Grosuplje, mesto kipov in druge zgodbe

Grosuplje je razmeroma mlado mesto. Naselje, blizu Ljubljane, je dobilo status mesta leta 2005. Danes je upravno središče istoimenske občine. Ob pridobitvi mestnega statusa, so začeli modrovati kakšen pečat naj dajo mestu. Odločili so se, da bo Grosuplje, mesto kipov. Priredili so kiparski simpozij, povabili kiparje in tekom let se je nabrala kar lepa zbirka kamnitih kipov v različnih velikostih, ki danes krasijo mesto.

Nekaj kulturne dediščine pa kraj vendarle ima. To smo spoznali na sprehodu po mestu, z domačinko in poznavalko številnih zgodb o svojem mestu in njihovih ljudeh, gospo Marijo Samec. Dve družini sta dodobra zaznamovali Grosuplje. Ena je družina Rus. Njihova hiša še vedno stoji na Adamičevi ulici 10. Danes je za nadstropje višja, na začetku 20. stoletja pa je bila v pritličju imenitna gostilna, ki je sprejemala le imenitne in petične goste. 

Pri Rusovih je delal Franc Košak. V Grosuplje se je preselil iz Gorenjske. Pri svojem delu je bil uspešen in, ko je stari Rus umrl, je do sinove polnoletnosti še naprej uspešno gospodaril in skrbel za družino, saj se je poročil z Rusovo vdovo. Istočasno je na drugi strani, danes Adamičeva 15, gradil svojo hišo in gospodarska poslopja. V hiši je bila gostilna. Dal je zemljišče za gradnjo železniške postaje in železnice. Leta 1910. je zgradil cesto in povezal svojo gostilno z železniško postajo. Tudi čudoviti lipov drevored je njegovo delo. V lasti je imel zbiralnico mleka, restavracijo na železniški postaji, večji del posestva Brinje pa verjetno še kaj. Bil je poslanec v kranjskem deželnem zboru in župan Grosuplja, od leta 1869. pa vse do svoje smrti, leta 1914. 

Ko je Rusov sin postal polnoleten, so razdelili Rusovo in Košakovo premoženje in denar. Prišlo je do zamere in nezadovoljstva, tako da sta gospodarja ostala sprta vse do Košakove smrti. Otroci se niso kaj dosti zmenili za kreg med družinama. Rusov fant in dekle, ki je bila bližnja sorodnica Košaka sta se zaljubila in poročila. Tako je tudi Grosuplje dobilo Romea in Julijo. Na srečo sta živela bolj srečno kot Shakespearov parček. Košak je dal zanju postaviti čudovito vilo ob lipovem drevoredu. Nihče iz njegove družine ne bo živel pod Rusovo streho, a ne 😊

Grosuplje. V pritličju Košakove hiše, danes upravni prostori knjižnice, je čudovita kmečka soba, ki so jo uredili leta 1923. v prostorih nekdanje gostilne. V njej je kmečka peč, rustikalno pohištvo, leseni opaž na stenah in stropu. Pravi biser Grosuplja. Danes v njej prirejajo poroke.

Grosuplje, Košakova hiša in knjižnica. Nadstropna hiša ima na portalu letnico 1888. Ob njej so bila številna gospodarska poslopja, v njej pa gostilna. Danes so v njej upravni prostori knjižnice, galerija, poročna soba. Za hišo so zgradili modernistično poslopje v katerem je knjižnica.

Grosuplje, Adamičeva 15. Kovinska ograja iz litega železa, na notranjem stopnišču Košakove hiše, je bila izdelana v železarni Dvor pri Žužemberku. 

Leta 1973. je dobila knjižnica Grosuplje svoje prostore v Košakovi meščanski hiši, na Adamičevi 15.

Grosuplje, Kolodvorska ulica. Čudovita vila, obnovljena v svojem starem stilu. Meni najlepša. Pravijo ji Koščakova vila. Zgradil jo je podjetnik in gostilničar Košak, po domače Koščak, za bližnjo sorodnico. Ker se je poročila s fantom iz rivalske družine Rus in ni želel, da biva v hiši Rusovih. Družini sta si bili v večnem sporu. Lahko rečemo, da so tudi v Grosuplju imeli Romea in Julijo 😉

Grosuplje. Lipov drevored je leta 1910. dal posaditi Franc Košak. Uredil je tudi cesto, ki je povezovala železniško postajo z njegovo hišo in gostilno. Ta povezava je še danes, samo da je v hiši z modernističnim prizidkom, danes knjižnica.

