Grad Sevnica in Lutrovska klet

Odpravili smo se na enodnevni umetnostno - zgodovinski izlet v Sevnico, Brestanico in Krško. Rdeča nit izleta je bila renesančna poslikava gradov in palač v omenjenih mestih.

V okroglem stolpu sevniškega gradu smo si ogledali poslikavo 'Štirje letni časi', iz začetka 18. stoletja. Odkrili so jo leta 1963, ko so odstranili pet plasti beleža, verjetno je bila še kakšna več. Poslikavo so obnovili šele leta 1977. 

Posebna znamenitost Sevnice pa je Lutrovska klet. Stoji pod gradom, izven grajskega obzidja. Nadstropna zgradba, iz druge polovice 16. stoletja, se ponaša s številnimi freskami. Predvidevajo, da je bil poslikan celoten prostor. Ohranile so se freske v delu kjer stoji pridigar. V katoliški cerkvi bi rekli, da je to prezbiterij. Luteranska cerkev svoja svetišča vidi kot en prostor. 

Osrednja freska na oboku je Poslednja sodba. Na steni je, kot nekakšna oltarna slika, Križani. Ob njem pa apostoli, evangelisti, preroki, svetniki, angeli, tudi taki z mučilnimi orodji. Kar se tiče ženskih svetnic je v tem svetišču bolj kriza. Ženske so zastopane na polkrožnem loku kot pametne in nespametne device. Karkoli že to pomeni. 😎

Naslednji postanek: Brestanica in grad Rajhenburg.

Pogled z gradu na staro mestno jedro Sevnice, na župnijsko cerkev sv. Nikolaja, na srednjeveško cerkev sv. Florjana iz 15. stoletja, na strnjen niz stanovanjskih hiš in reko Savo

Grad Sevnica z atrijskim dvoriščem

Grad Sevnica. Groteska. Poslikan strop križnega hodnika v drugem nadstropju gradu.

Grad Sevnica. Arkadni hodnik v drugem nadstropju gradu, kjer je imela svoje prostore grajska gospoda

Grad Sevnica. Arkadni hodnik v prvem nadstropju. Tu so bivali malce manj pomembni od tistih v drugem nadstropju. Poslikava je skromnejša 😎

Jesen, poznobaročna poslikava v okroglem stolpu sevniškega gradu.

Rajsko jabolko

Del freske 'Štirje letni časi'. Druženje v čudovitem grajskem parku.

Freska 'Pomlad'

Grad Sevnica. Pečnica s podobo grajske dame

Grad Sevnica. Ana Elizabeta Auersperg, rojena Moscon (1632-1694).Originalno sliko, neznanega avtorja, hrani Posavski muzej Brežice.

Na sevniškem gradu domuje Grajsko lutkovno gledališče.

Grad Sevnica. Kamniti lev, ki se objema s svojim repom in poševna kalifornijska Kalocedra. 

Lutrovska klet iz 16. stoletja po zunanjem videzu bolj spominja na gospodarsko poslopje. Nadstropna stavba z obzidjem in kamnitim vhodnim portalom stoji pod sevniškim gradom in je že od nekdaj svetišče.

Obzidje ob Lutrovski kleti je bilo del svetišča. Tudi ta prostor je bil pokrit s streho

Pritlična hiška vpeta v obzidje Lutrovske kleti

Lutrovska klet, Sevnica. Polkrožni lok na stropu svetišča s podobami pametnih in nespametnih devic. 😎

Lutrovska klet, Sevnica. Križani, stenska poslikava, kot glavni oltar.

Lutrovska klet, Sevnica. Svetišče ni imelo razkošnih oltarjev. Prezbiterij in ladja sta enoten prostor. Krasijo ga poslikave, ki so bile na robu propada. Na srečo so pristojni uspeli restavrirati večino poslikav.

Lutrovska klet, Sevnica. Največja je stropna freska s prikazom Poslednje sodbe

Lutrovska klet, Sevnica. Okoli osrednje poslikave, Poslednja sodba, so nanizane podobe evangelistov, apostolov, prerokov, svetnikov in angelov. 

