Borovnica, naselje na robu Ljubljanskega barja

Borovnica je sedež istoimenske občine. Kraj leži na robu Ljubljanskega barja in le streljaj od Ljubljane. Obstaja več teorij o tem kako je kraj dobil ime, toda vsi se strinjajo, da slastne borovnice s tem nimajo nič, kajti tu jih enostavno ni. Drugače je v zadnjih letih, ko so na Ljubljanskem barju ustvarili največji nasad ameriških borovnic v Sloveniji. Tako se je rodil tudi praznik, Dan borovnic, ki ga priredijo v mesecu juliju.

Borovnica je bila nekoč posest, ki je spadala pod bližnjo kartuzijo Bistra. Staro vaško jedro s cerkvijo sv. Marjete, številnimi domačijami in hišami iz 19. stoletja, spomeniki in kapelicami, je zanimivo in vredno ogleda.

Prav gotovo pa je Borovnica še najbolj znana po nekoč mogočnem Borovniškem viaduktu. Dokončali so ga leta 1857. Gradili so ga iz kamnitih blokov in opeke ter brez cementa. Imel je dve nadstropji. 24 kamnitih stebrov je v zgornjem nadstropju nosilo oboke iz rdeče opeke, v spodnjem pa so bili oboki obloženi s kamnom. Viadukt je stal delno na Barju, na dolgih hrastovih pilotih, delno pa na skali. Danes stoji samo še en steber, ki se zaradi napačnega razstreliva ni porušil. Leta 1992. so ga proglasili za tehnični spomenik, okoli njega pa uredili manjši park.

Na praznik borovnic (14.7.2018) je iz Ljubljane v Borovnico pripeljal muzejski vlak s parno lokomotivo. Na železniški postaji so ga pričakala tudi starodobna kolesa.

Ostanek veličastnega viadukta v Borovnici. Zadnji od 24-ih kamnitih stebrov, ki je danes središče urejenega parka in tehnični spomenik. 

10. aprila 1941 je umikajoča se stara jugoslovanska vojska viadukt minirala in podrla se je skoraj tretjina mostu. Italijanski okupator je viadukt v kratkem času popravil, tako da je na podrtem delu umestili kovinsko konstrukcijo. Dokončno uničenje viadukta je bilo leta 1944, ko so ga zbombardirali zavezniki. 

Dvonadstropna zgradba z dvoramnim stopniščem, ki je bilo prvotno v celoti kamnito, je bila zgrajena sredi leta 1923. Zemljišče in les je podaril veleposestnik in borovniški župan Ivan Majaron. Pomagal je tudi finančno. Tudi ostali krajani so sodelovali pri gradnji Sokolskega doma, z delom, materialom ali denarjem. Društvo Sokol v Borovnici je bilo ustanovljeno 23. julija 1911, o čemer priča tudi letnica na pročelju. Namembnost zgradbe na Zalarjevi 10 v Borovnici je še danes enaka, samo ime se je tekom let spreminjalo. Danes je to Telovadno društvo in tu pridno telovadijo mladi in malo manj mladi 😎 

Urejena domačija s stanovanjsko hišo in gospodarskim poslopjem

Domačija iz sredine 19. stoletja čaka na novega lastnika, ki ji bo povrnil prejšnji sijaj. Nadstropna, zidana hiša z bivalnim podstrešjem in dvokapno streho na čop. Na dvoriščni strani so gospodarska poslopja in toplar.

Toplar

Stanovanjska hiša, ki jo krasi leseni gank, ob njej, v obliki črke L, je prislonjeno pritlično gospodarsko poslopje.

Osnovna šola dr. Ivana Korošca, na Paplerjevi ulici 15, v Borovnici. Zgradba šole, kot jo vidimo danes, je iz leta 1981. Prvotno šolo so zgradili leta 1876. Od takrat do danes, so jo glede na potrebe dograjevali in nadgrajevali. 

Paplerjeva ulica v starem vaškem jedru Borovnice

Kamnit, polkrožni portal s preklado in pilastroma, je bil nekoč glavni vhod v hišo. Na sklepniku je letnica 1840. in začetnici JH. Danes je v hiši gostilna. Lepo je, da so stari portal ohranili

Spomenik padlim domačinom v prvi svetovni vojni. Postavili so ga leta 1926. Avtor spomenika je arhitekt Oton Grebenc. Spomenik ima obliko monštrance z narobe obrnjenim srcem, ki je simbol smrti. V sredini je plošča z imeni padlih.

Župnišče s pravokotnim, kamnitim portalom, ki nosi letnico 1888. 

Današnja župnijska cerkev sv. Marjete je bila zgrajena 1829. leta. Leta 1903. je cerkev dobila nov portal. Nad vhodom se dviga zvonik z baročno streho. Leta 1891. je notranjost cerkve poslikal slikar Simon Ogrin iz Vrhnike.

