Krško in Ivan Zajec

Za konec našega enodnevnega izleta na Dolenjsko, smo za kratek čas obiskali Krško. Staro mestno jedro je razpotegnjeno ob reki Savi, nad njim pa se dviga slikovita Trška Gora. Tudi v Krškem smo iskali renesančne poslikave. Našli smo jih v mogočni Mencingerjevi hiši, ki jo je Občina Krško, med leti, 2010. in 2012. temeljito obnovila. Ohranili so originalne arhitekturne elemente. Nekaj pa so jih izdelali na novo, predvsem lesene ganke na dvoriščni strani. Pri izdelavi so se opirali na ohranjeno slikovno in pisno gradivo. Pri obnovi so v nadstropju, pod nekaj plastmi beleža, odkrili renesančno poslikavo z nizom ženskih in moških portretov, dva grba in Božjo podobo, obdano z angeli.

Mencingerjeva hiša je sestavljena iz dveh srednjeveških hiš. Spada med najstarejše hiše v Krškem, ki je mestne pravice dobilo že leta 1477. V eni od hiš je zadnje mesece svojega življenja preživel polihistor, avtor Slave vojvodine Kranjske in človek neštetih talentov Janez Vajkard Valvasor. Hiša je dobila ime po slovenskem pisatelju, politiku in odvetniku Janezu Mencingerju. Pisatelj je z družino živel v hiši od leta 1887. Do takrat je bil lastnik hiše grof Aleksander Auersperg in po njem njegovi dediči.

Vredno ogleda je pročelje župnijske cerkve sv. Janeza Evangelista, na Hočevarjevem trgu. Krasijo ga kip Brezmadežne in reliefni medaljoni, zgodnje delo kiparja Ivana Zajca, ki ga skoraj vsi poznamo kot avtorja znamenitega Prešernovega kipa, na Prešernovem trgu v Ljubljani. Izdelavo medaljonov je Ivanu Zajcu naročila podjetnica in mecenka Josipina Hočevar. Bila je tudi njegova podpornica. Po materini smrti ga je finančno podprla in mu omogočila študij kiparstva na Dunaju. 

Izlet smo zaključili pod Gorjanci, na Gadovi Peči, kjer smo si v deželi cvička, obdani z vinogradi, privoščili odlično pozno kosilo. 

V Krško pa se še vrnem. Mesto, častitljive starosti ima veliko znamenitosti, ki jih tokrat nismo videli.

Zunanjo stran cerkve sv. Janeza Evangelista v Krškem krasijo reliefi kiparja Ivana Zajca (15. julij 1869. Ljubljana - 30. julij 1952. Ljubljana). Relief prikazuje Sveto Trojico

Cerkev sv. Janeza Evangelista v Krškem je bila zgrajena leta 1582. V drugi polovici 19. stoletja so jo temeljito predelali. Prenovo je finančno podprla podjetnica, dobrotnica in mecenka Josipina Hočevar (6. april 1824. Radovljica - 16. marec 1911. Krško). Cerkev stoji na Hočevarjevem trgu.

Josipina Hočevar je leta 1899. naročila izdelavo reliefnih medaljonov, ki krasijo pročelje cerkve sv. Janeza Evangelista v Krškem. Naročilo je zaupala kiparju Ivanu Zajcu. Bila je njegova mecenka in podpornica. Nad medaljoni, ki so zgodnje kiparjevo delo, je kip Brezmadežne. Reliefa prikazujeta Čudež sv. Janeza Evangelista in Vizijo sv. Janeza Evangelista. V timpanonih si je kipar zamislil Jutro in Večer.

Doprsni kip, podjetnika, politika in mecena Martina Hočevarja (7. oktober 1810. Podlog pri Velikih Laščah - 17. april 1886. Krško), na visokem kamnitem podstavku, je izdelal kipar Jožef Mulner, leta 1895.

Krško, staro in novo, zapuščeno in obnovljeno. Obnovljen Valvazorjev kompleks, v katerem domuje Mestni muzej Krško in hiška, ki na nova oblačila še čaka.

Cerkev sv. Duha v Krškem iz leta 1777. Cerkev je dala zgraditi plemiška družina Auersperg. Leta 1939. je v njej deloval Muzej Krško. Leta 1966. je ta poznobaročni ambient postal galerija in tako je še danes.

Janez Vajkard Valvasor (28. maj 1641. Ljubljana - 16. november 1693. Krško), človek številnih talentov, je svoja zadnje mesece preživel v Krškem. Star je bil komaj 52 let. Pokopan naj bi bil v kripti cerkve sv. Janeza Evangelista v Krškem.

Spomenik polihistorju, avtorju Slave vojvodine Kranjske, raziskovalcu in še pa še, Janezu Vajkardu Valvasorju, je izdelal kipar Vladimir Štoviček (26. junij 1896. Boštanj pri Sevnici - 11. december 1989. Krško). Spomenik je iz leta 1966.