Lutrovska klet, Sevnica. Angeli z mučilnimi orodji.

Pogled na staro mestno jedro Sevnice

Vir: voden ogled

Nova Gorica, mesto na polju

Prostor kjer danes stoji Nova Gorica, je bil vse do konca druge svetovne vojne pa še nekaj let po njej, veliko polje z vinogradi in murvami. Leta 1922. so tu zgradili opekarno ali frnažo, kot so ji rekli. To je bil velik kompleks od katerega danes, ob Erjavčevi ulici, stoji le še nadstropna upravna zgradba. Lepo so jo obnovili in v njej domujeta Galerija Frnaža in Krajevna skupnost Nova Gorica. 

Po drugi svetovni vojni, natančneje 10. februarja 1947. je bila na pariški mirovni konferenci določena meja med Italijo in takratno Jugoslavijo. Italija je dobila starodavno Gorico, mi pa širno polje in staro opekarno. 😎 Toda naši takratni politiki se niso dali. Odločili so se, da bodo na našem polju zgradili še večje in še lepše mesto kot je Gorica. 

Arhitekt Edvard Ravnikar, glavni projektant mesta, je ustvaril širokopotezne načrte. Od tega se je zgradila monumentalna občinska zgradba. Leta 1948. je načrtovanje zgradbe prevzel arhitekt Vinko Glanz. Zakaj je prišlo do zamenjave arhitektov se ne ve. Konec leta 1953. je bila gradnja zaključena. S tem pa tudi zagnanost politike in finančni tokovi so počasi ponehali. Mesto v nastajanju je bilo bolj ali manj prepuščeno samo sebi. 

Če ni denarja pa je tu mladina, ki z veseljem dela tudi brezplačno. Niso bili "prekarci" temveč prostovoljci, vsaj večina. 😉 Nastale so mladinske delovne brigade, ki so nadaljevale gradnjo mesta. Nastanili so jih v opuščeni opekarni, v kateri je nastalo pravo mesto v malem. Nekateri so jo imenovali Palača narodov, ker so v njej bivali ljudje različnih narodnosti. Drugi so ji rekli veleblagovnica, kajti tu je bilo veliko trgovin, delavnic, pekarna, frizer, različna društva, knjižnica pa tudi stanovanja za družine. Stara opekarna je bila pravo kulturno in družabno središče nastajajočega mesta, ki leta 1949. uradno postane Nova Gorica.

Z izgradnjo stanovanjskih blokov, se je opekarna morala posloviti, saj je bila nevarna za bivanje pa tudi zdravju škodljiva. Porušili so jo in zgradili stavbe v katerih so različne srednje šole. Marsikatera zgradba v Novi Gorici je zgrajena iz ostankov opekarne, tako da ta na nek način še vedno živi. Tu je tudi podjetje HIT, ki je leta 1984. zgradilo igralnico, eno večjih v Evropi, in s tem tudi pripomoglo h izgradnji hotelov in zgradb, ki so se lahko kosale z občinsko palačo. 

Zanimiv foto sprehod po Novi Gorici tudi za tiste, ki smo bolj zaljubljeni v stare zgradbe. V Novi Gorici je najstarejša zgradba železniška postaja. Veliko secesijsko palačo so zgradili na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Danes je pred njo Trg Evrope, ki povezuje Slovenijo in Italijo.

Upravna stavba goriške opekarne iz leta 1922. V njej je danes Galerija Frnaža in prostori Krajevne skupnosti Nova Gorica.

Delpinova ulica v Novi Gorici in vrh Sabotina.

Spomenik prvim graditeljem Nove Gorice, mladinskim delovnim brigadam. Avtor je kipar Zmago Posega 

Rado Simoniti, slovenski dirigent in skladatelj, je bil rojen 15. maja 1914. v vasici Fojana, v Goriških Brdih. Umrl je 14. maja 1981. v Ljubljani. Dopasni, bronasti kip skladatelja je ustvaril slovenski kipar Negovan Nemec. Postavili so ga leta 1987. v parku ob Kidričevi ulici.

