Juliana Trail - Od Bleda do Radovljice

Promocijski pohod po delu četrte etape naše nove pohodne poti Juliana Trail, ki je speljana od Begunj do Bleda. Dolga je 15 kilometrov. Mi smo prehodili polovico te poti, približno osem kilometrov. Začeli smo na Bledu pri Info centru Triglavska roža, na Ljubljanski cesti 27. Znamenitih Blejskih kremšnit si na žalost nismo privoščili, vzeli smo pot pod noge in se odpravili proti vasici Koritno. Polja in travnike obkrožajo Julijske Alpe in zeleno hribovje. Čeprav je bilo jutro malce oblačno, smo vseeno v daljavi zagledali mogočni Triglav.

Pri kapelici Srca Jezusovega v Koritnem, smo zavili navzdol proti Savi Dolinki. Prečkali smo leseni most in prišli v največji slovenski kamp Šobec. Kljub zloglasni coroni je bilo tu tudi nekaj tujih gostov. Med drevesi, med katerimi je nekoč prevladoval rdeči bor, smo se sprehodili do Šobčevega bajerja in do bližnjega mokrišča. Pri mokrišču se prične naravoslovna učna pot Prisluhni reki Savi. Del poti, tja do Lancovega, se pokriva z Juliano Trail. Na poti smo si ogledali zelo zanimiv lehnjakov izvir, se ustavili ob sotočju Save Dolinke in Save Bohinjke ter izvedeli koliko različnih vrst rib živi v Savi.

Pri vasici Lancovo pa smo že zagledali naš cilj, Radovljica. Nekaj vzpona, čudovitih razgledov in prispeli smo v staro mestno jedro Radovljice, ki si vedno zasluži posebno foto zgodbo 😎

Zelena širjava pod Stolom

Oblaki nad Triglavom. Blejski grad so poškropile kaplje dežja, toda mi se ne damo. Smer Radovljica. 😊

Kapelica Srca Jezusovega v Koritnem pri Bledu, je bila zgrajena v drugi polovici 19. stoletja. Zidana kapelica je dobila svojo vlogo tudi v slovenskem filmu Pr'Hostar. Četrta etapa Juliana Trail, pri kapelici zavijemo navzdol proti reki Savi Dolinki.

Lepa vaška hiša s polkrožnim kamnitim portalom iz tufa. 

Starejše gospodarsko poslopje z zidanim spodnjim delom in lesenim zgornjim kamor vodijo lesene zunanje stopnice. Juliana Trail tu zavije desno. Čez cvetoče travnike in gozdove proti Šobčevem bajerju.

Pohodniki delne četrte etape Juliana Trail, od Bleda do Radovljice, približno osem kilometrov.

Juliana Trail, četrta etapa. Pot je dobro označena z rumenimi kažipoti

Leseni most čez Savo Dolinko nas pripelje v Šobec in Šobčev bajer.

Četrta etapa Juliane Trail pelje od Begunj do Bleda. Dolga je približno 15 kilometrov. Mi smo se poti lotili iz nasprotne strani in od Bleda do Radovljice prehodili 8 kilometrov.

Spokojnost in mir ob Savi Dolinki 

Sredi 20. stoletja so v gozd, kjer je takrat prevladoval rdeči bor, umestili kamp. Sprva je bil to prostor za počitek in druženje delavcev zaposlenih v okoliških tovarnah. Kasneje se je razvil v mondeni turistični kamp, kamor prihajajo turisti iz vse Evrope. 

Lične lesene hiške oziroma bungalovi v kampu Šobec.

Šobčev bajer je umetno jezero, ki je nastalo ob Savi Dolinki. Ime je prispeval stari mlin, ki je stal na drugi strani bajerja.

Race mlakarice

Mokrišče Šobec in začetek naravoslovne učne poti Prisluhni reki Savi.

Sistem bazenov za prečiščevanje vode v Šobcu

Deblo rdečega bora

Še en pogled na naš največji kamp Šobec. Pot ob njem nas vodi po Juliani Trail pa tudi po naravoslovni učni poti Prisluhni reki Savi.

