Domžale, slamnikarstvo in Festival

Izlet v Domžale? Zakaj pa ne. Nekateri pravijo, da Domžale nimajo starega mestnega jedra. toda v pisnih virih se kraj omenja že v začetku 13. stoletja. Trške pravice dobi šele leta 1925, ko so se združile štiri vasi: Zgornje in Spodnje Domžale, Stob in Študa. Rekla bi, da je Študa najstarejši del današnjega mesta in tudi njegovo staro mestno jedro. Središče le tega je Goričica z župnijsko cerkvijo, ki stoji na mestu stare cerkve, ki je bila obdana z dvojnim obzidjem in štirimi obrambnimi stolpi kot obramba pred turškimi vpadi. Na začetku Ljubljanske ceste stojijo pritlične hiše z gospodarskimi poslopji iz konca 19. stoletja. Zelo izstopa secesijska palača Kulturni dom, nekdanja vinska klet pa tudi zgradba občine in gasilski dom, ki so nastale v začetku 20. stoletja.
Trg in mesto je močno zaznamovala zelo uspešna slamnikarska obrt. Iz manjših delavnic, ki so jih imeli domačini, se je s pomočjo Tirolcev slamnikarska obrt, tekom desetletij, razvila v industrijsko proizvodnjo. O tem pričajo številna poslopja, v katerih so se ukvarjali s slamnikarstvom. Uspešna obrt  ima tudi svoj Slamnikarski muzej, s stalno zbirko "300 let slamnikarstva na Slovenskem".
Na drugem koncu Domžal pa še vedno ob Ljubljanski cesti, se nahaja Češminov park, ki je bil glavni razlog za obisk mesta. 11. junija se je tu odvijala prireditev za vse "pasjeljubce", Festival za ljubitelje živali. 🐕

Vila Kurzthaler, na Ljubljanski cesti, je bila zgrajena leta 1910. Zgradila sta jo brata Kurzthaler, ki sta se ukvarjala s slamnikarstvom. Čudovito vilo so gradili stavbeniki iz Benetk 

Na stičišču Ljubljanske in Kolodvorske ulice stoji Spomenik padlim borcem in žrtvam fašističnega nasilja iz Domžal. Ustvarila sta ga kiparja Peter Loboda, ki je tudi avtor kipa Kristusa na župnijski cerkvi in Frančišek Smerdu ter kamnosek Franc Mežnar. Na kamnitih podstavkih je pet kipov, ki predstavljajo mater, upornika, borca, interniranca in ubežnika iz nemškega taborišča. Postavili so ga leta 1954.

Nekdanja Nemška šola je bila zgrajena leta 1890. Šolo so obiskovali otroci družin, ki so s Tirolske prišli v Domžale in tu delali med slamnikarsko sezono, čez poletje pa so se vrnili domov. Po prvi svetovni vojni je šola prenehala z delovanjem. Leta 1926. je v zgradbi začela delovati prva banka v Domžalah. 

Vogalna, nadstropna hiša, ki se tako lepa "prilega" stiku Ljubljanske in Kolodvorske ulice, je Menartova hiša. Zgradil jo je trgovec, na začetku 20. stoletja. Na žalost se je preveč zadolžil, zato je zgradba prešla v last banke. Verjetno ne te, ki danes domuje v prelepi palači. 😎

Palača, v kateri danes domuje Občina Domžale, ima zelo pestro zgodovino lastnikov in najemnikov. Zgradbo so zgradili tirolski podjetniki leta 1874. Sprva je bila nadstropna stavba, v kateri je bila slamnikarska tovarna. Ko so, leta 1927, prenehali s proizvodnjo, je zgradbo kupil trgovec Anton Volk. V pritličju je uredil skladišče za žito, v zgornjem nadstropju pa stanovanjske prostore. Ob vili je uredil tudi park s sprehajalnimi potmi. Po drugi vojni so zgradbo prenovili in ji dodali nadstropje. V njej so gostovali pošta, zdravstveni dom pa sodišče pa verjetno še kdo. Ob palači je še vedno urejen park s paviljonom, za različne prireditve na prostem

Kulturni dom Franca Bernika. Nadstropna palača v slogu secesije, je bila zgrajena leta 1910, kot Društveni dom, na pobudo duhovnika, gospodarstvenika in pisatelja Franca Bernika ter po načrtih arhitekta Franca Ravnikarja. 

Palača Kulturnega doma je zgrajena v obliki črke L. V njej je danes Glasbena šola, dvorana za kino predstave in druge prireditve

Visoko pritlična, podkletena secesijska zgradba, ki je dolga kot ponedeljek, je bila zgrajena leta 1910. Nastajala je pod taktirko istega moža, ki je gradil sosednji Kulturni dom, Franca Ravnikarja. Stavba je bila zgrajena po naročilu Antona Mullerja, gostilničarja in vinskega trgovca. Take zgradbe je Muller videval na svojih trgovskih poteh po Panonski nižini. Bil je tako navdušen nad njimi, da si je tudi sam omislil eno. Imela je veliko vinsko klet in trgovino z vinom pa tudi stanovanjske prostore za številno družino

Osrednji del secesijske, nekdanje Mullerjeve vinske kleti

Gasilski dom Stob z letnico 1906. Arhitekt in tesarski mojster Franc Ravnikar, je imel na današnji Ljubljanski ulici, v Domžalah, kar precej naročil in dela. Tudi gasilski dom s secesijskimi elementi in stolpičem na dvokapni strehi, je njegovo delo. 

