Samostan sv. Nikolaja v Ankaranu je Hotel Convent

Samostan sv. Nikolaja, danes hotel Convent, je podobo kot jo vidimo danes, dobil na začetku 17. stoletja. Na tem prostoru, v bližini morja, so postavili cerkev že v 11. stoletju. Daleč na okoli ni bilo žive duše. Postopoma so cerkev dograjevali in spreminjali. Nastal je dominikanski samostan in ker je bilo treba menihe oskrbovati s hrano, so se okoli samostana začeli naseljevati kmetje. Ukvarjali so se tudi z vinogradništvom, sadjarstvom in oljkarstvom, kar se je ohranilo do danes.
Dominikanski samostan je deloval skoraj petsto let, do leta 1774, ko so Benečani samostan ukinili, s tem pa so neznano kam, skrivnostno izginile vse umetnije, ki so jih hranili dominikanci. Istega leta je samostan s posestvom kupila koprska plemiška družina Madonizza in si tu uredila prostor za počitnikovanje, danes bi rekli vikend :)
Danes je samostanski kompleks preurejen v hotel s štirimi zvezdicami. Imenuje se hotel Convent. Prijazno osebje hotela mi je dovolilo ogled križnega hodnika in atrija, odklenili pa so mi tudi obnovljeno cerkev. Zelo prijazno.

Baročni zvonik na preslico

Nekdaj benediktinski samostan sv. Nikolaja, stoji v osrčju kampa Adria Ankaran

Trije oboki in kamnite stopnice, ki vodijo na čudovit vrt, so bili zgrajeni okoli leta 1880, ko je bil samostanski kompleks v lasti koprske plemiške družine Madonizza

Nekdanji samostanski vrt je tudi danes domiselno urejen in negovan

Nekdanji samostanski vrt, danes hotelski, krasi čudovit vodnjak

Pogled na vrt

Zanimiv vodnjak z lesenim kolesom se nahaja na zunanjem dvorišču. Zgradila naj bi ga mojstra iz Pirana in Kort, leta 1835

Ob starem vodnjaku, v senci borovcev, stoji stara kamnita miza

Sarkofag je iz časa, ko je samostan še deloval. Njegova značilnost so vklesani enakostranični križi

Benediktinski samostan sv. Nikolaja z istoimensko cerkvico, so zelo lepo obnovili in v njem uredili hotel s štirimi zvezdicami, Convent. Kulturni spomenik in turizem, z roko v roki

Cerkev sv. Nikolaja, so prav tako obnovili in jo namenili za manjše prireditve in srečanja. Žal od cerkvenega inventarja ni nič ohranjeno. Cel samostanski kompleks si je v petsto letih delovanja nabral kar nekaj dragocenih umetniških del, ki pa so ob ukinitvi samostana, leta 1774, skrivnostno izginila

Leseni strop z ornamenti, v obnovljeni cerkvi sv. Nikolaja

Luči v obnovljeni cerkvi. Plečnik bi jih bil vesel :) 

Okno z vitražem 

Vodnjak na notranjem arkadnem dvorišču samostana oziroma hotela

Notranje dvorišče samostana z zastekljenim križnim hodnikom in biforami v nadstropju

Pogled na križni hodnik in odsev notranjega dvorišča

Kamnit portal z lesenimi vrati. Prehod iz križnega hodnika v nekdanjo cerkev

Križni hodnik 

Stopnišče, ki vodi od križnega hodnika v prvo nadstropje, kjer so danes hotelske sobe

Ohranjen in obnovljen leseni strop v križnem hodniku

Križni hodnik krasi slika boškarina, ki smo ga lahko v živo občudovali v Krkavčah

Ohranjen stari kamin

Zunanje dvorišče nekdanjega samostana sv. Nikolaja. Danes je tu prostor tudi za različne prireditve na prostem

Nekdaj sklepnik, danes okras 

Pokrit oder na zunanjem dvorišču


Povezan izlet:

Lazaret in Lazzaretto

Debeli Rtič

Vir: Zloženka, Doživi Ankaran

Wikipedia

Piran, od leva do latinščine

Burja gor ali pa dol, na morju je vedno lepo in zanimivo. Fotoaparat sem si dobro ovila okoli roke, da mi ga burja ne odpihne (ok, tako hudo pa spet ni) in se odpravila na foto potep po srednjeveškem mestu. Kje v Piranu je beneški lev z zaprto knjigo, kar ni ravno dobro, saj pomeni vojno obdobje? Kakšne rože cvetijo na razgledni terasi, je še kje kakšen kip, ki ga še nisem odkrila :)
V Muzeju Sergej Mašera je na ogled razstava "Pot domov", ki poteka pod taktirko Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani in se odvija v več slovenskih mestih. Razstava v Piranu seveda govori o vračanju pomorščakov.

Benečani so vsepovsod po mestu, kjer se je le dalo, vzidali svojega beneškega leva. Kar nekaj se jih je ohranilo do danes. V glavnem so taki, z odprto knjigo v tacah, kar pomeni mir. Na tretjem stolpu, srednjeveškega mestnega obzidja, na Morgoronu pa se je ohranil krilati beneški lev z zaprto knjigo. Ta je pomenil vojni čas in so, na srečo, zelo redki, še v Benetkah ga težko najdeš. Na levi strani pa je sv. Jurij z zmajem

Pogled z razgledne terase na piransko Punto

Niša s kipom Marije z detetom

Tako je videti čudovita piranska občinska palača z zadnje strani

Piranska tržnica, na Zelenjavnem trgu

Skozi srednjeveško obzidje do morja

Tlakovanje v križnem hodniku, minoritskega samostana

Biforo v križnem hodniku, vedno krasijo drugačne rože. Tokrat so to nežno bele ciklame

Kamnite stopnice, s kamnitim držalom za roke, že stoletja vodijo obiskovalce, na ploščad pred cerkvijo. Zob časa jih je že pošteno načel.

Staro trkalo, na lesenih vratih, v obliki levje glave

Znamenita piranska baročna hiša, tokrat s strani Bolniške ulice

Tudi v piranskem muzeju imajo razstavo "Pot domov", saj ta ne poteka samo v Ljubljani, temveč v več krajih po Sloveniji. Muzej Sergej Mašera, se v svoji postavitvi, osredotoča na pot domov, ki so jo opravili mornarji. Med 2. svetovno vojno, se je veliko trgovskih ladij Kraljevine Jugoslavije, znašlo v Ameriki, Veliki Britaniji in Kanadi. Po napadu na Jugoslavijo, so vse ladje v tujini, prešle pod poveljstvo pobegle vlade, v Londonu.
Na fotografiji je eksponat z razstave "Pot domov", to je Resolucija o priključitvi k Narodnoosvobodilni vojski Jugoslavije, ki so jo podpisali člani posadke trgovske ladje Timok.

Volnena kapa "helmet" in šal, ki so ju mornarji nosili na ladjah. Na fotografiji je posadka ladje Timok in pa mornariški nož za rešilne čolne

Delno ohranjena bifora, z novodobnimi okni. Hiša datira v 16. stoletje in je očem skrita, saj se "skriva" za cerkvijo sv. Roka

Balkonček na kamnitih konzolah. 

Betonska preklada nad vrati in kamnoseški okras, mogoče družinski grb

Glavni oltar cerkve sv. Roka z lesenimi kipi, ki so jih ustvarili beneški rezbarji

Poslikan strop, okrašen s štukaturo. Cerkev sv. Roka

Cerkev sv. Roka v Piranu. Simpatična baročna, enoladijska cerkvica je bila zgrajena v začetku 17. stoletju