Oslad, nedolžna belina 😎

Edinstven mostiček. Še nekaj korakov in pridemo do naravne znamenitosti: lehnjakov izvir

Naravna znamenitost, lehnjakov izvir. Lehnjak nastane s pomočjo vode, ki je bogata z raztopljenim ogljikovim dioksidom in kalcijevim karbonatom ter različnimi kemijskimi procesi, ki jih tvori narava. Lahko je rumenkaste, rjavkaste ali rdečkaste barve. Uporabljajo ga v gradbeništvu, za fasadne obloge ali kot okrasni kamen. (info tabla ob izviru)

Prodišče ob sotočju Save Dolinke in Save Bohinjke v vasi Lancovo

V reki Savi živi kar nekaj različnih vrst rib. Na naravoslovni učni poti Prisluhni reki Savi so postavili zanimivo leseno stojalo na katerem "plavajo" ribe, ki živijo v reki: postrv, lipan, klen, podust (prvič slišim 😊) ...

Iz Lancovega se vidi naš cilj na vzpetini, staro mestno jedro Radovljice in zvonik cerkve sv. Petra.

Ob vzpenjajoči se poti do starega mestnega jedra Radovljice, stoji simpatična, pritlična hiška z majhnimi okni in polkrožnim kamnitim portalom iz tufa. Zasnova hiše sega v 18. stoletje. Izvemo, da je to rojstna hiša Boštjana Olipa. Mož je bil slovenski vojak v avstro-ogrski vojski. Ker je med slovenskimi vojaki zanetil upor, so ga leta 1918. obsodili na smrt 

Pogled na Lancovo in cerkev sv. Lambreta iz začetka 16. stoletja

Pomirjujoča zelena 💚

Železniška postaja Radovljica. Secesijska zgradba je bila zgrajena po prvi svetovni vojni. Stoji ob strmem bregu, zato je vhod na vrhu brega skozi mansardo. Okoli leta 1960. so poleg nje zgradili stolpič s stopniščem za lažji dostop na peron.

V srednjeveško obzidje so, med drugo svetovno vojno, Nemci umestili bunker, za lažji nadzor železnice.

Staro mestno jedro Radovljice. Naš cilj delne četrte etape Juliane Trail, od Bleda do Radovljice, približno osem kilometrov slikovite in zanimive poti.

Kavica pri Linhartu 😊


Juliana Trail - foto zgodbe

Juliana Trail . Od Jesenic do Blejske Dobrave

Borovnica, naselje na robu Ljubljanskega barja

Borovnica je sedež istoimenske občine. Kraj leži na robu Ljubljanskega barja in le streljaj od Ljubljane. Obstaja več teorij o tem kako je kraj dobil ime, toda vsi se strinjajo, da slastne borovnice s tem nimajo nič, kajti tu jih enostavno ni. Drugače je v zadnjih letih, ko so na Ljubljanskem barju ustvarili največji nasad ameriških borovnic v Sloveniji. Tako se je rodil tudi praznik, Dan borovnic, ki ga priredijo v mesecu juliju.

Borovnica je bila nekoč posest, ki je spadala pod bližnjo kartuzijo Bistra. Staro vaško jedro s cerkvijo sv. Marjete, številnimi domačijami in hišami iz 19. stoletja, spomeniki in kapelicami, je zanimivo in vredno ogleda.

Prav gotovo pa je Borovnica še najbolj znana po nekoč mogočnem Borovniškem viaduktu. Dokončali so ga leta 1857. Gradili so ga iz kamnitih blokov in opeke ter brez cementa. Imel je dve nadstropji. 24 kamnitih stebrov je v zgornjem nadstropju nosilo oboke iz rdeče opeke, v spodnjem pa so bili oboki obloženi s kamnom. Viadukt je stal delno na Barju, na dolgih hrastovih pilotih, delno pa na skali. Danes stoji samo še en steber, ki se zaradi napačnega razstreliva ni porušil. Leta 1992. so ga proglasili za tehnični spomenik, okoli njega pa uredili manjši park.