Pritlična stanovanjska hiša s podstrešjem in frčado je značilna za Domžale konec 19. stoletja

Dvojna frčada s pilastri in lesenim zatrepom na eni izmed zapuščenih hiš

Tudi v Domžalah imajo radi beneško rdečo barvo 😎

Lepo obnovljena pritlična hiša s pravokotnim tlorisom, dvokapno streho in podstrešjem

Simpatična domačija s stanovanjsko hišo in gospodarskim poslopjem, iz sredine 19. stoletja. Pritlična, zidana hiša, s kamnito obrobo in kovano mrežo na oknih, s podstrešjem in obvezno frčado. Gospodarsko poslopje krasijo opečne prezračevalne line v obliki bifore s polkrožnim zaključkom

Godbeni dom in Slamnikarski muzej na Kajuhovi 5. Zgrajen je bil med leti 1925 do 1929. Leta 2012. so v zgradbi uredili Slamnikarski muzej s stalno zbirko "300 let slamnikarstva". 

Niša na pročelju, z znakom domžalske godbe in letnico 1926

Spominska plošča trem godbenikom, padlim v drugi vojni. Ploščo z nadstreškom so odkrili leta 1954.

Beli poni v Češminovem parku, na prireditvi Festival za ljubitelje živali (11. junij 2017)

V Češminovem parku sem srečala člane Društva za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke. Bugi je najdenček, ki je bil ob prihodu v hišo svoje vodnice, zelo ubogi. Vsi, ki so skrbeli zanj, so govorili kako je kuža "bugi" in tako je dobil ime Bugi. Danes ni nič več "bugi", temveč Bugi - terapevtski kuža 😍

Tudi bernski planšarski pes je Tačka pomagačka. Kljub vročemu dnevu je terapevt nasmejan 😍

Zajčevo znamenje ob Češminovem parku. Leta 1936. ga je postavil oče v zahvalo za sinovo življenje. Znamenje je bilo del vrtne ograje in hiše družine Zajec, ki ne stoji več. 

Gostilna Keber je bila odprta leta 1785. Kljub temu, da je hiša od tistih let, močno predelana pa še vedno ponosno nosi letnico ustanovitve na svojem pročelju. Je najstarejša, še delujoča gostilna v Domžalah. Stoji v bližini Češminovega parka.

Povževo znamenje, ob nekdanji Povževi slamnikarski tovarni. 

Bratje Oberwalder s Tirolske, so na mestu nekdanje Povževe domačije, leta 1882. ustanovili slamnikarsko tovarno

Nekoč tovarna slamnikov in klobukov, nato Univerzale, danes pa ...

Tirolska družina Oberwalder je leta 1908. zgradila novo, sodobno tovarno z vodno turbino, parnim strojem in električnimi motorji. Na leto so izdelali 400.000 slamnikov in jih prodajali v Avstrijo, Romunijo, na Češko in Madžarsko. Leta 1936. se je podjetje preimenovalo v Univerzale in še naprej so izdelovali slamnike. Leta 1956. je postalo last države in začeli so izdelovati tudi konfekcijo. Leta 1964. so izdelali rekordnih 300.377 slamnikov. Prodajali so jih predvsem v Vojvodino in Dalmacijo. Leta 2003. je tovarna prenehala z delovanjem in tako se je zaključila uspešna doba slamnikarstva na Domžalskem.

Zaprta, zidana kapelica z zunanjo poslikavo iz konca 19. stoletja

Sv. Florjan, zavetnik gasilcev. Poslikava na pročelju hiše na Slamnikarski ulici

Dvonadstropna upravno - stanovanjska zgradba, zgrajena leta 1913. Oberwalder, lastnik tovarne slamnikov je zgradil stanovanja za svoje delavce, ki so prihajali iz Tirolske.

Flerinova hiša je zgrajena leta 1895. Zgradil jo je Jože Flerin, trgovec in gostilničar, po vzoru Harakove hiše, ki stoji nasproti in sta videti kot dvojčici 😎

Čas za kavo in "kafič" kot dnevna soba iz konca šestdesetih 😊

Nekdanja slamnikarska delavnica ob Kolodvorski ulici je danes spremenjena v notarske pisarne

Zgradbo v historičnem slogu, na Kolodvorski ulici, je dal zgraditi Jakob Oberwalder. V njej je uredil kolodvorsko restavracijo. Danes v njej domuje Študentski servis, ki je zgradbo tudi prenovil.