Grosuplje. V hiši, na Kolodvorski ulici je bila prva pekarna in lahko bi rekli tudi zametek današnjega podjetja, Pekarna Grosuplje.

Rusova hiša v Grosuplju, na Adamičevi ulici 10. Prvotno je bila za eno nadstropje nižja. V njej je delovala gostilna v kateri je lastnik Janez Rus sprejemal le bogate goste. Rusovi so bili premožni. Imeli so veliko kmetijo, mlin in žago. 

Kamniti portal Rusove hiše.

Grosuplje, Adamičeva ulica. Rusova vila

Grosuplje. Rimski nagrobnik iz časa med 50. in 100. letom po našem štetju. 

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Velika mozaična freska je delo slikarja in patra Marka Rupnika iz leta 2002.

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Malce nenavaden, modernistični križev pot. Vse postaje so v enem kosu izdelane iz orehovega lesa. Ustvaril ga je domači kipar, Jože Trontelj.

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Tudi v modernistično cerkev paše nekaj baročnega. Marija z Jezuščkom.

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Leseno razpelo s Križanim pred cerkvijo stoji od leta 1988. Izdelal ga je slovenski kipar Stane Jarm (31. oktober 1931. Osilnica - 1. oktober 2011. Ljubljana)

Grosuplje, cerkev sv. Mihaela. Pod staro lipo, med staro in novo cerkvijo so uredili spomenike pomembne grosupeljske družine Košak oziroma Koščak. V njihovi hiši je danes knjižnica.

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Poslikava stropa obrobljena s štukaturo je iz 20. stoletja. Upodobljena je Sveta Trojica. 

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Baročni kipi, ki so nekoč krasili stranski oltar posvečen Materi božji. 

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Slika v prezbiteriju, je bila pred drugo obnovo oltarna slika velikega oltarja. Sv. Mihael se bori s hudičem

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. S štukaturo obrobljena poslikava je iz 20. stoletja. Predstavlja sv. Mihaela, ki se bori s hudičem. Na desni strani kleči sv. Rok s svojim zvestim kužkom, na levi je evangelist sv. Marko z levom.

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Leta 1960. so po načrtih arhitekta Janeza Valentinčiča cerkev drugič prenovili. Za to priložnost je slikar Stane Kregar prispeval vitraje za okna.

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Prezbiterij z glavnim oltarjem sv. Mihaela

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Sv. Ana z malo Marijo. 

Grosuplje, stara in nova cerkev sv. Mihaela in ploščad kjer je bilo nekdaj pokopališče. Novo cerkev so zgradili sredi leta 1972. po načrtih arhitekta Janeza Fursta. Stara cerkev sv. Mihaela se prvič omenja leta 1662. Sprva gotsko cerkev, so leta 1896. prezidali in barokizirali. 

Grosuplje. Tu je bila nekoč kamnita hiša z lesenim napuščem. V njej je bila kovačija. Hišo so podrli in zgrajena je nova, drugačna. Ime je ostalo, v hiši pa se dogaja čisto nekaj drugega 🍕

Grosuplje, tržnica 

Grosuplje. Halštatski vodnjak na tržnici so postavili leta 2002. Krasijo ga štiri konjske glave, ki so krasile tudi halštatsko svastiko, ki so jo našli na Magdalenski gori. 

Grosuplje, pri tržnici. Toplar 💚

Grosuplje. Lesena brv speljana čez potok Grosupeljščica. Ob potoku je lepo urejena pešpot.

Grosuplje. Graščina oziroma dvorec Brinje in mlin, ki je stal ob potoku Grosupeljščica. V nadstropju je bilo stanovanje. Strugo potoka so prestavili in danes je ob mlinu travnik.

Grosuplje. Simpatičen vhod v mlin. Mlinar in mlinarica se nista smela preveč zrediti. Vhod je precej ozek. 😎

Grosuplje. Stari pripomočki za delo v mlinu.

Grosuplje. Graščino na Brinju so zgradili v prvi polovici 18. stoletja. Do danes je bila večkrat predelana in prezidana.

Grosuplje. Simpatičen paviljon ob lipovem drevoredu služi kot salon za hišne ljubljenčke.

