Pohod v modrem - Lanišče, dvorec Lisičje

Pohod v modrem v organizaciji Turističnega društva Škofljica je čudoviti "pohodek", dolg dobra dva kilometra, z rahlim vzponom, ki se začne v vasici Lanišče, mimo cvetočih travnikov, zaključi pa se na arkadnem dvorišču dvorca Lisičje, kjer nas pričaka grofica z zgodbami o zgodovini dvorca in njegovih številnih lastnikih pa z laneno potico seveda.

Ker smo naravnani trajnostno, se do zbirnega mesta pri kapelici, pripeljemo z avtobusom LPP številka 3G. Izstopimo na avtobusni postaji Škofljica-Javornik, prečkamo cesto in že smo pri kapelici iz leta 1908. Z vodnikom se odpravimo do srednjeveške gotske cerkve sv. Uršule, kjer si ogledamo ohranjene in restavrirane freske ter gotski prezbiterij.

Po ogledu cerkve se odpravimo do cvetočega polja lanu. Po ustnem izročilu naj bi vasica Lanišče svoje ime dobila prav po tej lepi in uporabni rastlini. Tu se je lan gojil vse do leta 1950. Pred nekaj leti so ponovno zasejali nekaj polj, a bolj kot prikaz kulturne dediščine pridobivanja lanu in njegove vsestranske uporabe tako v kulinariki kot v izdelavi tekstila. 

Vse to in še kaj več nam pokažejo člani Turističnega društva Škofljica na tradicionalni prireditvi Praznik trenja in predenja lanu, ki se odvija 31. avgusta na dvorcu Lisičje. Dvorec ali grad kot mu pravijo vaščani, je v osnovi iz prve polovice 16. stoletja. Prvotno je imel štiri krake. V pritličju ni bilo arkadnega hodnika in tudi kapelo so prizidali kasneje. Ob dvorcu je bil velik botanični vrt z različnimi rastlinami. Med njimi velja omeniti kar stosedem vrst tulipanov. Le kaj bi na to rekli Nizozemci 😊 Od vsega tega rastlinskega razkošja, sta ostali samo dve veličastni lipi pred dvorcem.

Tekom stoletij so se lastniki menjali. Od prvega lastnika Pankracija pl. Baričeviča do pradedka Lili Novy in lastnikov gradu Fužine v Ljubljani rodbine Khisl do zadnje Angležinje Mary Loyd. Do druge svetovne vojne je bil dvorec opremljen s pohištvom, starinami in bogato knjižnico. Po vojni je prešel v državno last. Vse, kar je bilo v njem, je postopoma izginilo neznano kam.

Leta 2006 je dvorec kupila Občina Škofljica in ga prenovila. Na arkadnem dvorišču prirejajo različne kulturne prireditve in predstavljajo kulturno dediščino kraja, kjer je glavna zvezda čudovita in vsestransko uporabna rastlina, lan.

Enkraten dopoldanski izlet v Osrednji Sloveniji. Lahko tudi popoldan, ampak lan cveti samo dopoldan, popoldan se cvetovi zaprejo. Nisem pa preverjala, verjamem vodniku na besedo. 

Lan, nežni cvetovi v dopoldanskem času, popoldan se zaprejo. 💜

Pohod v modrem se začne v Lanišču pri kapelici, ki so jo postavili 8. septembra 1908.

Lanišče, znamenje

Gotska srednjeveška cerkev sv. Uršule v Lanišču pri Škofljici. Kot sv. Uršula se cerkev omenja leta 1526. Pred tem je bila cerkev sv. Janeza Krstnika.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Zbledela freska na zunanji strani prezbiterija predstavlja sv. Krištofa in nad oknom Križanje. Freske so nastale sredi 15. stoletja. Sv. Krištof vedno gleda proti naselju. Ljudje so verjeli, da bodo na dan, ko vidijo podobo sv. Krištofa, obvarovani pred nasilno smrtjo.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Enoladijska cerkev z gotskim prezbiterijem. Prvotno je imela ladja raven lesen strop. V obdobju baroka so ga zamenjali z banjastim obokom.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Srednjeveška freska predstavlja legendo o sv. Uršuli, ko z enajst tisoč devicami odpluje h papežu v Rim. Ko so se vračale, so jih napadli Huni in ni se dobro končalo. 😢 V ozadju freske naj bi bilo Barje in Krim.  Pri obnovi laniške cerkvice leta 1966 so odkrili ozko srednjeveško okno. V tem obdobju so okna dobila tudi vitraje.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Srednjeveška freska s svetnicami v zgornjem delu. 