Mestni muzej Krško domuje v obnovljenem Valvazorjevem kompleksu. Sestavljen je iz treh hiš, najstarejši del sega v 15. stoletje. 

Sklepnik kamnitega portala Valvazorjevega kompleksa z letnico 1609.

Mencingerjeva hiša v Krškem je dobila ime po enem zadnjih lastnikov, Janezu Mencingerju (26. marec 1838. Brod pri Bohinjski Bistrici - 12. april 1912. Krško). Bil je odvetnik, pisatelj, politik in dve leti tudi župan Krškega. V prvi polovici 20. stoletja so združili dve enaki hiši, zgrajeni v 16. in na začetku 17. stoletja. Leta 2009. je hišo kupila Občina Krško in jo med leti 2010-2012. temeljito obnovila. Ohranili so arhitekturne elemente, odkrili renesančne poslikave, obnovili kar se je obnoviti dalo, drugo pa naredili na novo s pomočjo ohranjenih fotografij in pisnih virov. Pri obnovi so ugotovili, da je polihistor Janez Vajkard Valvasor živel v južni hiši, ki se je v 19. stoletju združila v Mencingerjevo hišo, kot jo imenujejo danes.  

Poslikava, Marija z Jezuščkom, na pročelju Mencingerjeve hiše v Krškem

Originalna freska, kar je od nje še ostalo, Marija z Jezuščkom, ki je bila na pročelju Mencingerjeve hiše. Zdaj je shranjena v notranjosti.

Ohranjen arhitekturni element v Mencingerjevi hiši v Krškem.

Pri celostni obnovi Mencingerjeve hiše v Krškem so pod nekaj plastmi beleža, našli renesančne poslikave z nizom ženskih in moških podob v oblačilih tistega časa

Krško, Mencingerjeva hiša, ohranjena stenska renesančna poslikava. Eden od dveh naslikanih grbov naj bi imel značilnosti grba plemiške družine iz 16. stoletja

Krško, Mencingerjeva hiša, renesančna poslikava s podobo Boga in angelov

Atrij, lepo obnovljene Mencingerjeve hiše v Krškem, je tlakovan s prodniki, tako kot je bilo prvotno. Gank so izdelali na podlagi starih fotografij, tako da je tudi ta podoben prvotnemu.

Spominska plošča na pročelju Mencingerjeve hiše, posvečena Janezu Vajkardu Valvasorju, ki je v tej hiši preživel zadnje mesece svojega plodnega življenja. Umrl je leta 1693. star komaj 52 let.

Krško, staro mestno jero ob cerkvi sv. Janeza Evangelista

Najstarejši del Krškega je predel ob cerkvi sv. Janeza Evangelista, današnji Hočevarjev trg in Cesta krških žrtev. Nekateri arhitekturni elementi segajo v pozno 16. stoletje.

Dolenjski grički z vinogradi in pašniki, v zavetju Gorjancev

Povezano, enodnevni izlet na Dolenjsko:

Grad Sevnica in Lutrovska klet

Brestanica in grad Rajhenburg

Vir:

- strokovno vodstvo

- register NKD

- Mestni muzej Krško

- Turistični vodnik po krški občini

Šentrupert na Dolenjskem

Šentrupert na Dolenjskem leži med Trebnjem in Melanijino Sevnico. Tu je sedež istoimenske občine in župnije. V središču starega vaškega jedra je čudovita gotska cerkev sv. Ruperta. Po tem zavetniku je tudi kraj dobil ime. Cerkev kot jo vidimo danes je začela nastajati v začetku 15. stoletja z gradnjo zvonika in svetišča oziroma prezbiterija. Zelo dolgem prezbiteriju so v drugi polovici 15. stoletja prizidali še ladjo. Letnica 1497. nad glavnim portalom nam pove, da so takrat cerkev obokali in poslikali.

Cerkev sv. Ruperta obdaja taborsko obzidje. Okoli obzidja je speljana cesta, ob njej pa je nastalo strnjeno naselje z domačijami. Pročelja stanovanjskih hiš so obrnjena proti cerkvi, na notranji strani pa dvorišča obkrožajo gospodarska poslopja in skednji. Današnje domačije so iz prve polovice 19. stoletja.

Šentrupert na Dolenjskem poznamo tudi po Deželi kozolcev, muzeju na prostem. Nekdaj so kozolci, v glavnem čudoviti toplarji, zaključevali staro vaško jedro. Od tu naprej so se začela polja in pašniki. Zelo pohvalno je, da tudi danes na sprehodu po Mirnski dolini vidimo veliko, lepo vzdrževanih toplarjev, ki še vedno služijo svojemu namenu.

Ob veliki prenovi, sredi 19. stoletja, so naredili stranski vhod v cerkev sv. Ruperta. Portal je narejen iz peščenjaka. Skozi vhod je prišla družina Barbo po notranjih stopnicah na svojo galerijo.

Strnjen niz pritličnih stanovanjskih hiš obkrožajo cerkev sv. Ruperta. Vsaka hiša ima na dvoriščni strani skedenj in gospodarsko poslopje. 