Latinski napis iz leta 1749, na eni od piranskih hiš, v Tomažičevi ulici

Podobno: V Piranu je lepo

Pot domov

Vir: zupnija-piran.si

Muzej Sergej Mašera, informacije ob eksponatih

Križni hodnik v stiškem samostanu

Znamenitosti Slovenije. Križni hodnik cistercijanskega samostana oziroma opatije v Stični je imel sprva romansko obliko, kar se v nekaterih delih vidi še danes. Bil je tudi bolj asketski, brez okrasja, kot je to zapovedoval strogi cistercijanski red. Ko se je ta malo omehčal. so se lotili prenove. Podrli so leseno streho in jo nadomestili z zidano, s križnimi oboki, sklepniki in poslikavami. Sredi 13. stoletja dobi križni hodnik tudi obrazne maske, tako moške kot tudi ženske. Dovolijo si tudi kip Harpije z ženskim obrazom. Sicer bolj v kotu in ne zelo na očeh. Tekom stoletij je izgubila večino barve, s katero so jo poslikali. Barva je zbledela tudi na večih poslikavah. Nekatere so še komaj vidne, kar nekaj pa jih je lepo ohranjenih in vrednih ogleda.
V križnem hodniku, so menihi pokopavali svoje mrtve dobrotnike čigar kosti še danes počivajo po novim tlakom. Predvidevajo, da so bili zidovi polni kamnitih nagrobnikov. Ob turških vpadih, naj bi jih menihi odstranili in z njimi zazidali rov, skozi katerega bi lahko Turki prišli v samostan. Raziskovalci tega rova še niso našli.

Sklepnik s soncem. Polja okoli sonca so okrašena z motivi rastlin in geometrijskih likov.

Na sklepniku je prikazan trpeči Kristus, ki kaže svoje rane. Okoli njega so naslikane biblijske osebe: Abraham, Mojzes, Jakob in Izak.

Viteški nagrobnik turjaškega grofa Pongraca, datira v konec 15. stoletja. Z njim so zazidali nekdanji srednjeveški vhod v cerkev. Stoji pri stopnicah, ki danes vodijo iz križnega hodnika v cerkev. 

Na sklepniku je upodobljeno božje Jagnje, okoli njega pa je lepo ohranjena poslikava iz 14. stoletja. Upodobljeni so simboli štirih evangelistov.

Na sredini, stiškega križnega hodnika, je lepo urejen park

Dve niši, v križnem hodniku, so beli menihi, uporabljali kot knjižni polici.

Rebrasti, križni oboki, so nastali okoli leta 1260. Takrat so, sprva romansko zasnovo, pozidali in nastali so čudoviti gotski oboki.

Obočna konzola

Ostanek romanske zasnove stiškega križnega hodnika, je tudi čudovita bifora. Tu je bila nekoč povezava s kapiteljsko dvorano.

Teraco tlak v križnem hodniku, je novejšega datuma. Stari tlak so prekrili leta 1916. Pod njim so odkrili številne grobove dobrotnikov samostana, ki so jih menihi tu pokopavali, iz hvaležnosti za njihove darove. 

Pogled skozi gotsko obokano okno, na samostanski vrt

Kotna konzola in grško mitološko bitje, harpija. Harpija je pol žival, pol človek in predstavlja skušnjavo.

Na vsaki tridelni konzoli, je kipar upodobil človeški obraz. Štirje moški in štirje ženski obrazi, ki si kakor pari stojijo nasproti.

Iz križnega hodnika je tudi vhod v baročno meniško jedilnico. Ženskam je vstop vanjo prepovedan, tudi v 21. stoletju :) Sprva je bil ta prostor visok, vse do stropa stavbe. Kasneje so naredili predelni obok, tako da je nad jedilnico, meniška knjižnica, kamor tudi ne smemo, ženske namreč.

Na tleh križnega hodnika je mozaični grb Stiškega samostana

Štirje hodniki z gotskimi okni, ki gledajo na samostanski vrt, skozi katere se že precej stoletij sprehajajo beli menihi, cistercijani. Stiška opatija je začela nastajati že leta 1132. Od takrat samostan ves čas deluje, razen ko ga je cesar Jožef II. razpustil, leta 1784. Leta 1898. so stiški samostan obnovili in redovno življenje cistercijanov se je nadaljevalo in se ohranilo do danes. 

Povezano: Cistercijanski samostan v Stični

Vir: Križni hodnik pripoveduje, Marjan Zadnikar, DZS, 1988

stična.rks.si

voden ogled