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Srednjeveški globoki relief s prizorom trpečega Kristusa krasi ambon oziroma bralni pult. Za njim, na konzoli, stoji kip sv. Uršule.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. V oltarno mizo je vdelan srednjeveški globoki relief, ki prikazuje Križanje. Miza je prekrita s prtom, na katerega so pridne roke izvezle cerkev sv. Uršule. Predvidevajo, da sta bila oba reliefa del nekega znamenja, ki so ga porušili. Reliefa so sprva vzidali na pročelje cerkve, kasneje pa so z njima okrasili oltarno mizo in ambon. 

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Rebrasti obok prezbiterija z dvema sklepnikoma.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Freska sv. Jurij in sv. Marjeta. Sv. Jurij je največkrat upodobljen v boju z zmajem. Na laniški freski je zaradi novega okna sv. Jurij skoraj povsem izginil. Vidimo ga le delno na belem konju, pred njim kleči sv. Marjeta, ki jo je rešil pred zmajem.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Kipi z nekdanjih baročnih oltarjev. Pri obnovi leta 1966 so oltarje odstranili in cerkvi vrnili srednjeveško podobo.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Sv. Ahac s spremstvom, freska na slavoločni steni je bila nekoč oltarna slika stranskega oltarja.

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Freska na slavoločni steni, Marijino oznanjenje. 

Lanišče, cerkev sv. Uršule. Freska na slavoločni steni, nadangel Gabriel.

Lanišče pri Škofljici. Vasica na robu Ljubljanskega barja se prvič omenja že leta 1228. Staro vaško jedro s srednjeveško gotsko cerkvijo sv. Uršule.

Polje posejano z lanom. Nežni modri cvetovi se popoldan zaprejo. Po ustnem izročilu je vasica svoje ime dobila po lanu, ki so ga tu sejali do leta 1950. V zadnjih letih polja lanu zopet cvetijo. Rastlina je uporabna v celoti. Lanena semena uporabljamo v prehrani, stebla pa za tkanje lanenega platna. Domačini so oživili običaje, povezane z lanom, ki jih z veseljem pokažejo obiskovalcem.

Radoživa in prijazna pohodnica Tera, pasme nemški boksar. Polna energije, a v vročini paše poležavat ob polju cvetočega lanu. 

Mak. Asociacija na knjigo Ženska v rdečem. Glede čudovite barve mislim. 😊

Opuščeni kamnolom v Lanišču

Kaj se skriva v tem malem gozdičku 😎 Dvorec Lisičje

Grofica pred vhodom na arkadno dvorišče dvorca Lisičje, čaka na pohodnike 👩

Ob dvorcu Lisičje je bil nekoč pravi botanični vrt s številnimi rastlinami, med njimi kar stosedem vrst tulipanov. Vse je popisal tudi Valvasor. Na žalost sta od vsega rastlinskega razkošja, ki si ga lahko samo predstavljamo, ostali le dve mogočni lipi, ki stojita pred dvorcem.

Dvorec Lisičje je zgradil Pankracij pl. Baričevič, v prvi polovici 16. stoletja. Takrat je imel dvorec štiri trakte, trije stojijo še danes. Pritličje je bilo namenjeno delovnim prostorom in ni imelo arkadnega hodnika. Nadstropje je bilo namenjeno bivanje, prostori pa so bili tudi na podstrešju. Danes arkadno dvorišče uporabljajo za različne kulturne prireditve, predvsem pa za prikaz običajev, povezanih z lanom. Na tradicionalni prireditvi, Praznik trenja in predenja lanu, ki poteka 31. avgusta, lahko vse to vidimo v živo. Od trenja in predenja do uporabnosti lanu z bogato laneno kulinariko.

