Plečnikovo Ustavno sodišče v Ljubljani

Historično palačo, na današnji Beethovnovi ulici 10, so zgradili leta 1881, po naročilu Franza pl. Gariboldija. V njej so bila najemniška stanovanja. V začetku 20. stoletja je palačo kupila Zbornica za trgovino. V palači so želeli urediti sejno dvorano in pisarne. Delo so ponudili arhitektu Jožetu Plečniku, ki ga je z veseljem sprejel. V tistem času je Plečnik preurejal tudi grad v Pragi, zato je k projektu povabil svojega asistenta Franceta Tomažiča. Ta je zaupano mu delo odlično opravil, saj je bil zadovoljen tudi veliki arhitekt. Prenova palače je potekala od leta 1925. do 1927. Od leta 1964. v palači domuje Ustavno sodišče Slovenije.
Jože Plečnik je na dvoriščni strani palače naredil prizidek z monumentalnim stopniščem in množico detajlov, kot so različni stebri, svetila v obliki bakle, kasetni stropi, okrogla okna, oprema v veliki dvorani in njen monumentalni portal, medeninasti kandelabri ... Skratka, ogromno zanimivih mojstrovih elementov, ki jih je treba videti. Tri nadstropja in prav vsako drugačno.

Plečnikovo okroglo okno na prizidku palače Ustavnega sodišča

Prizidek v videzu lesene brunarice

Okno v pritličju in zračnika

Kamniti portal, izhod dvorišče palače

Na dvorišče je Plečnik postavil fontano v svojem slogu. 

Detajl Plečnikove fontane. Na visokem kamnitem stebru je zanimiva okrogla posoda.

Plečnikovo stopnišče v palači Ustavnega sodišča

Kljuka

Mavrično preddverje Ustavnega sodišča

"Zlati" kasetni strop na prvem podestu sodne palače.

Detajl Plečnikove ograje na stopnišču

Medeninasta kandelabra s svetilkama

Luč v obliki bakle

Kasetni strop na drugem podestu

Spiralen medeninasti kandelaber z lučjo

Okovje pri oknu, velika sejna dvorana oziroma razpravna dvorana

Razpravna dvorana se kar blešči v "zlatu". Stene so oblečene v les, zgornja tretjina pa je zlato obarvana. Strop je kasetni z okrasnimi sponkami

Manjša sobica, ob razpravni dvorani, z lesenim opažem. Le kam je Plečnik tokrat skril omare 😊 Dve sta ob oknu.

Omizje v razpravni dvorani

Razkošni glavni portal razpravne dvorane, kot bi vstopali v tempelj

Steber s pregovori

Tram z železnimi sponami v obliki lipovega lista

Lesen, spiralni steber na tretjem podestu

Detajl parketa na tretjem podestu


Ljubljanske palače:

SNG Opera in balet

Mestna hiša

Voden ogled v organizaciji Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, program Plečnikovo leto 2017

Stara cerkev v Šiški

Vsi jo poznamo kot Stara cerkev. Simpatična, mala, srednjeveška cerkvica stoji ob Celovški cesti, ob vznožju Šišenskega hriba. Po njej se imenuje tudi soseska. Imenuje se cerkev sv. Jerneja in v pisnih virih se prvič omenja 30. oktobra 1370, ko so pred cerkvijo Habsburžani in Benečani podpisali listino o pripojitvi Trsta k Benetkam. Benečani so zanj plačali 75.000 zlatnikov.
Cerkev sv. Jerneja je dobila popolno preobrazbo leta 1936. ko so po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika preuredili pročelje, dodali odprt hodnik okoli cerkve in pokrit predprostor pri vhodu v cerkev. V hodniku je tudi nekaj rimskih nagrobnih spomenikov, ki so jih našli na tem prostoru. Ob cerkvi je kamnito stopnišče z obeliskom. Arhitekt Jože Plečnik je pred cerkvijo načrtoval manjši park, toda kaj rabimo park, če lahko naredimo parkirišča :(
Cerkev sv. Jerneja je zaklenjena. V njej je maša vsako nedeljo in za ogled notranjosti se je vredno kakšne tudi udeležiti. Mene je notranjost pošteno presenetila.

Leta 1936. so po načrtih Jožeta Plečnika zgradili hodnik okoli cerkve, ob njej pa še stopnišče s svetilnikom.

Jože Plečnik. Železna vrata hodnika v pritličju z motivom petelina in goloba miru

Jože Plečnik je pred cerkvijo načrtoval manjši park. Na strešici pred glavnim vhodom je pustil polkrožno odprtino, da bi se lahko drevo nemoteno razvijalo naprej. Kaj bi rekel slavni arhitekt danes? Naredili so parkirišče, drevo pa tako obrezali, da ga skoraj ni več

Mali kropilnik, na zunanji strani cerkve

Koliko ljudi je skozi stoletja odprlo vrata Stare cerkve :) 

Detajl vhodnih vrat

Plečnikovo tlakovanje pred glavnim vhodom, detajl

Plečnikov tlak pred vhodom v cerkev

Jože Plečnik. Luč na obokanem stropu pred vhodom

Hodnik s stebri in umetelno kamnito ograjo si je zamislil arhitekt Jože Plečnik, leta 1936.

