Grosuplje, mesto kipov in druge zgodbe

Grosuplje je razmeroma mlado mesto. Naselje, blizu Ljubljane, je dobilo status mesta leta 2005. Danes je upravno središče istoimenske občine. Ob pridobitvi mestnega statusa, so začeli modrovati kakšen pečat naj dajo mestu. Odločili so se, da bo Grosuplje, mesto kipov. Priredili so kiparski simpozij, povabili kiparje in tekom let se je nabrala kar lepa zbirka kamnitih kipov v različnih velikostih, ki danes krasijo mesto.

Nekaj kulturne dediščine pa kraj vendarle ima. To smo spoznali na sprehodu po mestu, z domačinko in poznavalko številnih zgodb o svojem mestu in njihovih ljudeh, gospo Marijo Samec. Dve družini sta dodobra zaznamovali Grosuplje. Ena je družina Rus. Njihova hiša še vedno stoji na Adamičevi ulici 10. Danes je za nadstropje višja, na začetku 20. stoletja pa je bila v pritličju imenitna gostilna, ki je sprejemala le imenitne in petične goste. 

Pri Rusovih je delal Franc Košak. V Grosuplje se je preselil iz Gorenjske. Pri svojem delu je bil uspešen in, ko je stari Rus umrl, je do sinove polnoletnosti še naprej uspešno gospodaril in skrbel za družino, saj se je poročil z Rusovo vdovo. Istočasno je na drugi strani, danes Adamičeva 15, gradil svojo hišo in gospodarska poslopja. V hiši je bila gostilna. Dal je zemljišče za gradnjo železniške postaje in železnice. Leta 1910. je zgradil cesto in povezal svojo gostilno z železniško postajo. Tudi čudoviti lipov drevored je njegovo delo. V lasti je imel zbiralnico mleka, restavracijo na železniški postaji, večji del posestva Brinje pa verjetno še kaj. Bil je poslanec v kranjskem deželnem zboru in župan Grosuplja, od leta 1869. pa vse do svoje smrti, leta 1914. 

Ko je Rusov sin postal polnoleten, so razdelili Rusovo in Košakovo premoženje in denar. Prišlo je do zamere in nezadovoljstva, tako da sta gospodarja ostala sprta vse do Košakove smrti. Otroci se niso kaj dosti zmenili za kreg med družinama. Rusov fant in dekle, ki je bila bližnja sorodnica Košaka sta se zaljubila in poročila. Tako je tudi Grosuplje dobilo Romea in Julijo. Na srečo sta živela bolj srečno kot Shakespearov parček. Košak je dal zanju postaviti čudovito vilo ob lipovem drevoredu. Nihče iz njegove družine ne bo živel pod Rusovo streho, a ne 😊

Grosuplje. V pritličju Košakove hiše, danes upravni prostori knjižnice, je čudovita kmečka soba, ki so jo uredili leta 1923. v prostorih nekdanje gostilne. V njej je kmečka peč, rustikalno pohištvo, leseni opaž na stenah in stropu. Pravi biser Grosuplja. Danes v njej prirejajo poroke.

Grosuplje, Košakova hiša in knjižnica. Nadstropna hiša ima na portalu letnico 1888. Ob njej so bila številna gospodarska poslopja, v njej pa gostilna. Danes so v njej upravni prostori knjižnice, galerija, poročna soba. Za hišo so zgradili modernistično poslopje v katerem je knjižnica.

Grosuplje, Adamičeva 15. Kovinska ograja iz litega železa, na notranjem stopnišču Košakove hiše, je bila izdelana v železarni Dvor pri Žužemberku. 

Leta 1973. je dobila knjižnica Grosuplje svoje prostore v Košakovi meščanski hiši, na Adamičevi 15.

Grosuplje, Kolodvorska ulica. Čudovita vila, obnovljena v svojem starem stilu. Meni najlepša. Pravijo ji Koščakova vila. Zgradil jo je podjetnik in gostilničar Košak, po domače Koščak, za bližnjo sorodnico. Ker se je poročila s fantom iz rivalske družine Rus in ni želel, da biva v hiši Rusovih. Družini sta si bili v večnem sporu. Lahko rečemo, da so tudi v Grosuplju imeli Romea in Julijo 😉

Grosuplje. Lipov drevored je leta 1910. dal posaditi Franc Košak. Uredil je tudi cesto, ki je povezovala železniško postajo z njegovo hišo in gostilno. Ta povezava je še danes, samo da je v hiši z modernističnim prizidkom, danes knjižnica.