Nadstropna hiša ob cerkvi sv. Ruperta je bila mežnarija. V pritličju je bilo stanovanje za mežnarja. V prvem nadstropju pa je bila šolska soba in stanovanje za učitelja. Ob zgradbi je zidana kašča. Mežnarijo so zgradili v prvi polovici 19. stoletja. 

Stanovanjska hiša nekdaj mogočne domačije

Kamniti portal in lesena vrata z intarzijo

Skedenj z dvokapno streho na čop. Spodnji del je zidan, zgornji pa lesen z gankom

Toplar je zaključeval strnjeno staro vaško jedro. Od tu naprej so se začela polja in njive. 

Šentrupert na Dolenjskem

Gotska cerkev sv. Ruperta je središče starega vaškega jedra Šentrupert. Cerkev kot jo vidimo danes, je nastala v 15. stoletju. Na začetku stoletja so zgradili zvonik in svetišče oziroma prezbiterij. Konec 15. stoletja so dodali ladjo, jo zvezdasto obokali in poslikali. 

Množica sklepnikov v obliki rozet, grbovnih ščitkov in figur. Na sklepnikih najdemo psa, božje jagnje, rože, Marijo z Jezusom ...

Gotski glavni oltar je nastal leta 1865. Iz carrarskega marmorja ga je ustvaril Ignac Toman iz Ljubljane. Sv. Rupert, zavetnik cerkve in kraja, je v središču oltarja. Spremljata ga sv. Peter in sv. Andrej. Vse tri kipe je ustvaril kipar Matej Tomc. 

Medeninasti reliefi na menzi glavnega oltarja predstavljajo Abrahamovo, Melkizedekovo in Noetovo daritev. Reliefe je ustvaril ljubljanski pasar Valentin Sadnikar.

Gotska zakramentalna hišica

Na steni prezbiterija visi slika sv. Ruperta, ki jo je naslikal ljubljanski slikar Janez Wolf. Nastala je leta 1866. in je občasno stala na glavnem oltarju. Ob sliki sta, v niši pod baldahinom, gotska kipa sv. Nikolaja in sv. Urha. Ime kiparja ni znano. 

Zašiljena slavoločna stena med prezbiterijem in ladjo

Cerkvene klopi je načel zob časa. 

Prižnica

Gotska empora oziroma galerija v prezbiteriju, ki jo je uporabljala plemiška družina Barbo. 

Križev pot je naslikal Matija Koželj iz Kamnika, leta 1911. Leseni okvirji so delo Janeza Vurnika. 

Sv. Andrej na sklepniku

Delček poslikanega stropa na katerem najdemo podobo sv. Janeza Evangelista in rastlinske ornamente, je starejša poslikava. Ime slikarja ni znano, omenjajo ga kot Podpeškega mojstra.

Spovednica

Rebra, zvezdasto rombastega oboka, slonijo na kamnitih konzolah

Nagrobna plošča Maksimiljana Valerija grofa Barbo Wachenstein, iz leta 1697.

Stranski oltar Rožnovenske Matere Božje. Oltarna slika je delo slikarke in pianistke Ane Skedl (22.2.1856 Ljubljana - 18.8.1920 Šentrupert), ki izhaja iz šentrupertske posestniške družine. Slikarstva se je med drugim učila tudi pri Ivani Kobilca. 

Stranski oltar sv. Antona Puščavnika. Oltarna slika je delo Jurija Tavčarja (1820-1892) iz Idrije

Pogled v prezbiterij s prižnico, glavnim oltarjem sv. Ruperta in plemiško emporo

Tri ladje cerkve sv. Ruperta, krasi zvezdasto rombast obok s številnimi sklepniki. Poleg dveh stranskih oltarjev in nagrobne plošče člana plemiške družine Barbo, je tu tudi obvezni kor z orglami

Sončna ura na pročelju cerkve

Glavni portal je skromnejši od stranskega. Nad njim je letnica 1497. V tem letu so obokali in poslikali ladjo

Pritlična hiša s kamnitim portalom in dvokapno streho na čop je bila zgrajena 1924. Vse do leta 1955 je bila v njej gostilna. 

Zunanje stopnišče, ki vodi na pevski kor, so prizidali okoli leta 1860, ko so se lotili obsežne obnove cerkve.

Zvonik je med najstarejšimi deli cerkve. Zgradili so ga na začetku 15. stoletja. Mogočen zvonik s številnimi okenskimi odprtinami je štirioglat, na vrhu pa se razbohoti v osmerokotno umetnino, pokrito s šilastimi strešicami.



Povezano:

Trebnje, kraj kjer je bil Baraga graščak

Vesela Gora, romarska cerkev sv. Frančiška Ksaverija

Žalostna gora pri Mokronogu

Vir: Peskar Robert, Šentrupert na Dolenjskem, Uprava RS za kulturno dediščino Ljubljana, 2001

slovenia-heritage.net 

slovenska-biografija.si

Register NKD