Članice TD Škofljica so spekle laneno potico. Odlična je 😊 

Zadnja lastnica dvorca Lisičje je Občina Škofljica. V več stoletjih so se zvrstili številni lastniki. Med njimi tudi družina Khisel, ki je zgradila grad Fužine in grad v starem mestnem jedru Kranja. Pred drugo svetovno vojno je bil dvorec v lasti Angležinje Mary Loyd. V tem času je bil dvorec polno opremljen, v njem je bilo veliko starin in bogata knjižnica ter opremljena kapela. Po vojni je prišla svoboda, dvorec pa v državne roke. V čigave roke so šle umetnine in oprema se še vedno ne ve 😎

Kamniti portal grajske baročne kapele, ki je bila prizidana kasneje.

Pogled z razgledne ploščadi pred dvorcem Lisičje. Nekoč je bil ob dvorcu ribnik in ogromen cvetlični vrt, pravi botanični vrt, ki se je lahko meril z marsikaterim evropskim vrtom.

Leta 2006 je dvorec Lisičje kupila Občina Škofljica in ga v celoti obnovila. Mogoče pa se vrne tudi oprema in umetnine 😎

Pohod v modrem, od vasice Lanišče do dvorca Lisičje. Lahka pohodna pot z rahlim vzponom, dolga dobra dva kilometra.

Lanišče, Navadna nokota na travniku

Lanišče, travnik v rumenem

Lanišče, viadukt Reber, Mali Vrh

Lanišče. Do Lanišča se lahko pripeljemo z avtobusom LPP številka 3 G, ki vozi iz Ljubljane do Grosuplja. Izstopimo na postajališču Škofljica-Javornik. Prečkamo cesto in pri kapelici zavijemo na pot in v objem čudovite narave. 😊

Lanišče, Travniška kadulja

Lanišče pri Škofljici. Vasica v naročju neokrnjene narave. Spoštuje in obuja stare običaje, predvsem tiste, ki so povezane z lanom.

Lanišče. Kar precej toplarjev imajo, nekateri bolj ohranjeni, nekateri malo manj.

Znamenje v Lanišču, ob poti do srednjeveške cerkve sv. Uršule.

Lanišče. Se vidimo 31. avgusta na Prazniku trenja in predenja lanu s kulturnim programom in bogato laneno kulinariko. Na dvorcu Lisičje seveda 😊

Vir:

voden ogled

Nataša Kovačič, Cerkev sv. Uršule v Lanišču, 2013

zloženka, Lanišče, Občina Škofljica, 2020

zloženka, Dvorec Lisičje, Občina Škofljica, 2020

Mengeš, odkrivam znamenitosti mesta

Pot od Trzina do Mengša je uspešno prehojena. Zdaj je na vrsti en "giro" po Mengšu, kot bi rekli moji prijatelji Primorci. Prva in ena večjih znamenitosti kraja je župnijska cerkev sv. Mihaela s samostoječim zvonikom, ki je bil del taborskega obzidja. Najstarejši in najlepši del cerkve je gotski prezbiterij s srednjeveškimi freskami slikarja Janeza Ljubljanskega in križno obokanim stropom. V obeh stranskih oltarjih se srečamo s slikarjem Matijo Koželjem. Pod pevski kor pa se je skril naš veliki arhitekt Jože Plečnik in ustvaril umetnini, kot jih zna samo on. Na eni strani lahko občudujemo bogato krstilnico, na drugo stran pa je umestil spovednico. Oba prostora krasijo umetelno izdelane kovinske ograje in bogata poslikava.

Mengeš ima kar tri gradove. Prvi je srednjeveški, na hribu Gobavica. Od njega so ostale zgolj ruševine. Drugi, ob vznožju istega hriba čaka na obnovo in na lepše čase. To je Novi grad oziroma Staretov grad. Nastal je v prvi polovici 17. stoletja. Dvesto let kasneje ga je kupil vsestranski podjetnik Mihael Stare in ga v celoti obnovil. Naj omenim, da je imel Stare poleg sinov tudi hčer Frančiško, ki jo je Trdina preimenoval v Radoslavo. Dekle je bilo mladostna ljubezen pisatelja Janeza Trdine. Žal se ni izšlo po njegovih željah. Mengeš je zapustil zaradi službe. Čeprav je imel rad svoj rojstni kraj in je o njem tudi veliko napisal, se vanj nikoli več ni vrnil. Menda je bil zelo prizadet, da so njegovo rojstno hišo prodali na dražbi in jo kasneje tudi porušili.