Grosuplje, mesto kipov. Ob vhodu ali pa izhodu, odvisno kako se lotiš sprehoda, stoji kamnit kip Rojstvo iz leta 2004, ko je mesto Grosuplje, ob gradu Boštanj, pripravilo prvi kiparski simpozij.  Avtor je slovenski kipar Jiri Kočica.

Grosuplje. Krožišče s črnim konjem 

Grosuplje, mesto kipov. Kiparka Lučka Koščak je ustvarila tri monumentalne doprsne kipe iz cementa (eden je na desni in je izpadel iz kadra). Stojijo pri vstopu v mesto in nas lepo pozdravljajo 😊

Pohod od Grosuplja do Županove jame in Tabora nad Cerovim

Vir: voden ogled mesta

kamra.si

župnija Grosuplje

Register NKD

Lokev na Krasu in slikar Tone Kralj

Tih deževen dan nas je iz Divače popeljal v največjo slovensko vas Lokev na Krasu. Središče starega vaškega jedra je baročna župnijska cerkev sv. Mihaela. Njena notranjost je prava mala galerija slikarja Toneta Kralja. Freske je ustvaril konec leta 1942. in na začetku leta 1943. Obok prezbiterija krasi Zadnja večerja, v trenutku, ko apostoli izvedo, da je med njimi izdajalec. V ladji so štiri velike freske Kristusa Samaritana, Kralja, pastirja in sejalca. Fašistom na očeh je Tone Kralj naslikal domoljubne freske s katerimi je pozival k uporu proti fašizmu. Poleg Kristusa in slovenskega naroda je naslikal tudi kraške vasi, ki gorijo, bodečo žico okoli taborišč pa tudi hudobce v nacionalnih barvah okupatorja.

Ob župnijski cerkvi sv. Mihaela stoji gotska kapela Marije Pomočnice, za njo pa nekdanji obrambni stolp, ki so ga skupaj z obzidjem zgradili Benečani okoli leta 1487. V dolgih stoletjih je imel Beneški stolp precej različnih namembnosti. Leta 1830. so dogradili kamnito stopnišče, naredili nadstropje in vstavili okna ter v njem ustanovili vaško šolo. Ko so zgradili novo, je stolp dobilo Bralno in pevsko društvo Tabor. 1930. so fašisti v njem uredili občino, po vojni pa je bila tu Zavezniška vojna uprava cone A. 14. avgusta 1994. so v stolpu odprli Vojaški muzej, v katerem še danes domuje zasebna zbirka.

Staro vaško jedro ima kar nekaj ohranjenih kraških domačij s poslopji in notranjim borjačem, ki so obdani s kamnitim zidom. Ob glavni ulici pa lahko občudujemo obnovljeno templjarsko palačo s častitljivo letnico 1698. na prekladi, staro muzejsko Fabianijevo trgovino in kmečki dvorec v katerem se že leta 1679. omenja gostilna. Družina Muha kraško gostilno tudi danes uspešno upravlja.

Zelo slikovito historično vaško jedro, vredno obiska in ogleda.

Slikar Tone Kralj, Zadnja večerja, obok prezbiterija v cerkvi sv. Mihaela v Lokvi na Krasu. Prizor, ko apostoli izvedo, da je med njimi izdajalec. Skrajno levo je ta tudi upodobljen. Juda Iškarijot z mošnjičkom denarja, ki ga je prejel za izdajstvo, se skuša izmuzniti. 

Prezbiterij cerkve sv. Mihaela z baročnim glavnim oltarjem in kipom sv. Mihaela nadangela ter fresko Toneta Kralja na oboku, Zadnja večerja.

Tone Kralj, Kristus Kralj, ki se je po oblaku spustil na Zemljo. Angelčka mu držita krono. Na desni je slovenski narod, ki ga Kristus z iztegnjeno roko sprejema v svoje varstvo. Na levi klečeplazijo hudobneži z mošnjo denarja, mečem in puško želijo podkupiti Kristusa. Ta jih ne mara in jih zavrača z dvignjeno roko. 

Križev pot na korni ograji

Tone Kralj, Kristus dobri pastir. Rešuje jagnje, ki se je oddaljilo od črede in se zapletlo v žico. Prispodoba za slovenski narod, ki ga skuša rešiti pred vojno grozoto. Tudi baročno prižnico je poslikal Tone Kralj. Naslikal je simbole štirih evangelistov. V srednjem polju so simboli Kristusa, golob z oljčno vejico, križ in riba.