Grosuplje. V hiši, na Kolodvorski ulici je bila prva pekarna in lahko bi rekli tudi zametek današnjega podjetja, Pekarna Grosuplje.

Rusova hiša v Grosuplju, na Adamičevi ulici 10. Prvotno je bila za eno nadstropje nižja. V njej je delovala gostilna v kateri je lastnik Janez Rus sprejemal le bogate goste. Rusovi so bili premožni. Imeli so veliko kmetijo, mlin in žago. 

Kamniti portal Rusove hiše.

Grosuplje, Adamičeva ulica. Rusova vila

Grosuplje. Rimski nagrobnik iz časa med 50. in 100. letom po našem štetju. 

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Velika mozaična freska je delo slikarja in patra Marka Rupnika iz leta 2002.

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Malce nenavaden, modernistični križev pot. Vse postaje so v enem kosu izdelane iz orehovega lesa. Ustvaril ga je domači kipar, Jože Trontelj.

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Tudi v modernistično cerkev paše nekaj baročnega. Marija z Jezuščkom.

Grosuplje, nova cerkev sv. Mihaela. Leseno razpelo s Križanim pred cerkvijo stoji od leta 1988. Izdelal ga je slovenski kipar Stane Jarm (31. oktober 1931. Osilnica - 1. oktober 2011. Ljubljana)

Grosuplje, cerkev sv. Mihaela. Pod staro lipo, med staro in novo cerkvijo so uredili spomenike pomembne grosupeljske družine Košak oziroma Koščak. V njihovi hiši je danes knjižnica.

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Poslikava stropa obrobljena s štukaturo je iz 20. stoletja. Upodobljena je Sveta Trojica. 

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Baročni kipi, ki so nekoč krasili stranski oltar posvečen Materi božji. 

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Slika v prezbiteriju, je bila pred drugo obnovo oltarna slika velikega oltarja. Sv. Mihael se bori s hudičem

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. S štukaturo obrobljena poslikava je iz 20. stoletja. Predstavlja sv. Mihaela, ki se bori s hudičem. Na desni strani kleči sv. Rok s svojim zvestim kužkom, na levi je evangelist sv. Marko z levom.

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Leta 1960. so po načrtih arhitekta Janeza Valentinčiča cerkev drugič prenovili. Za to priložnost je slikar Stane Kregar prispeval vitraje za okna.

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Prezbiterij z glavnim oltarjem sv. Mihaela

Grosuplje, stara cerkev sv. Mihaela. Sv. Ana z malo Marijo. 

Grosuplje, stara in nova cerkev sv. Mihaela in ploščad kjer je bilo nekdaj pokopališče. Novo cerkev so zgradili sredi leta 1972. po načrtih arhitekta Janeza Fursta. Stara cerkev sv. Mihaela se prvič omenja leta 1662. Sprva gotsko cerkev, so leta 1896. prezidali in barokizirali. 

Grosuplje. Tu je bila nekoč kamnita hiša z lesenim napuščem. V njej je bila kovačija. Hišo so podrli in zgrajena je nova, drugačna. Ime je ostalo, v hiši pa se dogaja čisto nekaj drugega 🍕

Grosuplje, tržnica 

Grosuplje. Halštatski vodnjak na tržnici so postavili leta 2002. Krasijo ga štiri konjske glave, ki so krasile tudi halštatsko svastiko, ki so jo našli na Magdalenski gori. 

Grosuplje, pri tržnici. Toplar 💚

Grosuplje. Lesena brv speljana čez potok Grosupeljščica. Ob potoku je lepo urejena pešpot.

Grosuplje. Graščina oziroma dvorec Brinje in mlin, ki je stal ob potoku Grosupeljščica. V nadstropju je bilo stanovanje. Strugo potoka so prestavili in danes je ob mlinu travnik.

Grosuplje. Simpatičen vhod v mlin. Mlinar in mlinarica se nista smela preveč zrediti. Vhod je precej ozek. 😎

Grosuplje. Stari pripomočki za delo v mlinu.

Grosuplje. Graščino na Brinju so zgradili v prvi polovici 18. stoletja. Do danes je bila večkrat predelana in prezidana.