Tu je še Ravbarjev ali Zgornji grad. Zgrajen je bil leta 1567. Zamenjal kar nekaj lastnikov. Leta 1839 ga je kupil Mihael Stare in ga prezidal. Predzadnji lastnik je grad in gospodarska poslopja sedem let obnavljal in na koncu bankrotiral. Vse skupaj so odkupili ljudje, ki obvladujejo tudi Postojnsko jamo. Kompleks, ki je tudi kulturni spomenik, so zavili v črno "plahto" in ga skrili očem mimoidočih. 

Mihael Stare (1790 - 1872) je človek, ki je za Mengeš veliko storil. Marsikaj se je ohranilo do danes. Mož iz Strahinja pri Naklem je bil krošnjar. Svojo "kramo" je prodajal tudi v Mengšu. Tu je kupil hišo, ki se jo je takoj prijelo ime "Pri Kramarju". Ni imel prav veliko šolskih dni za seboj, a je bil zvit kot presta, da o podjetnosti niti ne govorimo. S premoženjem, ki si ga je pridobil s tihotapstvom in špekulacijami, je odprl prvo pivovarno v deželi Kranjski. Odprl je opekarno in kupil oba mengeška gradova ter ju obnovil. Posadil je rože in sadna drevesa. Ob Pšati je uredil sprehajalno pot z drevoredom, ki je povezovala cerkev sv. Mihaela in oba gradova. Življenjska zgodba, od krošnjarja do graščaka je malce podobna tisti z gradu Tuštanj, ko je vrtnar postal graščak. 😊 

Spovednico so uredili na podlagi načrtov arhitekta Jožeta Plečnika, med leti 1952 do 1955. Mengeš, cerkev sv. Mihaela.

Detajl umetelno kovane ograje po Plečnikovih načrtih. Mengeš, cerkev sv. Mihaela.

Vhod v Plečnikovo krstilnico. Mengeš, cerkev sv. Mihaela.

Plečnikova krstilnica zasnovana po vzoru staroslovanskih krstilnic. Mengeš, cerkev sv. Mihaela.

Gotski prezbiterij iz 15. stoletja je križno obokan s sklepniki v obliki grbovnih ščitov. Mengeš, cerkev sv. Mihaela.

Srednjeveške freske Janeza Ljubljanskega iz 15. stoletja. Odkrili so jih leta 1932. Mengeš, cerkev sv. Mihaela. Desno spodaj je stari stenski tabernakelj.

Srednjeveška freska Janeza Ljubljanskega iz 15. stoletja s prikazom nebes in pekla. Na levi strani vstajenje pravičnih, na levi pekel, kamor hudič nosi zavržene. 😢 Mengeš, cerkev sv. Mihaela.

Srednjeveška freska Janeza Ljubljanskega s podobo sv. Mihaela z mečem in tehtnico. V srednjem delu je podoba Marije z Jezusom in na desni strani trpeči Kristus. Mengeš, cerkev sv. Mihaela.

Mengeš, cerkev sv. Mihaela. Sv. Marjeta s premaganim zmajem ob nogah.

Stranski baročni oltar Srca Marijinega. Oltarno sliko je naslikal Matija Koželj leta 1883. Oba stranska oltarja sta lesena, iz 19. stoletja. Na oltarju sta lesena baročna kipa sv. Arona in Mojzesa. Mengeš, cerkev sv. Mihaela.

Mengeš, cerkev sv. Mihaela.

Križev pot. Mengeš, cerkev sv. Mihaela.

Baročna prižnica. Mengeš, cerkev sv. Mihaela.

Kip sv. Mihaela z mečem in tehtnico je iz 19. stoletja in je delo tirolskih mojstrov. Mengeš, cerkev sv. Mihaela.

