Borovnica, naselje na robu Ljubljanskega barja

Borovnica je sedež istoimenske občine. Kraj leži na robu Ljubljanskega barja in le streljaj od Ljubljane. Obstaja več teorij o tem kako je kraj dobil ime, toda vsi se strinjajo, da slastne borovnice s tem nimajo nič, kajti tu jih enostavno ni. Drugače je v zadnjih letih, ko so na Ljubljanskem barju ustvarili največji nasad ameriških borovnic v Sloveniji. Tako se je rodil tudi praznik, Dan borovnic, ki ga priredijo v mesecu juliju.

Borovnica je bila nekoč posest, ki je spadala pod bližnjo kartuzijo Bistra. Staro vaško jedro s cerkvijo sv. Marjete, številnimi domačijami in hišami iz 19. stoletja, spomeniki in kapelicami, je zanimivo in vredno ogleda.

Prav gotovo pa je Borovnica še najbolj znana po nekoč mogočnem Borovniškem viaduktu. Dokončali so ga leta 1857. Gradili so ga iz kamnitih blokov in opeke ter brez cementa. Imel je dve nadstropji. 24 kamnitih stebrov je v zgornjem nadstropju nosilo oboke iz rdeče opeke, v spodnjem pa so bili oboki obloženi s kamnom. Viadukt je stal delno na Barju, na dolgih hrastovih pilotih, delno pa na skali. Danes stoji samo še en steber, ki se zaradi napačnega razstreliva ni porušil. Leta 1992. so ga proglasili za tehnični spomenik, okoli njega pa uredili manjši park.

Na praznik borovnic (14.7.2018) je iz Ljubljane v Borovnico pripeljal muzejski vlak s parno lokomotivo. Na železniški postaji so ga pričakala tudi starodobna kolesa.

Ostanek veličastnega viadukta v Borovnici. Zadnji od 24-ih kamnitih stebrov, ki je danes središče urejenega parka in tehnični spomenik. 

10. aprila 1941 je umikajoča se stara jugoslovanska vojska viadukt minirala in podrla se je skoraj tretjina mostu. Italijanski okupator je viadukt v kratkem času popravil, tako da je na podrtem delu umestili kovinsko konstrukcijo. Dokončno uničenje viadukta je bilo leta 1944, ko so ga zbombardirali zavezniki. 

Dvonadstropna zgradba z dvoramnim stopniščem, ki je bilo prvotno v celoti kamnito, je bila zgrajena sredi leta 1923. Zemljišče in les je podaril veleposestnik in borovniški župan Ivan Majaron. Pomagal je tudi finančno. Tudi ostali krajani so sodelovali pri gradnji Sokolskega doma, z delom, materialom ali denarjem. Društvo Sokol v Borovnici je bilo ustanovljeno 23. julija 1911, o čemer priča tudi letnica na pročelju. Namembnost zgradbe na Zalarjevi 10 v Borovnici je še danes enaka, samo ime se je tekom let spreminjalo. Danes je to Telovadno društvo in tu pridno telovadijo mladi in malo manj mladi 😎 

Urejena domačija s stanovanjsko hišo in gospodarskim poslopjem

Domačija iz sredine 19. stoletja čaka na novega lastnika, ki ji bo povrnil prejšnji sijaj. Nadstropna, zidana hiša z bivalnim podstrešjem in dvokapno streho na čop. Na dvoriščni strani so gospodarska poslopja in toplar.

Toplar

Stanovanjska hiša, ki jo krasi leseni gank, ob njej, v obliki črke L, je prislonjeno pritlično gospodarsko poslopje.

Osnovna šola dr. Ivana Korošca, na Paplerjevi ulici 15, v Borovnici. Zgradba šole, kot jo vidimo danes, je iz leta 1981. Prvotno šolo so zgradili leta 1876. Od takrat do danes, so jo glede na potrebe dograjevali in nadgrajevali. 