Grosuplje. Simpatičen paviljon ob lipovem drevoredu služi kot salon za hišne ljubljenčke.

Grosuplje, mesto kipov. Ob vhodu ali pa izhodu, odvisno kako se lotiš sprehoda, stoji kamnit kip Rojstvo iz leta 2004, ko je mesto Grosuplje, ob gradu Boštanj, pripravilo prvi kiparski simpozij.  Avtor je slovenski kipar Jiri Kočica.

Grosuplje. Krožišče s črnim konjem 

Grosuplje, mesto kipov. Kiparka Lučka Koščak je ustvarila tri monumentalne doprsne kipe iz cementa (eden je na desni in je izpadel iz kadra). Stojijo pri vstopu v mesto in nas lepo pozdravljajo 😊

Pohod od Grosuplja do Županove jame in Tabora nad Cerovim

Vir: voden ogled mesta

kamra.si

župnija Grosuplje

Register NKD

Slovenske Konjice

Foto sprehod po Starem trgu, najstarejšem delu Slovenskih Konjic. Razprostira se med župnijsko cerkvijo sv. Jurija pa vse do reke Dravinje, ko preide v Mestni trg. Konjiški Stari trg ima bolj videz ulice kot trga. Na dva dela ga deli potok, ki teče skozenj in je nekaj edinstvenega. V starih mestnih jedrih, na Slovenskem, še nisem videla, da bi potok tekel po sredini ceste pa sem jih do sedaj obredla kar nekaj. Potok ima več imen. Meni je najbolj všeč Gospodična. Po legendi o konjiškem zmaju, ki je živel pod Konjiško goro, kjer je varoval jezero. Vsako pomlad so mu morali Konjičani darovati mlado dekle, da ni poplavil Konjic. Nekega dne pa je v Konjice prijezdil vitez Jurij, ki je premagal strašnega zmaja in rešil mesto in mladenke. Zato nekateri simpatičen potok imenujejo tudi Zmajeva slina ali Zmajeva kri. Pogumni vitez Jurij pa je v zahvalo dobil mogočno cerkev sv. Jurija, ki stoji na začetku starega mestnega jedra.

Ko so se rešili zmaja, je pod goro začel nastajati trg, ki se v pisnih virih prvič omenja že leta 1146. Danes je Stari trg zelo lepo urejen. Krasijo ga v glavnem nadstropne hiše, v strnjenem nizu, s secesijskimi pročelji in čudovitimi portali. Nekatere so poslikane s freskami sv. Florjana, v spomin na več požarov, ki so tekom stoletij zaznamovali Konjice. Zasnova večine hiš sega v 16. in 17. stoletje. Verjetno je v marsikatero vgrajen kamen, ki so ga prinesli iz propadajoče Žičke kartuzije. Današnja podoba je nastala v 19. stoletju.

Popolnoma upravičeno se mesto Slovenske Konjice ponaša s številnimi evropskimi nagradami tako za urejenost mesta kot za izjemno ponudbo kulturnega turizma. Leta 2017. so Slovenske Konjice prišle med pet finalistov za naziv Evropska destinacija odličnosti (EDEN), vendar je zmagalo primorsko mesto, Koper.

Če mi ne verjamete, preverite sami. 😎

Hiša oziroma palača na Starem trgu 36 je nastala na začetku 20. stoletja. Nadstropna hiša s frčadami in stolpiči je zgrajena v secesijskem slogu. V njej je bila prvotno hranilnica.

Vhodni, secesijski portal palače in nekdanje hranilnice na Starem trgu 36

Najstarejši del Slovenskih Konjic je današnji Stari trg, ki je po videzu bolj ulica kot trg. Je zelo simpatičen trg. Na dve polovici ga deli potok, ki ima več imen: Gospodična, Zmajeva kri oziroma Zmajeva slina. Eno polovico ceste so namenil avtomobilom, drugo pa pešcem. 

Osrednji del nadstropne hiše na Starem trgu 22, z vhodnim portalom z ohranjenimi lesenimi vratnicami in fresko sv. Družine v nadstropju iz leta 1893.

Detajl lesene vratnice z renesančnimi motivi.