France Bevk, slovenski pisatelj, dramatik, prevajalec, urednik, je bil rojen v Zakojci, 17. septembra 1890. Umrl je v Ljubljani, na svoj rojstni dan, 17. septembra 1970. V Novi Gorici, ki jo je pogosto obiskoval, je po njem imenovan osrednji trg pa tudi knjižnica in najvišja nagrada za kulturne dosežke, ki jo podeljuje mesto. Kip pisatelja v naravni velikosti je delo kiparja Borisa Kalina. Postavili so ga leta 1974. Stoji ob Kidričevi ulici.

Osrednji del mestne palače z glavnim portalom. Krasijo ga stebri iz grobo klesanega kamna in kipi, v bližnjem Solkanu rojenega kiparja Borisa Kalina. Kipi predstavljajo ujetnika, upornika, partizana in kmeta. Na ženske like so pozabili 😎

Novogoriški grb z vrtnico 

Prve načrte za občinsko palačo je izdelal arhitekt Edvard Ravnikar. Leta 1948. je projekt prevzel arhitekt Vinko Glanz. Naredil je več načrtov, zadnji je bil decembra 1952. Konec naslednjega leta je bila palača nared za prve uporabnike.

Veličastna pritlična rustikalna kolonada

Rustikalni prehodi

Pritličje občinske palače krasijo okna s poudarjeno kamnito obrobo in kovano zaščitno mrežo

Pred občinsko palačo je trg, ki je v bistvu čudovit travnik. Ravno pravšnji za prireditve in druženja

Talna fontana ob občinski palači v Novi Gorici.

Slovensko narodno gledališče, prvotno Slovensko dramsko gledališče, na Trgu Edvarda Kardelja v Novi Gorici. Opečnata zgradba je nastala po načrtih novogoriškega arhitekta Vojteha Ravnikarja (1943. Nova Gorica - 2010. Golnik)

Jože Babič (1917. Povžane pri Kozini - 1996. Ljubljana), slovenski dramski igralec in režiser. Leta 1969. je v Novi Gorici ustanovil Primorsko dramsko gledališče. Vodil ga je do leta 1974. Njegov doprsni kip stoji med knjižnico Franceta Bevka in zgradbo Slovenskega narodnega gledališča. 

Novodobne stolpnice. Leva, z različnimi bankami, na Ulici tolminskih puntarjev 2 in desna EDA center. Palača je bila zgrajena leta 2011. EDA je ime letala bratov Rusjan, ki je prvič poletelo nad polji kjer danes stoji Nova Gorica. Znameniti pilot in letalski konstruktor, Edvard (6. junij 1886. Trst - 9. januar 1911. Beograd) in starejši brat Josip (29. september 1884. Trst - 3. december 1953. Argentina), ki se je ukvarjal z mehaniko, leteti pa ni hotel. 

Detajl spomenika ob tisočletnici Gorice s kozmogramom, na Trgu Edvarda Kardelja. Avtor, kipar Marko Pogačnik. 

Nova Gorica, mesto parkov in dreves

Ogromna palača železniške postaje, s secesijskim okrasjem, v Novi Gorici je bila zgrajena na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Po pariški mirovni pogodbi iz leta 1947, ki je določila mejo med Italijo in takratno Jugoslavijo, je palača pripadla Jugoslaviji. Takrat je bilo za njo širno polje, danes je, poleg samostana in cerkve na Kostanjevici, najstarejša zgradba v Novi Gorici

Pogled s Trga Evrope v Novi Gorici, na frančiškanski samostan in cerkev na Kostanjevici.

Pogled iz Nove Gorice v Gorico. Nekdanjo mejno ograjo so s svojimi slikami okrasili otroci iz novogoriških in okoliških vrtcev.

Sabotin z napisom TITO in Sveta Gora z Marijinim svetiščem


Povezan izlet:

Sveta Gora - Marijino svetišče

Vipavski Križ, najmanjše mesto v nekdanji monarhiji

Vir: 

novagorica-turizem.com

Inga Miklavčič Brezigar, Nova Gorica, Vodnik po mestu, Mestna občina Nova Gorica, 1998

"Frnaža", mesto v malem, zgibanka, Nova Gorica, 2017

Register NKD

Idrija: rudarstvo, čipke, idrijski žlikrofi ...