Povezano:

Cerkev Marijinega Vnebovzetja

Vir: Saša Roškar, Mesto Domžale, Sprehod skozi prostor in čas, 2013

Register NKD

Cerkev Marijinega Vnebovzetja v Domžalah

Župnijska cerkev Marijinega Vnebovzetja stoji na majhni vzpetini, na začetku Domžal, če prihajamo iz ljubljanske smeri. Deset metrska vzpetinica se imenuje Goričica. Starejša cerkev, ki je stala na tem mestu, se prvič omenja leta 1526. Zaradi turških vpadov je bila cerkev obdana s pravokotnim obzidjem in štirimi obrambnimi stolpi. Vse skupaj je varovalo še okroglo obzidje in obrambni jarek. Konec 19. stoletja so taborsko obzidje porušili. Staro cerkev so prezidali in povečali ter zgradili pokopališče.
Cerkev kot jo vidimo danes je iz leta 1892. Po načrtih arhitekta Ivana Pengova, so jo leta 1938. prezidali in povečali. Nekaj umetnin je iz stare cerkve, večina pa je novejših in delo slovenskih slikarjev in arhitektov. Prezbiterij je poslikal slikar Slavko Pengov. Freske prikazujejo Marijino življenje. Zanimiva in nenavadna orgelska omara je izdelana po načrtih arhitekta Ivana Vurnika. Po načrtih Plečnikovega učenca, Antona Bitenca, so prenovili kor. Tudi Križev pot na lesenih ploščah je delo slovenskega slikarja in verjetno je najmlajša umetnina v cerkvi.

Kapela Matere Božje. Baročna kapela s kupolasto streho je bila zgrajena leta 1906, na mestu stare kapelice

Župnijska cerkev Marijinega Vnebovzetja stoji na majhnem gričku, imenovanem Goričica. Današnja cerkev, z izjemo baročnega zvonika, je bila zgrajena leta 1892. Po načrtih arhitekta Ivana Pengova, so jo leta 1938. prezidali in povečali. Cerkev ima obliko križa. Ob njej je župnišče, kapela in staro pokopališče.

Na zunanji strani prezbiterija stoji s konzolo podprt, dva in pol metrski, bronasti kip Kristusa Kralja. Kip je delo domžalskega kiparja Petra Lobode (1894. Domžale - 1952. Ljubljana)

Železno razpelo na kamnitem podstavku, na starem pokopališču, nosi letnico 1904.

Glavni oltar Marije Vnebovzete s tabernakljem iz sivega marmorja in kupolo na stebričkih. Oltarna slika, Marijino Vnebovzetje, je delo slikarja Slavka Pengova. Na visokih podstavkih sta kipa sv. Cirila in sv. Metoda.

Obok prezbiterija krasi freska Marijino kronanje, iz leta 1938, ki je delo slikarja Slavka Pengova.

Na vsaki strani prezbiterija so tri niše s slikami Slavka Pengova, ki so posvečene župnijski zavetnici Mariji Vnebovzeti. Prizori so iz njenega življenja: Jezusovo rojstvo, Marija pri Elizabeti, Angelski pozdrav v nazareški hiši, Zdrava, milosti polna ...

... Marija daruje Jezusa v templju, Marija z 12-letnim Jezusom v templju, Marijina smrt.

Razpelo

Na slavoločni steni je kip Srca Jezusovega iz leta 1903, stoji pa na novejšem oltarju, ki je delo arhitekta Ivana Pengova.

Marija z Detetom

Stranski oltar sv. Jožefa z Detetom. Ob njima stojita kipa sv. Alojzija in sv. Luka

Marmornat prestol na katerem sedi Žalostna Mati Božja z mrtvim Jezusom. Umetnina je iz leta 1897.

Lesen renesančni okvir s kamnitim, barvanim kipom Marije z Detetom naj bi bil iz 15. stoletja

Veliko, leseno razpelo

Baročna marmorna prižnica na kamnitem podstavku je iz leta 1896. Slike na kovinskih ploščah predstavljajo Kristusa in štiri evangeliste

Stranski oltar sv. Ane z Marijo, ter sv. Uršula in sv. Katarina, iz leta 1897

Čudovita orgelska omara kot v domžalski župnijski cerkvi Marijinega Vnebovzetja je izdelana po načrtih arhitekta Ivana Vurnika, leta 1928. Po načrtih Antona Bitenca, so leta 1951, prenovili kor.

Križev pot na lesu je verjetno najmlajša umetnina v cerkvi. Slikar Lojze Čemažar ga je ustvaril leta 1989.

Poslikave in oprema župnijske cerkve Marijinega Vnebovzetja v Domžalah, so v večini, delo slovenskih slikarjev in arhitektov

Povezano:

Domžale, slamnikarstvo in Festival

Vir: Stane Stražar, Domžale mesto pod Goričico
Saša Roškar, Mesto Domžale, Sprehod skozi prostor in čas. 2013