Polkrožna, kamnita nagrobna plošča na grobu družine Kobi, je delo arhitekta Ivana Vurnika. Leta 1919. so jo izdelali v kamnoseški delavnici Alojza Vodnika. Kobijevi so se ukvarjali z lesno industrijo, imeli so tovarno upognjenega pohištva, veliko žago, opekarno za strešno zarezno opeko ... Skratka za bogato družino bogato profilirana nagrobna plošča

Kamnita plošča ima dekorativno izdelane napise na obeh straneh

Celotna grobna ureditev je delo arhitekta Ivana Vurnika.

Nadstropna hiša s poudarjenimi okenskimi okvirji in zidcem, ki ločuje nadstropji ima na portalu letnico 1889. Stoji ob kamniti ograji, ki omejuje župnišče, cerkev in kapelico. Od leta 1965. ima v hiši prostore borovniška knjižnica.

Današnja borovniška knjižnica z dvoriščne strani. Velik park si deli z župniščem

Nadstropna hiša s častitljivo letnico 1876. V njej je bila pošta in še danes ji ljudje pravijo stara pošta. Na leseni deski je napis: HUD Karel Barjanski. Društvo, ki skrbi za ohranjanje Ljubljanskega Barja kot življenjskega prostora rastlin in živali. Člani društva so HUDi na vse, ki neodgovorno smetijo Barje in delajo na tem, da bo teh čedalje manj. 

Hiša s stanovanjem ali delavnico v pritličju in gospodarskim delom v nadstropju z opečnatimi mrežami.

Borovniški viadukt lahko vidimo samo na fotografijah ali kot poslikava na hiši. Viadukt so gradili 7 let. Dela so končali leta 1857. Imel je 24 kamnitih stebrov, ki so nosili oboke iz rdeče opeke v dveh nadstropjih. Zgoraj je bilo 25 obokov, spodaj pa 22. Viadukt je bil dolg 511 metrov in visok 37,5 metra. Del, ki je stal na Barju, so podpirali hrastovi piloti. 

Ena lepših hiš v Borovnici ima na kamnitem portalu letnico 1899. Nadstropno hišo, kvadratnega tlorisa z dvokapno streho in mansardo, krasijo poudarjeni okenski okvirji in delilni zidci. Hišo je zgradil fizik Fran Boršnik, ko se je po predčasni upokojitvi vrnil v Borovnico. Čudovita zgradba z vrtom je tudi rojstna hiša literarne zgodovinarke dr. Marje Boršnik.

Hiša z obokanim arkadnim vhodom in arkadnim hodnikom v nadstropju, ni ravno značilna za Borovniško dolino. Hiša nosi letnico 1865. Nekoč je bila v njej gostilna, danes je stanovanjska hiša. 

Jelenov viadukt lahko občudujemo, ko se zapeljemo iz Borovnice proti kartuziji Bistra. Zgradili so ga leta 1857. po zgledu Borovniškega viadukta. Zgrajen je iz opeke in klesanega kamna. Jelenov most ima dvotirno progo, ki še danes služi svojemu namenu. Avtor mostu je avstrijski inženir in arhitekt Carl von Ghega.

Slikovita peš pot nas pripelje do znamenite borovniške čuvajnice 666

Obnovljena in restavrirana stara čuvajnica 666, ki je stala ob stari progi Preserje - Borovnica, na trasi Južne železnice. Obnovili in odprli so jo leta 2007.

Čuvajnica 666 in maketa Borovniškega viadukta. Čuvajnico 666 so zgradili leta 1857. Mala čuvajnica je ena redkih, ki se je ohranila v prvotni arhitekturni zasnovi. Ob čuvajnici je maketa Borovniškega viadukta.

Okrogla lina v borovniški čuvajnici 666

V čuvajnicah so čuvaji tudi stanovali. Skrbeli so za varnost železniškega prometa. V času, ko ni bilo tehnoloških naprav, so bile čuvajnice postavljene na gosto, saj se je moralo od ene do druge videti.

Danes je v lepo obnovljeni čuvajnici 666 fotografska razstava o impozantnem Borovniškem viaduktu in stari Borovnici. 

Zgradba nove železniške postaje je bila zgrajena leta 1947, zato se razlikuje od ostalih, ki še stojijo na trasi nekdanje Južne železnice Dunaj - Trst

Skozi Borovnico teče potok Borovniščica. Na Ljubljanskem barju se izliva v Ljubljanico.

Čuha puha in muzejski vlak je "odpuhal" iz Borovnice v Ljubljano 😎


Povezan izlet:

Kartuzija Bistra - Tehnični muzej Slovenije

Vir: dediščina.si

Razvoj športa v občini Borovnica po II. svetovni vojni, diplomsko delo, Klemen Suhadolnik, Ljubljana, 2016