Prva asociacija na Idrijo je zame rudnik živega srebra, rudarsko mesto. Takoj zatem čipke in v novejšem času tudi idrijski žlikrofi. Z njimi sem tudi zaključila potep po starem mestnem jedru Idrije. Kot je rekla prodajalka na prazniku idrijskih žlikrofov, samo eni so idrijski žlikrofi, vsi ostali so samo žlikrofi. Kakorkoli že, idrijski žlikrofi, zaščiteni z evropskim znakom 'Zajamčena tradicionalna posebnost', so res odlični 👍

Od leta 1500. je Idrija rasla in se širila zaradi rudnika živega srebra. Sprva v zasebni lasti, kasneje v lasti Habsburžanov, ki so z njim zelo dobro služili in verjetno zgradili kar nekaj dunajskih palač, ki jih danes občudujemo. Idrija je dobila grad. Ta ni bil za potrebe plemiške družine, temveč za potrebe rudnika. Za rudarje so se gradile rudarske hiše, značilne večnadstropne hiše z majhnimi okni, strmo dvokapno streho in sobicah v podstrešju. Kar nekaj jih še stoji. Eno takih z velikim vrtom, ki stoji na Bazoviški cesti, so spremenili v zanimiv muzej s prikazom bivalne kulture rudarske družine. 

Staro mestno jedro Idrije ima štiri trge. Najstarejši je Ahacijev trg, poimenovan po sv. Ahaciju, zavetniku rudarjev. Na njem stoji ogromna palača, nekdanje žitno skladišče, gledališče, nekdanja šola, kamniti vodnjak. Žitno skladišče ima obokan prehod skozi katerega pridemo na Mestni trg, ki ga obdajajo meščanske hiše iz 19. in 20. stoletja. Najmanjši trg je Scopolijev trg poimenovan po rudarskem zdravniku in naravoslovcu Giovanniju Antoniu Scopoliju ali po naše Janezu Antonu Scopoliju. Na trgu je palača s spominsko ploščo v kateri je znameniti mož živel. Od tu se odpravimo po Kosovelovi ulici do Antonijevega rova, ki je urejen kot rudarski muzej in odprt za organizirane oglede. 

Rudarsko dediščino Idrije srečujemo na vsakem koraku. Na srečo so muzealci in zaščitniki tehnične dediščine marsikateri stroj, ki bi ga nekateri kar pretopili, rešili, restavrirali in danes so razstavljeni po mestu. Zanimivo raziskovanje Idrije sem zaključila z idrijskimi žlikrofi. Okusno rudarsko jed so različni lokalni ponudniki pripravljali na tradicionalnem Prazniku idrijskih žlikrofov, ki se je letos odvijal v parku Mejca, ob reki Idrijci. 

Razgibana meščanska hiša ali pa kar čudovita palača v rožicah na Lapajnetovi ulici v Idriji.

Idrijski kuža bi rad šel v trgovino pa mu ne pustijo 💜

Spomenik padlim v NOB in idrijskim rudarjem stoji v manjšem parku, na Mestnem trgu. Postavili so ga 29. oktobra 1953. Avtorja: arhitekt Viljem Strmecki in kipar Tone Kralj.

Klasicistična dvonadstropna, vogalna hiša na Mestnem trgu 11, stoji na robu največjega idrijskega trga. Zgrajena je bila okoli leta 1900. 

Grad Gewerkenegg so gradili od 1522. do 1533. Grad in rudnik sta bila štirideset let v lasti podjetnikov. Leta 1575. je vse skupaj kupil nadvojvoda Karel. Habsburžani so dobro služili z rudnikom vse do konca prve svetovne vojne. V gradu so bili prostori rudniškega vodstva in administracije. V ogromnem gradu so bile še pisarne, pa tudi sodišče, davčni urad, šola, rudarska policija, godba, skladišča in zapori. Imel pa je tudi obrambno funkcijo.