Na praznik borovnic (14.7.2018) je iz Ljubljane v Borovnico pripeljal muzejski vlak s parno lokomotivo. Na železniški postaji so ga pričakala tudi starodobna kolesa.

Ostanek veličastnega viadukta v Borovnici. Zadnji od 24-ih kamnitih stebrov, ki je danes središče urejenega parka in tehnični spomenik. 

10. aprila 1941 je umikajoča se stara jugoslovanska vojska viadukt minirala in podrla se je skoraj tretjina mostu. Italijanski okupator je viadukt v kratkem času popravil, tako da je na podrtem delu umestili kovinsko konstrukcijo. Dokončno uničenje viadukta je bilo leta 1944, ko so ga zbombardirali zavezniki. 

Dvonadstropna zgradba z dvoramnim stopniščem, ki je bilo prvotno v celoti kamnito, je bila zgrajena sredi leta 1923. Zemljišče in les je podaril veleposestnik in borovniški župan Ivan Majaron. Pomagal je tudi finančno. Tudi ostali krajani so sodelovali pri gradnji Sokolskega doma, z delom, materialom ali denarjem. Društvo Sokol v Borovnici je bilo ustanovljeno 23. julija 1911, o čemer priča tudi letnica na pročelju. Namembnost zgradbe na Zalarjevi 10 v Borovnici je še danes enaka, samo ime se je tekom let spreminjalo. Danes je to Telovadno društvo in tu pridno telovadijo mladi in malo manj mladi 😎 

Urejena domačija s stanovanjsko hišo in gospodarskim poslopjem

Domačija iz sredine 19. stoletja čaka na novega lastnika, ki ji bo povrnil prejšnji sijaj. Nadstropna, zidana hiša z bivalnim podstrešjem in dvokapno streho na čop. Na dvoriščni strani so gospodarska poslopja in toplar.

Toplar

Stanovanjska hiša, ki jo krasi leseni gank, ob njej, v obliki črke L, je prislonjeno pritlično gospodarsko poslopje.

Osnovna šola dr. Ivana Korošca, na Paplerjevi ulici 15, v Borovnici. Zgradba šole, kot jo vidimo danes, je iz leta 1981. Prvotno šolo so zgradili leta 1876. Od takrat do danes, so jo glede na potrebe dograjevali in nadgrajevali. 

Paplerjeva ulica v starem vaškem jedru Borovnice

Kamnit, polkrožni portal s preklado in pilastroma, je bil nekoč glavni vhod v hišo. Na sklepniku je letnica 1840. in začetnici JH. Danes je v hiši gostilna. Lepo je, da so stari portal ohranili

Spomenik padlim domačinom v prvi svetovni vojni. Postavili so ga leta 1926. Avtor spomenika je arhitekt Oton Grebenc. Spomenik ima obliko monštrance z narobe obrnjenim srcem, ki je simbol smrti. V sredini je plošča z imeni padlih.

Župnišče s pravokotnim, kamnitim portalom, ki nosi letnico 1888. 

Današnja župnijska cerkev sv. Marjete je bila zgrajena 1829. leta. Leta 1903. je cerkev dobila nov portal. Nad vhodom se dviga zvonik z baročno streho. Leta 1891. je notranjost cerkve poslikal slikar Simon Ogrin iz Vrhnike.

Polkrožna, kamnita nagrobna plošča na grobu družine Kobi, je delo arhitekta Ivana Vurnika. Leta 1919. so jo izdelali v kamnoseški delavnici Alojza Vodnika. Kobijevi so se ukvarjali z lesno industrijo, imeli so tovarno upognjenega pohištva, veliko žago, opekarno za strešno zarezno opeko ... Skratka za bogato družino bogato profilirana nagrobna plošča

Kamnita plošča ima dekorativno izdelane napise na obeh straneh

Celotna grobna ureditev je delo arhitekta Ivana Vurnika.

Nadstropna hiša s poudarjenimi okenskimi okvirji in zidcem, ki ločuje nadstropji ima na portalu letnico 1889. Stoji ob kamniti ograji, ki omejuje župnišče, cerkev in kapelico. Od leta 1965. ima v hiši prostore borovniška knjižnica.

