Slovenska Bistrica

Poslikan strop velikega stopnišča, prva freska, F. I. Flurer

Poslikan strop velikega stopnišča, druga freska

F. I. Flurer je znan po slikanju krajin. Ena taka je na steni velikega stopnišča, kjer moški sedi v idilični pokrajini

Stropna freska obdana s štukaturo je nastala okoli leta 1700.

Poslikan, rebrasto obokan strop v eni od manjših sob. Mogoče je bila tu nekdaj kapelica

Slavnostna dvorana z grbom grofov Attems

Veličastna stropna freska nam pove, da je Slavnostna dvorana posvečena grškemu junaku Herakleju. Flurer I. F. je leta 1721. upodobil Heraklejev sprejem med olimpske bogove. Na ramenu nosi kij s katerim je premagoval zlo na Zemlji. 

Mojster mogočne grajske poslikave se je pod svoje delo tudi podpisal, Franz Ignaz Flurer. Nemški slikar, rojen leta 1688. v Augsburgu, umrl 1742. v Gradcu. 

Čudovita rokokojska peč iz 18. stoletja

Angeli na oboku grajske baročne kapele Matere božje, častijo Marijino Ime, F. I. Flurer, 1718-1721

Eden izmed medaljonov, ki krasijo kapelo. 

Bogata štukatura na oboku baročne grajske kapele

Kamniti oltar, ljubljanskega kamnoseka Luke Misleja, v grajski kapeli

Flurerjeva poslikava obdana s štukaturo

Rahlo zbledela stenska freska prikazuje Sveto družino, F. I. Flurer 1718-1721


Enodnevni izlet na Štajersko:

Studenice, domovanje dominikank in magdalenk

Dvorec Štatenberg in Ješovec

Romarska cerkev sv. Jožefa in župnijska cerkev sv. Jerneja v Slovenski Bistrici

 

Vir: 

voden ogled z dr. Šerbeljem

dr. Ferdinand Šerbelj, Mecen in njegov slikar vabita v Bistriški grad, Franz Ignaz Flurer, baročni freskant in krajinar, Slovenska Bistrica, 2008

informativne table v sobanah