Paplerjeva ulica v starem vaškem jedru Borovnice

Kamnit, polkrožni portal s preklado in pilastroma, je bil nekoč glavni vhod v hišo. Na sklepniku je letnica 1840. in začetnici JH. Danes je v hiši gostilna. Lepo je, da so stari portal ohranili

Spomenik padlim domačinom v prvi svetovni vojni. Postavili so ga leta 1926. Avtor spomenika je arhitekt Oton Grebenc. Spomenik ima obliko monštrance z narobe obrnjenim srcem, ki je simbol smrti. V sredini je plošča z imeni padlih.

Župnišče s pravokotnim, kamnitim portalom, ki nosi letnico 1888. 

Današnja župnijska cerkev sv. Marjete je bila zgrajena 1829. leta. Leta 1903. je cerkev dobila nov portal. Nad vhodom se dviga zvonik z baročno streho. Leta 1891. je notranjost cerkve poslikal slikar Simon Ogrin iz Vrhnike.

Polkrožna, kamnita nagrobna plošča na grobu družine Kobi, je delo arhitekta Ivana Vurnika. Leta 1919. so jo izdelali v kamnoseški delavnici Alojza Vodnika. Kobijevi so se ukvarjali z lesno industrijo, imeli so tovarno upognjenega pohištva, veliko žago, opekarno za strešno zarezno opeko ... Skratka za bogato družino bogato profilirana nagrobna plošča

Kamnita plošča ima dekorativno izdelane napise na obeh straneh

Celotna grobna ureditev je delo arhitekta Ivana Vurnika.

Nadstropna hiša s poudarjenimi okenskimi okvirji in zidcem, ki ločuje nadstropji ima na portalu letnico 1889. Stoji ob kamniti ograji, ki omejuje župnišče, cerkev in kapelico. Od leta 1965. ima v hiši prostore borovniška knjižnica.

Današnja borovniška knjižnica z dvoriščne strani. Velik park si deli z župniščem

Nadstropna hiša s častitljivo letnico 1876. V njej je bila pošta in še danes ji ljudje pravijo stara pošta. Na leseni deski je napis: HUD Karel Barjanski. Društvo, ki skrbi za ohranjanje Ljubljanskega Barja kot življenjskega prostora rastlin in živali. Člani društva so HUDi na vse, ki neodgovorno smetijo Barje in delajo na tem, da bo teh čedalje manj. 

Hiša s stanovanjem ali delavnico v pritličju in gospodarskim delom v nadstropju z opečnatimi mrežami.

Borovniški viadukt lahko vidimo samo na fotografijah ali kot poslikava na hiši. Viadukt so gradili 7 let. Dela so končali leta 1857. Imel je 24 kamnitih stebrov, ki so nosili oboke iz rdeče opeke v dveh nadstropjih. Zgoraj je bilo 25 obokov, spodaj pa 22. Viadukt je bil dolg 511 metrov in visok 37,5 metra. Del, ki je stal na Barju, so podpirali hrastovi piloti. 

Ena lepših hiš v Borovnici ima na kamnitem portalu letnico 1899. Nadstropno hišo, kvadratnega tlorisa z dvokapno streho in mansardo, krasijo poudarjeni okenski okvirji in delilni zidci. Hišo je zgradil fizik Fran Boršnik, ko se je po predčasni upokojitvi vrnil v Borovnico. Čudovita zgradba z vrtom je tudi rojstna hiša literarne zgodovinarke dr. Marje Boršnik.

Hiša z obokanim arkadnim vhodom in arkadnim hodnikom v nadstropju, ni ravno značilna za Borovniško dolino. Hiša nosi letnico 1865. Nekoč je bila v njej gostilna, danes je stanovanjska hiša. 

Jelenov viadukt lahko občudujemo, ko se zapeljemo iz Borovnice proti kartuziji Bistra. Zgradili so ga leta 1857. po zgledu Borovniškega viadukta. Zgrajen je iz opeke in klesanega kamna. Jelenov most ima dvotirno progo, ki še danes služi svojemu namenu. Avtor mostu je avstrijski inženir in arhitekt Carl von Ghega.

Slikovita peš pot nas pripelje do znamenite borovniške čuvajnice 666

Obnovljena in restavrirana stara čuvajnica 666, ki je stala ob stari progi Preserje - Borovnica, na trasi Južne železnice. Obnovili in odprli so jo leta 2007.