borovnica.si/znamenitosti

Topol nad Medvodami, Brezje in Podvin

Topol nad Medvodami in baročna cerkev sv. Katarine, bazilika Marija Pomagaj na Brezjah, Vila Podvin. Vsi kraji so umetnostno povezani s slikarko Heleno Vurnik in njenim možem arhitektom Ivanom Vurnikom. V baročni cerkvi sv. Katarine Aleksandrijske iz začetka 17. stoletja, sta leta 1920. temeljito preuredila prezbiterij z glavnim oltarjem. Tabernakeljski glavni oltar krasi Helenina oltarna slika Katarina pred sodniki. Barvitost prezbiterija prav nič ne zaostaja za njuno znamenito palačo Zadružne banke v Ljubljani.
Leta 1967. so v atriju bazilike Marija Pomagaj na Brezju, po načrtih arhitekta Ivana Vurnika postavili kapelo sv. Frančiška Asiškega. Kapelica je v alpskem stilu z dvokapno, strmo streho in barvitimi mozaiki. Verjetno je Vurnik tu uporabil tudi kakšno Helenino predlogo. Domnevam, da je podobno tudi pri številnih mozaičnih medaljonih, ki krasijo pročelje in zunanje stene bazilike in župnišča.
Ne vem ali sta Vurnika kdaj obiskala Podvin. Mi smo se ustavili v Vili Podvin, ki je bila nekoč konjušnica na posestvu gradu Podvin, danes pa je lepo urejena restavracija. Tam so nam postregli z lahkim kosilom kot sta ga največkrat jedla Helena in Ivan Vurnik. Pred kosilom kozarec čaja, za kosilo pusto meso, najraje telečja pečenka ali ribe, svinjine nista jedla nikoli in kozarec vina. Zdravo in asketsko življenje, tako pri delu, kot pri jelu. 😎

Oltarna slika v cerkvi sv. Katarine Aleksandrijske je delo slikarke Helene Vurnik. Slika predstavlja Katarino pred sodniki. V sodniku, prvi z desne strani, je upodobila svojega moža, arhitekta Ivana Vurnika

Tabernakelj je delo arhitekta Ivana Vurnika. Oltarni križ na tabernaklju je delo slikarja in kiparja Franceta Kralja. 

Barvitost slikarke Helene Vurnik lahko občudujemo v prezbiteriju cerkve sv. Katarine na Topolu. Vurnikova sta prezbiterij cerkve, iz 17. stoletja, prenovila leta 1920. Poslikava nad vrati zakristije predstavlja mučeniško krono sv. Katarine. Pod krono je mučilno kolo, ki je atribut sv. Katarine. Tu sta še palmovi veji kot simbol mučeništva in zmage. Vrste knjig predstavljajo Katarinino učenost.

Glavni oltar cerkve sv. Katarine na Topolu nad Medvodami. Prezbiterij sta uredila slikarka Helena Vurnik in arhitekt Ivan Vurnik. Razpelo na tabernaklju je ustvaril slikar, kipar in grafik France Kralj

Križno obokan strop prezbiterija krasi medaljon v obliki štiriperesne deteljice.

Barvitost Helene Vurnik so uporabili za izdelavo čudovitih in uporabnih daril. Z njenimi motivi so izdelali beležke, zvezke, magnetke pa tudi čudovite kopalne brisače. Na voljo so pri blagajni Narodne galerije.

Lesena baročna prižnica

Prezbiterij cerkve sv. Katarine na Topolu

Cerkev sv. Katarine Aleksandrijske na Topolu ima dva stranska oltarja. Oltar sv. Donata in na nasprotni strani Marijin oltar 

Orgle in Križev pot na korni ograji

Župnišče

Topol nad Medvodami, cerkev sv. Katarine Aleksandrijske z župniščem in nešteto pohodnih poti

Enoladijska cerkev sv. Katarine z zvonikom in pokopališko kapelo

Baročna cerkev sv. Katarine na Topolu, je bila zgrajena na začetku 17. stoletja. Njen tloris je osmerokoten. Poleg glavnega oltarja ima še dva stranska 

Kozolec, slovenska znamenitost in posebnost. Še posebej razveseljivo je, ko na njem vidiš seno in ne reklamnih panojev

V Vili Podvin smo se, po lahkem kosilu, sladkali s kandiranimi jabolki 

Grad Podvin sameva in čaka na nove vsebine

Barvita in edinstvena Vurnikova kapela sv. Frančiška Asiškega v atriju svetišča na Brezjah. Kapelica v alpskem slogu je bila postavljena leta 1967.  Takrat Helene Vurnik ni bilo več. Umrla je leta 1962. Verjetno pa je Ivan Vurnik pri baziliki Marije Pomagaj uporabil tudi kakšno Helenino predlogo.

Detajl mozaika, ki krasi kapelo sv. Frančiška na Brezjah

Vurnikov mozaik v obliki ovalnega medaljona, na pročelju brezjanskega župnišča.

Vurnikovi mozaični medaljoni

Sveta vrata v baziliki Marije Pomagaj na Brezjah s podobo Kristusa, ki pada v brezno slovenske bede. Jezus je rekel:"Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil." (info tabla ob vratih)

Kapela v baziliki Marije Pomagaj na Brezju. Oltarno sliko Marija Pomagaj je naslikal slikar Leopold Layer iz Kranja in tako izpolnil svojo zaobljubo.


Povezan enodnevni izlet po sledeh Helene Vurnik:

Radovljica, Helena in Ivan Vurnik

Radovljica, Linhartovo mesto

Vir: voden ogled z umetnostnim zgodovinarjem

zupnija-katarina.rkc.si