Baročni oltar kapelice sv. Janeza Nepomuka. Današnja podoba kapele ob Nikovi, je iz 18. stoletja. Prvotno so postavili leta 1525. v spomin na veliko poplavo

Hiša z nekdanjo delavnico in veliko teraso s kamnito balustrado stoji na Študentovski ulici in nosi letnico 1910.

Cerkev sv. Trojice so postavili leta 1500. Je najstarejša idrijska cerkev. Še vedno jo krasijo visoka gotska okna s krogovičjem. V 20. stoletju so okna okrasili z vitraji slovenskega slikarja Lojzeta Čemažarja.

Spominska plošča na pročelju cerkve sv. Trojice v Idriji

Legenda pravi, da je bil na mestu kjer stoji cerkev sv. Trojice nekoč gozd. V hiški sredi gozda je živel kmet z družino. Ker se je ukvarjal z izdelavo škafov, so mu rekli kar Škafar. Na tem prostoru je prvi našel samorodno živo srebro, ko je pri studencu namakal leseni škaf,

Razkošno domovanje pridnih čebel v Idriji. To razkošje jim je omogočil idrijski trgovec s čipkami, Pavel Lapajne. Idrijski meščanski čebelnjak so postavili leta 1925. Prvotne panjske končnice je poslikal idrijski slikar Nikolaj Pirnat. Čebelnjak je bil v lasti družine do konca druge svetovne vojne, ko so ga nacionalizirali. Za čebele so še vedno skrbeli družinski člani. Ko je umrl zadnji, je začel umirati tudi čebelnjak. Pred popolnim propadom so ga rešili leta 2013, ko so ga obnovili in rešili kar se je rešiti dalo. Panjske končnice z idrijskimi motivi je poslikal domači slikar Danilo Jereb. (vir: promocijska brošura)

Detajl čudovite secesijske palače na Študentovski ulici 1. Stavba je bila zgrajena leta 1905. V njej je bila okrajna hranilnica in posojilnica ter stanovanja za vodstveni kader. 

Detajl secesijske palače s čebelico v grbu, verjetno znak takratne okrajne hranilnice

Idrija, Pot sv. Antona

Muca iz Idrije, ki sem jo srečala, bi na lepotnem tekmovanju zmagala. Samo mora se prijavit 💜

Frančiškov jašek na Bazoviški ulici so začeli graditi leta 1792. Uporabljali so ga za prevoz rudarjev in materiala v rudnik. Izredna tehnična dediščina, ki so jo uspeli rešiti pred uničenjem.

Rudarska hiša na Bazoviški ulici je danes muzej. Hiša je bila zgrajena konec 18. stoletja. Kljub majhnim prostorom, je v njej živelo več družin. V podstrešnih sobicah pa so živeli samski fantje, ki so delali v rudniku. Ob hiši je vrt, ki so ga obdelovali nekdaj in tudi danes.

Stene v prostorih rudarske hiše so krasile barvne poslikave. Pri obnovi hiše so odstranili kar trinajst plasti beleža, da so prišli do barvnih sten in jih vsaj delček ohranili.

Tlak v kuhinji rudarske hiše

Poslikana stena s cerkvico

Grm na vrtu rudarske hiše, papeževa sveča

Aumeški trg je dobil ime po francoskem mestu Aumetz, ki je pobrateno z Idrijo. Spomenik je posvečen rudarjem, žrtvam velikega rudniškega požara, ki se je razbesnel 3. novembra 1846.

Stavba v kateri se skriva eden najstarejših rudniških rovov na svetu, se imenuje Šelštev. Zgradili so jo v 18. stoletju. V pritličju so se zbirali rudarji preden so odšli v rov. V zgornjih nadstropjih je bila ambulanta, pisarne in stanovanja za zaposlene. V stavbi se je, 11. februarja 1890, rodil Stanko Bloudek.

Spominska plošča Stanku Bloudku na pročelju stavbe Šelštev oziroma Antonijevega rova

Železna vrata vodijo v nekdanji rudnik živega srebra v Idriji že od leta 1500. Danes deluje kot muzej in spada pod UNESCO-vo zaščito.