Čuvajnica 666 in maketa Borovniškega viadukta. Čuvajnico 666 so zgradili leta 1857. Mala čuvajnica je ena redkih, ki se je ohranila v prvotni arhitekturni zasnovi. Ob čuvajnici je maketa Borovniškega viadukta.

Okrogla lina v borovniški čuvajnici 666

V čuvajnicah so čuvaji tudi stanovali. Skrbeli so za varnost železniškega prometa. V času, ko ni bilo tehnoloških naprav, so bile čuvajnice postavljene na gosto, saj se je moralo od ene do druge videti.

Danes je v lepo obnovljeni čuvajnici 666 fotografska razstava o impozantnem Borovniškem viaduktu in stari Borovnici. 

Zgradba nove železniške postaje je bila zgrajena leta 1947, zato se razlikuje od ostalih, ki še stojijo na trasi nekdanje Južne železnice Dunaj - Trst

Skozi Borovnico teče potok Borovniščica. Na Ljubljanskem barju se izliva v Ljubljanico.

Čuha puha in muzejski vlak je "odpuhal" iz Borovnice v Ljubljano 😎


Povezan izlet:

Kartuzija Bistra - Tehnični muzej Slovenije

Vir: dediščina.si

Razvoj športa v občini Borovnica po II. svetovni vojni, diplomsko delo, Klemen Suhadolnik, Ljubljana, 2016

borovnica.si/znamenitosti

Nova Švicarija - Ustvarjalni center

Obnovljeno Švicarijo so predali svojemu namenu v mesecu maju 2017. Odslej se imenuje Ustvarjalni center Švicarija, ki združuje skupnost, umetnost in naravo. V čudoviti secesijski hiši so restavratorji, arhitekti in ostali mojstri, ohranili skoraj vse poslikave in lesene dele hiše, ki jih ni malo. Arhitekt Ciril Metod Koch bi bil navdušen, jaz sem tudi. Umetniki v nadstropjih lahko uživajo tudi v lepih razgledih, ki sežejo vse do Ljubljanskega gradu. Prav vsak atelje ima tudi svoj dostop na balkon.
Švicarija je bila zgrajena v prvem desetletju 20. stoletja. V njej so uredili hotel v alpskem slogu. Čudovito zgradbo obdaja venec gorenjskih nageljnov, krasijo jo umetelno izrezljani ganki z lesenimi verigami. Vse to je uspelo restavratorjem ohraniti.
Švicarija je postala shajališče meščanov, umetnikov, tudi Ivan Cankar se je tu dobro počutil, tu se je začelo tudi praznovanje 1. maja, ki so ga kasneje preselili na Rožnik. Dobrih sto let kasneje se lahko v Švicariji znova družimo z umetnostjo. Se udeležimo različnih prireditev, razstav, predavanj, delavnic pa še marsičesa za otroke in odrasle.

Zračnik v kamnitem okvirju 

Spominska plošča

Ena najlepših zgradb v Ljubljani, če ne kar najlepša 💜

Vhod v osrednjo dvorano

Tudi gostilna mora bit 😎

Dodatek k Švicariji je prizidan kiparski atelje

Glavna dvorana z nosilnima stebroma. Narejena sta iz opeke. Ob prenovi so hoteli opeko zamenjati. Pri testiranju pa so ugotovili, da je boljša in trpežnejša od novodobnih materialov. 

Lončena peč, v osrednji dvorani, v pritličju

Leseni opaži in poslikave. Tudi zračnik je skrit za leseno loputo, ki so jo po potrebi dvignili

Preklada z lesenimi vijaki 😎

Odlično ohranjen jušnik iz leta 1909.

Leta 1909. je bil, v hotelu Tivoli, organiziran II. gostinski tečaj

Ohranjena poslikava v nekdanji kuhinji. Zajec in žaba. Menda je bila hotelska kuhinja znana po žabjih krakih in zajčji obari 😎

Vse stene hotela Tivoli so poslikali. V glavnem so to cvetlični in živalski motivi. Večino poslikav so restavratorji ohranili.

