Izlet v Kočevje

Izlet na Kočevsko. Foto zgodba o Kočevju, znamenitosti in zanimivosti.

Ko nekdo omeni Kočevje, je moja prva asociacija, medved. Takoj za medijem pa gozdovi, do kamor ti seže pogled, sami gozdovi. Ko pa smo se na našem enodnevnem izletu ustavili v Kočevju, sem bila res presenečena, prijetno presenečena. Cel kup secesijskih vil, iz začetka 20. stoletja. Rajsko. Nekatere lepo obnovljene in vzdrževane, kakšna stara lepotica pa še čaka na svoj preporod.
Mojo foto zgodba je nastala na enournem foto sprehodu, po Ljubljanski cesti, od vile Sajovic pa do župnijske cerkve sv. Fabiana in Boštjana ter sv. Jerneja.
Zapeljali smo se še na drugi konec Kočevja in si v Pokrajinskem muzeju, v Šeškovem domu, ogledali razstavo risb Božidarja Jakca ter razstave o preteklem življenju Kočevcev in Kočevarjev.

Čudovita, secesijska vila na Ljubljanski ulici 35, v Kočevju. Leta 1909. jo je dala zgraditi Uršula Nosan, ki se je poročila z odvetnikom, dr. Ivanom Sajovicem. Tako so vilo poimenovali, vila Sajovic. 

Nasproti vile Sajovic, stoji še ena lepa vila. Eno nadstropje višja in eno leto starejša, je vila Tschinkl. V vili je bila med drugo svetovno vojno, trgovina z mešanim blagom, kasneje pa trgovina s kolesi

Dolga, dvonadstropna zgradba, je danes dom občine Kočevje. Zgradili so jo leta 1899, leta 1901. pa so jo kupile sestre usmiljenke sv. Vincencija Pavelskega. Tu so uredile samostan in ustanovile dekliško šolo. "Rodil" se je Marijin dom.

Spominska plošča na pročelju občinske zgradbe v Kočevju

Forma viva v Kočevju

Kočevski nebotičnik, v secesijskem slogu, je leta 1910. postavil podjetnik Anton Kajfež. V njem so bila stanovanja za delavce, ki so delali na njegovi žagi. Lepi časi, ko so podjetniki še gradili stanovanja za svoje delavce. Ker je bila zgradba ob postavitvi, najvišja v Kočevju, je dobila ime, nebotičnik. V njem je svoje mlade dni preživljala tudi naša mladinska pisateljica, Ela Peroci.

Enonadstropna vila s podstrešjem, frčado v osrednji osi in kamnitim pritličjem, je bila zgrajena leta 1906. Vilo sta kupila zakonca Beljan in v njej odprla gostilno. Bila je prva gostilna, v kateri so se zbirali samo Slovenci, tu so ustanovili tudi Sokolsko društvo Kočevje. V njej je bila tudi slovenska čitalnica. Skratka, zavedna slovenska vila, že dolga leta. 

Čebelica Maja, poslikava na zunanji steni vrtca v Kočevju

Secesijska vila Kajfež, z vogalnim vhodom in polkrožnim, kamnitim stopniščem. Steno pred vhodom krasi mozaik. Nad vhodom je polkrožni balkon. Prvotno je bil nad vhodom stolpič, ki pa so ga po vojni odstranili. Vila je bila zgrajena leta 1901. Postavil jo je Anton Kajfež, ki je za svoje delavce zgradil nebotičnik, njegova sestra pa je dala zgraditi že omenjeno vilo Sajovic. 

Vila Kajfež, mozaik in polkrožni balkon nad vhodom. 

Kar nekaj vil v Kočevju ima spodnji zidec iz kamna. Tako tudi simpatična secesijska vila Tomitsch, iz začetka 20. stoletja. Pritlična vila ima kvadraten stolp s streho v obliki piramide

Enonadstropna, podolgovata hiša, z dvokapno streho na čop, je bila pred drugo svetovno vojno gostilna, Kikl-Matl. V gostilno so prihajali Slovenci in Nemci. V 19. stoletju je bila to kmečka hiša, ki pa so jo kasneje spremenili.