Mengeške orgle so iz leta 1890. Postavil jih je orglarski mojster Franc Goršič (1836-1898). Orgelska omara je delo Vurnikove delavnice iz Radovljice. Mengeš, cerkev sv. Mihaela.

Župnišče Mengeš. Nadstropni dvorec s štirikapno streho so zgradili med leti 1895 do 1900. Staro poslopje se je porušilo v potresu. Hiša ima lepo urejen vrt, obkroža jo ograja z letnico 1905.

Mengeš, cerkev sv. Mihaela. Najstarejši in najlepši del cerkve je gotski prezbiterij iz 15. stoletja. V 18. stoletju so cerkev barokizirali. 

Mengeš, Trdinov trg, župnijska cerkev sv. Mihaela in spomenik baročnega slikarja Franca Jelovška. Rodil se je 4. oktobra 1700. v nekdanji mežnariji, ki je stala na mestu nadstropne hiše nasproti cerkve. Spomenik je delo kiparja Bojana Kunaverja. Odkrili so ga leta 2000. ob tristoletnici slikarjevega rojstva. 

Spominska plošča in medaljon s podobo slikarja Franca Jelovška (4. oktober 1700. Mengeš - 31. maj 1764. Ljubljana). Mengeš, Trdinov trg 11.

Mengeš, Jelenova kapelica. Kapelica s kupolo na štirih stebrih iz ihanskega kamna je delo mengeškega kamnoseka Janeza Zamna. Na visokem stebru je kip Marije z Jezusom. Kapelico je dala zgraditi družina Gregorc Jelen leta 1903. Leta 2003 so kapelico obnovili in ji dodali kovinsko ograjo. (informativna tabla)

Mengeš. Ta čudoviti, leta 2008, lepo obnovljeni vaški vodnjak se imenuje Matičkova šterna. Zgradili so ga okoli leta 1825 v bližini nekdanje Matičkove gostilne.

Mengeš, Trdinov trg. Nadstropna hiša na levi je nekdanje gospodarsko poslopje župnije. V nadstropni hiši z dvokapno streho na čop in pilastri v nadstropju je bila nekoč posojilnica, hranilnica in kaplanija. Zgrajena je bila sredi 19. stoletja.

Mengeš. Niz historičnih nagrobnikov pred vhodom na mengeško pokopališče.

Mengeš, pokopališče, Križani

Mengeš, nagrobna plošča z grbom stiških opatov. Ti so v preteklosti gospodarili z župnijo.

Mengeš, kamniti zašiljeni portal, vhod v samostoječi zvonik

Mengeš. Stranski, kamniti portal, okrašen z ornamenti, vodi v cerkev sv. Mihaela. Umetelno izdelana kovinska mreža nad lesenimi vrati ima Marijin emblem. 

Mengeš, Trdinov trg, olepševalna dela v muzeju. Na dvorišču muzeja so zasadili spominsko gredico hmelja. V Pivovarni Julija Stareta so med leti 1885 in 1905 zvarili najstarejše ohranjeno pivo v celinski Evropi. Muzej Mengeš ga hrani v svoji pivovarski zbirki. (informativna tabla)

Mengeš, Trdinov trg. Mozaični medaljon s podobo pisatelja Janeza Trdine.

Mengeš, Trdinov trg. Spomenik Janezu Trdini. Kamniti obelisk z bronasto glavo pisatelja je ustvaril kipar, alpinist in gorski reševalec Marjan Keršič Belač (18. maj 1920. Ljubljana - 3. junij 2003. Ljubljana). Postavili so ga leta 1955. 

Mengeš, Trdinov trg. Barvita dvonadstropna hiša, s secesijskim okrasjem in kamnitim portalom z letnico 1870, je bila nekoč tovarna slamnikov. Danes je večstanovanjska hiša, v njej ima prostore tudi Melodija, proizvodnja in prodaja glasbenih inštrumentov. Na tem mestu je stala rojstna hiša slovenskega pisatelja Janeza Trdine (29. maj 1830. Mengeš - 14. julij 1905. Novo mesto). Hišo so prodali na dražbi in jo kasneje tudi podrli. 