Prvotno so bili rudniški rovi podprti z lesenimi tramovi, ki so jih morali pogosto menjati. V drugi polovici 18. stoletja so rove obokali in utrdili z bolj trpežnimi materiali. 

Ahacijev trg je najstarejši trg v Idriji. Ime je dobil po sv. Ahaciju, zavetniku rudarjev. Na trgu stoji mogočna baročna zgradba, nekdanje rudniško žitno skladišče, zgrajeno leta 1764. in gledališče, nenavadne ovalne oblike, ki naj bi ga zgradili iz materiala, ki je ostal pri gradnji žitnega skladišča.

Na pročelju nekdanjega žitnega skladišča stojijo spominske plošče ljudem, ki so s svojim delom pustili velik pečat v Idriji.

Baročni, kamniti vodnjak na Ahacijevem trgu v Idriji. 

Kosovelova ulica s strnjenim nizom meščanskih hiš ob potoku Nikova. 

Detajl secesijske meščanske hiše na Kosovelovi ulici

Skozi staro mestno jedro Idrije teče potok Nikova z lepo urejeno kamnito strugo. 

Meščanska hiša na Kosovelovi 8 je iz 18. stoletja. Znana je kot Scopolijeva hiša saj je v njej živel rudniški zdravnik in tudi izjemen naravoslovec. Giovani Antonio Scopoli je v Idriji služboval kot prvi rudniški zdravnik. V Idriji je živel, delal in raziskoval naravo od leta 1754. do 1769. Scopoli je opisal poklicne bolezni idrijskih rudarjev in posledice zastrupitve z živim srebrom. Manjši trg z vodnjakom ob hiši se imenuje po njem, Scopolijev trg.  

Vodnjak na Scopolijevem trgu v Idriji. Spodnji del je kamnit, zgornji pa iz litoželeza. Na vrhu stoji kip rudarja. Na vodnjaku je letnica 1868.

Spominska plošča o dopisovanju Scopolija z znamenitim švedskim botanikom Carlom von Linnejem. 

Meščanska hiša s stolpom in kamnoseškim okrasjem na Kosovelovi ulici

Nadstropna rudarska hiša z značilnimi majhnimi okenskimi odprtinami in bivalnim podstrešjem z lesenim zatrepom. Tekom let se je tudi videz spreminjal.

V hiši na Kosovelovi ulici 21 je bila prva čipkarska šola v Idriji. Hiša nosi častitljivo letnico 1549. Čipkarska šola pa se je vanjo preselila leta 1910. Ustanovljena je bila leta 1876. 

Povezava stanovanjske hiše z delavnico.

Gostilno pri Škafarju podpira gigantski klekelj 😎

Osnova trinadstropne meščanske hiše na Mestnem trgu 16 je iz druge polovice 19. stoletja. V hiši je živel slovenski slikar Jurij Tavčar Idrijski (10. april 1820. Idrija - 19. marec 1892. Idrija)

Sprva enonadstropna meščanska hiša na Mestnem trgu 14, je konec 19. stoletja dobila še eno nadstropje. V pritličju je danes razstavni prostor idrijske čipke. Kaj dela toliko fantov pred "čipkarno" 😊 22. avgusta so v Idriji priredili rudarsko - čipkarski tek na dolge proge, dobrih 50, 27 in 14 kilometrov. Eni so sodelovali, drugi pa navijali.

Tehnično dediščino idrijskega rudnika živega srebra lahko srečamo povsod po mestu. Ta je na poti do parka Mejca ob Idrijci. 

Staro mestno jedro Idrije. Na vzpetini pa cerkev sv. Antona Padovanskega s kalvarijo iz druge polovice 17. stoletja.

Slap v Idriji. Od kod se vzame, ne vem 😊

Reka Idrijca 

Neprecenljiva tehnična dediščina. Kamšt, nekdaj sistem za črpanje vode iz rudniških jaškov, danes muzej.

Foto zgodbe iz Idrije:

Grad Gewerkenegg, Mestni muzej Idrija

Idrija, mesto nad rudnikom

Vir: Informacijske table

Register NKD

Jane Kavčič, Idrijski svet vabi na obisk, Turistični vodnik po Idrijski občini, 2002