Kamniti rimski nagrobniki, ki so jih našli na tem področju, so lepo popestrili Staro cerkev

Jože Plečnik. Zanimive, spiralne gavtre. 

Vrh Plečnikovega svetilnika in cerkveni zvonik

Prezbiterij z glavnim oltarjem, ki je delo Matije Bernika. 

Glavni baročni oltar

Stranski oltar ob slavoloku

Freska na stropu cerkve je delo slovenskega slikarja Janeza Wolfa (1825-1884)

Kor z orglami

Leseno stopnišče vodi na kor

Oboki in stebri


Podobno:

Cerkev Marijinega oznanjenja v Ljubljani

Vir: Wikipedia

Piran, od leva do latinščine

Burja gor ali pa dol, na morju je vedno lepo in zanimivo. Fotoaparat sem si dobro ovila okoli roke, da mi ga burja ne odpihne (ok, tako hudo pa spet ni) in se odpravila na foto potep po srednjeveškem mestu. Kje v Piranu je beneški lev z zaprto knjigo, kar ni ravno dobro, saj pomeni vojno obdobje? Kakšne rože cvetijo na razgledni terasi, je še kje kakšen kip, ki ga še nisem odkrila :)
V Muzeju Sergej Mašera je na ogled razstava "Pot domov", ki poteka pod taktirko Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani in se odvija v več slovenskih mestih. Razstava v Piranu seveda govori o vračanju pomorščakov.

Benečani so vsepovsod po mestu, kjer se je le dalo, vzidali svojega beneškega leva. Kar nekaj se jih je ohranilo do danes. V glavnem so taki, z odprto knjigo v tacah, kar pomeni mir. Na tretjem stolpu, srednjeveškega mestnega obzidja, na Morgoronu pa se je ohranil krilati beneški lev z zaprto knjigo. Ta je pomenil vojni čas in so, na srečo, zelo redki, še v Benetkah ga težko najdeš. Na levi strani pa je sv. Jurij z zmajem

Pogled z razgledne terase na piransko Punto

Niša s kipom Marije z detetom

Tako je videti čudovita piranska občinska palača z zadnje strani

Piranska tržnica, na Zelenjavnem trgu

Skozi srednjeveško obzidje do morja

Tlakovanje v križnem hodniku, minoritskega samostana

Biforo v križnem hodniku, vedno krasijo drugačne rože. Tokrat so to nežno bele ciklame

Kamnite stopnice, s kamnitim držalom za roke, že stoletja vodijo obiskovalce, na ploščad pred cerkvijo. Zob časa jih je že pošteno načel.

Staro trkalo, na lesenih vratih, v obliki levje glave

Znamenita piranska baročna hiša, tokrat s strani Bolniške ulice

Tudi v piranskem muzeju imajo razstavo "Pot domov", saj ta ne poteka samo v Ljubljani, temveč v več krajih po Sloveniji. Muzej Sergej Mašera, se v svoji postavitvi, osredotoča na pot domov, ki so jo opravili mornarji. Med 2. svetovno vojno, se je veliko trgovskih ladij Kraljevine Jugoslavije, znašlo v Ameriki, Veliki Britaniji in Kanadi. Po napadu na Jugoslavijo, so vse ladje v tujini, prešle pod poveljstvo pobegle vlade, v Londonu.
Na fotografiji je eksponat z razstave "Pot domov", to je Resolucija o priključitvi k Narodnoosvobodilni vojski Jugoslavije, ki so jo podpisali člani posadke trgovske ladje Timok.

Volnena kapa "helmet" in šal, ki so ju mornarji nosili na ladjah. Na fotografiji je posadka ladje Timok in pa mornariški nož za rešilne čolne

Delno ohranjena bifora, z novodobnimi okni. Hiša datira v 16. stoletje in je očem skrita, saj se "skriva" za cerkvijo sv. Roka

Balkonček na kamnitih konzolah. 

Betonska preklada nad vrati in kamnoseški okras, mogoče družinski grb

Glavni oltar cerkve sv. Roka z lesenimi kipi, ki so jih ustvarili beneški rezbarji

Poslikan strop, okrašen s štukaturo. Cerkev sv. Roka

Cerkev sv. Roka v Piranu. Simpatična baročna, enoladijska cerkvica je bila zgrajena v začetku 17. stoletju

Latinski napis iz leta 1749, na eni od piranskih hiš, v Tomažičevi ulici

Podobno: V Piranu je lepo

Pot domov

Vir: zupnija-piran.si

Muzej Sergej Mašera, informacije ob eksponatih