Mengeš, Trdinov trg. Spominska plošča posvečena pisatelju Janezu Trdini. Postavili so jo leta 1930 na pročelje takratne tovarne slamnikov. Pod ploščo je bil medaljon s pisateljevo podobo, delo domačega umetnika, a je izginil. 😕

Mengeš. Z mozaiki okrašeni pokrov kanalizacije. Zakaj pa ne 😊

Mengeš. Pritlična, zidana hiška z bivalnim podstrešjem in razpelom je verjetno s konca 19. stoletja. Prej so bile hiše lesene s slamnato streho. V 19. stoletju je bilo v Mengšu kar nekaj požarov, tako da se do danes ni ohranila nobena. Jaz je nisem našla 😉

Mengeš. Slovenska cesta dobiva lepšo podobo. Pritlična hiša na desni strani je rojstna hiša pesnice Franje Trojanšek Dekleva, pisala je pod psevdonimom Zorana (30. januar 1867. Mengeš - 13. februar 1935. Mengeš). V hiši je delovalo tudi Bralno društvo, ki so ga ustanovili leta 1887.

Mengeš, Slovenska 27. Razgibana nadstropna hiša ima na kamnitem portalu letnico 1903. Na pročelju je še viden napis, da se je tu Franc Kompare ukvarjal s slamnikarstvom.

Mengeš, Slovenska cesta 6. Detajl, osrednji del, meni najlepše hiše v nizu, s secesijskim okrasjem. V osrednjem delu, nad kamnitim portalom je leseni trak z letnico 1909. sta balkona z umetelno kovanima ograjama. Na vrhu polkrožne frčade stoji kamniti orel z razprtimi krili in ključem v kljunu. To nam pove, da se je družina ukvarjala s ključavničarstvom.

Mengeš, Glavni trg. Obnovljena nadstropna hiša s secesijskimi elementi, verjetno iz začetka 20. stoletja. Še posebno mi je všeč pas z drobnimi prodniki pod napuščem. 💜

Mengeš, Prešernova cesta. Trgatev bo 🍇

Mengeš, Prešernova cesta

Mengeš, Prešernova cesta. Tudi gospodarska poslopja Ravbarjevega gradu so zgledno prenovljena. Ne vem pa čemu služijo danes. 

Mengeš, Prešernova cesta. Ravbarjev ali Zgornji grad. Ime je dobil po baronih Ravber, ki so bili lastniki gradu v 18. stoletju. Grad je leta 1567 postavil Jurij Haller. Leta 1839 ga je kupil premeteni podjetnik in nekdanji krošnjar Mihael Stare. Predzadnji lastnik je grad pod strokovnim vodstvom obnavljal sedem let. Ko je vse obnovil, je bankrotiral. Odkupil ga je isti lastnik ali jih je več, ki obvladuje tudi Postojnsko jamo. Kovano ograjo je zaščitil s črnim platnom, da ja ne bi kdo opazoval kompleksa, ki je kulturni spomenik lokalnega pomena. 😎

Mengeš. Peš pot ob potoku Pšata s pogledom na skakalnice Smučarsko skakalnega kluba Mengeš. Njihov član je tudi najnovejši slovenski skakalni as Anže Lanišek.

Mengeš. Kamniti dvoločni most čez Pšato, pod hribom Gobavica.

Mengeš, Šolska ulica 10. Novi grad ali Staretov grad. Mihael Stare (23. september 1790. Strahinj pri Naklem - 15. maj 1872. Mengeš) je bil uspešen podjetnik, širokega spektra, od gradbeništva do prve pivovarne, iz katere je ohranjeno najstarejše pivo na Slovenskem. Zasnova dvorca je iz prve polovice 17. stoletja. Mihael Stare je leta 1840 grad popolnoma prenovil.

Mengeš, Šolska ulica. Oranžerija sredi parka Staretovega gradu. Zasnova parka je iz sredine 19. stoletja. V drugi polovici 20. stoletja so ga na novo uredili. 

Mengeš v naročju Kamniških Alp.

Mengeš, sprehajalna pot ob Pšati

Privežite se, pristajamo in zaključujemo potep po Mengšu 😉

Vir:

kamra.si

register NKD

zupnija-menges.rkc.si

Mengeš, Ivan Vidali, Obzorja Maribor, 1984