Današnja borovniška knjižnica z dvoriščne strani. Velik park si deli z župniščem

Nadstropna hiša s častitljivo letnico 1876. V njej je bila pošta in še danes ji ljudje pravijo stara pošta. Na leseni deski je napis: HUD Karel Barjanski. Društvo, ki skrbi za ohranjanje Ljubljanskega Barja kot življenjskega prostora rastlin in živali. Člani društva so HUDi na vse, ki neodgovorno smetijo Barje in delajo na tem, da bo teh čedalje manj. 

Hiša s stanovanjem ali delavnico v pritličju in gospodarskim delom v nadstropju z opečnatimi mrežami.

Borovniški viadukt lahko vidimo samo na fotografijah ali kot poslikava na hiši. Viadukt so gradili 7 let. Dela so končali leta 1857. Imel je 24 kamnitih stebrov, ki so nosili oboke iz rdeče opeke v dveh nadstropjih. Zgoraj je bilo 25 obokov, spodaj pa 22. Viadukt je bil dolg 511 metrov in visok 37,5 metra. Del, ki je stal na Barju, so podpirali hrastovi piloti. 

Ena lepših hiš v Borovnici ima na kamnitem portalu letnico 1899. Nadstropno hišo, kvadratnega tlorisa z dvokapno streho in mansardo, krasijo poudarjeni okenski okvirji in delilni zidci. Hišo je zgradil fizik Fran Boršnik, ko se je po predčasni upokojitvi vrnil v Borovnico. Čudovita zgradba z vrtom je tudi rojstna hiša literarne zgodovinarke dr. Marje Boršnik.

Hiša z obokanim arkadnim vhodom in arkadnim hodnikom v nadstropju, ni ravno značilna za Borovniško dolino. Hiša nosi letnico 1865. Nekoč je bila v njej gostilna, danes je stanovanjska hiša. 

Jelenov viadukt lahko občudujemo, ko se zapeljemo iz Borovnice proti kartuziji Bistra. Zgradili so ga leta 1857. po zgledu Borovniškega viadukta. Zgrajen je iz opeke in klesanega kamna. Jelenov most ima dvotirno progo, ki še danes služi svojemu namenu. Avtor mostu je avstrijski inženir in arhitekt Carl von Ghega.

Slikovita peš pot nas pripelje do znamenite borovniške čuvajnice 666

Obnovljena in restavrirana stara čuvajnica 666, ki je stala ob stari progi Preserje - Borovnica, na trasi Južne železnice. Obnovili in odprli so jo leta 2007.

Čuvajnica 666 in maketa Borovniškega viadukta. Čuvajnico 666 so zgradili leta 1857. Mala čuvajnica je ena redkih, ki se je ohranila v prvotni arhitekturni zasnovi. Ob čuvajnici je maketa Borovniškega viadukta.

Okrogla lina v borovniški čuvajnici 666

V čuvajnicah so čuvaji tudi stanovali. Skrbeli so za varnost železniškega prometa. V času, ko ni bilo tehnoloških naprav, so bile čuvajnice postavljene na gosto, saj se je moralo od ene do druge videti.

Danes je v lepo obnovljeni čuvajnici 666 fotografska razstava o impozantnem Borovniškem viaduktu in stari Borovnici. 

Zgradba nove železniške postaje je bila zgrajena leta 1947, zato se razlikuje od ostalih, ki še stojijo na trasi nekdanje Južne železnice Dunaj - Trst

Skozi Borovnico teče potok Borovniščica. Na Ljubljanskem barju se izliva v Ljubljanico.

Čuha puha in muzejski vlak je "odpuhal" iz Borovnice v Ljubljano 😎


Povezan izlet:

Kartuzija Bistra - Tehnični muzej Slovenije

Vir: dediščina.si

Razvoj športa v občini Borovnica po II. svetovni vojni, diplomsko delo, Klemen Suhadolnik, Ljubljana, 2016

borovnica.si/znamenitosti