Pritlična secesijska lepota 😎

Palača na Starem trgu 12 ima čudovito bidermajersko pročelje. Zgradili so jo na začetku 19. stoletja. Danes je lepo obnovljena, kaj je v njej se pa vidi 😎

Nadstropna hiša s secesijskim pročeljem na Starem trgu 8, ima na sklepniku letnico 1867

Relief na pročelju hiše Stari trg 8

Freska sv. Florjana (tudi zavetnik gasilcev) na pročelju hiše na Starem trgu 2. Konjice so v svoji zgodovini večkrat pogorele. Po zadnjem požaru so zgradili kamnite hiše z gradbenim materialom, ki so ga dobili v razpadajoči Žički kartuziji.

Idila ob reki Dravinji, ki teče tudi skozi staro mestno jedro Slovenskih Konjic.

Ob reki Dravinji v Slovenskih Konjicah

Nadstropna hiša na Starem trgu 2, s fresko sv. Florjana na pročelju, je bila zgrajena v 17. stoletju. Iz tistega časa je pritlični del. Današnjo podobo s fresko in litoželeznim balkonom, je dobila v 18. stoletju.

Staro mestno jedro, Stari trg v Slovenskih Konjicah, s strnjenim nizom, v glavnem nadstropnih hiš, na obeh straneh ceste.

Štirje kipi konjskih glav krasijo most čez reko Dravinjo. Ta povezuje Stari in Mestni trg v Slovenskih Konjicah.

Hiša na Starem trgu 7, je v osnovi iz 17. stoletja. Secesijsko pročelje je dobila na začetku 20. stoletja. V njej je bil bil nekoč sedež okrajnega glavarstva.  

Konjice so dobile ime Slovenske Konjice 6. julija 1934, v času stare Jugoslavije, da bi jih ločili od bosanskega mesta Konjic. 

Nadstropna palača na vogalu Starega trga in Celjske ceste 2 je v osnovi iz prve polovice 19. stoletja.

V palači na Starem trgu 15 domuje Mestna galerija Riemer s stalno razstavo slikarskih del od renesanse do danes in zbirko starega pohištva.

Kužno znamenje z osrednjim kipom sv. Florjana, so postavili v 18. stoletju. Ob njem so kipi sv. Frančiška Ksaverija, sv. Roka, sv. Jurija in sv. Janeza Nepomuka. Kipe je ustvaril konjiški kipar Franc Zamlik.

Zasnova hiše na Starem trgu 25 je iz konca 16. stoletja. 

Hiša na Starem trgu 27 je iz 18. stoletja. V timpanonu ima konja, ki je simbol in zaščitni znak Slovenskih Konjic.

V hiši na Starem trgu 29 domuje občina Slovenske Konjice. Občinska zastava ima dve polji, rumeno in belo. Na njej je grb v obliki ščita in beli konj na rdečem polju. Prvotni grb je bil beli konj na zelenem polju in z modrim nebom. Zaradi številnih požarov, ki so večkrat uničili Konjice, so grb spremenili in tak je še danes.

Nadstropna palača s pomolom (erker) na kamnitih konzolah, na Starem trgu 31, je v osnovi iz druge polovice 16. stoletja. Bolj baročno podobo je dobila v 19. stoletju. 

Steber z Brezmadežno (Imakulato).Kip je delo konjiškega kiparja Franca Zamlika (1708-1758)

Kužno znamenje ob cerkvi sv. Jurija

Del dolge, nadstropne hiše na Starem trgu 39, krasi leseni portal z letnico 1833. Zasnova hiše je iz 17. stoletja, v 19. stoletju je dobila današnjo podobo. V nadstropju je freska sv. Florjana v belem okvirju, ki jo umeščajo na začetek 17. stoletja.

Sv. Florjan, zaščitnik gasilcev, ki so jih v Konjicah velikokrat potrebovali, saj so kar štiri krat pogorele. Freska je na pročelju hiše Stari trg 39. Njen nastanek sega na začetek 17. stoletja in so jo večkrat obnavljali. 

Dvorec Trebnik obdaja park z drevesi. Zasnova dvorca sega v prvo polovico 17. stoletja. Kompleks najdemo na Grajski cesti 4, za župniščem.


Enodnevni izlet na Štajersko:

Žička kartuzija in Špitalič

Svetišče na Sladki Gori

Sv. Rok v Šmarju pri Jelšah

Nadžupnijska cerkev sv. Jurija v Slovenskih Konjicah

Vir:
dravinjskadolina.com
Register NKD
tic.konjice.si
Zloženka Slovenske Konjice v objemu žlahtnih zgodb, TIC Slovenske Konjice, 2018