Gimnazija Kočevje, je bila zgrajena leta 1874.

Kočevski kužki so pridni in lepo vzgojeni. Vsaj ta je bil tak :) 

Kamniti most, s tremi loki, ki na Ljubljanski cesti povezuje dva bregova reke Rinže, se imenuje Karlov most. Ime je dobil po vojvodi Karlu Auerspergu. Slavnostna otvoritev je bila 4. novembra 1883. Ob mostu je staro župnišče, v katerem je živel slovenski pisatelj in duhovnik, Fran Saleški Finžgar, ko je služboval v Kočevju. Mogočna hiša je bila postavljena leta 1866.

Ob Karlovem mostu stoji dvonadstropna hiša. Na vogalu ima stolpasti pomol, pročelje pa krasijo secesijski elementi. Hiša se imenuje Petsche. Pred drugo svetovno vojno je bila v hiši istoimenska trgovina. 

Vodnjak na trgu sv. Jerneja. Bronasti kip Deklica s piščalko je delo kiparja Staneta Jarma

V modernistični, novodobni zgradbi, ob reki Rinži, je danes tržnica. Zgrajena je bila v šestdesetih letih, kot pokrita tržnica, vendar je bila vmes, kar nekaj desetletij, Likovni salon. Ob njem stoji leseni kip Gozdna nevesta, ki so ga sem postavili leta 1984. Ustvaril ga je kipar Stane Jarm, ki se je rodil v Osilnici. S svojimi deli je močno zaznamoval Kočevsko, zato so v Kočevju, ob kiparjevi 80. letnici, leta 2011. odprli Pot Staneta Jarma. Ta nas vodi mimo številnih kipov, ki so razstavljeni po mestu.

Okenska polica z zanimivima konzolama

Dvoriščna stran starejše hiše

Dolga, pritlična zgradba, na Ljubljanski cesti

Hiša na Ljubljanski 7, iz začetka 20. stoletja

Marsikatera hiša, ob današnji Ljubljanski cesti, je bila ob nastanku, kmečka hiša, ki so jo kasneje predelali v meščansko. Tako je bilo tudi s hišo, ki ima na dvoriščni strani, dva arkadna hodnika, pročelje trenutno obnavljajo. Hiša je iz 19. stoletja

Vila Rothel je bila od nekdaj domovanje zdravnikov. Danes ima v njej prostore, Center za socialno delo Kočevje

150. letni navadni divji kostanj, v središču Kočevja

Spominski park herojev, ob Ljubljanski cesti, je bil zasnovan leta 1973. Na visokih podstavkih je sedem doprsnih kipov, padlih narodnih herojev s Kočevskega

V Kočevju ima tudi kruh svoj spomenik. Zasluži si ga :) 

Dvorana v Seškovem domu, danes Pokrajinski muzej Kočevje, v kateri se je od 1. do 4. oktobra 1943. odvijal zbor odposlancev slovenskega naroda. Bilo je kar 650 udeležencev in veliko teh je narisal slikar Božidar Jakac. Danes so te risbe del stalne razstave muzeja in so razstavljene prav v tej dvorani. Napis nad odrom, Narod si bo pisal sodbo sam, je originalni napis iz tistega časa. 

Razgibano pročelje Seškovega doma, ki je bil zgrajen leta 1937. kot Sokolski dom. Danes je v njem Pokrajinski muzej Kočevje, ki svojimi stalnimi in občasnimi razstavami pripoveduje zgodbe o življenju Kočevcev in Kočevarjev.


