Renesančni
grad Bogenšperk, stoji na dobrih štiristo metrih visokem griču, v bližini Litije. Obdajata ga park in gozd. Prava idila za grajske poroke, ki so tu na prvem mestu. Tudi gostinstvo je dobro zastopano. Celoten grad pa je spremenjen v muzej, v katerem si lahko ogledamo številne etnološke zbirke in se seznanimo z življenjem in delom najpomembnejšega lastnika gradu, polihistorja in avtorja Slave vojvodine Kranjske,
Janeza Vajkarda Valvasorja. Take sreče kot jo je imel
grad Tuštanj, grad Bogenšperk ni imel. Popolnoma so ga izropali. Kar niso odnesli zadnji lastniki Windischgratzi, ki so grad zapustili po kapitulaciji Italije, leta 1943, so razgrabili "dobri ljudje" po vojni. Ostala je samo ogromna Valvasorjeva knjižna omara, ki se je zaradi velikosti ni lotil nihče.
Grad Bogenšperk je postavila plemiška družina Wagen, v začetku 16. stoletja. Imenovali so ga Wagensperg. Tekom desetletij je grad dobil slovensko ime, ljudje so ga poimenovali Bogenšperk. To ime je uporabil tudi Valvasor v svoji
Slavi vojvodine Kranjske in tako je še danes.
Grad je od nastanka do danes zamenjal precej lastnikov. Za nas najpomembnejši graščak je bil vsekakor polihistor Janez Vajkard Valvasor, ki je bival na gradu od leta 1672. do 1692, ko je zaradi velikih dolgov moral grad prodati in se preseliti v Krško. Na gradu je ustanovil grafično delavnico in tiskarno za bakroreze s katerimi je opremljena tudi Slava vojvodine Kranjske.
Po drugi svetovni vojni je bila na gradu vojaška bolnišnica. Leta 1949. pa so se, v popolnoma opustošen grad, vselili jezuiti iz
samostana sv. Jožefa na ljubljanskih Poljanah. Leta 1972. se je občina Litija lotila temeljite obnove propadajočega gradu. V njem začnejo prirejati poroke, pridruži se tudi gostinska dejavnost in kasneje muzej. Za vodenje in upravljanje grajskih dejavnosti, leta 1998. ustanovili Javni zavod Bogenšperk. Ko so vse lepo uredili pa je grajski kompleks, leta 2001. prevzela na novo ustanovljena občina,
Šmartno pri Litiji.
Grad Bogenšperk je odlična izbira za enodnevni izlet. Mi smo se na našem enodnevnem izletu po Moravški dolini in Zasavju, ustavili kar devetkrat in tako smo že komaj čakali na zadnji postanek v Šmartnem pri Litiji, kjer nas je čakala odlična večerja. 😎
 |
| Grb rodbine Valvasor. |
 |
| Grad Bogenšperk so zgradili na začetku 16. stoletja. |
 |
| Janez Vajkard Valvasor (1641. Ljubljana - 1693. Krško). Njegov kip, pred vhodom v grad Bogenšperk, so postavili leta 1991. |
 |
| Kamniti kip Neptuna v grajskem parku. |
 |
| Grad Bogenšperk obdaja gozd in čudovit park |
 |
| Arkadni hodnik v nadstropju |
 |
| Pogled z grajskega dvorišča proti izhodu v park |
 |
| Eden od štirih traktov gradu Bogenšperk s stolpičem z uro |
 |
| Grajsko dvorišče obdajajo štirje trakti |
 |
| Najstarejši del gradu Bogenšperk je stolp z vogalnim pomolom na konzolah. Tu je tudi vhod v muzej z bogatimi etnološkimi zbirkami |
 |
| Gotsko okno in relief Marije z detetom |
 |
| Danes poročna dvorana, nekoč Valvasorjeva knjižnica. V knjižni omari, ki jo na srečo ni bilo lahko odnesti, kar se je zgodilo z ostalim grajskim pohištvom, je hranil okoli 10.000 knjig iz cele Evrope. |
 |
| Grajska kapelica |
 |
| Lončena peč |
 |
| Leseni kasetni strop |
 |
| Poslikan strop v okrogli sobani |
 |
| Janez Vajkard Valvasor je bil star 31 let, ko je leta 1672. kupil grad Bogenšperk in se vanj naselil s svojo, danes bi rekli mladoletno, ne vem kako se je reklo v njegovih časih, še ne 14-letno ženo Ano Roso Grafenwergovo. Na gradu mu je rodila devet otrok |
 |
| Pohištvo s katerim je Valvasor opremil grad Bogenšperk, je zadnji lastnik, sredi druge svetovne vojne, naložil na vagon in ga želel odpeljati. Toda karma je bila močnejša, vlak so bombardirali in tako je bilo tudi pohištvo uničeno |
 |
| Pohištvo, ki danes krasi sobane gradu Bogenšperk, je iz 17. in nam pričara čas, ko je tu bival Valvasor s svojo družino. |
 |
| Na gradu Bogenšperk hranijo originalno Valvasorjevo knjigo iz leta 1681. Knjiga z naslovom Theatrum mortis humanae tripartitum je bogato ilustrirana z znamenitimi Valvasorjevimi bakrorezi. Knjiga je razmišljanje o smrti in minljivosti življenja. |
 |
| Črnilnik iz 17. stoletja |
Vir: voden ogled gradu
bogensperk.si
Brošura: Grad Bogenšperk, Javni zavod Bogenšperk, 2007