Še prvotno tlakovanje hotelske kuhinje

V pritličju Švicarije so uredili Spominski atelje Stojana Batiča (1925-2015). Leta 1956. je imel kipar svoj atelje, v delu kjer je danes glavna dvorana. V spominskem ateljeju so na ogled kiparjeva dela, darila, ki jih je dobil, kiparsko orodje, še posebej zanimivo je kiparsko stojalo v obliki kolesa. V spominskem ateljeju je tudi precej pohištva, ki ga je uporabljal Stojan Batič.

Leta 1959. se je Stojan Batič preselil v nov atelje, na Svetčevo ulico, pod Rožnikom. Spominski atelje v Švicariji poskuša oživiti kiparjev stari atelje

Velika slika in mala poleg nje sta delo slikarja in duhovnika Staneta Kregarja (1905. Zapuže - 1973. Ljubljana).

Slika spodaj desno, je darilo slikarja Marija Preglja (1913. Kranj - 1967. Ljubljana)

Stari radio in dela kiparja Stojana Batiča. Skulpture, osnutki za spomenike, doprsni kip slikarja Božidarja Jakca

Kipar Stojan Batič je za svoje delo dobil številna priznanja in medalje. Tudi te hranijo v spominskem ateljeju.

Plakat iz leta 1963, ko je Stojan Batič svoja dela razstavljal v Bologni

Sedežna garnitura za obiskovalce in niz risb iz cikla Tragos.

Bronasta skulptura Valovi iz leta 1996. Kipar Drago Tršar (1927. Planina pri Rakeku). Prostore Švicarije krasijo novejša dela kiparjev, ki so tu ustvarjali, v petdesetih letih in kasneje.

Najnovejša postavitev je iz letošnjega leta. Zgodba o drevesu, iz česa naj bi bila, če ne iz lesa. Kiparka Dragica Čadež (1940. Ljubljana)

Kamnito stopnišče vodi v klet

Obokan strop v kleti

Kdo bi rekel, da smo v Švicariji. Kot bi bili v kleti dobro utrjenega gradu

V zgornja nadstropja, kjer so bile nekoč hotelske sobe, danes pa so različni ateljeji, vodi lepo obnovljeno leseno stopnišče.

Gorenjski nagelj krasi tudi notranjost Švicarije. Poslikava, na fotografiji, je na spodnji strani stopnišča

Hiša z veliko ljubezni in srčki na lesenem stopnišču

Cvetlični motiv na stropu sobe v kateri so uredili prostor za druženje. V tem prostoru so ohranili poslikave

Motiv vogalne poslikave. Soba za druženje je v prvem nadstropju Švicarije. Vanjo imajo dostop uporabniki ateljejev. Ob njej je tudi manjša čajna kuhinja.

Detajl poslikane stene

Bronasta skulptura, Žena s ptiči. Kipar Karel Putrih (1910-1959 Ljubljana). Poznamo ga tudi po skulpturah na pročelju našega ljubega parlamenta, ki sta jih ustvarila skupaj z Zdenkom Kalinom.

Leseni ganki in ladijski pod

Hodnik v prvem nadstropju Švicarije oziroma Ustvarjalnega centra je obložen s starim dobrim parketom. Ohranili so vsa vrata hotelskih sobic, čeprav so ponekod sobe združili in dobili večji atelje. Tako vrata s številko vodijo v atelje, tista brez številke pa so samo za okras in v spomin na stare čase

Leseno stopnišče

Ladijski pod, hodnik v drugem nadstropju Švicarije

Poezija v lesu

Lesena veriga

Frčada od blizu. V mansardi Švicarije je tudi Knjižni kot s knjigami o umetnosti in ustvarjanju. 

Nekoč so bile na koncu hodnika sanitarije, danes pa odprt prostor

Pogled na Jakopičevo sprehajališče in Ljubljanski grad. Na začetku 20. stoletja je imel park pred Švicarijo dva paviljona

Pogled na dvorišče in zelene otoke, ki jih je uredila krajinska arhitektka Ana Kučan. Čez čas bodo zeleni 😎


Stara Švicarija

Vir: voden ogled

brošura Ustvarjalni center Švicarija