Tone Kralj, Kristus svetopisemski sejalec. V ozadju je slikar naslikal vas Lokev s cerkvijo. Kristus seje dobro seme, za njim pa hudoba seje slabo seme. Hudobnež ponazarja fašizem in nacizem.

Tone Kralj, Kristus Usmiljeni Samaritan, ki pomaga ranjencu. Oblečena sta v slovenske nacionalne barve, ki ponazarjajo trpeči slovenski narod. Na levi prežita hudobca, fašizem in nacizem

V drugi polovici 18. stoletja so ladijski obok okrasili z rokokojsko štukaturo.

Današnja baročna cerkev sv. Mihaela je iz 17. stoletja

Kamnit baročni portal (porton), skupaj s kamnitim obzidjem obdaja župnijsko cerkev sv. Mihaela v Lokvi.

Kapela Marije Pomočnice z gotskim portalom in s streho prekrito s skrilavci. Nad vhodom je plošča z letnico 1426, ko so zgradili kapelo. 

Gotsko okno s krogovičjem in s skrilavci krita kapela Marije Pomočnice

Doprsni kip, na visokem podstavku, Virgila Ščeka (Trst, 1889 - Ljubljana, 1948). Bil je duhovnik, narodni buditelj, politik, publicist in je nekaj časa deloval tudi v Lokvi.. 

Detajl na podstavku spomenika

Spominski park. Osrednji spomenik, obelisk na kamnitem podstavku v obliki rdeče zvezde je posvečen padlim v NOB. Postavili so ga leta 1955. Leta 2000. so postavili ploščo z imeni padlih. Na desni strani je spomenik slovenske osamosvojitve. Za parkom sta osnovna šola in vrtec

Veličastna zgradba v starem vaškem jedru je nekdanji obrambni stolp zgrajen leta 1487.  Danes je v njem Vojaški muzej Tabor. Današnjo podobo je Beneški obrambni stolp dobil okoli leta 1830, ko so mu dogradili kamnito stopnišče in vgradili okna. Vanj se je naselila vaška šola, ki je delovala do leta 1886, ko so nedaleč stran zgradili novo. 

Pred vhodom v Vojaški muzej je na steni skulptura posvečena pisatelju Tonetu Svetini in njegovi knjigi Ukana.

Kamnito stopnišče je nekdanji obrambni stolp dobil leta 1830.

Konec 19. stoletja se je v Beneški stolp vselilo Bralno in pevsko društvo Tabor Lokev. Tu so delovali vse do fašistične okupacije, ko ti prepovejo delovanje društva in rabo slovenskega jezika. 1930. so Italijani v njem odprli sedež občine. Po vojni je tu potekala meja med cono A in cono B. Lokev je spadal pod cono A, bližnja Divača pa pod cono B. V stolpu je takrat domovala Zavezniška vojna uprava cone A. 

Vaški kamniti vodnjak, ob njem pa ohranjeni del kamnitega odtoka

Pisana, nadstropna zgradba je bila zgrajena leta 1930. Nahaja se v starem vaškem jedru. V njej je vrtec.

Templjarska hiša stoji tik ob župnijski cerkvi sv. Mihaela. Preklada nad glavnim vhodom nosi letnico 1698.

Kraška domačija obdana s kamnitim zidom, ki ščiti pred radovedneži, predvsem pa pred kraško burjo

Kamniti portal vodi na obzidano dvorišče oziroma borjač. Visoko obzidje je odlična obramba pred burjo.

Secesijska vila v Lokvi

Razgiban tloris nadstropne hiše s kamnitimi okenskimi okvirji, prekladami in policami. Barva fasade je verjetno novejšega datuma. V hiši je tudi gostilna in picerija. 

Lokev na Krasu je največja slovenska vas. Spada pod občino Sežana

Zadružni dom

Najstarejša kraška gostilna in domačija Muha v Lokvi na Krasu. Gostilna Muha je prvič omenjena že leta 1679. kot furmanska gostilna in kmečki dvorec.

Tudi gmajna je zaščitena s kamnitim zidom

Gasa oziroma stranska ulica

Secesijsko pročelje nadstropne stanovanjske hiše

Enodnevni izlet na Kras:

Divača, rojstni kraj filmske zvezde Ita Rine

Sežana, rojstni kraj pesnika Srečka Kosovela

Vir: voden ogled fresk Toneta Kralja
Davor Kernel, Kras - Brkini Poslikave Toneta Kralja, Sežana, KD Vilenica, 2003
vojaskimuzejtabor.eu