Povezano: Cerkev sv. Janeza Krstnika na Kočevski Reki

Cerkev sv. Fabjana in Boštjana ter Jerneja

Vir: Zloženka, Sprehod po Kočevju, izdala Občina Kočevje, 2011

Tržič, od grajskega hriba do tovarne Peko

Po ogledu zanimivih etnoloških zbirk v Tržiškem muzeju, sledi še drugi del sprehoda po starem mestnem jedru Tržiča. Najprej krajši vzpon do dvorca Neuhaus, kjer je živel general Ratetzky, danes pa čaka na boljše čase. Od tu je lep razgled na Tržič in od tu se lepo vidijo strešne odprtine, ki so služile za sušenje kož. Pot nas je vodila po griču navzdol, čez Tržiško Bistrico, do Kurnikove hiše, v bližini pa so tudi Tekčeve jaslice. Izlet v Tržič smo zaključili v industrijski trgovini, tovarne Peko.

Pogled z grajskega griča na tržiško župnijsko cerkev Marijinega Oznanjenja in na most čez Tržiško Bistrico.

Vhod in pot do dvorca Neuhaus

Dvorec Neuhaus je dal zgraditi znameniti Josef Radetzky, ko je leta 1811. zgorel njegov grad, ki je stal na istem mestu. Gradu ni dobil kot poročno darilo, temveč ga je odkupil od svoje tašče.

Vhod v dvorec z dvoriščne strani. Okoli nekdanjega gradu je bila kar precej velika posest, ki je prav tako pripadla Radetzkemu. Na njih je gojil švicarsko govedo in merino ovce, vendar ne preveč uspešno. Loteval se je tudi železarstva, odprl je pilarno, kupil je tudi fužino. Med ljudmi je bil izredno priljubljen, saj je za svoje delavce zgradil stanovanja, mnogim je dal delo, ko je dobil odškodnino za pogoreli grad, jo je namenil ljudem, ki so jim pogorele hiše. Kdo ga ne bi imel rad? Celo znameniti skladatelj, Johan Strauss starejši, ga je imel, drugače mu ne bi posvetil znamenitega Marša, s katerim zaključijo novoletni koncert dunajskih filharmonikov.

Ker je bil dvorec zgrajen po velikem požaru 1811. je moral, po pravilih, imeti železne polknice in vrata.

Josef Radetzky (1766 do 1858), je bil odličen general pa bolj slab gospodarstvenik. Zaradi svojih naložb, je zašel v dolgove in tako je moral , leta 1819, prodati dvorec in vso posest ter se odseliti iz Tržiča.

Glavni vhod v dvorec Neuhaus. Nekaj časa je bil v njem tudi vrtec, zdaj pa žalostno propada in čaka na usmiljenje investitorjev.

Gospodarsko poslopje pod dvorcem

Ostanek nečesa, na grajskem griču

Župnijska cerkev Marijinega Oznanjenja in železni most čez Tržiško Bistrico

Vojteh Kurnik, se je rodil v obrtniški družini, ki se je ukvarjala s kolarstvom. Bil je pesnik in zbiratelj pregovorov. Njegov doprsni kip stoji v vogalni niši Kurnikove hiše, ki je danes muzej.

Glavni vhod v Kurnikovo hišo, ki so jo obnovili in jo leta 1972. odprli za ogled.

Kurnikova hiša je dobila ime po zadnjih lastnikih, družini Kurnik, ki se je ukvarjala s kolarstvom. Hiša je bila zgrajena v prvi polovici 18. stoletja, spodnji del je zidan, nadstropje leseno s čudovitim gankom, dvokapna streha pa je krita s skodlami

Kurnikova hiša, stran ki gleda na Tržiško Bistrico in lepo viden gank, ki se razprostira po dveh straneh hiše.

Tržič, ob Tržiški Bistrici

Znamenje ob Tržiški Bistrici

Tržiška Bistrica

Še pogled na grajski grič in krog, po starem mestnem jedru, je zaključen

Znamenita tovarna Peko, se nahaja pred vhodom v Tržič in spada še pod Bistrico pri Tržiču. Zgradbo so zgradili leta 1911, leta 1925. pa so jo povišali še za eno nadstropje.

Detajl tovarne Peko v Tržiču

Povezano: Tržič, staro mestno jedro

Tržiški muzej

Vir: Marjan Žiberna, Turistični vodnik Po Tržiču in okolici, Občina Tržič, 2014.